Jadranje po nemirnih vodah
Danica Fink Hafner ANALIZA POLITIK – AKTERJI, MODELI IN NAČRTOVANJE POLITIKE SKUPNOSTI
Yüklə 1,85 Mb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Pomen policy analize za javno delovanje nevladnih organizacij
- Slika 1: Trije pomeni pojma politika
- Zgodovinski razvoj policy analize: od vladajočih k vladanim
- Slika 2: Premik policy analize od vladajočih k vladanim
- Pomen policy analize za nevladne organizacije pri razumevanju dogajanj in dejavnikov odločanja političnih odločevalcev o javnih politikah
- Preglednica 1: Primerjava akademske in aplikativne policy analize
- Preglednica 2: Zvrsti policy analiz glede na stopnjo vpletenosti v policy proces
- Pomen policy analize za učinkovito sodelovanje nevladnih organizacij v oblikovanju, izvajanju in vrednotenju učinkov javnih politik
- Preglednica 3: Predpogoji uvrščanja policy problema na vladni dnevni red
- Nekaj sklepnih misli: policy analiza in oblikovanje strategij lobiranja ter oblikovanja policy omrežij
- Viri, literatura
Danica Fink HafnerANALIZA POLITIK – AKTERJI, MODELI IN NAČRTOVANJE POLITIKE SKUPNOSTIIzhodiščna vprašanja o policy analizi oziroma analizi politikModernega političnega odločanja si danes ni mogoče več predstavljati brez naslednjih dveh elementov: 1. brez racionalizacije v smislu proizvajanja znanstveno zbranih in analiziranih informacij, ki so pomembne za oblikovanje in izvajanje javnih politik, ter 2. brez znanstvenega svetovanja politiki. Med konsenzualno sprejete opredelitve policy analize danes štejemo predvsem naslednje elemente (prosto povzeto po Lasswellu – 1951, Deyu – različne izdaje in Dunnu – različne izdaje): Policy analiza je uporabna družboslovna zananstvena disciplina, ki uporablja multiple raziskovalne metode in multiple metode argumentacije za proizvajanje policy relevantnih informacij, ki jih je mogoče uporabiti v političnih okoljih za reševanje policy problemov. Policy problemi so tisti družbeni problemi, ki jih je mogoče razreševati oziroma jih razrešuje država z instrumenti in mehanizmi, ki jih ima na voljo. Poenostavljeno lahko rečemo, da policy analiza pomaga odgovarjati na vprašanja, kaj vlade počnejo, zakaj to počnejo in s kakšnimi učinki (Dye,1992). Pri tem je pomembno poudariti, da je policy analiza vrednotno opredeljena. Med izhodiščne vrednote štejemo predvsem naslednje: delovanje v korist blaginje in demokracije, spoštovanja človekovih pravic in človekovega dostojanstva. V prispevku bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, zakaj je policy analiza relevatna za nevladne organizacije. Odgovor bomo poskušali oblikovati z opisom naslednjih vsebin:
Pomen policy analize za javno delovanje nevladnih organizacijNevladne organizacije delujejo predvsem na dveh ravneh: 1. na ravni zasebnega oziroma v societalnem življenjskem svetu (zadovoljujejo potrebe članstva v societalni sferi, brez vmešavanja države) in 2. v javni sferi kot interesne skupine, ki poskušajo vplivati na oblikovanje zakonodaje in drugih političnih odločitev o javnih politikah ter na njihovo praktično izvajanje. Javno delovanje nevladnih organizacij torej v našem prispevku razumemo kot sodelovanje pri upravljanju družbe prek vplivanja na odločanje političnih odločevalcev. Gre za dejavnost, ki posega na področje političnega. Pri tem opozarjamo na razločevanje treh pomenov pojma politika, za katere v slovenskem jeziku nimamo posebnih izrazov – v angleškem besednjaku so to: policy, polity in politics (slika 1). Pri nevladnih organizacijah pričakujemo, da so zainteresirane za sodelovanje pri oblikovanju javnih politik (public policy). Posamično javno politiko lahko opredelimo kot dolgo