Problematika spreminjanja podnebja

4Ključna okoliščina: prilagajanje pravnemu redu EU

Večina zakonskih in podzakonskih aktov, ki so predvideni kot instrumenti za izvajanje Kjotskega protokola v Sloveniji, predstavlja prilagoditev pravnemu redu EU v procesu pristopanja Slovenije v članstvo. Skladnost procesov ni naključna, saj je vzpostavljena tesna povezava med razvojnimi strategijami EU in kjotskim procesom. Na številnih področjih, na primer na področju energetskih raziskav, pri uvajanju ukrepov za učinkovitejšo rabo energije in večje izrabljanje obnovljivih virov energije je zmanjševanje emisij TGP ključni povezovalni vidik. Tudi drugi razvojni procesi, na primer odpiranje notranjega trga z energijo, so bodisi izrecno naravnani v zmanjšanje emisij ali pa so dopolnjeni tako, da ne bi ogrožali doseganja kjotskih ciljev (na primer: pravila za državne pomoči za okoljske namene). Med specifičnimi instrumenti za zmanjševanje emisij TGP izstopata zlasti taksa na emisije CO₂ in taksa na odlaganje biorazgradljivih snovi. Slovenija ima takso na CO₂ od leta 1996, takso na odlaganje biorazgradljivih odpadkov pa od 2002.

Ker so specifični domači instrumenti maloštevilni, so torej instrumenti za doseganje kjotskih ciljev v veliki večini identični izpolnjevanju harmonizacijskih obvez ob vstopu v EU. V Operativnem programu so harmonizacijske obveze analizirane glede na predvideni učinek ter možne izbire, ki so vedno prisotne ob prenosu skupnega pravnega reda v nacionalno zakonodajo.

4.1 Mehanizmi: ukrepi, akterji in instrumenti

Operativni program zmanjševanja emisij TGP upošteva tri ključne sestavine procesa zmanjševanja emisij: tehnične ali drugačne ukrepe, to je stvarne priložnosti za zmanjševanje emisij TGP, akterje, ki te ukrepe izvajajo, in instrumente, ki omogočijo ali motivirajo izvedbo ukrepov. Usposobljenost in motiviranost raznovrstnih akterjev, vladnih in javnih služb, gospodarskih subjektov, nevladnih organizacij in tudi ozaveščenost vseh prebivalcev Slovenije je ključna za učinkovito izvedbo ukrepov. Vloga akterjev je nepogrešljiva tudi v povratnem učinku za izboljšanje programa zmanjševanja emisij TGP do izpolnitve obvez.

Eden ključnih instrumentov pri zmanjševanju emisij TGP je okoljska javnofinančna reforma (t. i. zelena davčna reforma), ki obsega povezan in uravnotežen sistem postopnega zmanjšanja fiskalnih obremenitev oziroma dajatev na delo in kapitalske transakcije ob hkratnem povečanju fiskalnih obremenitev (davkov, taks, trošarin) na rabo okoljskih dobrin (tla, voda, zrak, energija, surovine itd.) oziroma razvrednotenja okolja. Poleg tega gre tudi za spremembo javnofinančnih izdatkov oziroma zmanjšanje teh izdatkov za netrajnostne namene/programe ob hkratnem povečanju izdatkov za (nove) namene/programe, ki so v skladu s kriteriji trajnostnega razvoja, za angažiranje še neuporabljenih proračunskih virov sredstev za trajnostno razvojne projekte in programe ter za uveljavljanje trajnostno razvojnih kriterijev v sistemu javnih naročil (public procurement). Z okoljsko reformo javnih financ, ki torej predvideva zniževanje obdavčitve dela in povečanje davkov na razvrednotenje okolja, bi lahko dosegli dve koristi hkrati, zato se v tej povezavi govori tudi o "dvojni dividendi".

Ekonomski instrumenti zagotavljajo vključitev okoljskih stroškov v poslovne stroške posameznih ekonomskih subjektov, hkrati pa so lahko ustrezna motivacija za zmanjševanje onesnaženja oziroma "sredstvo" integracije ekonomske in okoljevarstvene politike. Okoljske dajatve lahko nadomestijo visoko obdavčitev dela, in tako hkrati vplivajo na povečanje zaposlenosti in zmanjšanje onesnaževanja okolja.

