Problematika spreminjanja podnebja

5Stanje, potenciali in ukrepi po sektorjih

5.1 Energetika – oskrba z električno energijo in gorivi

Pri emisijah toplogrednih plinov po količini in učinkih prevladuje CO₂ (79 % v letu 1999). Emisije CO₂ so posledica kurjenja fosilnih goriv (premoga, nafte, zemeljskega plina idr.), rabe goriv neposredno v prometu, v industrijskih procesih, za ogrevanje in za energetske pretvorbe, zlasti v termoelektrarnah. Ukrepi za zmanjševanje emisij TGP so obenem naravnani na povečevanje energijske učinkovitosti. Zahodna Evropa (tudi Slovenija) je glede fosilnih goriv zelo odvisna od uvoza, zato je zmanjševanje emisij TGP lahko tudi strateški ukrep za zmanjševanje uvozne odvisnosti. Dolgoročna strateška prednost trajnostne usmeritve je tudi razvoj in uvajanje energijsko učinkovitih tehnologij.

Poleg učinkovitejše izrabe energije je zanimiva zamenjava premoga in naftnih derivatov z zemeljskim plinom in z biomaso (v Sloveniji predvsem z lesom). Zaradi mogočesti doseganja visokih izkoristkov je zemeljski plin ekonomsko zelo konkurenčen drugim gorivom. Možna je tudi delna zamenjava sedanje proizvodnje električne energije z obnovljivimi viri (vodo, vetrom, biomaso, soncem, geotermalno energijo ...). Pri rabi goriv pa je vsekakor treba upoštevati čim več priložnosti za večkratne učinke, kot na primer pri soproizvodnji električne energije in toplote (kogeneracija) ali tudi za hlajenje (trigeneracija, splošno: poligeneracija). Toplotne črpalke so lahko učinkovit pripomoček za zmanjšanje porabe goriv, če dosegajo dovolj visoko grelno število (nad 2,5) ali če jih poganjajo obnovljivi viri oziroma vsaj nočna električna energija, ko je delež fosilnih goriv v proizvodnji električne energije manjši.
Nadomeščanje tekočih fosilnih goriv z zemeljskim plinom poleg zmanjševanja emisij TGP prispeva tudi k strateški zanesljivosti oskrbe (diverzifikacija). Nadomeščanje domačega premoga z zemeljskim plinom je v industrijskih kuriščih že skoraj v celoti izvršeno. Nadomeščanje premoga v proizvodnji električne energije lahko poveča uvozno odvisnost, kar pa v okviru do okoli 25 % porabe ni kritično, saj je sedaj Slovenija neto izvoznik električne energije, če v skladu z mendarodnimi standardi in realno oceno zagotovljenosti oskrbe upoštevamo NE Krško kot domači vir električne energije
Razen v prometu, ki skoraj 100-odstotno temelji na uvoženih naftnih derivatih, je uvozna odvisnost največja pri ogrevanju: 50 % toplote prispevajo tekoča goriva, predvsem kurilno olje in okoli 17 % zemeljski plin. Nadomeščanje dela kurilnega olja, perspektivno do tretjine, z obnovljivimi viri (biomasa, sonce, geotermalna energija) je učinkovit ukrep tako za zmanjšanje uvozne odvisnosti kot tudi za zmanjševanje emisij TGP. Pri tem je treba upoštevati najučinkovitejše tehnologije, kot so soproizvodnja (oziroma poligenracija), toplotne črpalke in termodinamska integracija procesov.
Ključno vlogo pri zmanjševanju emisij TGP imajo vsekakor OVE in učinkovita raba energije. Osnovna značilnost OVE je decentralizacija virov, manjša moč posamezne naprave in integracija v lokalne energetske sisteme. Treba pa je upoštevati, da tudi raba obnovljivih virov energije obremenjuje okolje. Manjša tveganja za okolje povzročajo t. i. prijazne tehnologije kot so toplotne črpalke, gorivne celice, itd., ki pa so, podobno kot soproizvodnja in poligeneracija, odvisne od ustreznega primarnega vira energije.

