Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja zvo-1-A



Yüklə 339,54 Kb.
səhifə1/4
tarix11.10.2017
ölçüsü339,54 Kb.
#4336
  1   2   3   4

SKRAJŠANI POSTOPEK

17.11.2005

EVA: 2005-2511-0107

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VARSTVU OKOLJA

I. UVOD


1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
1.1. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS. št. 41/04, v nadaljnjem besedilu: ZVO-1) je začel veljati 7. maja 2004. S tem zakonom je Republika Slovenija kot prva med državami članicami Evropske unije v svoj pravni red prenesla tudi zahteve Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov in dopolnitvi Direktive 96/61/ES. Ta direktiva v evropski pravni red prenaša enega od ekonomskih instrumentov obvladovanja podnebnih sprememb, ki jih je mednarodna skupnost sprejela z uveljavitvijo Okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah (Uradni list RS, MP, št. 13/96) in na njegovi podlagi sprejetega Kjotskega protokola (Uradni list RS, MP, št. 17/02), to je trgovanje z emisijami toplogrednih plinov. S sprejemom ZVO-1 so bile v slovenski pravni red prenesene zahteve direktive in navedenih mednarodnopravnih aktov, ki se nanašajo na trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, in sicer v obliki emisijskih kuponov. Zakon ureja trgovanje z emisijami v 4. podpoglavju VI. poglavja, ki celovito in sistematično ureja ekonomske in finančne instrumente varstva okolja.
Direktiva 2003/87/ES je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti konec oktobra 2003, njene zahteve pa so morale biti prenesene v pravne rede držav članic do 31. decembra 2004, trg pravic z emisijami na območju EU za prvo obdobje, ki obsega tri leta, to je od 2005 do 2008 pa naj bi začel delovati 1. januarja 2005. Iz navedenega je razvidno, da so imele države članice izjemno kratek rok, v katerem so morale zahteve direktive prenesti v svoje pravne rede in sprejeti za njeno izvajanje potrebne izvršilne predpise. Tudi Komisija EU je morala na podlagi pooblastil iz direktive sprejeti nekatere pravne akte, ki veljajo na območju držav članic neposredno, in urejajo monitoring ter poročanje in registre za evidentiranje in spremljanje trgovanja s pravicami do emisije. Ti pravni akti so potrebni državam članicam tudi pri prenosu in uveljavitvi njihove zakonodaje, saj so v določeni meri tudi referenčni okvir za pripravo nacionalne zakonodaje. Med njimi velja omeniti predvsem Uredbo Komisije (ES) št. 2216/2004 z dne 21. decembra 2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Odločbo 280/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta, ki je bila sprejeta in objavljena konec leta 2004, to je po uveljavitvi zakona.
V Republiki Sloveniji so bili na podlagi ZVO-1 za izvajanje direktive in s tem za delovanje trga pravic do emisije pravočasno sprejeti vsi bistveni izvršilni predpisi, in sicer: Uredba o dejavnostih, toplogrednih plinih in napravah, za katere je treba pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov (Ur. l. RS, št. 128/04), Odlok o državnem načrtu razdelitve emisijskih kuponov za obdobje 2005 – 2007 (Ur. l. RS, št.112/04 in ostali), Uredba o podrobnejšem načinu in pogojih delovanja registra emisijskih kuponov (Ur. l. RS, št. /05) in Pravilnik o merilih za preverjanje poročila o emisijah toplogrednih plinov in pogojihg, ki jih mora izpolnjevati preveritelj (Ur. l. RS, št. 17/05). V pripravi je še Pravilnik o splošnih pogojih delovanja registra emisijskih kuponov, po njegovem sprejetju pa bo mogoče aktivirati register emisijskih kuponov, s čimer bo trgovanje s pravicami do emisije v polni meri omogočeno tudi na območju Republike Slovenije. Na tem mestu je treba navesti, da je v času tem trgovanje s pravicami do emisije do določene mere mogoče le v enajstih državah članicah.
Pomanjkanje časa pri pripravi in sprejemanju ustrezne zakonodaje, v precejšnji meri pa tudi samo trgovanje s pravicami do emisije, ki je popolnoma nov ekonomski institut varstva okolja, s katerim države članice, vključno z Republiko Sloveniji, nimajo praktično nobenih izkušenj, je povzročilo vrsto problemov, ki se kažejo ne le kot zamuda pri sprejemanju zakonodaje in začetku delovanja trga, ampak predvsem kot nepopolno in nenatančno urejanje pravnega okvira za delovanje trga, kar lahko posledično vpliva na trg in razmerja med njegovimi akterji. V času, ki je bil na voljo za izvedbo direktive, je bilo odprtih kar nekaj vprašanj, na katera v zahtevanem roku ni bilo mogoče zadovoljivo odgovoriti. Vprašanja o pravni naravi emisijskih kuponov, natančnih definicijah naprav, ki so subjekt dovoljevanja in podeljevanja emisijskih kuponov, prenehanju delovanja naprav in s tem povezanimi vprašanji možnosti prenašanja emisijskih kuponov, kriterijih za odobravanja državnih načrtov razdelitve emisijskih pravic, zapletenosti in posledično relativno visoki ceni izvajanja monitoringa, načinu preverjanja poročil o emisijah toplogrednih plinov in način pooblaščanja preveriteljev so le najbolj pereča med njimi. Vsa ta vprašanja ne zadevajo le posameznih držav, ampak vse države članice, saj gre za vprašanja, ki v veliki meri vplivajo na skupni trg, v tem primeru trg emisijskih pravic. S temi vprašanji se države članice še vedno intenzivno ukvarjajo, odgovori nanje pa niso enoznačni.
Zaradi navedenega je treba v luči doseženih spoznanj od sprejema direktive dalje spremeniti ali dopolniti nekatere določbe ZVO-1, ki urejajo trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, predvsem v smislu bolj natančne ureditve nekaterih institutov.
1.2. Po uveljavitvi zakona je bila sprejeta tudi dopolnitev direktive, ki ureja področje trgovanja s pravicami do emisije, in sicer Direktiva 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o dopolnitvi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov v Skupnosti, upoštevajoč projektne mehanizme Kjotskega protokola (UL L št. 338 z dne 13. 11. 2004, stran 18), ki jo morajo države članice prenesti v svoje pravne rede do 13. novembra 2005.
Ta direktiva povezuje sistem trgovanje z emisijskimi kuponi in skupne naložbe, opredeljene v 6. in 12. členu Kjotskega protokola (Uradni list RS - MP, št. 17/02). Na podlag zahtev Direktive 2003/87/ES morajo upravljavci naprav, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov, pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov. Upravljavci naprav morajo enkrat letno ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja, predati tisto količino emisijskih kuponov, ki ustreza količini emisij, ki jih je njihova naprava povzročila v preteklem letu. Direktiva 2004/101/ES pa podrobneje določa način in pogoje, pod katerimi upravljavci naprav to obveznost lahko izpolnijo tudi s pridobitvijo enot iz skupnih naložb, to je enot zmanjšanja emisij (ali ERU, kratica, izvedena iz ang.: Emission Reduction Unit), pridobljenih na podlagi 6. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja ali Kjotskega protokola in enot potrjenega zmanjšanja (ali CER; kratica, izvedena iz ang.: Certified Emission Reduction), pridobljenih na podlagi 12. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Podnebne konvencije ali Kjotskega protokola. Upravljavci naprav lahko to svojo obveznost izpolnijo z ERU in CER le v deležu, ki ga vlada določi v državnem načrtu razdelitve emisijskih kuponov, sprejetim na podlagi 126. člena ZVO-1.
Direktiva 2004/101/ES nadalje zahteva, da države članice omejijo uporabo enot skupnih naložb in ne dovolijo uporabo enot skupnih naložb, pridobljenih z investicijami v jedrske objekte ali na področju rabe ali spremembe rabe zemljišč ali gozdarstva, ki vplivajo na ponore toplogrednih plinov.
Določbe 6., 12. in 17. člena Kjotskega protokola opredeljujejo tri »prožne mehanizme« kot dodatne instrumente, ki jih z namenom izpolnitve obveznosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, prevzetih s podpisom in ratifikacijo omenjenega Kjotskega protokola, lahko države podpisnice uredijo v svoji nacionalni zakonodaji. Z njimi bo gospodarskim družbam omogočeno na ekonomsko bolj učinkovit način znižati stroške zmanjšanja obremenjevanja okolja z emisijami toplogrednih plinov.