Sistem ekonomskih spodbud mora biti zasnovan tako, da tako proizvajalce kot tudi potrošnike spodbuja k bolj "eko-uspešni" uporabi sredstev. Uporaba ekonomskih instrumentov predstavlja vir prihodkov, ki jih je mogoče racionalno uporabiti za izdatke za varstvo okolja.

Pozitivni učinki okoljskih dajatev so predvsem naslednji:

• 
  v cene vključijo eksterne stroške (torej stroške, ki jih onesnaževalec ne plačuje)
  
• 
  spreminjajo vedenje potrošnikov in proizvajalcev
  
• 
  spodbujajo cenovno učinkovite in inovativne pristope, povečujejo konkurenčnost ter spodbujajo zaposlovanje
  
• 
  upoštevajo različne vire onesnaževanja
  
• 
  pospešujejo krepitev drugih instrumentov, predvsem regulacijskih predpisov,
  

Glede na različnost ciljev politike razlikujemo okoljske dajatve, ki krijejo stroške zmanjšanja onesnaževanja okolja, ki primarno predstavljajo vir proračunskih prihodkov ter finančne spodbude, katerih glavni namen je spremeniti obnašanje proizvajalcev in/ali potrošnikov. Mnogokrat pa se v praksi uporablja kombinacija vseh treh.

Med najpomembnejše ekonomske in finančne instrumente na področju varstva okolja štejemo:
Plačila zaradi neustreznega ravnanja

1. dajatve za onesnaževanje

• 
  dajatve za emisije (emissions charges)
  
• 
  dajatve uporabnikov (user charges)
  

Spodbude za ustreznejše ravnanje

• 
  dovoljenja
  
• 
  dovoljenja za izpust določene emisije v vodo, v zrak (emission quotas, emission allowances)
  
• 
  sistem povratne embalaže (deposit-refund system)
  
• 
  subvencije
  
• 
  davčne olajšave
  
• 
  nepovratna sredstva (grants), posojila z ugodnejšimi plačilnimi pogoji, krediti z ugodnejšimi obrestnimi merami, kot jih ponuja komercialni trg (soft loans)
  
• 
  upravne dajatve
  

Ekonomski instrumenti na področju varstva okolja so le eno od sredstev za dosego učinkovitejšega delovanja nacionalnih ekonomskih politik in trajnostni gospodarski razvoj, a zelo pomembno.

4.2 Spremljanje izvajanja in prilagajanje instrumentov - načelo ciljnega vodenja

V Operativnem programu ni mogoče predvideti vseh podrobnosti za celotno obdobje prilagajanja kjotskim obvezam do leta 2012, zato je načelo ciljnega vodenja, ki vključuje spremljanje izvajanja in prilagajanje intenzitete instrumentov, ključna sestavina Operativnega programa (kibernetsko načelo upravljanja procesa ciljnega zmanjševanja emisij TGP).

Osnovno spremljanje in poročanje Konferenci pogodbenic je predpisano v Kjotskem protokolu. Zahtevnejše je poročanje Evropski uniji. Emisije TGP so uvrščene med ključne strukturne indikatorje v EU in morajo biti izračunane in objavljene največ z zamikom enega leta.

4.3 Odgovornost vlade

Sklep vlade o Operativnem programu zmanjševanja emisij TGP bo naložil pristojnim organom, ministrstvom in drugim organom izvršilne oblasti, da izdelajo ožje, resorne ali sektorske programe za aktiviranje najugodnejših ukrepov na svojem področju delovanja, kot so identificirani v Operativnem programu in drugih dokumentih. Pri tem bodo upoštevali obstoječe predpise in v njih dane mogočesti ter nadaljnje usklajevanje slovenske zakonodaje z zakonodajo EU, ob tem pa glede posameznih ukrepov najugodnejšo kombinacijo ekonomskih, direktivnih in spodbujevalnih instrumentov. Kjer bo treba, bodo sektorski programi upoštevali tudi širšo zasnovo izvajanja (npr. večjo uporabo javnega prometa).