5.2 Promet

Glavnina emisij TGP iz prometa odpade na cestni promet, ki predstavlja skoraj 90 % vseh emisij TGP iz prometa in več kakor 20 % celotnih emisij CO₂. Število registriranih motornih vozil v RS iz leta v leto narašča, vendar se stopnja obnavljanja voznega parka v kategoriji osebnih vozil umirja (leta 1986 je dosegla 8 %). Primerjava z letom 2000 pokaže, da se je število registriranih motornih vozil povečalo za 2 %. Količina prepeljanega blaga v cestnem javnem prevozu se je od leta 1996 povečala 1,3-krat, v cestnem prevozu za lastne potrebe pa kar 5,8-krat. Prometno delo na državnih cestah se veča hitreje kot prometna infrastruktura, kar povzroča povečanje gostote prometnega toka ter zastoje na bolj obremenjenih cestnih odsekih. Največjo letno rast emisij TGP (+10 %) beležimo v prometu težkih in lahkih tovornih vozil.

Slika 3: Struktura emisij CO₂ v cestnem prometu

Vir: ARSO
Na osebni promet odpade 76,6 % emisij CO₂ iz cestnega prometa, 23,4 % pa na tovorni promet. Pomembno je poudariti, da v strukturi tovornega prometa na tranzit skozi Slovenijo odpade 36 % vseh emisij TGP iz prometa težkih tovornih vozil.
Pri osebnih vozilih je opazen prodor dizelskih motorjev. Tako so se emisije osebnih avtomobilov na bencinski pogon v letu 2002 glede na leto 1999 zmanjšale za 3,5 %, vendar so se celotne emisije osebnih vozil povečale za 5 %.
Sedanje smernice razvoja emisij TGP iz prometa imajo različne pozitivne in negativne elemente. Med pozitivne lahko štejemo prostovoljni sporazum o zmanjševanju specifičnih emisij CO₂ novih vozil. K sporazumu o zmanjšanju emisij CO₂ so pristopila združenja evropskih (ACEA), japonskih (JAMA) in korejskih (KAMA) proizvajalcev. Ker tržni delež prodaje novih vozil v RS skoraj v celoti zavzemajo proizvajalci, ki so člani združenj, je gibanje zmanjševanja porabe in emisij CO₂ pri novih avtomobilih primerljivo z EU. Odstopanja so predvsem zaradi nekoliko manjšega deleža dizelskih vozil v strukturi novoregistriranih vozil v RS v primerjavi z državami EU, saj je učinkovitost teh motorjev večja, specifična poraba goriva in s tem specifične emisije CO₂ pa nižje. Po podatkih ACEA so bile te v letu 2001 za bencinske motorje 172 g CO₂/km, za dizelske pa 153 g CO₂/km.
Med elementi, ki povečujejo emisije TGP, sta najpomembnejša povečevanje prometnega dela ter povečanje moči in povprečne prostornine motorjev. V strukturi voznega parka se tako pri vozilih na bencinski kot na dizelski pogon povečujeta povprečna prostornina in moč. Delež osebnih avtomobilov na bencinski pogon s prostornino, manjšo od 1,4 litra, se je v zadnjih petih letih zmanjšal s 75,8 na 63,7 %, hkrati pa narašča tudi delež vozil, opremljenih s klimatskimi napravami.

Pri oceni emisij CO₂ je bila upoštevana nadaljnja 2-odstotna rast prometnega dela osebnih vozil, ki pa se bo do leta 2015 ustalila na 1,1-odstotniletni rasti. Število osebnih vozil se bo do leta 2020 povečalo na okrog milijon oziroma 540 vozil na 1000 prebivalcev. Pri prometnem delu lahkih in težkih tovornih vozil je upoštevana 5 -odstotna povprečna letna rast, ki se bo do leta 2010 postopno zmanjšala na 2,5 %.