Kot je znano toplogredni plini povzročajo spremembe podnebja v celotni atmosferi planeta, zato pri izvajanju ukrepov za zmanjšanje omenjenih emisij ni pomembno, kje pride do zmanjšanja emisij, temveč bolj to, da se to zgodi tam, kjer je to stroškovno najučinkovitejše oziroma najceneje. Poleg trgovanja z emisijskimi kuponi lahko države podpisnice Kjotskega protokola uvedejo in izvedejo tudi dva druga »prožna mehanizma», in sicer projekte skupnega izvajanja ali mehanizem čistega razvoja, ki sta v ZVO-1 s skupnim imenom poimenovana kot skupna naložba. Skupna naložba je projektna dejavnost, ki jo odobri ena ali več pogodbenic Priloge 1 Kjotskega protokola za izvedbo projekta skupnega izvajanja iz 6. člena Kjotskega protokola ali 12. člena Kjotskega protokola in Sklepi 7. Konference pogodbenic Okvirne Konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je bila decembra 2001 v Marrakeshu (v nadaljnjem besedilu: Sklepi iz Marrakesha). Uporaba Kjotskih prožnih mehanizmov lahko Sloveniji olajša doseganje tkim. Kjotskih ciljev, poleg tega pa lahko dosežemo pozitivne učinke pri mednarodnem gospodarskem uveljavljanju slovenskih podjetij.
Z izvedbo projekta skupnega izvajanja lahko razvite države iz Priloge 1 Kjotskega protokola pridobijo ERU (izražen v tonah ekvivalenta ogljikovega dioksida) iz naslova izvedbe projektne dejavnosti (skladno z 6. členom Kjotskega protokola) v drugi državi iz Priloge 1 Kjotskega protokola. Namen uvedbe in izvedbe mehanizma čistega razvoja pa je pomagati državam podpisnicam Kjotskega protokola, ki niso v Prilogi 1 (to so države v razvoju) pri doseganju trajnostnega razvoja, vključujoč uvajanje najsodobnejših tehnologij, in državam iz Priloge 1, da z izvedbo projektne dejavnosti (skladno z določbami 12. člena Kjotskega protokola) v državi, ki ni iz Priloge 1 Kjotskega protokola pridobi CER (izražen v tonah ekvivalenta ogljikovega dioksida) in na ta način izpolni del svoje obveznosti zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
Kot omenjeno Direktiva 2004/101/ES dopolnjuje Direktivo 2003/87/ES o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov tako, da v zvezi z izvajanjem trgovanja z emisijskimi kuponi in skupnimi naložbami posebej določa in urejuje pogoje za odobritev ustreznosti pogodbene dejavnosti (approval and authorisation), nadalje zahteve v izogib »dvojnemu štetju« (double counting) emisijskih kuponov in ERU in CER ter zahteve za zagotovitev sodelovanja pristojnih organov, ki odobrijo ustreznost projektne dejavnosti kot skupne naložbe ter podelijo ustrezne enote, pridobljene na podlagi izvedbe skupne naložbe. Skladno z zahtevo prvega odstavka člena 11.b Direktive 2004/101/ES mora država članica zagotoviti vse potrebno, da so pri določitvi izhodiščnega stanja projektne dejavnosti v državah, ki so postale članice EU 1. maja 2005 na podlagi Pogodbe o pristopu EU strogo upošteva pravni red EU (acquis communitaire) v celoti. Izhodiščno stanje torej v tem pomenu pomeni, da so upoštevani in izvedeni vsi ukrepi, katerih zahteve so skladne z pravnim redom EU, da bi na ta način zagotovili izpolnitev ključnega pogoja Kjotskega protokola pri uvedbi in izvedbi »prožnih mehanizmov« tj. načelo dodatnosti (additionality). Načelo dodatnosti v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov je spoštovano, kadar se z rezultati projektne dejavnosti lahko dokaže, da je z izvedbo projektne dejavnosti prišlo do dodatnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, kar lahko potrdi neodvisni preveritelj.
Zahteve Direktive 2004/101/ES se nanašajo le na pogoje in način upoštevanja enot, pridobljenih na podlagi skupnih naložb pri izpolnjevanju obveznosti upravljavcev naprav, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov. Da se bo Republika Slovenija lahko vključila v izvajanje skupnih naložb in da bodo slovenska podjetja lahko pridobila enote na podlagi skupnih naložb, bo treba urediti ves postopek preverjanja in odobritve skupnih naložb ter podelitev ERU in CER. Administrativno kompleksen in zahteven postopek odobritve projektne dejavnosti s strani pristojnega organa Republike Slovenije vključuje pregled in ovrednotenje projektnega dokumenta z vidika njegove ustreznosti in skladnosti s Sklepi 7. konference pogodbenic Okvirne konvencije ZB o spremembi podnebja iz Marakeša (v nadaljnjem besedilu: Marakeški sporazum). Za sodelovanje v skupnih naložbah mora država pogodbenica Kjotskega protokola imenovati pristojno koordinacijsko telo in o tem obvestiti sekretariat Okvirne konvencije ZN o spremembah podnebja; to je »Designated Focal Point« za sodelovanje pri skupnem izvajanju in »Designated National Authority« za sodelovanje pri mehanizmu čistega razvoja. Na podlagi sklepa št. 16 Marakeškega sprazuma mora država pogodbenica predpisati tudi postopek za odobritev projektov skupnega izvajanja, njihovega monitoringa in preverjanja ter svoja navodila, skupno z upoštevanjem pripomb zainteresirane javnosti posredovati Sekretariatu Okvirne konvencije. Nadalje bo treba opredeliti, na kakšen način organ, pristojen za odobritev skupnih naložb, zagotovi, da je pri opredelitvi izhodiščnega stanja skupnih naložb pri projektih, izvedenih v drugih državah EU, v celoti upoštevana zakonodaja EU, oziroma na kakšen način je to mogoče preveriti z neodvisnim preverjanjem. Prav tako bo treba na podlagi strokovnih podlag sprejeti odločitev in jo tudi zakonsko urediti, ali bo Republika Slovenija na svojem ozemlju sploh dovolila projekte skupnega izvajanja, in če, določiti postopek odobritve ustrezne projektne dejavnosti.
Vse navedeno je v času priprave predlaganega zakona predmet intenzivnega strokovnega ekonomsko-finančnega in pravnega proučevanja v državah članicah, zakonsko ureditev te kompleksne problematike pa je pričakovati v prihodnjem letu, ko bodo razjasnjene in usklajene osnovne strukture izvajanja teh dveh Kjotskih mehanizmov. V času priprave zakonskega besedila nobena država članica ni vzpostavila celotnega pravnega okvira za izvajanje skupnih naložb, čeprav v nekaterih državah članicah določene aktivnosti že potekajo, vendar brez jasnega pravnega okvira.
1.3. Pri izvajanju zakona so se pokazalo tudi nekatere manjše težave pri njegovem uveljavljanju, ki jih predlagana sprememba odpravlja. Med njimi predlagatelj izpostavlja nadzor nad kakovostjo okoljskih poročil poročil o vplivih na okolje, za kar je ZVO-1 predvidel institut revizije, ki jo opravljajo okoljski izvedenci. V državah članicah kakovost teh poročil v največji meri preverjajo ustrezno izobraženi in usposobljeni strokovnjaki, zaposleni pri pristojnih organih, ki vodijo postopke. Poleg tega pa večina držav članic pri ocenjevanju kakovosti poročil uporablja tudi ekspertna znanja zunanjih strokovnjakov. Na poseben način je zagotavljanje kakovost poročil urejeno na Nizozemskem, kjer je ta naloga z zakonom poverjena neodvisni zasebni instituciji, ki se financira iz javnih sredstev.
Na podlagi prvih izkušenj predlagatelj ocenjuje, da je treba institut revizije poročil dopolniti, saj v uveljavljeni ureditvi ne dosega želenih ciljev. Majhno število in neustrezna usposobljenost uslužbencev ministrstva, ki vodijo postopke celovite presoje vplivov planov na okolje in presoje vplivov projektov na okolje pa ne omogoča nadzora nad kakovostjo poročil s strani ministrstva. Zaradi tega je v predlaganem zakonu predvidena rešitev tega z nekaterimi spremembami veljavne ureditve predvsem z imenovanjem okoljskega izvedenca le za pet let in ne več za nedoločen čas in možnostjo, da minister pooblastilo okoljskemu izvedencu odvzame tudi v primeru, če je ta dvakrat ugodno ocenil okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje, za katerega je v nadaljevanju postopka ministrstvo ugotovilo, da ni v skladu s predpisanimi zahtevami. K izboljšanju ureditve bo prispevala tudi rešitev, po kateri ministrstvo predpiše vsebino revizije.
1.5. Po uveljavitvi zakona so bile ugotovljene tudi nekatere redakcijske napake, do katerih je prišlo v zadnji fazi sprejemanja ZVO-1 in jih ni mogoče odpraviti s popravki zakona.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona
2.1. Cilji zakona
Temeljni cilj predlaganega zakona je prenos zahtev Direktive 2004/101/ES in odprava nekaterih pomanjkljivosti ter napak, ki so se pokazale po uveljavitvi zakona.