Če dosežki pri zmanjševanju emisij TGP ne bodo zagotavljali izpolnitve kjotskih obveznosti v ciljnem obdobju 2008–2012, bo vlada sproti prilagajala intenziteto instrumentov, vključno s predlogi sprememb zakonov, s katerimi se lahko vpliva na emisije TGP. Vlada bo najkasneje v letu 2006 opravila podrobno analizo učinkovitosti Operativnega programa in njegovega izvajanja. Poročilo bo upoštevalo izvajanje in dosežke v letu 2005, ki je leto predhodne kontrole delovanja podpisnic in v katerem mora vsaka država pokazati "viden napredek". Dopolnjen Operativni program, ki bi ga sprejeli do konca leta 2007, bo zagotovil učinkovito doseganje cilja v zaključni fazi, v trajanju kjotskega ciljnega obdobja 2008–2012.

4.4 Priporočila za delovanje drugih akterjev

Lokalne skupnosti lahko v skladu s svojimi pristojnostmi bistveno pripomorejo k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov predvsem pri urejanju prometa, lokalni oskrbi z energijo in prostorskem načrtovanju. Gre za prostovoljne obveze zmanjševanja emisij, pri katerih lahko vlada prek svojih institucij zagotavlja ustrezno strokovno pomoč. Pričakujemo lahko, da bodo tiste lokalne skupnosti, ki bodo pravočasno pristopile k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, strukturno bolj prilagojene izzivom prihodnosti in s tem potencialno ekonomsko uspešnejše. Aktivnosti za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov večinoma potekajo v povezavi z dodatnmi ukrepi izboljšanja razmer za kakovost življenja (kvaliteta zraka, obremenitve s hrupom, priprave novih prometnih ureditev…), zato so hkrati tudi bistvena komponenta trajnostnega razvoja. Tudi sprejeti Energetski zakon nalaga lokalnim skupnostim obvezo priprave energetskih zasnov. Vlada RS bo prek MOP spodbujala tudi mednarodno povezovanje lokalnih skupnosti, ki so prevzele prostovoljne obveznosti zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.

Sodelovanje gospodarskih družb je ključnega pomena za uspešno zmanjševanje emisij. Oblikovanje novih tržnih niš, posebej tistih, ki so povezane z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov, postavlja gospodarske družbe pred nove izzive. Te že spoznavajo, da le z razvojem in uveljavljanjem novih tehnologij, ki so praviloma energijsko učinkovitejše, dolgoročno zagotavljajo svoj obstoj in konkurenčnost na trgu. Vlada bo spodbujala pozitivne premike v usmeritvah gospodarskih združenj kot družbenih partnerjev na področju sprejemanja instrumentov in izvajanja ukrepov za zmanjševanje emisij TGP.

Interesne skupine, kot so nevladne okoljske organizacije in različna strokovna združenja, lahko veliko prispevajo k povečanju ozaveščenosti o problematiki blažitve podnebnih sprememb in s tem povečajo učinkovitost izvajanja ukrepov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Vlada RS in MOP bosta v skladu z Nacionalnim programom varstva okolja spodbujala in namensko podpirala dialoge različnih interesnih skupin pri oblikovanju in spremljanju izvajanja politik in strategij s področja zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.

Posameznik lahko s svojim ravnanjem neposredno in posredno pomembno vpliva na emisije toplogrednih plinov. Z varčnim ravnanjem na delovnem mestu, doma in pri vožnji z avtomobilom lahko zmanjša porabo energije in s tem emisije CO₂, po nekaterih ocenah tudi do 5 odstotkov. Z vplivi individualnih odločitev se srečujemo tudi pri emisijah, povezanih z ravnanjem z odpadki. Kumulativnega učinka dejavnosti posameznikov tako ne kaže podcenjevati. V ta namen je treba še posebej povečati informiranost porabnikov energije o povezavi med njihovo rabo energije in podnebnimi spremembami ter drugimi okoljskimi vplivi. Vlada bo z informiranjem javnosti in s partnerskim odnosom z organizacijami civilne družbe spodbujala vplive, ki jih ozaveščeni občani kot potrošniki in volivci lahko izvajajo na različne dejavnike v družbi v smislu zmanjševanja emisij TGP in bolj trajnostne razvojne usmeritve.