Slika 4: Ocena emisij CO₂ v prometu

Vir: ARSO

Predpostavljeno je nadaljevanje izvajanja prostovoljnega sporazuma avtomobilske industrije in EU, tako da bodo po letu 2008 v povprečju novi prodani bencinski avtomobili emitirali 140 gCO₂/km, kar pomeni 6,2 l/100 km za bencinska, oziroma 5,1 l/100 km za dizelska vozila. Do leta 2015 pričakujemo postopno približevanje tej učinkovitosti, do leta 2010 pa to pomeni znižanje povprečne specifične porabe goriv za 11,5 % glede na sedanje stanje.
Do leta 2010 lahko pričakujemo nadaljnjo umirjeno rast emisij TGP, ki bi bila brez povečevanje učinkovitosti v letu 2010 višja za 600 tisoč ton. Po pričakovanjih se bo postopna rast emisij TGP od osebnih motornih vozil po letu 2008 umirila, kot posledica povečevanja deleža vozil na dizelski pogon in zmanjšanja specifične porabe goriva. Emisije cestnega tovornega prometa se povečujejo najhitreje. Do leta 2010 lahko pričakujemo, da bo delež emisij TGP iz tovornega prometa presegel 30 %. Še posebej zaskrbljujoč je tranzit skozi Slovenijo, saj ta (po podatkih carinskega nadzora tovornih vozil) narašča na leto v povprečju za 10 %. Tako so se emisije CO₂ iz tranzita od leta 1999 povečale s 109 tisoč ton na 146 tisoč ton v letu 2002. Pri tem so upoštevane samo dejansko emitirane emisije CO₂. Z vstopom Slovenije v EU in vključitvijo v notranji trg EU brez intenzivnega preusmerjanja tovornega prometa na železnico ni pričakovati izboljšanja sedanjih gibanj rasti emisij TGP.
Pomemben element zmanjševanja emisij predstavlja cenovna politika na področju motornih goriv, ki se je v zadnjem obdobju korenito spremenila.Trošarina na neosvinčen motorni bencin se je od leta 1999 povečala s 55,58 na 90,9 SIT/l. Pri plinskem olju je bilo povišanje trošarine nekoliko nižje; leta 1999 se je povišala za 29,5 SIT/l. Rezultati trošarinske politike se kažejo v povečevanju razlike med ceno motornih bencinov in plinskega olja ter približevanju cen motornih goriv evropskemu povprečju.
Ker se emisije TGP izračunavajo na podlagi teritorialnega načela (prodano v državi = porabljeno v državi) lahko omejevanje porabe oziroma določitev največje še dovoljene količine goriva v rezervoarjih tovornih vozil v tranzitu ob vstopu in izstopu iz države prepreči povečanje emisij CO₂ za okrog 300 tisoč ton na leto. Predvsem pa je z vidika emisij TGP pomembno, da so cene motornih goriv v RS primerljive s sosednjimi državami, saj lahko t. i. “bencinski turizem” (v letu 1997 cca. 20 % celotne porabe v RS) bistveno vpliva na porabo goriva ter s tem na emisije TGP.
Za zmanjševanje emisij TGP je izrednega pomena tudi aktivna prometna politika lokalnih skupnosti v smeri spodbujanja uporabe javnih prevoznih sredstev s hkratno ustrezno ponudbo sodobnega javnega prevoza. Osebni avtomobil mora v urbanih središčih postati »breme«. Dnevne migracije prebivalstva je treba v kar največji meri preusmeriti na sredstva javnega prevoza, ki pa morajo biti konkurenčna po času prevoza, ceni in tudi po udobju.

5.3 Raba energije v industriji, zgradbah in v bivalnem okolju

Večino emisij iz industrije predstavlja CO₂, le nekaj odstotkov drugi TGP. Poleg neposrednih emisij pri kurjenju fosilnih goriv je treba upoštevati tudi posredne emisije, zlasti za proizvodnjo električne energije in za proizvodnjo toplote v sistemih za daljinsko ogrevanje.

Ukrepi za zmanjšanje emisij CO₂ v industriji so enaki kot v energetiki v ožjem pomenu: učinkovitejša raba energije in zamenjava fosilnih goriv z gorivi, ki vsebujejo manj ogljika (zemeljski plin ipd.). Tudi v industriji so možnosti za nadomeščanje fosilnih goriv in električne energije z obnovljivimi viri. Predvsem pa je v industrijskih obratih mogoče marsikje vgraditi postroje za soproizvodnjo toplote in električne energije (ali tudi hlajenje) ter tudi sicer termodinamsko optimizirati proizvodne in ogrevalne procese, tudi z vgradnjo toplotnih črpalk.