2.2. Poglavitne rešitve


V pravno-sistemskem smislu predlog zakona ne spreminja temeljnega koncepta in rešitev obstoječega zakona. Najpomembnejša novost v predlogu zakona je posledica prenosa Direktive 2004/101/ES.
Osnovne rešitve, ki so posledica prenosa navedene direktive v ZVO-1 in zahtevajo zakonsko ureditev, so vgrajene v oddelek 4.1. ki ureja trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, deloma pa v oddelek 4.2., ki ureja takoimenovane skupne naložbe. Država bo delež ERU in CER, ki jih upravljavci naprav lahko uporabijo za izpolnjevanje svojih obveznosti, določila v državnem načrtu razdelitve emisijskih kuponov za naslednja petletna obdobja (2008 – 2012 itd.). Del zahtev direktive, ki ne zahtevajo zakonske ureditve, bo na podlagi pooblastila, ki ga zakon daje Vladi RS, prenesen s podzakonskim aktom. Gre za določitev dela kriterijev, pod katerimi je mogoče odobravati projekte skupnih naložb. Ostali kriteriji so vsebovani v Sklepih iz Marrakesha, ki pa še niso del pravnega reda Republike Slovenije, saj jih je treba implementirati z ustreznimi pravnimi akti.

3. Ocena finančnih posledic zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva
Določbe predloga zakona o varstvu okolja ne predstavljajo dodatnih finančnih obremenitev za proračun RS in ne presegajo njegovih obstoječih finančnih načrtov porabe sredstev, razen za zagotavljanje stroškov revizije ocen okoljskih poročil, pripravljenih v zvezi z občinskimi plani, programi in načrti, ki so predmet celovite presoje vplivov na okolje, ko bo stroške po predlaganem zakonu krilo ministrstvo. Natančna ocena višine teh stroškov ni mogoča, saj je odvisna od obsega dela in števila okoljskih poročil, ki bodo predmet revizije. Preliminarna ocena je cca 1.000.000 SIT neto za eno revizijo. Sredstva za kritje teh stroškov so načrtovana v višini pravic porabe v proračunu Republike Slovenije v finančnem načrtu ministrstva za okolje in prostor.
Zagotavljanje sredstev za delovanje Sveta RS za varstvo okolja, ki jih predlagani zakona prenaša z ministrstva, pristojnega za okolje, na Državni zbor, so bila zagotovljena že v dosedanjih načrtih porabe Proračuna RS, saj je omenjeni Svet uvedel že zakon o varstvu okolja iz leta 1993. V predlogu Proračuna RS za leta 2004, 2005, 2006 in 207 so sredstva za delovanje omenjenega sveta že vključena v proračunski postavki št. 2327. V nadaljnjih letih pa bodo sredstva načrtovana v proračunu Republike Slovenije v finančnem načrtu Državnega zbora Republike Slovenije.

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost predlagane ureditve pravu EU

4.1. Pravo EU


Kot je bilo omenjeno že zgoraj, se spremembe in dopolnitve veljavnega zakona s predlaganimi spremembami nanašajo predvsem na natančnejšo ureditev razmerij, prenesenih z Direktivo 2003/87/ES in na prenos zahtev Direktive 2004/101/ES.

4.2. Prikaz ureditve v drugih državah članicah


Po informacijah, ki jih ima predlagatelj, države članice Direktive 2004/101/ES pravno veljavno še niso prenesle v svoje pravne rede. Zaradi tega primerjalno pravni pregled za to direktivo po državah članicah ni mogoč.

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.


