Problematika spreminjanja podnebja

7.1.3 TRENUTNO STANJE NA TEM PODROČJU

Predvidoma bo v trgovanje s pravicami emitiranja TGP v Sloveniji vključenih 72 kurilnih in izgorevalnih naprav¹⁰ (skladno z opredelitvijo dejavnosti iz Aneksa I omenjene direktive); skupne emisije CO₂ iz omenjenih naprav znašajo po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) približno 6,7 milijona ton CO₂ na leto.¹¹

Prvi državni načrt razdelitve emisijskih kuponov mora Slovenija Evropski komisiji predložiti do 1. 5. 2004. Za pripravo načrta pa moramo v Sloveniji veliko pozornost posvetiti pridobivanju kvalitetnih podatkov o emisijah TGP;to nikakor ne bo lahka naloga, čeprav je Slovenija majhna država in nima veliko naprav, ki bodo podvržene izpolnjevanju obveznosti iz direktive.

Javnost postopka določanja alokacijskega načrta je ena izmed zahtev predloga direktive. Hkrati je javnost vseh postopkov priložnost, da se vsi akterji pripravijo na delovanje na trgu pravic emitiranja TGP oziroma pripravijo ukrepe za zmanjšanje emisij TGP. Ob vsej kompleksnosti priprav na trgovanje s pravicami emitiranja TGP je treba upoštevati, da je ta instrument le eden izmed številnih, ki jih lahko uporabimo za zmanjševanje emisij TGP.

7.1.4 UKREPI IN SMERNICE ZA ZMANJŠEVANJE EMISIJ TGP

Zaradi delovanja trga emisijskih kuponov bo do zmanjševanja emisij TGP prišlo tam, kjer je to stroškovno najugodnejše. Kupci kupujejo dovoljenja ceneje, kot so stroški njihovih lastnih ukrepov zmanjševanja emisij TGP, prodajalci pa prodajajo dražje, kot so stroški njihovih lastnih ukrepov zmanjšanja emisij TGP.
Direktiva EU vsebuje zlasti naslednje opcije, ki pomembno vplivajo na emisije TGP s področja varstva okolja:

• 
  zmanjšanje - optimizacija stroškov zmanjševanja emisij TGP,
  
• 
  z določitvijo načina alokacije ali avkcije kuponov je mogoče doseči dodaten pritisk na zmanjševanje emisij TGP. Manj dodeljenih kuponov pomeni manjše dovoljene skupne emisije organizacij v sistemu trgovanja in višjo ceno dovolilnic na trgu (pozitiven učinek na zmanjšanje emisij TGP).
  

Cilji direktive so predvsem naslednji:¹²

• 
  podpreti izvajanje obveznosti Kjotskega protokola (z nabiranjem izkušenj pri trgovanju s pravicami emitiranja TGP)
  
• 
  doseči zahtevane vmesne učinke (kontrolno leto 2005)
  
• 
  pripraviti gospodarske subjekte na razmere poslovanja ob upoštevanju izpolnjevanja kjotskih obveznosti
  
• 
  omogočiti nižje stroške za gospodarske družbe s tem, da se omogoči zmanjševanje emisij tam, kjer je najbolj poceni - to bo omogočilo, da bo emitiranje tone ekvivalenta CO₂ dobilo tržno ceno
  
• 
  izenačiti stroške zmanjševanja emisij TGP v celotni EU z dovoljevanjem meddržavnega trgovanja - na tak način bo minimizirano omejevanje konkurence oziroma diskriminacija položaja gospodarskih družb (upravljavcev naprav, ki povzročajo emisije TGP) na skupnem notranjem trgu EU
  

• 
  pripomoči k zmanjševanju emisij TGP v prihodnosti z nagrajevanjem inovativnosti v zmanjševanju emisij TGP
  

Ob poudarjanju nadomeščanja ločene proizvodnje toplote in električne energije s soproizvodnjo (SPTE) pa je treba vso pozornost posvetiti tudi upoštevanju specifičnosti te pri uvajanju emisijskega trgovanja.¹³

7.1.5 PRIČAKOVANI UČINKI (leto 2005 in obdobje 2008-2012)

Že po opredelitvi v Kjotskem protokolu naj bi bili prožni (kjotski) mehanizmi le podpora in dodatek k ukrepom, ki zagotavljajo zmanjšanje emisij TGP v vsaki državi- podpisnici. Mednarodna skupnost tudi pričakuje, da naj bi posamezne države z nakupom emisijskih kuponov izpolnile le manjši del svojih obveznosti do zmanjšanja emisij.

Pričakovani razpon cen emisijskih kuponov je med 0 in 20 €/t CO₂, kar je odvisno predvsem od dogovorov ali pravil, ki naj bi omejevali nastopanje na trgu z "vročim zrakom", t. j. z odobrenimi emisijami, ki so jih v vzhodni Evropi pridobili zaradi zgodovinske dodelitve in padca porabe fosilnih goriv po letu 1990. Nekateri dodatni premisleki¹⁴ omejujejo najverjetnejši razpon cene kuponov na 5 do 10 €/t CO₂.
Po okvirnih ocenah bi brez kakršnih koli ukrepov za zmanjšanje emisij prišlo v Sloveniji do presežka emisij v višini okoli 3,37 milijona t ekvivalenta CO₂[1]. Celotni stroški za zmanjševanje emisij TGP na obveznost, ki jo je Slovenija kot država podpisnica Kjotskega protokola prevzela, so bili ocenjeni na 3 do 8 milijard SIT letno (14 do 34 mio€/leto), kar se nanaša na primer zmanjševanja emisij TGP izključno z domačimi ukrepi. Z razponom ocene je podana negotovost dejanskih stroškov posameznih ukrepov kot tudi nenatančnost izbire, saj ne bodo izvedeni le najcenejši ukrepi, ampak neki mešan nabor ukrepov.¹⁵

V tem okviru je treba predvideti možnost trgovanja npr. za 300.000 do 500.000 t ekvivalenta CO₂ emisij.

7.1.6 UPORABLJENI VIRI

1. 
   M. Tomšič, D. Zagožen, E. Kranjčevič, A. Urbančič, T. Fatur: Strokovne podlage za pripravo operativnega programa za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, Inštitut "Jožef Stefan" za MOP, IJS -DP-8743, marec 2003
   
2. 
   Directive of the European Parliament and of the Council Establishing a sheme for greenhouse gas emissions allowance trading within the Community and amending Council directive 96/61/EC
   
3. 
   L. Živčič: Predstavitev trgovanja z emisijami in pregled stanja na področju priprav na trgovanje z emisijami TGP, Delovno gradivo IJS, junij 2003
   
   
   

7.1.7 AVTORJI

mag. Nives Nared, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo

mag. Evald Kranjčevič, Institut "Jožef Stefan" – Center za energetsko učinkovitost

mag. Stane Merše, Institut "Jožef Stefan" – Center za energetsko učinkovitost

prof.dr. Miha G. Tomšič, Institut "Jožef Stefan" – Center za energetsko učinkovitost

7.2 TRGOVANJE Z ZEMELJSKIM PLINOM