Biomasa (les in drugo) se v industriji že uporablja za zadovoljevanje dela potreb, zlasti v lesno-predelovalni industriji. Zagotoviti je treba, da se lesni ostanki v čim večji meri uporabljajo le v učinkovitih in okoljsko neoporečnih kurilnih napravah. V številnih primerih je smiselno tudi krajevno (daljinsko) ogrevanje iz industrijskih naprav. Vrednost biomase bo korektno upoštevana, ko bo vzpostavljen trg z biomaso, na katerem se bodo cene oblikovale glede na realno vrednost pri zamenjavi goriv, upoštevajoč tudi zmanjšanje emisij TGP glede na višino takse oziroma ceno emisij na trgu.

Toplotne izgube v zgradbah, ki so izvedene po današnjih predpisih, so za več kot polovico manjše od toplotnih izgub starejših zgradb (na primer v javnem sektorju: šole, bolnišnice, ustanove). Če upoštevamo vrednost zmanjševanja emisij TGP, se obseg sicer ekonomsko upravičenih sanacijskih posegov poveča. Le malo je posegov, ki bi bili gospodarni pred iztekom življenjske dobe stavbnih elementov, ki jih saniramo (okna, fasade).
Hitrejši učinki so mogoči na sistemih za oskrbo s toploto. Ukrepi obsegajo boljše vzdrževanje in obnovo kurilnih naprav. Spodbude za prispevek k zmanjšanju emisij TGP bi pospešile zamenjavo manj učinkovitih kurilnih naprav z učinkovitejšimi, prehod na kurjenje biomase ali zemeljskega plina, rabo toplotnih črpalk in izgradnjo postrojev za soproizvodnjo toplote in električne energije v lokalni energetiki. Značilno je, da se sedaj za ogrevanje uporablja predvsem kurilno olje (več kot 50 %). Tržni delež tega goriva je smiselno zmanjšati tako zaradi zmanjšanja emisij TGP kot zaradi zmanjšanja odvisnosti od uvožene nafte.

Ukrepi za zmanjševanje emisij TGP na strani rabe energije prispevajo tudi k drugim strateškim ciljem: izboljšanju bivalnih in delovnih razmer ter zmanjšanju strateške odvisnosti od uvoza goriv. Zaradi zmanjšanega uvoza energentov iz tujine bi lahko prišlo doma do odpiranja novih delovnih mest, zlasti v lokalni energetiki in pri uporabi biomase za ogrevanje.

5.4 Odpadki

Med štirimi osnovnimi cilji varstva okolja na področju ravnanja z odpadki sta tudi povečanje snovne in energijske izrabe odpadkov ter zmanjšanje emisij TGP in vzpostavitev učinkovitega sistema ravnanja z odpadki.