II. BESEDILO ČLENOV

1. člen
V Zakonu o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) se v 1. členu doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo te direktive Evropskih skupnosti:
1. Direktiva Sveta 91/692/EGS z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv o okolju (UL L št. 377 z dne 31. 12. 1991, stran 48),
2. Direktiva Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (UL L št. 257 z dne 10. 10. 1996, stran 26),
3. Direktiva Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL L št. 10 z dne 14. 1. 1997, stran 13),
4. Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL L št. 197 z dne 21. 7. 2001, stran 30),
5. Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje dopolnjena z Direktivo Sveta 97/11/EGS z dne 3. marca 1997 o dopolnitvi Direktive 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L št. 175 z dne 5. 7. 1985, stran 40),
6. Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o javnem dostopu do informacij o okolju z razveljavitvijo Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L št. 41 z dne 14. 2. 2003, stran 26),
7. Direktiva 2003/35/EGS Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o zagotavljanju udeležbe javnosti pri sprejemanju določenih planov in programov, ki se nanašajo na okolje, in dopolnitvah, ki se nanašajo na udeležbo javnosti in dostop do pravice Direktive 85/337/EGS in 96/61/ES (UL L št. 156 z dne 25. 6. 2003, stran 17),
8. Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov v Skupnosti in dopolnitvi Direktive 96/61/ES (UL L št. 275 z dne 25. 10. 2003, stran 32),
9. Direktiva 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o dopolnitvi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov v Skupnosti, upoštevajoč projektne mehanizme Kjotskega protokola (UL OJ L št. 338 z dne 13. 11. 2004, stran 18).«

2. člen
V 3. členu se v 11. točki na koncu besedila doda besedilo, ki se glasi:


»Najboljša razpoložljiva tehnika je opredeljena z referenčnimi dokumenti, ki jih sprejme pristojni organ Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU).«

3. člen
V 17. členu se doda nov četrti odstavek, ki se glasi:


»(4) Vlada v predpisih iz prejšnjega odstavka določi, kaj se šteje za obstoječo napravo, in določi rok, do katerega mora upravljavec obstoječe naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje skladno z določbami 82. člena tega zakona.«
Sedanji četrti odstavek postane peti odstavek.

4. člen
V 19. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:


»(3) V predpisu iz prejšnjega odstavka se lahko določi pravila ravnanja, za katera mora njihov izvajalec pridobiti okoljevarstveno dovoljenje skladno s tem zakonom.«

5. člen
V 20. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:


»(3) Pravna ali fizična oseba, ki zbira ali prevaža odpadke ali posreduje pri zagotavljanju njihove predelave ali odstranjevanja, mora imeti potrdilo o vpisu v evidenco oseb iz četrtega odstavka 104. člena tega zakona, če pa odpadke tudi predeluje ali odstranjuje, mora za to imeti okoljevarstveno dovoljenje skladno s tem zakonom.«
Sedanja tretji in četrti odstavek postaneta četrti in peti odstavek.

6. člen
V 21. členu se besedilo »uvoz, izvoz in tranzit odpadkov« v naslovu člena, v prvem in drugem odstavku nadomesti z besedilom, ki se glasi: »čezmejno pošiljanje odpadkov«.


V prvem odstavku se besedilo »Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU)« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »EU«.

7. člen
V drugem odstavku 30. člena se besedilo 7. točke spremeni tako, da se glasi: »sodelovanje z osebami, zadolženimi za varnost in zdravje pri delu, požarno varnost in svetovalcem za kemikalije«.

8. člen
Besedilo 40. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Zaradi uresničevanja načel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive je treba v postopku priprave plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta in njegovih sprememb (v nadaljnjem besedilu: plan), katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, s katero se ugotovijo in ocenijo vplivi na okolje ter vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan, ter pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolje.
(2) Celovita presoja vplivov na okolje se izvede za plan, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine za področje urejanja prostora, upravljanja voda, gospodarjenja z gozdovi, ribištva, rudarstva, kmetijstva, energetike, industrije, prometa, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, oskrbe prebivalstva s pitno vodo, telekomunikacij in turizma, če se z jim določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje skladno z določbami 51. člena tega zakona, ali če je zanj zahtevana presoja sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave.
(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se celovita presoja vplivov na okolje izvede tudi za drug plan, če ministrstvo oceni, da bi lahko njegova izvedba pomembneje vplivala na okolje.
(4) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se celovita presoja vplivov na okolje ne izvede za plan, izdelan na podlagi plana, za katerega je bila že izvedena celovita presoja vplivov na okolje, če ne vsebuje novih posegov ali ne zajema novih območij glede na plan, na podlagi katerega je pripravljen. Celovita presoja vplivov na okolje se ne izvede za plan, ki je izključno namenjen obrambi države, zaščiti in reševanju ter za proračun ali finančne načrte države ali občine.
(5) Pripravljavec plana mora pred začetkom njegove priprave ministrstvu poslati obvestilo o svoji nameri. Obvestilo mora vsebovati podatke o vrsti, vsebini in ravni natančnosti, s katero bo plan izdelan, vključno z ustreznim kartografskim prikazom določenih ali načrtovanih posegov ali območja, ki ga plan zajema.
(6) Ministrstvo v 30 dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka pisno sporoči pripravljavcu plana, ali je treba plan izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Z javnim naznanilom na svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo območje cele države, ministrstvo obvesti tudi javnost, ali bo za plan izvedena celovita presoja vplivov na okolje.
(7) Vlada predpiše merila za ocenjevanje pomembnejših vplivov izvedbe plana na okolje iz tretjega odstavka tega člena.«

9. člen
V 41. členu se doda nov peti odstavek, ki se glasi:

»(5) Pri planu, ki se nanaša na gospodarsko infrastrukturo lokalnega pomena, krije stroške izdelave revizije ministrstvo.«
Sedanji peti odstavek postane šesti odstavek.

10. člen
V drugem odstavku 42. člena se za besedama »naravnih dobrin« doda besedilo, ki se glasi: », materialnih dobrin, krajine ali varstvo zdravja ljudi«.

11. člen
V tretjem odstavku 45. člena se na koncu doda besedilo, ki se glasi: »Ministrstvo lahko pridobi pisno mnenje o planu in okoljskem poročilu države članice tudi od okoljskega izvedenca iz 56. člena tega zakona.«

12. člen
V prvem odstavku 46. člena se številka »45« nadomesti s številko »21«.


Črta se tretji odstavek.
Sedanji četrti in peti odstavek postaneta tretji in četrti odstavek.
Doda so nov peti odstavek, ki se glasi:

»(5) Če je z zakoni iz drugega odstavka 40. člena tega zakona za plan, ki se ga sprejme na njihovi podlagi pred njegovim sprejetjem predpisana pridobitev soglasja ministra, pristojnega za okolje, se to soglasje nadomesti s sklepom iz prejšnjega odstavka.«

13. člen
V petem odstavku 52. člena se na koncu odstavka doda besedilo, ki se glasi: », če gre za napravo iz 82. člena tega zakona ali za drug poseg in v 60 dneh, če gre za napravo iz 68. člena tega zakona«.

14. člen
V 54. členu se črta peti odstavek.

15. člen
V 55. členu se doda nov šesti odstavek, ki se glasi:

»(6) Vlada predpiše vsebino revizije poročila o vplivih na okolje 54. člena tega zakona in okoljskega poročila iz 41. člena tega zakona.«

16. člen
V prvem odstavku 56. člena se beseda »letno« nadomesti z besedilom, ki se glasi »na 3 leta«.
V drugem odstavku se besedi »nedoločen čas« nadomestita z besedilom, ki se glasi: »pet let, z možnostjo podaljšanja«.
V sedmem odstavku se doda nova 2. točka, ki se glasi:

»2. če ministrstvo dvakrat zavrže vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zaradi razloga iz drugega odstavka 57. člena tega zakona, pri čemer je okoljski izvedenec okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje, za katero je bilo ugotovljeno, da ni bilo izdelano v skladu s predpisnimi zahtevami, pisno ocenil, da je kakovostno in ustrezno, ali je sam izdelal revizijo, za katero je bilo ugotovljeno, da ni bila izdelana v skladu s predpisanimi zahtevami«.