vrsto bolj ali manj povezanih izbir – vključno z odločitvami ne delovati, ki jih sprejmejo vladna telesa (governmental) in uradniki (Dunn, 1981: 61). Primeri politik kot policy so npr. socialna politika, kmetijska politika, zdravstvena politika, politika do tujcev, družinska politika ipd. Javne politike so odločitve oziroma pravila obnašanja, ki so zavezujoča na teritoriju, ki ga nadzoruje državna avtoriteta na tem teritoriju (to je lahko lokalna, regionalna, nacionalna ali nadnacionalna politična oblast). Odločanje o javnih politikah je monopol političnih odločevalcev, ki odločajo tudi o uporabi instrumentov in mehanizmov (v angleškem jeziku policy instruments) za izvajanje javnih politik. Ti vključujejo pozitivne in negativne sankcije in tudi prisilo. O javnih politikah odločajo politični odločevalci v ustanovah političnega sistema (slednje lahko poimenujemo z angleškim pojmom polity). Mnoge politične odločitve so motivirane s strankarskimi interesi boja za oblast. Politika kot boj za oblast (politics) je imanentna strankarski politiki, saj so stranke po definiciji edine organizacije, ki tekmujejo v volilni areni. Občasno strankarski boji za oblast izrazito posežejo v procese oblikovanja javnih politik, kar v vsakodnevnem žargonu imenujemo 'politizacija' določenih tematik oziroma politizacija iskanja alternativnih rešitev za razreševanje policy problemov. Pojmi javne politike, politika kot politične ustanove ter politika kot boj za oblast se prepletajo, vendar imajo tudi svoj avtonomni smisel in pomen. Za nevladne neprofitne organizacije je smotrno sodelovati pri oblikovanju javnih politik na področjih, kjer delujejo, saj lahko na ta način prispevajo k ustreznejšemu definiranju družbenih problemov in vplivajo na njihovo reševanje. Slika 1: Trije pomeni pojma 'politika'
Seveda oblikovanja politik ni brez akterjev. Ključni akterji so očitno državni akterji, saj imajo monopol nad odločanjem. V bolj socialno in ekonomsko razvitih državah opazimo bogatejši univerzum policy akterjev. Poleg državnih akterjev (to so izvršna in zakonodajna, občasno pa tudi sodna oblast in uradniki) se namreč v procese oblikovanja in izvajanja politik vključujejo še interesne skupine (npr. delodajalske, delojemalske organizacije, podjetja, organizirani interesi na področju kmetijstva, podjetja, poklicne skupne, prostovoljne organizacije, cerkve ipd.), informacijski sektor (tu omenimo predvsem množične medije, posamezne uveljavljene strokovnjake in raziskovalce, inštitute in univerze) in ne nazadnje državljani (ki pišejo pisma, vloge ustreznim ustanovam, pišejo v množične medije, demonstrirajo, podpisujejo peticije ipd.). V razvitih državah in tudi v Sloveniji zasledimo razmeroma veliko nevladnih organizacij. Tisto, po čemer se slovenski segment nevladnih organizacij pomembno razlikuje od civilnodružbeno razvitih nevladnih sektorjev v razvitih državah, je med drugim tudi razmeroma nizka vpetost slovenskih organizacij v javno sfero – tj. v procese političnega odločanja. Šibkost nevladnih organizacij je opaziti v vseh ključnih političnih točkah: a) v javnem opozarjanju na družbene probleme in možne načine njihovega reševanja; b) v procesih oblikovanja političnih dnevnih redov (to je dnevnih redov političnih odločevalskih teles); c) v procesih oblikovanja javnih politik (vplivanja na odločanje političnih odločevalcev); d) v procesih izvajanja javnih politik in e) v procesih vrednotenja učinkov javnih politik. V politološkem strokovnem jeziku bi torej lahko rekli, da se le malo organizacij iz razmeroma velikega univerzuma nevladnih organizacij (po statističnih podatkih okrog 15.000) uveljavlja v vlogi interesnih