Iz organskih odpadkov na deponijah se zaradi anaerobne presnove tvori odlagališčni plin, ki je sestavljen pretežno iz metana in ogljikovega dioksida, drugih sestavin je zelo malo. Emisije metana je mogoče omejiti predvsem z izločanjem bio-razgradljivih snovi iz odpadkov namenjenih odlaganju, delno pa tudi z zajemanjem in ustreznim ravnanjem ali energijsko izrabo že nastalega metana v odlagališčih. Ločevanje odpadkov na izvoru z namenom predelave vključno z biološko razgradljivimi frakcijami je že predpisano. Skrajni rok za vzpostavitev ločenega zbiranja posameznih frakcij komunalnih odpadkov ob hkratni vzpostavitvi sistema ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, je konec leta 2003. Ciljno naj bi se količine odloženih odpadkov zmanjšale na polovico. Izkušnje namreč kažejo, da je ob polovičnem zmanjšanju odloženih odpadkov sistem še obvladljiv in stroškovno sprejemljiv. Nadaljnje zniževanje količin je tehnično prezahtevno, za prebivalstvo težko sprejemljivo in zelo drago.
Zajemanje in uporaba odlagališčnega plina sta na nekaterih odlagališčih že urejena, po predpisih pa sta obvezna do konca leta 2005, spodbujena pa tudi z namensko takso. Kljub temu bodo emisije odlagališčnega plina v naslednjih nekaj letih še naraščale predvsem zaradi že odloženih odpadkov. Procesi anaerobne razgradnje namreč potekajo nekaj desetletij. Hkrati pa tudi iz obdelave odpadkov nastajajo preostanki, ki se bodo še nekaj časa odlagali. Ob uvedbi ukrepov ločenega zbiranja, predelave odpadkov in zajema odlagališčnega plina bodo emisije začele upadati šele po letu 2007 in bodo v letu 2030 še vedno dosegale več kot polovico današnjih.
Dodatno se zmanjšanje emisij toplogrednih plinov doseže s termično obdelavo odpadkov in izrabo toplotne vrednosti odpadkov. Hkrati s preprečitvijo nastajanja odlagališčnih plinov gre pri termični obdelavi odpadkov za dodatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov zaradi manjše porabe drugih energijskih virov. Emisije odlagališčnih plinov se ob uvedbi termične obdelave odpadkov dolgoročno znižajo na približno tretjino današnjih emisij, ob prenehanju procesov biološke razgradnje pa jih praktično ni več. Vendar se ob termični obdelavi odpadkov pojavijo nove emisije toplogrednih plinov zaradi povečanega transporta preostankov odpadkov in zaradi emisij ogljikovega dioksida iz sežigalnic. V primerjavi s toplogrednim učinkom odlagališčnega plina pa so te emisije tako rekoč zanemarljive, saj dosegajo zaradi transporta manj kot promil emisij pri sodobnem ravnanju z odpadki, emisije iz sežigalnic pa le nekaj odstotkov.

5.5 Kmetijstvo in gozdarstvo

V Sloveniji prispeva kmetijstvo približno 11 % emisij toplogrednih plinov (TGP). Najpomembnejša plina, ki nastajata pri kmetovanju, sta didušikov oksid (N₂O), ki predstavlja 58 % emisij iz kmetijstva, in metan (CH₄), ki prispeva 42 % emisij. Največ metana nastane pri fermentaciji v prebavilih domačih živali in med skladiščenjem živinskih gnojil. Didušikov oksid se sprošča pri skladiščenju živinskih gnojil, zaradi gnojenja z živinskimi in rudninskimi gnojili, med simbiotsko vezavo dušika pri gojenju metuljnic in pri razkroju žetvenih ostankov. Pomembne so tudi posredne emisije N₂O, ki nastanejo zaradi N, ki se zaradi kmetovanja izgubi v ozračje, podtalnico, površinske vode in v vodotoke.

Od leta 1986 do leta 2000 so se emisije TGP v kmetijstvu zmanjšale za skoraj 19 %. Do zmanjšanja je prišlo predvsem zaradi zmanjšanja obsega kmetijske pridelave in prireje. Zmanjšala se je površina kmetijske zemlje v uporabi, pa tudi število domačih živali, predvsem perutnine in goved. Od vsebinskih ukrepov, ki so zmanjšali emisije TGP, velja omeniti izgradnjo ali izboljšanje čistilnih naprav na velikih prašičjih farmah.
Za slovensko kmetijstvo je značilna velika razdrobljenost. Povprečno kmetijsko gospodarstvo ima le 5,6 ha kmetijske zemlje v uporabi. To je z vidika emisij TGP po eni strani ugodno, saj je intenzivnost kmetovanja na majhnih gospodarstvih praviloma manjša kot na velikih. Po drugi strani pa razdrobljenost otežuje izvajanje nekaterih ukrepov, kot so izobraževanje in nadzor, uvajanje paše, gradnja naprav za pridobivanje bioplina in drugo. Velik napredek v smeri zmanjševanja emisij TGP pomeni Slovenski kmetijski okoljski program (SKOP), ki zagotavlja neposredna plačila tistim kmetom, ki upoštevajo strožja merila varovanja okolja in ohranjanja kulturne krajine. Kmetje, vključeni v SKOP, so se med drugim dolžni stalno izobraževati.
Z vstopom v EU bo razvoj slovenskega kmetijstva podrejen skupni kmetijski politiki. Glede na kvote, ki smo jih dobili na predpristopnih pogajanjih z EU, predvidevamo, da se bodo emisije TGP v prihodnjih desetih letih nekoliko povečale (za približno 3 %).