Sedanja 2. in 3. točka postaneta 2. in 4. točka.

17. člen
V 57. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

»(2) Ministrstvo zavrže vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja, če ugotovi, da poročilo o vplivih na okolje ali njegova revizija nista izdelana v skladu s predpisanimi zahtevami.«

18. člen
V tretjem odstavku 60. člena se na koncu doda besedilo, ki se glasi: »Ministrstvo lahko pridobi pisno mnenje o projektu in poročilu o vplivih na okolje države članice tudi od okoljskega izvedenca iz 56. člena tega zakona.«

19. člen
V drugem odstavku 61. člena se beseda »treh« nadomesti z besedo »dveh«.

20. člen
V prvem odstavku 77. člena se za besedilom »ki lahko vpliva na okolje« doda besedilo, ki se glasi: »ali spremembo firme ali sedeža,«.

21. člen
V prvem odstavku 82. člena se za besedilom »skladno z določbami 17. člena tega zakona,« doda besedilo, ki se glasi: »ali izvaja dejavnost, za katero so določena pravila ravnanja skladno z določbami 19. člena tega zakona,«.

22. člen
V napovednem besedilu prvega odstavka 90. člena se pred besedilom »varnostno poročilo« doda besedilo, ki se glasi: »zasnovo zmanjšanja tveganja ali«.


V prvem odstavku se na kocu 4. točke doda besedilo, ki se glasi: »spremeniti firmo ali sedež ali«.
Besedilo drugega odstavka se nadomesti z besedilom, ki se glasi: »Upravljavec obrata mora spremembo ali dopolnitev zasnove zmanjšanja tveganja ali varnostnega poročila pisno prijaviti ministrstvu in mu poslati spremenjeno ali dopolnjeno zasnovo zmanjšanja tveganja ali varnostno poročilo, kar dokazuje s potrdilom o oddani pošiljki.«
V tretjem odstavku se za besedo »zaradi« doda besedilo, ki se glasi:

»dopolnjene ali spremenjene zasnove zmanjšanja tveganja ali«.

23. člen
V prvem odstavku 92. člena se za besedilom »86. člena tega zakona, se« doda besedilo, ki se glasi: »lahko na zahtevo investitorja ali upravljavca naprave«.

24. člen
Črta se 5. podpoglavje Predpisi vlade, potrebni za izvrševanje pravnih aktov EU.

25. člen
V prvem odstavku 97. člena se besedilo »se izvaja kot obvezna gospodarska javna služba, skladno z zakonom o gospodarskih javnih službah, njegovo izvajanje pa zagotavlja ministrstvo« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »zagotavlja ministrstvo neposredno ali prek javnega pooblastila, ki se ga podeli javnemu zavodu, ustanovljenemu za izvajanje teh pojavov, in so izbrani na podlagi javnega razpisa.«
Besedilo napovednega stavka drugega odstavka se spremeni tako, da se glasi:

»Monitoring stanja okolja zagotavljajo pristojna ministrstva neposredno ali prek javnega pooblastila, ki se ga podeli javnemu zavodu, ustanovljenemu za izvajanje teh pojavov, izbranemu na podlagi javnega razpisa, in sicer:«


Četrti odstavek se črta.
Sedanji peti do deveti odstavek postanejo četrti do osmi odstavek.

26. člen
V drugem odstavku 110. člena se doda nova 6. točka, ki se glasi:

»6. skupnih naložbah iz 140. člena tega zakona.«
Sedanje 6. do 8. točka postanejo 7. do 9. točka.

27. člen
V tretjem odstavku 111. člena se črta besedilo », 6.«, za besedo »odstavka » pa doda besedilo, ki se glasi: »tega člena«.

28. člen
V prvem odstavku 113. člena se za besedo »oprostitve« doda vejica.
V šestem odstavku se besedi »prejšnjega odstavka« nadomestita z besedilom, ki se glasi: »četrtega odstavka tega člena«.

29. člen
V drugem odstavku 118. člena se v 3. točki črta beseda »,količine«.

30. člen
V tretjem odstavku 119. člena se v 7. točki črta beseda »ministrstvu«.

31. člen
V 120. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi

»(2) Za spremembo naprave iz prejšnjega odstavka se štejejo zlasti:

1. rekonstrukcija ali nadomestna gradnja, ki lahko povzroči spremembo emisije toplogrednih plinov,

2. sprememba vrste goriv, ki se uporabljajo v napravi,

3. sprememba surovin ali drugih snovi, katerih uporaba povzroča emisijo toplogrednih plinov,

4. sprememba vrste in načina ter stopnje zahtevnosti izvajanja monitoringa emisij toplogrednih plinov ali

5. druga sprememba, ki povzroči spremembo emisije toplogrednih plinov.«


V sedanjem četrtem odstavku se beseda »drugega« spremeni tako, da se glasi: »tretjega«.
Sedanji drugi do sedmi odstavek postanejo tretji do osmi odstavek.

32. člen
V 121. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:


»(3) Ministrstvo pošlje odločbo iz prejšnjega odstavka tudi pristojnemu organu, ki vodi register iz 132. člena tega zakona, in pristojni inšpekciji.«

33. člen
V 122. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:


»Ministrstvo pošlje odločbo iz prejšnjega odstavka tudi pristojnemu organu, ki vodi register iz 132. člena tega zakona, in pristojni inšpekciji.«

34. člen
Doda se nov 122. a člen, ki se glasi:


122. a člen

(izpolnitev obveznosti pri prenehanju ali odvzemu dovoljenja)


»(1) V primeru iz 121. in 122. člena tega zakona mora upravljavec naprave, ob stečaju pa stečajni upravitelj, pripraviti poročilo o emisijah toplogrednih plinov skladno z določbami 133. člena tega zakona in predati ustrezno količino emisijskih kuponov skladno z določbami 135. člena tega zakona.
(2) Poročilo o emisijah toplogrednih plinov mora zajemati obdobje tekočega koledarskega leta do datuma pravnomočnosti odločbe o prenehanju dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov ali njegovem odvzemu.«

35. člen
Črta se 123. člen.

36. člen

V 125. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:


»(3) Emisijskim kuponom so enakovredne tudi:

1. enote zmanjšanja emisij, izdane na podlagi 6. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list Republike Slovenije – MP, št. 13/95; v nadaljnjem besedilu: Podnebna konvencija) ali Kjotskega protokola, in

2. enote potrjenega zmanjšanja emisij, izdane na podlagi 12. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Podnebne konvencije ali Kjotskega protokola.«

37. člen
Besedilo 126. člena se spremeni, tako da se glasi:


»(1) Ministrstvo v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za gospodarstvo, ministrstvom, pristojnim za energijo, in ministrstvom, pristojnim za finance, pripravi osnutek državnega načrta razdelitve emisijskih kuponov (v nadaljnjem besedilu: državni načrt), ki jih namerava podeliti posameznim upravljavcem naprav iz 118. člena tega zakona za določeno obdobje, ki se začne z začetkom koledarskega leta in traja praviloma pet let.