skupin. Po podatkih raziskav slovenskih politologov med parlamentarci in interesnimi skupinami (podrobneje o tem v Fink Hafner, D., 1998) kažejo, da število aktivnih interesnih skupin narašča, vendar imajo izrazito premoč ekonomske interesne skupine (npr. delodajalske, delojemalske in nekatere poklicne organizacije), ki so v pomembni meri finančno, kadrovsko in strokovno neodvisne od države. Moč nevladnih organizacij kot tudi drugih nedržavnih akterjev v policy procesih je odvisna od mnogih dejavnikov. Med njimi so naslednji: značilnosti družbenega okolja (stopnja socialno ekonomske razvitosti), značilnosti nedržavnih akterjev (razpoložljivi človeški, finančni in drugi materialni viri, stroka), prevladujoča politična kultura politične elite (stopnja njene odprtosti za posvetovalno politiko), prevladujoča politična kultura v družbi (stopnja razširjenosti participativne politične kulture). Sodeč po longitudinalnih podatkih projekta Slovensko javno mnenje se državljani Slovenije zanašajo samo na akt volitev ter na nekonvencionalne oblike sodelovanja v politiki (npr. štrajke in demonstracije) kot učinkovite načine vplivanja na politične odločevalce. Nasprotno je posvetovalni politični stil značilnost oblikovanja javnih politik v razvitem delu sveta. Evropske ustanove (še prav posebej Evropska komisija) izrazito skrbijo za posvetovanje z nevladnimi interesnimi skupinami, z vladnimi interesnimi skupinami in predstavniki t. i. tretjih držav – npr. s predstavniki lobijev mest, dežel, regij in držav, ki niso članice Evropske unije (Fink Hafner, D., 1995). Posvetovalni politični stil je vgrajen tudi v pričakovanja Evropske unije glede prilagajanja politik držav kandidatk evropski nadnacionalni politični združbi. Seveda pa tak politični stil predpostavlja ne le posvetovalno politično kulturo, temveč tudi profesionalno delovanje interesnih skupin (tako vladnih kot nevladnih, profitnih in neprofitnih). Nedržavni akterji postajajo pomemben akter v oblikovanju in izvajanju politik v modernem okolju predvsem na naslednje načine: 1. z organiziranim nastopom v komunikaciji z državnimi akterji (npr. z združevanjem v krovne organizacije, ki so sogovornik državnim akterjem); 2. z informiranostjo (doseženo s profesionalizacijo in z notranjo delitvijo dela med zaposlenimi, ki tako lahko sproti specializirano spremljajo dogajanja v državni sferi na področjih, ki so pomembna za interesne skupine); 3. s strokovnim analitičnim pristopom (z argumentiranjem kritik, predlogov in zahtev z rezultati analiz, pripravljenih sproti in 'na zalogo', o tem, kakšni so učinki vpletanja oziroma nevpletanja države na izbranih družbenih prodročjih in kakšni so učinki obstoječih javnih politik); 4. s pravočasno aktivnostjo v vseh pomembnih fazah političnega odločanja. Če želijo nevladne organizacije postati pomembni policy akterji, morajo pripravljati svoje policy analize in spremljati rezultate družboslovnih raziskav na področjih, kjer delujejo. Nevladne organizacije torej nujno potrebujejo strokovno znanje in strokovno osebje, ki zna pripravljati policy analize in ki zna razbrati policy relevantne informacije in podatke iz drugih virov. Zgodovinski razvoj policy analize: od vladajočih k vladanim?Omenili smo že, da je eden od predpogojev krepitve moči nevladnih organizacij vis a vis države zavest o policy analizi kot sredstvu za jasnejšo, strokovno argumentirano, avtonomno artikulacijo interesov in zahtev glede javnih politik. Odvisnost nevladnih organizacij od državnih virov in vladnih analitičnih podpor političnemu odločanju pomaga ohranjati podrejeno vlogo t. i. tretjega sektorja v upravljanju družbe. V nadaljevanju opozarjamo