Emisije TGP v kmetijstvu pa so povezane tudi z izrabo fosilnih goriv oziroma porabo goriv za transport.

V Sloveniji, ki je ena najbolj gozdnatih dežel v Evropi, bi lahko precej večji delež potreb po toploti zadovoljili s kurjenjem lesa, zlasti gozdnih ostankov, tehnološko manjvrednih sortimentov in odpadkov pri predelavi lesa. Na tako usmeritev napeljuje tudi obilen prirast lesne mase, kar je nasledek sonaravne doktrine varovanja gozdov pri nas. Nove tehnološke rešitve s sodobnimi kotli na lesno biomaso omogočajo visoke izkoristke, okoljsko neoporečno zgorevanje in udobje, ki je enako kot pri kurjenju tekočih ali plinastih fosilnih goriv. Dodatna korist je večja zaposlenost. Pridelava biomase za energetske namene (hitro rastoče rastline kot so topoli, trs, industrijska konoplja itd.) nimajo pravega pomena zaradi omejenega kmetijskega prostora v Sloveniji.
Ukrepi za izpolnjevanje Kjotskega protokola v kmetijstvu in gozdarstvu so skladni z razvojnimi smernicami gospodarjenja na teh področjih. Pridelava kultur (ogrščice, sončnic itd.) za izrabljanje bio-goriv je smiselna dodatna dejavnost na podeželju in poleg izrabe drugih obnovljivih virov energije (vode, sonca, vetra, geotermalne energije) lahko prispeva k skladnejšemu regionalnemu razvoju.

5.6 Ponori

Ponor v okviru Kjotskega protokola je kateri koli proces, dejavnost ali mehanizem, ki odvzema iz ozračja toplogredne pline. V pretežni meri mislimo pri tem na vegetacijo, ki odvzema iz ozračja ogljikov dioksid (CO₂), pri tem pa največji delež zavzemajo gozdovi.

V skladu s sklepom Konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja lahko države pogodbenice Kjotskega protokola del svojih obveznosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov dosežejo s povečanjem ponora CO₂, ki je posledica neposrednih človekovih dejavnosti v gozdarstvu in ravnanju z zemljišči po letu 1990. To dovoljenje znaša za Slovenijo 0,36 Mt C oziroma 1,32 Mt CO₂ v gozdarstvu, dodatno pa še nekaj iz naslova zaraščanja zemljišč. Dovoljeni ponori v ciljnem obdobju 2008–2012 so ocenjeni v povprečju na 1,680 Mt CO₂ letno, kar je le slaba polovica predvidenih ponorov v gozdovih. Zaradi pogoja, da morajo biti ti ponori posledica neposrednih človekovih dejavnosti, da jih država lahko uporabi za izpolnitev svojih obveznosti, je izbrana konservativna ocena, na podlagi katere je mogoče izkoristiti samo polovico dovoljenega ponora v ciljnem obdobju 2008 -2012, torej 840 kt. Nadaljnje študije bodo dale natančnejšo sliko o tem, kolikšen delež dovoljenega ponora bo Slovenija smela izkoristiti.
Na osnovi odločitve IPCC so mednarodni strokovnjaki začeli v okviru projekta IPCC razvijati in pripravljati t. i. "smernice dobre prakse" za izdelavo nacionalnih evidenc emisij in ponorov TGP za področje rabe in spremembe rabe tal ter gozdarskih dejavnosti.
Strokovnjaki v okviru IPCC bodo tudi:

• 
  izdelali metode za ocenjevanje, merjenje, spremljanje in poročanje o spremembah zalog ogljika in zaradi aktivnosti človeka povzročenih emisijah TGP glede na vire in ponore za področje rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarskih aktivnosti;
  