(2) Ministrstva iz prejšnjega odstavka vključijo v osnutek državnega načrta samo tiste naprave iz 118. člena tega zakona, za katere so njihovi upravljavci pridobili dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po določbah tega zakona in uporabno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov najpozneje 24 mesecev pred začetkom obdobja iz prejšnjega odstavka.

(3) Ministrstva iz prejšnjega odstavka pripravijo osnutek državnega načrta ob upoštevanju:

1. obveznosti Republike Slovenije, da omeji in zmanjša emisije toplogrednih plinov, določene v ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah;

2. ciljev in ukrepov, določenih v operativnih programih varstva zraka in nacionalnem energetskem programu;

3. deleža emisij toplogrednih plinov, ki jih izpuščajo naprave iz 118. člena tega zakona;

4. podatkov o emisijah toplogrednih plinov v določenem obdobju, pridobljenih iz vlog za pridobitev dovoljenja iz 118. člena tega zakona ali poročil o emisijah toplogrednih plinov iz 133. člena tega zakona, podatkov o skladnosti posamezne naprave z referenčnimi dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnikah, ki jih sprejme pristojni organ EU, ali drugih podatkov, določenih s pravnimi akti EU, ki določajo merila za pripravo državnega načrta;

5. učinkov izvajanja veljavnih predpisov in na njih temelječih ukrepov, ki se nanašajo na zmanjševanje emisije toplogrednih plinov;

6. možnosti, vključno s tehnološkimi, da posamezne naprave iz 118. člena tega zakona znižajo emisije toplogrednih plinov, in

7. enakopravne obravnave posameznih dejavnosti ali gospodarskih družb.

(4) Državni načrt vsebuje zlasti:

1. določitev obdobja;

2. določitev celotne količine emisijskih kuponov, ki se podelijo upravljavcem za celotno obdobje iz prejšnje točke;

3. seznam upravljavcev in naprav, za katere je bilo izdano dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov;

4. določitev skupne količine emisijskih kuponov, ki se posameznemu upravljavcu podelijo za njegovo napravo za celotno obdobje in sorazmeren del emisijskih kuponov, ki se mu podelijo za posamezno koledarsko leto;

5. določitev skupne količine ali deleža enot zmanjšanja emisij in enot potrjenega zmanjšanja emisij, ki jih upravljavci naprav lahko uporabijo za izpolnitev obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona;

6. določitev celotne količine emisijskih kuponov v rezervi, namenjenih upravljavcem novih naprav, in meril za razdelitev emisijskih kuponov upravljavcem teh naprav;

7. določitev količine emisijskih kuponov, ki jih vlada lahko proda na javni dražbi;

8. določitev predhodnih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in način ter pogoje njihovega upoštevanja;

9. podatke o uvajanju čistih tehnologij, vključno s tehnologijami učinkovite rabe energije, in

10. podatke o pripombah javnosti in njihovem upoštevanju.

(5) Za upravljavca nove naprave se šteje upravljavec, ki mu je bilo izdano dovoljenje iz 118. člena tega zakona ali mu je bilo to dovoljenje spremenjeno skladno z določbami 120. člena tega zakona, po tem ko je vlada predlog državnega načrta prijavila pristojnemu organu EU skladno z določbo drugega odstavka 129. člena tega zakona.

(6) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za upravljavca nove naprave ne šteje upravljavec, ki mu je bilo spremenjeno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov skladno z določbo šestega odstavka 120. člena tega zakona, ali upravljavec, ki je od upravljavca obstoječe naprave s pravnim poslom pridobil to napravo.

(7) Razdelitev emisijskih kuponov se opravi brez obveznosti plačila, razen emisijskih kuponov, ki so v državnem načrtu določeni, da jih vlada lahko proda na javni dražbi. Način in pogoje prodaje na javni državi predpiše vlada. V državnem načrtu se lahko za prodajo na javni dražbi predvidi največ deset odstotkov celotne količine emisijskih kuponov.

(8) Za predhodne ukrepe iz 8. točke četrtega odstavka tega člena se šteje uvedba najboljše razpoložljive tehnike, ki jo upravljavec naprave lahko uvede v svojo napravo.
38. člen
V prvem odstavku 128. člena se črta beseda »teka«.

39. člen
V 130. členu se za drugim odstavkom dodajo novi tretji, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek, ki se glasijo:


»(3) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko upravljavec nove naprave zaprosi za emisijske kupone iz rezerve državnega načrta, če ima za to napravo pravnomočno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov iz 118. člena tega zakona in pravnomočno uporabno dovoljenje skladno s predpisi o graditvi objektov. Vloga za razdelitev emisijskih kuponov mora vsebovati podatke o projekciji emisij toplogrednih plinov glede na pričakovan obseg proizvodnje oziroma specifični porabi goriv, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov, in dokazila o izpolnjevanju meril in kriterijev iz 6. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona.
(4) Ministrstvo odloči o celotni količini emisijskih kuponov, ki jih razdeli upravljavcu nove naprave iz rezerve, in o sorazmernem deležu za tekoče in vsako naslednje koledarsko leto na podlagi podatkov iz vloge iz prejšnjega odstavka, ob upoštevanju meril iz 6. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona ter po vrstnem redu prejetih vlog. Če podatki iz vloge ne omogočajo izračuna količine emisijskih kuponov, lahko ministrstvo od upravljavca nove naprave zahteva tudi druge podatke, ki to omogočajo.
(5) Upravljavcu nove naprave pripadajo emisijski kuponi za čas od dneva pravnomočnosti dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov iz 118. člena tega zakona pa do konca obdobja iz 1. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona.
(6) Ministrstvo na podlagi odločbe iz četrtega odstavka tega člena podeli upravljavcu nove naprave emisijske kupone za tekoče leto z dnem pravnomočnosti odločbe, za vsako naslednje leto pa do roka iz drugega odstavka tega člena.
(7) Ob spremembi dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov zaradi spremembe firme ali sedeža upravljavca skladno z določbami petega odstavka 120. člena tega zakona ministrstvo po uradni dolžnosti v tem delu spremeni tudi odločbo iz prvega ali tretjega odstavka tega člena.«
Sedanji tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi: »Emisijski kuponi iz drugega in četrtega odstavka tega člena se podelijo tako, da ministrstvo organu, pristojnemu za vodenje registra iz 132. člena tega zakona izda nalog, da v register vpiše količino emisijskih kuponov, ki mu pripadajo za posamezno koledarsko in druge podatke o upravljavcu, določene s predpisi EU, ki se nanašajo na register emisijskih kuponov.«
Sedanji četrti odstavek se črta.
Sedanji peti odstavek se spremeni tako, da se glasi: »Ob prenehanju veljavnosti dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov iz 121. člena tega zakona ali njegovem odvzemu iz 122. člena tega zakona pred iztekom obdobja ministrstvo upravljavcu naprave v naslednjem in vsakem nadaljnjem koledarskem letu do konca obdobja ne podeli preostanka sorazmernega deleža emisijskih kuponov.«
Sedanji šesti odstavek se spremeni tako, da se glasi: »Emisijski kuponi iz prejšnjega odstavka se namenijo za rezervo iz 6. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona.«
Sedanji tretji do šesti odstavek postanejo osmi do deseti odstavek.