na zgodovinske procese znanstvenega opredeljevanja policy analize, pa tudi na prevladujoče težnje instrumentalizacije policy relevantnih znanj v korist vladajočih. Policy analiza je mlada znanstvena disciplina (v letu 2001 bomo praznovali petdesetletnico opredelitve policy analize kot znanstvene dejavnosti), čeprav se svetovanje vladarjem oz. političnim odločevalcem pojavlja že mnogo prej. V zgodovini so vladarji potrebovali nasvete pri svojem vladarskem odločanju (pri finančnih vprašanjih, oblikovanju prava, v vojnah ipd.) [1]. T. i. policy relevantne informacije in znanja so pridobivali iz različnih virov – z magijo, od filozofov in drugih izobražencev. Z razvojem specializiranega znanja v obdobju od 18. do 20. stoletja se je razširil tudi krog strok in strokovnjakov, ki so s svojim znanjem lahko svetovali odločevalcem. Z družbenim razvojem so postajali družbeni problemi vse kompleksnejši, vendar nobena od hitro razvijajočih se strok, znanosti ni razvila sposobnosti dovolj kompleksne obravnave družbenih problemov in svetovanja za njihovo reševanje. Iz neskladja med rastočo potrebo odločevalcev po policy relevatnih informacijah in svetovanju na eni strani in sicer visoko razvitimi, a ozko specializiranimi znanostimi na drugi strani, je nastala potreba po razvoju policy analize kot interdisciplinarno zasnovane uporabne znanosti. Od leta 1910 dalje zasledimo zavestna prizadevanja za bolj empiričen in praktičen pristop k preučevanju politike (začetna Lowellova iniciativa v ZDA seže v leto 1910). V tridesetih letih so se policy raziskave pričele razvijati v ZDA zlasti na področjih t. i. nacionalne varnosti, obrambnih politik in sociale. Leto 1951 pa velja za prelomnico v tem razvoju uporabnega družboslovnega raziskovanja, saj je v tem letu Lasswell sprožil gibanje za 'policy znanosti'. Njegovo poglavje v knjigi 'Policy Sciences' štejemo za utemeljitev policy analize kot aplikativne znanstvene discipline. V drugi polovici dvajsetega stoletja se je policy analiza razvijala izjemno dinamično v smislu diverzifikacije predmetov preučevanja in zvrsti policy študij (razmah t. i. implementacijskih in evalvacijskih študij od sedemdesetih letih dalje, od osemdesetih let dalje pa vzporedni razvoj specialnih zvrsti uporabne policy analize in teoretičnih ambicij znotraj policy analize). O dinamičnem razvoju policy analize lahko govorimo tudi v smislu institucionalizacije in širjenja sistematičnega znanstvenega svetovanja politiki iz zgolj državotvornih vladnih resorjev tudi na druga policy področja. Kultura znanstvenega svetovanja politiki se širi tudi geografsko. Čeprav še vedno drži, da so ZDA doslej najbolj razvile policy analitično raziskovanje, svetovanje in kulturo oblikovanja političnih odločitev na podlagi predhodnih analiz, lahko vendarle rečemo, da se je ta kultura ob koncu dvajsetega stoletja precej razširila tudi v Kanadi, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstraliji, Aziji, na ravni Evropske unije in v zadnjem času tudi v mladih evropskih demokracijah. Thunert (1998) opozarja na osupljiv razvoj 'think-tanks' v zadnji četrtini dvajsetega stoletja (gre za razvoj specializiranih analitičnih enot, ki naj bi pomagale vladi pri razmisleku o strategijah reševanja policy problemov podobno kot specializirane enote – 'think tanks' – v vojski pomagajo generalom pri odločanju). Podatki kažejo, da se je število analitičnih enot v nekaterih državah podvojilo v obdobju zadnjih 15–20 let. Po Thunertovih podatkih iz leta 1998 je bilo 55 % nemških policy inštitutov in 66 % britanskih policy inštitutov ustanovljenih po letu 1970. [2] Zdi se, da bo naslednja faza v razvoju policy analitičnih