• 
  pripravili poročilo o navodilih in ocenah negotovosti meritev ter negotovosti pri spremljanju in poročanju o (neto) spremembah zalog ogljika in antropogenih emisijah po virih in ponorih za področje rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarskih dejavnosti…;
  
• 
  pripravili opise/definicije degradacije gozdov zaradi neposrednega človekovega posega (human-induced degradation) in za t. i. devegetacijo (devegetation) drugih tipov vegetacije ter preučili možnosti, da se pripravi ustrezna metodologija poročanja o emisijah, ki so posledica opisanih posegov človeka; ugotovitve naj bi posredovali v razmislek in morda tudi sprejem na COP9 decembra 2003;
  
• 
  razvili uporabne metode za izločanje sprememb v zalogah ogljika in emisijah po virih ter odvzemanju po ponorih TGP zaradi neposrednega delovanja človeka in naravnih procesov (npr. vpliv »gnojenja« z didušikovimi oksidi, CO₂…), in za ugotavljanje posledic zaradi gospodarjenja z gozdovi v preteklosti glede na referenčno leto; pripravljeni materiali bodo predstavljeni na COP9.
  

Smernice dobre prakse naj bi pomagale pri izboru metod za izdelavo ocen emisij in ponorov TGP, pripravi postopka QA/QC (Zagotavljanje in kontrola kakovosti) za podatke evidenc emisij in ponorov, načinu dokumentiranja in predstavitve pridobljenih podatkov ter oceni zanesljivosti pridobljenih vrednosti emisij in ponorov TGP.

Za Slovenijo so bile v preteklosti narejene različne ocene »uskladiščenja« ogljika v lesnih izdelkih, negozdnem drevju, v dendromasi ter drevnini in v lesnem prirastku (Veselič, Ž. in sod., 2001). Na osnovi grobega izračuna naj bi bilo v dendromasi, ki vključuje deblovino, vejevino in korenine, v Sloveniji uskladiščenega 117 Mt ogljika, kar ustreza 429 Mt CO₂ (izračun za leto 1995). Drevnina, ki predstavlja deblovino in vejevino s premerom nad 10 cm, predstavlja 58 Mt uskladiščenega ogljika, kar ustreza 213 Mt CO₂. S pomočjo podatkov o lesnem prirastku in poseku iz leta 1995 (prirastek 5,5 m³ /ha in posek 2,0 m³/ha) je bilo izračunano, da se je v tem letu v slovenskih gozdovih vezalo/uskladiščilo 3,6 Mt CO₂. Ocena količine vezanega ogljika v lesnih izdelkih znaša 5,3 Mt, kar ustreza 19,4 Mt CO₂. Ponor CO₂, ki nastane zaradi razlike med letnim prirastkom lesne mase in posekom drevja, je bil za obravnavano leto enak približno četrtini slovenskih emisij CO₂. V izračun pa niso bile vključene emisije zaradi požarov, naravnega propadanja lesa v gozdu, neevidentirane sečnje in drugih vzrokov poseka lesa ter uporabe lesne biomase za energetske namene.
Za izračun emisije in ponora CO₂ za gozdarstvo in spremembe rabe zemljišč je bila v letu 1998 uporabljena revidirana metodologija IPCC. Poglavje navodil za izračun emisij zaradi človeških dejavnosti vključuje dva procesa; poleg procesa spremembe rabe zemljišč je za bilanco CO₂ za gozdarstvo potreben tudi izračun biomase, nakopičene v lesni masi slovenskih gozdov.
Tabela 4: Vezava CO₂ zaradi spremembe zalog lesne biomase in zaraščanja na opuščenih zemljiščih