40. člen
Dodata se nov 130. a in 130. b člen, ki se glasita:

»130. a člen

(prenos emisijskih kuponov)


(1) Ne glede na določbe desetega odstavka prejšnjega člena ministrstvo podeli preostanek sorazmernega deleža emisijskih kuponov upravljavcu, ki je od upravljavca obstoječe naprave s pravnim poslom pridobil to napravo, če ta še naprej deluje na ozemlju Republike Slovenije.
(2) Ministrstvo odloči o podelitvi preostanka sorazmernega deleža emisijskih kuponov na podlagi zahteve osebe iz prejšnjega odstavka in predložitve notarsko overjene kopije pogodbe o sklenitvi pravnega posla.

130. b člen

(uporaba enot zmanjšanja emisij in potrjenega zmanjšanja emisij)
(1) Upravljavec naprave lahko za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona uporabi tudi enote zmanjšanja emisij oziroma enote potrjenega zmanjšanja emisij do deleža, določenega v državnem načrtu, in o tem obvesti ministrstvo.
(2) Ministrstvo na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka izda organu, pristojnemu za vodenje registra iz 132. člena tega zakona nalog, da upravljavcu naprave podeli in nemudoma preda ustrezno količino emisijskih kuponov v zameno za vsako enoto zmanjšanja emisij oziroma enoto potrjenega zmanjšanja emisij, ki jo ima upravljavec v registru emisijskih kuponov in jo uporabi za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona.
(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena upravljavec naprave za izpolnitev svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona v prvem in drugem obdobju ne more uporabiti tiste enote zmanjšanja emisij oziroma enote potrjenega zmanjšanja emisij, ki izvirajo iz skupnih naložb, katerih posledica je odvzem toplogrednih plinov iz ozračja, gre pa za naložbe v jedrske objekte in rabo, spremembo rabe zemljišč ter gozdarstvo.«

41. člen
V tretjem odstavku 131. člena se besedilo za besedama »prodajalec pa« nadomesti z besedilom, ki se glasi:

»ustrezno količino emisijskih kuponov prenese na račun kupca skladno s predpisom iz šestega odstavka 132. člena tega zakona.«.

42. člen
V šestem odstavku 132. člena se besedilo »skladno s predpisi EU iz drugega odstavka tega zakona« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »ter višino nadomestila za vpis ustrezne količine emisijskih kuponov, enot zmanjšanja emisij oziroma enot potrjenega zmanjšanja emisij v register, odprtje in vodenje računa v njem skladno s predpisi EU iz drugega odstavka tega člena.«.

43. člen
Doda se nov 132. a člen, ki se glasi:
»132. a člen

(upravljanje računov Republike Slovenije v registru emisijskih kuponov)


Z računi Republike Slovenije v registru emisijskih kuponov, določenimi s predpisom iz tretjega odstavka prejšnjega člena, v imenu države upravlja ministrstvo.

44. člen
Besedilo prvega odstavka 135. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Upravljavec naprave mora za vsako napravo iz 118. člena tega zakona do 30. aprila tekočega leta predati emisijske kupone v količini, ki ustreza celotni količini emisij toplogrednih plinov, ki jih je v preteklem letu naprava izpustila v ozračje, ti pa se razveljavijo skladno s predpisi EU iz tretjega odstavka 130. člena tega zakona.«
V tretjem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo, ki se glasi:

», pri tem pa ni upravičen do nadomestila njihove vrednosti.«.


Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
»(4) Emisijski kuponi iz rezerve državnega načrta, ki jih ni bilo mogoče podeliti ali prodati do konca obdobja iz 1. točke četrtega odstavka 126 člena tega zakona, se razveljavijo skladno s predpisi EU iz prejšnjega odstavka.«

45. člen
V drugem odstavku 137. člena se besede »registru emisijskih kuponov« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »organu, pristojnemu za vodenju registra iz 132. člena tega zakona«.

46. člen
V prvem odstavku 138. člena se beseda »registru« za besedilom »registru emisijskih kuponov« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »organu, pristojnemu za vodenju registra iz 132. člena tega zakona«.
V drugem odstavku se beseda »registru« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »organu, pristojnemu za vodenju registra iz 132. člena tega zakona«.

47. člen
V prvem odstavku 140. člena se na koncu besedila doda besedilo, ki se glasi: »v skladu z operativnim programom iz 36. člena tega zakona.«.


Besedilo drugega odstavka se spremeni tako, da se glasi:
»Skupna naložba je projektna dejavnost za izpolnjevanje obveznosti iz 3. člena Kjotskega protokola. Projektna dejavnost je dejavnost, ki jo odobri ena ali več pogodbenic Priloge 1 Kjotskega protokola za izvedbo projekta skupnega izvajanja iz 6. člena Kjotskega protokola ali mehanizma čistega razvoja iz 12. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Podnebne konvencije ali Kjotskega protokola.«
Tretji in četrti odstavek se črtata.

48. člen
V tretjem odstavku 141. člena se za besedama »skupne naložbe« postavi pika, preostalo besedilo pa se črta.

49. člen
Doda se nov 141. a člen, ki se glasi:
»141. a člen

(podelitev enot zmanjšanja emisij oziroma enot potrjenega zmanjšanja emisij)


(1) Za skupne naložbe, ki neposredno zmanjšajo ali omejijo emisije toplogrednih plinov v ozračje v napravah, za katere morajo njihovi upravljavci pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov skladno z določbami 118. člena tega zakona, se enota zmanjšanja emisij oziroma enota potrjenega zmanjšanja emisij podeli le tako, da upravljavec te naprave zahteva od upravljavca registra emisijskih kuponov razveljavitev enake količine emisijskih kuponov, s katerimi razpolaga v registru emisijskih kuponov.
(2) Za skupne naložbe, ki posredno zmanjšajo ali omejijo emisije toplogrednih plinov v ozračje v napravah iz prejšnjega člena, se enota zmanjšanja emisij oziroma enota potrjenega zmanjšanja emisij podeli le, če se v registru emisijskih kuponov države, v kateri so bile skupne naložbe izvedene, razveljavi enaka količina emisijskih kuponov oziroma njim enakovrednih pravic iz drugega odstavka 125. člena tega zakona.«

50. člen
V 149. členu se doda nov peti odstavek, ki se glasi:

»(5) Če občina ne zagotovi izvajanja obvezne gospodarske javne službe iz prvega odstavka tega člena, jo zagotovi država na območju občine in za njen račun. Način zagotovitve določi vlada.«

51. člen
V tretjem odstavku 150. člena se na koncu prvega stavka pred piko doda besedilo, ki se glasi: »in javni raziskovalni zavodi«.


V petem odstavku se besedilo »v okviru sredstev ministrstva« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »v okviru proračunskih sredstev Državnega zbora«.

52. člen
V tretjem odstavku 156. člena se na koncu 1. točke doda besedilo, ki se glasi: », vključno z nadzorom nad skladnostjo delovanja naprave ali obrata z okoljevarstvenim dovoljenjem.«.