enot vzniknila v Evropi in Aziji – in ne v ZDA tako kot dosedanje. Oblikovanje policy analitičnih enot znotraj vladnega sektorja je v preteklem desetletju dobilo status indikatorja in dejavnika kvalitetnega vladanja – oblikovanja in izvajanja javnih politik. Svetovna banka je v letu 1990 celo objavila poročilo 'A Framework for Capacity Building in Policy Analysis'. Poročilo je spodbudilo bolj sistematično usposabljanje vladnih strokovnjakov, ki so imeli nalogo ustanoviti vladne policy analitične enote v nekaterih afriških držvah s finančno pomočjo Svetovne banke. Med ključnimi značilnostmi takih organizacijski enot naj bi bile naslednje (Weiss, ur.,1992):
Od tovrstnih organizacijskih enot se pričakuje, da bodo pripravljale potrebne statistične analize, evalvacijo programov, analize v zvezi z odločanjem, napovedovanje, analizo policy argumentov ipd. Navkljub tem skupnim nalogam pa se med seboj razlikujejo glede na način pridobivanja podatkov. Medtem ko ponekod podatke zbirajo sami, se drugod osredotočajo predvsem na njihovo obdelavo in policy relevanten prikaz. Notranje analitične enote imajo pogosto prednost pred zunanjimi zaradi boljšega dostopa do vladnih podatkov in odločevalcev, stalnejših stikov z osebjem, ki opravlja vladne funkcije (sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju javnih politik) in trajnejše možnosti izboljševanja svojega strokovnega svetovanja. Hkrati njihov 'vladni' status prinaša tudi nekatere primerjalne slabosti glede na nevladne analitične organizacije, in sicer: pritiske v smeri opravljanja 'hitrih in umazanih' del, politično naročanje določenih zvrsti analiz ipd. Zato so analitiki v vladnih analitičnih enotah praviloma pogosteje podvrženi političnim pritiskom in etičnim dilemam ter se morajo zato vztrajno boriti za svojo strokovno avtonomijo. Policy analitične enote se razvijajo tudi v državah članicah Evropske unije, začenjajo pa se razvijati tudi v postsocialističnih državah. Najpogosteje so vzpostavljene na področju sektorskih politik, ki segajo na področje notranje varnosti in mednarodnih odnosov (sektor t. i. notranjih zadev, obrambni sektor, zunanje politike), ekonomije in financ, vse bolj pa se širijo tudi na druge sektorje – kot npr. na področje socialnih politik (sociala, zdravstvo, zaposlovanje ipd.) in s časovnim zamikom tudi na področje kulturnih politik. Zgodovinsko gledano, je na področju sistematičnega ustvarjanja analitičnih podlag za odločanje o oblikovanju in izvajanju javnih politik državna sfera v izraziti prednosti pred nevladnimi akterji. S stališča demokratične teorije je policy analiza v doesdanjem razvoju pretežno krepila politično moč državnih akterjev in je bila torej pretežno pristranska v korist tistega segmenta policy akterjev. Ti so že sicer v izraziti prednosti, saj imajo monopol odločanja v procesih oblikovanja politik. Avtorji (npr. Dryzek, Palumbo, Nachmias, Wildawski, Pateman, Barber), ki so kritično soočali izhodiščno ustanovno vrednoto policy analize (ki je 'delovanje v korist demokracije') in prevladujočo prakso, so doslej iskali alternative razvoja policy analize predvsem v dveh smereh (slika 2): 1. v smeri dodatnega razvoja policy analize, ki bo drugače pristranska – na strani civilne družbe, in 2. v smeri razvoja policy analize kot popolnoma avtonomne strokovne dejavnosti, ki naj v javni sferi vsem prizadetim in zainteresiranim predstavlja vse policy relevantne informacije, argumente in protiargumente za celoto možnih alternativnih rešitev konkretnih družbenih (policy) problemov. Konsenz o optimalni smeri razvoja policy analize se še ni oblikoval. Slika 2: Premik policy analize od vladajočih k vladanim?