Leto	Vezava CO2 zaradi spremembe zalog lesne biomase (kt CO2)	Vezava CO2 v biomasi na opuščenih zemljiščih (povp. zadnjih 20 let) (kt CO2)	Vezava skupaj (kt CO2)	Emisije CO2 v Sloveniji (kt CO2)
1986^1	1.632	224	1.856^1	15.662
1986^2	2.288	106	2.394^2
1990^1	3.036	220	3.256^1	14.172
1990^2	3.260	264	3.524^2
1995^2	3.337	264	3.601^2	14.741
1996^1	4.283	216	4.499^1	15.641
2000^2	3.267	92	3.359^2
2010^2	3.813	40	3.853^2

^1: Brez emisij oziroma vezav CO2 iz tal / v tleh zaradi rabe zemljišč in apnenja, kot zahteva metodologija IPCC (IPCC, 1996). ^2Vir: Veselič in sod., 2001. ^3 http://nfp-si.eionet.eu.int/air/SI_totAnt.htm

Po metodologiji IPCC se izračuna vezava CO₂ v drevju na opuščenih zemljiščih za povprečje zadnjih 20 let. Dodatni letni ponor zaradi zaraščanja opuščenih zemljišč in posledičnega kopičenja lesne mase znaša od 10,8 (1996) do 11,0 (1990) kt CO₂. Takšno povečevanje lesne mase pa je zanemarljivo v primerjavi s povečevanjem lesne mase zaradi priraščanja drevja v Sloveniji (drugi stolpec preglednice 2). Glede na člen 3.3 Kjotskega protokola lahko države trenutno uveljavljajo ponor CO₂, ki je posledica povečevanja površine gozdov na račun neposrednih človekovih posegov oziroma povečevanja lesne biomase po letu 1990. V letu 2001 je bila narejena kvantitativna ocena ponora in emisij CO₂ za gozdarski sektor. Za izračun je bila uporabljena prilagojena metodologija IPCC (izračun lesnih zalog iz neposrednih podatkov o lesnih zalogah iglavcev in listavcev), razlike pa so nastale zaradi različnih ocen lesnih zalog, zlasti za obdobje pred letom 1995, ocene naravnih izgub lesa v gozdovih in ocene površin v zaraščanju.

Z izračunom po metodologiji IPCC in prilagojeni metodologiji IPCC smo dobili pozitivno bilanco emisij in ponora CO₂ za sektor gozdarstvo in spremembo rabe zemljišč, ki je posledica povečane lesne zaloge in zaraščanja kmetijskih zemljišč. Letno kopičenje CO₂ v lesni masi gozdov je v Sloveniji večje od dogovorjene dodatne kvote emisij CO₂ (1,3 Mt CO₂) po sklepu Konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja.
Glede na dejstvo, da se predvideva,da bo (je) vezava CO₂ zaradi spremembe zalog lesne biomase v slovenskih gozdovih med 3200 in 3800 kt, in da ima gospodarjenje v slovenskih gozdovih osnove v načrtih gospodarjenja z gozdovi, se predvideva, da bo Slovenija dodeljeno kvoto lahko izkoristila, saj je uskladiščenje CO₂ v slovenskih gozdovih skoraj trikrat večje od vrednosti 0,36 Mt C (1,3 Mt CO₂) na leto.
V poročilu organizacije FAO o globalni oceni gozdnih virov za letom 2000 (2001) je tudi podpoglavje Kroženje ogljika in biomasa. Po podatkih v poročilu je bilo v Sloveniji v celotni lesni biomasi (nadzemni in podzemni del) v letu 1996 uskladiščenega 117,46 Tg ogljika (C), nad zemljo 103,48 Tg C in pod zemljo 13,98 Tg C. Količina ogljika, izražena na enoto površine, pa uvršča Slovenijo med štiri evropske države z največ uskladiščenega ogljika (skupna lesna biomasa = 100,7 t C/ha). Po hitrosti povečevanja količine uskladiščenega ogljika na enoto površine je Slovenija s 1,62 t C ha^-1leto^-1 druga v Evropi.

VIRI
IPCC, Revised Gudelines for National Greenhouse Gas Inventories, 1996

IPCC, Report on Good Practice Guidance and Uncertainty Management, 2000

Veselič, Ž. in sod., Kvantitativna ocena ponora in emisij toplogrednih plinov v sektorju gozdarstvo, Zavod za gozdove Slovenije, Ljubljana 2001