53. člen
V prvem odstavku 157. člena se beseda »predpisov« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »splošnih ali konkretnih aktov«.

54. člen
V prvem odstavku 162. člena se v 5. točki prvega odstavka številka »99« nadomesti s številko »101«.


V prvem odstavku se za 3. točko doda nova 4. točka, ki se glasi:

»4. če v pogodbenem ali najemnem razmerju nima pooblaščenca za varstvo okolja (prvi odstavek 30. člena),«.


Sedanje 4. do 6. točka postanejo 5. do 7. točka.

55. člen
V drugem odstavku 164. člena se besedilo »na katerem območju se koncesija izvaja« nadomesti z besedilom, ki se glasi: »na katere območju se koncesija izvaja ali nanjo vpliva«.


Dodajo se nov tretji do šesti odstavek, ki se glasijo:
»(3) V koncesijskem aktu iz prejšnjega odstavka se lahko določi, da je občina upravičena tudi do dela plačila koncesije, ki pripada državi, če sredstva vloži v gradnjo infrastrukture lokalnega pomena za izvajanje gospodarskih javnih služb varstva okolja iz 149. člena tega zakona. V koncesijskem aktu se določi tudi način zagotavljanja učinkovitosti, namenskosti in zakonitosti porabe teh sredstev.
(4) Občina je upravičena do sredstev iz prejšnjega odstavka, če ima veljaven načrt razvojnih programov po predpisih o javnih financah usklajen z operativnim programom iz 36. člena tega zakona in zagotavlja izvajanje obvezne gospodarske javne službe iz 149. člena tega zakona.
(5) Občini nakazana sredstva iz tretjega odstavka tega člena se morajo v proračunu občine izkazovati kot namenski prejemki in porabljati kot namenski izdatki v skladu s predpisi o javnih financah.
(6) Vlada lahko določi, da se del plačila za koncesijo, ki pripada občini skladno z določbami prejšnjih odstavkov, ne upošteva pri izračunu njenih lastnih prihodkov po predpisih o financiranju občin, če ima občina zaradi izvajanja koncesije stroške zaradi omejene rabe prostora ali potrebe po razvojni pomoči.«
Sedanji tretji do peti odstavek postanejo sedmi do deveti odstavek.
Za sedanjim petim odstavkom se doda nov deseti odstavek, ki se glasi:

»(10) Vlada v predpisu iz prejšnjega odstavka predpiše tudi, kaj se šteje za omejeno rabo prostora in razvojno pomoč, način izkazovanja stroškov in merila za določitev dela plačila za koncesijo iz šestega odstavka tega člena.«

56. člen
Doda se nov 171. a člen, ki se glasi:
»171. a člen
Šteje se, da je bil državni lokacijski načrt za prostorsko ureditev državnega pomena po predpisih o urejanju prostora sprejet ali vložen v postopek sprejemanja z dnem uveljavitve sklepa vlade o izboru variantne rešitve ali z dnem uveljavitve programa priprave državnega lokacijskega načrta, s katerim je določeno, da variantne rešitve niso mogoče.«

Prehodne in končne določbe

57. člen
(1) Upravljavci obstoječih naprav iz 82. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, v nadaljnjem besedilu: ZVO-1) morajo njihovo obratovanje uskladiti s predpisi, ki so bili izdani na podlagi 17. člena ZVO-1, in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
(2) Za obstoječo napravo iz prejšnjega odstavka se šteje naprava, ki obratuje na dan uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 17. člena ZVO-1.
(3) Če namerava upravljavec na obstoječi napravi iz drugega odstavka 172. člena ZVO-1 pred rokom iz prvega odstavka 172. člena ZVO-1 izvesti poseg v okolje, za katerega mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje skladno z določbami 82. člena ZVO-1, ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje skladno z določbami 84. člena ZVO-1, dovoljenje pa velja do roka iz prvega odstavka 172. člena ZVO-1.
(4) Določba prejšnjega odstavka velja tudi v primeru, če mora upravljavec obstoječe naprave iz 172. člena ZVO-1 za njeno obratovanje pridobiti dovoljenje za odstranjevanje odpadkov po določbah Pravilnika o odlaganju odpadkov (Uradni list RS, št. 5/00, 41/04 in 43/04).

58. člen
Ne glede na določbo tretjega in četrtega odstavka 8. člena tega zakona se za gozdnogospodarske načrte gozdnogospodarskih enot, ki se bodo izdelali v obdobju do vključno leta 2010 in bodo sprejeti po postopku, določenim v predpisih o gozdovih, celovita presoja vplivov na okolje ne izvede, pod pogojem, da se zanje izdela okoljsko poročilo skladno s prvim, drugim in tretjim odstavkom 41. člena ZVO-1 in da ministrstvo, pristojno za gozdarstvo zagotovi ustrezno kvaliteto tega poročila.

59. člen
(1) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, izda po uradni dolžnosti osebi, ki je imela na dan uveljavitve tega zakona pravnomočno odločbo o imenovanju za okoljskega izvedenca po določbah drugega odstavka 56. člena ZVO-1 odločbo, v kateri določi rok iz 16. člena tega zakona.
(2) Rok iz prejšnjega odstavka začne teči z dnem izdaje odločbe iz prejšnjega odstavka.

60. člen
(1) Ne glede na določbe 5. točke četrtega odstavka 126. člena ZVO-1 se v državnem načrtu za prvo obdobje določi le delež enot potrjenega zmanjšanja emisij, ki jih upravljavci naprav lahko uporabijo za izpolnitev obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena ZVO-1.


(2) Upravljavec naprave lahko za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena ZVO-1 uporabi enote potrjenega zmanjšanja emisij do deleža, določenega v državnem načrtu, in o tem obvesti ministrstvo.
(3) Ministrstvo na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka izda registru nalog, da upravljavcu naprave podeli in nemudoma preda ustrezno količino emisijskih kuponov v zameno za vsako enoto potrjenega zmanjšanja emisij, ki ga ima upravljavec v registru emisijskih kuponov in ga namerava uporabiti za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena ZVO-1, tega pa razveljavi.
(4) Ne glede na določbe osmega odstavka 126. člena ZVO-1 ministrstva pri izdelavi državnega načrta za drugo obdobje za upravljavce obstoječih naprav uporabijo podatke iz njihovih poročil o emisiji toplogrednih plinov iz 133. člena ZVO-1, ki se nanašajo na prvo leto preteklega obdobja, podatke Agencije Republike Slovenije o letni porabi goriva, ki ga je posamezna naprava porabila v letih 2003 in 2004 in katerih pravilnost je pisno potrdil upravljavec naprave podatke, določene s pravnimi akti EU, ki določajo merila za pripravo državnega načrta in podatke o emisijah toplogrednih plinov iz tehnoloških procesov za ti leti ter skladnosti posamezne naprave z referenčnimi dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnikah, ki jih je sprejel pristojni organ EU.

61. člen
Določbe 141. a člena se uporabljajo za obdobje do 31. decembra 2012.

62. člen
Določba 51. člena tega zakona se začne uporabljati za proračunsko leto 2008.

63. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

III. OBRAZLOŽITEV

V


Yüklə 339,54 Kb.

Dostları ilə paylaş:
  1   2   3   4




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©www.genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə