Problematika spreminjanja podnebja

1Predgovor

Ublažitev podnebnih sprememb je največji okoljski razvojni izziv, s katerim se spoprijema človeštvo. Zaradi človekovih dejavnosti naraščajo koncentracije toplogrednih plinov v ozračju. Po vseh emisijskih scenarijih Medvladnega foruma o spremembi podnebja (IPCC) je pričakovati zvišanje povprečne globalne temperature od 1,4 do 5,8 °C in v povprečju dvig morske gladine od 9 do 88 cm v obdobju 1990 -2100.
Konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (Rio de Janeiro, 1992) je prvi mednarodno zavezujoč dokument, ki obravnava vprašanje odziva na spreminjanje podnebja. Temeljni cilj konvencije je doseči ustalitev koncentracij toplogrednih plinov (TGP) v ozračju na ravni, ki bo preprečevala nevaren človekov vpliv na podnebni sistem. Po ratifikaciji je Slovenija konec leta 1995 postala pogodbenica konvencije. Ena izmed sprejetih obveznosti je redno poročanje, in sicer o stanju (evidencah) emisij, ukrepih za njihovo zmanjševanje ter o spremljanju podnebnih sprememb in ukrepih za zmanjševanje posledic sprememb. Vse pogodbenice so obvezane, da do leta 2005 dosežejo "znaten napredek" ter da o napredovanju redno poročajo sekretariatu konvencije.

Slovenija je julija 2002 oddala Prvo državno poročilo Konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja. Naslednje poročilo Konferenci pogodbenic se v Sloveniji pripravlja z zamikom v primerjavi z drugimi pogodbenicami. Dokončano bo predvidoma do konca leta 2003 in bo vsebovalo evidence emisij za leto 2000.

Slovenija je oktobra 1998 podpisala in julija 2002 tudi ratificirala Kjotski protokol, s katerim je prevzela - enako kot Evropska unija in večina držav, ki vanjo vstopajo – obveznost 8-odstotnega zmanjšanja emisij TGP v prvem ciljnem obdobju 2008–2012 glede na izhodiščno leto 1986 (ko so bile emisije CO₂ v Sloveniji najvišje; večina drugih držav šteje za izhodiščno leto 1990). Leta 1986 so bile emisije TGP v Sloveniji 20,60 milijona ton ekvivalenta CO₂, 8-odstotno zmanjšanje pa pomeni, da Slovenija v obdobju 2008–2012 v povprečju ne bo smela preseči 18,95 milijonov ton emisij ekvivalenta CO₂ na leto. V letu 1999 so bile emisije TGP nekoliko nižje kot v letu 1986 (19,24 mio t), projekcije pa kažejo težnjo naraščanja, če ne bodo uporabljeni dodatni ukrepi za njihovo zmanjšanje.
Obveznost zmanjševanja emisij po Kjotskem protokolu velja za šest (skupin) plinov:

ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), didušikov oksid (N₂O), fluorirane ogljikovodike (HFC-je), perfluorirane ogljikovodike (PFC-je) in žveplov heksafluorid (SF₆). Referenčno leto za prve tri pline je za Slovenijo leto 1986, za druge tri pline oziroma skupine plinov pa leto 1995. Pravila o izvajanju Kjotskega protokola omogočajo doseganje ciljev z zmanjšanjem emisij TGP in s povečanjem ponorov (vezave CO₂). Kot dopolnilo k domačim ukrepom zmanjševanja emisij TGP so na voljo trije kjotski mehanizmi, in sicer: skupno izvajanje (projektov zmanjševanja emisij), mehanizem čistega razvoja, ki je tudi projektno naravnan, in mednarodno trgovanje z emisijami.

Večina zakonskih in podzakonskih aktov, ki so predvideni kot instrumenti za izvajanje Kjotskega protokola v Sloveniji, predstavlja prilagoditev pravnemu redu EU v procesu pristopanja Slovenije v članstvo oziroma aktiviranje zakonskih instrumentov in nadaljnji razvoj skupnega pravnega sistema. Na številnih področjih, kot na primer na področju energetskih raziskav in pri uvajanju ukrepov za učinkovitejšo rabo energije in večje izrabljanje obnovljivih virov energije, je zmanjševanje emisij TGP celo ključni povezovalni vidik. Tudi drugi procesi kot na primer odpiranje notranjega trga z energijo, trgovanje z emisijskimi dovoljenji, izvajanje direktive IPPC ipd., so naravnani v zmanjšanje teh emisij. Izmed specifičnih instrumentov za zmanjševanje emisij TGP izstopa zlasti taksa na emisije CO₂, ki je v Sloveniji v veljavi že od leta 1996. Z vsemi ukrepi se najneposredneje uveljavlja tudi načelo "onesnaževalec plača".
Operativni program je medresorsko usklajen dokument, ki opredeljuje ključne instrumente za doseganje kjotskih ciljev, obveznosti posameznih sektorjev pri uvajanju teh instrumentov ter prilagajanje instrumentov za doseganje zahtevanih ciljev. Eden izmed ciljev Operativnega programa je, da so stroški za izpolnitev kjotskih obveznosti čim manjši.

2Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov je nuja in obveza

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (TGP) zahteva drugačen pristop kot reševanje večine drugih okoljskih problemov. Vzrok za to je, da za zmanjševanje emisij teh plinov ni na razpolago čistilnih naprav, ki bi omogočale njihovo zmanjševanje po načelu »end of pipe«, kot je to na primer učinkovito mogoče pri emisijah SO₂, ki so še nedavno prevladovale kot osrednji okoljski problem.

Emisije toplogrednih plinov je mogoče zmanjševati zlasti z zamenjavo tehnologij, zamenjavo goriv in surovin ter z zmanjšanjem obsega ali opustitvijo nekaterih dejavnosti. Emisije toplogrednih plinov so povezane predvsem z obsegom in načinom proizvodnje in porabe energije. Razmeroma cenena fosilna goriva (premog, nafta, plin) so v preteklosti omogočala ekstenziven gospodarski razvoj in večanje količinske proizvodnje, čeprav ne vedno v prid kakovosti življenja.

Poleg emisij zaradi kurjenja goriv se toplogredni plini sproščajo tudi iz nekaterih industrijskih procesov, v kmetijstvu in pri ravnanju z odpadki ter v prometu, kar povečuje kompleksnost problematike. Dodatna značilnost je torej velika razpršenost virov neposrednih in posrednih emisij, tako da je njihovo zmanjševanje odvisno od vrste odločitev individualnih porabnikov.

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov zahteva korenite posege v način produkcije in porabe ter spremembo življenjskega sloga. Da bi preprečili podnebne spremembe zaradi emisij toplogrednih plinov, je treba drugače naravnati nekatere gospodarske mehanizme, hkrati pa je treba povečati ozaveščenost in obveščenost odločevalcev, strokovnjakov in vseh državljanov, da bodo sprejemali, izvajali in pospeševali potrebne spremembe.

Zmanjševanje emisij je tesno povezano s smerjo gospodarskega razvoja, ki določa način oskrbe z energijo ter njeno porabo v industriji in storitvenem sektorju, ter na drugi strani z načinom zadovoljevanja življenjskih potreb, ki je močno odvisen tudi od sistema vrednot. Strateško pomembno je, da družbeni razvoj ustrezno in pravočasno usmerimo k bolj kakovostnemu, trajnostnemu gospodarjenju, ki je skladno z zahtevami za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in s preprečevanjem degradacije okolja.V Sloveniji je že zastavljenih nekaj instrumentov, ki so ciljno usmerjeni v preprečevanje sprememb podnebja, kot na primer taksa na emisije CO₂ in taksa na deponiranje bio-razgradljivih odpadkov. V uporabi so še drugi instrumenti in sicer: finančne spodbude (subvencije, ugodni krediti, oprostitve oziroma olajšave pri dohodnini, pri trošarini za SPTE, ugodne odkupne cene za električno energijo od kvalificiranih proizvajalcev, kapitalske naložbe), informiranje in ozaveščanje porabnikov energije, spodbujanje izvajanja energetskih storitev (pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije oziroma oskrbe z energijo, demand side management), predpisi in standardi (na primer toplotna zaščita in prezračevanje stavb, razdeljevanje stroškov za ogrevanje v večstanovanjskih stavbah, minimalne zahteve glede energijske učinkovitosti naprav, energijsko označevanje gospodinjskih aparatov) in podobno.

Operativni program zmanjševanja emisij TGP gradi na izkušnjah dosedanjega usmerjanja razvoja. Predlagani so tudi novi instrumenti, ker je treba preusmerjanje pospešiti. Ni naključje, da je velika večina ukrepov, ki jih moramo sprejeti, predvsem zaradi uskladitve z notranjo ureditvijo v EU, saj je EU privzela kakovosten, z varovanjem okolja skladen razvoj kot eno izmed svojih ključnih strateških usmeritev.