Pomen policy analize za nevladne organizacije pri razumevanju dogajanj in dejavnikov odločanja političnih odločevalcev o javnih politikahCivilnodružbene organizacije oziroma interesne skupine so v primerjavi z državo v sodobnem svetu še vedno šibkejše, saj jim država predpisuje pogoje delovanja in jih priznava ali ne priznava za sogovornike v oblikovanju in izvajanju politik. Pogosto so nevladne organizacije tudi finančno odvisne od podpore iz državnega proračuna. Do spreminjanja razmerij med civilno družbo in državo lahko pride med drugim tudi zaradi spreminjanja virov, s katerimi te organizacije razpolagajo. S stališča strokovne argumentacije so praviloma v prednosti tiste interesne skupine, ki zmorejo zbrati več od države neodvisnih virov, ki zagotavljajo finančno, materialno, kadrovsko, informacijsko in analitično podporo poseganja nevladnih organizacij v oblikovanje javnih politik. Po podatkih projekta Policy mreže in lobiranje v Sloveniji (Fink Hafner, Danica, s sodelavci, 1996) so v tem pogledu v absolutni prednosti ekonomske interesne skupine (predvsem delodajalske in delojemalske, deloma tudi poklicne interesne skupine). Če ekonomske interesne skupine s članarino pridobijo 80 % sredstev, iz državnih virov pa le manjši delež, so neekonomske interesne skupine v tem pogledu v skoraj nasprotnem položaju in zelo odvisne od države. Zato niti ni presenetljivo, da zelo veliko časa porabijo za zbiranje virov za svoje delovanje (finance, oprema). Čeprav interesne skupine po besedah intervjuvancev v letu 1996 porabijo veliko časa za zbiranje informacij, pomembnih za delovanje organizacije, pa hkrati pravijo, da nič ali skoraj nič časa ne posvečajo izvajanju ali naročanju raziskav o družbenih problemih, s katerimi se ukvarja organizacija oziroma skupina. Očitno je, da so razpoložljivi viri interesnih skupin pomembni za aktivno poseganje interesnih skupin v politično odločanje. Kropivnik v svoji analizi podatkov projekta Oblikovanje policy mrež in lobiranje v Sloveniji (objavljeno Teoriji in praksi, 1998, št.5) uvršča ekonomske interesne skupine v t. i. najaktivnejši pogajalski del interesno skupinskega univerzuma v Sloveniji. Interesne skupine, ki bi jih lahko imenovali neprofitne, oziroma skupine, katerih poslanstvo je v javnem interesu, sodijo v najpasivnejši nepogajalski del. Zanimivo je, da prav najmočnejše, to je ekonomske interesne skupine, na Slovenskem pridobivajo več raznolike podpore in politično okrepitev (v angleškem jeziku empowerment) prek sorodnih interesnih skupin iz Evropske unije. Med ključnimi oblikami tovrstne podpore so po izjavah predstavnikov interesnih skupin naslednje: informacije, strokovna gradiva, analize in nasveti glede ključnih vsebin potrebnih novih javnih politik oziroma sprememb obstoječih javnih politik. Slovenske interesne skupine te podatke in analize prejemajo od sorodnih evropskih interesnih skupin gratis. Statistična analiza podatkov projekta Policy mreže in lobiranje v Sloveniji (1996) je pokazala statistično značilno povezanost med takimi 'evropskimi' povezavami slovenskih interesnih skupin in njihovo prodornostjo v oblikovanju dnevnih redov slovenskega parlamenta in vlade, v sodelovanju pri oblikovanju politik (v posvetovanjih z vlado in parlamentarci v procesu oblikovanja zakonov) in tudi v implementaciji zakonodaje (podrobneje o tem v Fink Hafner, D., 2000). Očitno je za učinkovito vplivanje na oblikovanje in izvajanje javnih politik zelo pomembno avtonomno strokovno analitično delo in argumentacija. Za razumevanje policy procesov so izjemnega pomena akademske policy raziskave, ki ponujajo globlja družboslovna spoznanja o tem, kako potekajo empirični procesi oblikovanja in izvajanja javnih politik, o tem, kakšne so vzročne zveze v nastajanju družbenih problemov ter kakšne učinke javne politike povzročajo v družbi. Seveda pa je za učinkovito praktično sodelovanje nevladnih organizacij v oblikovanju in izvajanju javnih politik izrednega pomena tudi dostopnost rezultatov uporabnih policy analiz ter strokovna usposobljenost nevladnih organizacij za samostojno izdelovanje takih analiz. V preglednici predstavljamo ključne razlike med akademsko policy analizo, ki jo opravlja znansteno raziskovalno osebje na univerzah in inštitutih, ter uporabno policy analizo, ki jo opravljajo strokovnjaki za kliente oziroma naročnike. Preglednica 1: Primerjava akademske in aplikativne policy analize
Op: dopolnjena preglednica na podlagi preglednice v Pal (1987: 25) Za interesne skupine (tudi za nevladne organizacije) je še posebej pomembno, da poleg zazanavanja in poznavanja problemov na societalni ravni znajo pridobiti analize oziroma znajo same analizirati dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje in izvajanje konkretnih javnih politik. Za njihovo učinkovito sodelovanje in vplivanje ni dovolj le argumentacija, ki izhaja iz vrednotenja učinkov obstoječih javnih politik. Pomembno je tudi zagovorništvo policy vsebine – strokovno argumentiranje vsebine javne politke v komunikaciji s političnimi odločevalci (zahteve za nove javne politike ali popravke stare javne politike) ter zagovor primernega policy procesa (zagovarjanje izbrane procedure političnega odločanja, ki temelji na predhodnih analizah alternativnih procedur). Preglednica 2: Zvrsti policy analiz glede na stopnjo vpletenosti v policy proces
Vir: Hogwood, Gunn (1981) Če želijo biti nevladne organizacije kompetenten sogovornik vladnim akterjem, morajo poznati problematiko konkretnih javnih politik dovolj natančno in se pri tem opirati tako na vladne kot tudi nevladne, avtonomne vire informacij in analiz. Med drugim je koristno prisluhniti tudi Palovim (1987) nasvetom za dobro policy analizo: 1. Razišči zgodovino in ozadje problema. 2. Poznaj zakonodajo (zakone in sodne dokumente). 3. Analiziraj politično, interesno okolje (vpletene interese in vrednote zmagovalcev in poražencev). 4. Analiziraj sestavine tematike ali problema, upoštevajoč makrovidike. 5. Bodi previdno skeptičen do ekspertov (včasih razvijejo predsodke, prepričanja, ki jim preprečujejo razmislek o novih možnostih in pristopih). 6. Bodi previdno spoštljiv do zdravorazumskega mišljenja (bodi občutljiv za razmišljanja, zahteve navadnih državljanov). 7. Če je le mogoče, ze zavzemaj za uveljavljanje majhnih, postopnih sprememb javnih politik (inkrementalizem, omejeni eksperimenti). 8. Izbiraj policy cilje, katerih doseganje je mogoče nadzorovati (realistične policy intervencije). 9. Izbiraj policy tarče, ki jih je mogoče doseči z javno politiko (realistične policy intervencije: npr. namesto načelnega zavzemanja za vztrajnostni razvoj zavzemanje za usmerjenost konkretnih javnih politik na ciljne skupine akterjev, ki lahko s svojim, sicer s strani države spodbujenim, obnašanjem pripomorejo k doseganju omenjenega splošnega cilja). 10. Upoštevaj, da imajo ljudje različne preference, in ponudi možnosti izbire znotraj iste policy (potrebno je omogočiti prenos dobrin, uslug ljudem na način, ki ga izberejo med ponudbo v okviru iste javne politike – npr. osebna izbira zdravnika). 11. Bodi uravnotežen pri tehtanju interesov, upoštevajoč različno stopnjo organiziranosti in virov za uveljavljanje različnih interesov (upoštevaj tudi politično šibkejše interese). Pomen policy analize za učinkovito sodelovanje nevladnih organizacij v oblikovanju, izvajanju in vrednotenju učinkov javnih politikPolicy analiza s svojimi teoretskimi in metodološkimi elementi ter raziskovalnimi rezultati pomaga policy akterjem razumeti politiko in javne politike. V dediščini dosedanjega razvoja te znanstvene discipline najdemo vrsto modelov, ki na poenostavljen način pomagajo razjasnjevati praktične značilnosti in procese odločanja o javnih politikah ter njihovih učinkih. Različni modeli odsevajo različne prakse in so uporabni v določenih okoljih (npr. institucionalni, interesnoskupinski, sistemski in elitistični model, racionalizem, teorija iger, inkrementalizem – več o tem v Dye, 1992). Med najbolj univerzalnimi modeli je procesualni model, ki je izjemnega pomena za policy akterje, ki želijo razumeti in vplivati na verižno povezane politične odločitve o isti javni politiki skozi čas. Zato ga predstavljamo bolj podrobno. Policy proces (to je proces oblikovanja in izvajanja javnih politik) lahko idealno opišemo s časovno sekvenco naslednjih faz: 1. identifikacija družbenih (policy) problemov 2. oblikovanje političnega dnevnega reda 3. oblikovanje policy alternativ (alternativnih rešitev policy problema) 4. legalizacija / uzakonitev izbrane policy alternative (običajno sprejem zakona) 5. implementacija / izvajanje javne politike 6. evalvacija / vrednotenje učinkov javne politik Krucialna faza je očitno že prva faza policy procesa, saj se brez identifikacije problema in opozarjanja odločevalcev nanj, proces političnega odločanja sploh ne začne. Po tem, ko se razvije zavest o obstoju policy problema v družbeni sferi, je potrebno doseči, da politični odločevalci ta problem zazanajo kot dovolj pomemben in politično primeren, da ga uvrstijo na svoj dnevni red. V preglednici 3 predstavljamo faze oziroma ključne člene v oblikovanju dnevnega reda. Preglednica 3: Predpogoji uvrščanja policy problema na vladni dnevni red
Nevladne organizacije lahko s svojim javnim delovanjem pomembno prispevajo k oblikovanju zavesti o družbenem problemu in k širjenju senzitivnosti in pozornosti javnosti na ta problem – prek tega pa tudi k pritiskanju javnosti na odločevalce, da ti problem uvrstijo na dnevni red in ga pričenjo reševati. Uporabna policy analiza je pri tem lahko pomembna podpora aktivnostim nevladnih organizacij. Pri identificiranju policy problemov so koristni zlasti naslednji viri in analize: neformalni viri (v primeru nevladnih organizacij npr. stiki s klienti, članstvom), administrativni viri (razne statistike, ankete), demografske analize, socialni indikatorji, tehnike presoje strokovnjakov (tehnike napovedovanja, delphi tehnika, možganski vihar), pregled literature in vrednotenje učinkov obstoječih politik (evalvacijske študije). Pri oblikovanju alternativnih rešitev je zelo pomembna široka identifikacija alternativnih rešitev, napovedovanje in vrednotenje pričakovanih želenih in neželenih posledic vsake od alternativnih rešitev in svetovanje glede optimalne rešitve izbranega družbenega problema. V fazi legalizacije so politični odločevalci tisti akterji, ki presodijo, katere argumentacije oz. katere interese bodo pri svoji monopolni odločitvi bolj upoštevali. Spremljanje izvajanja politik (monitoring) je sicer v veliki meri naloga države, vendar je taka dejavnost smiselna in potrebna tudi za nevladne organizacije, v kolikor sodelujejo pri implementaciji politik in/ali so jim taki podatki dostopni ob opravljanju njihovih dejavnosti. Nevladne organizacije lahko imajo zelo pomembno vlogo v vrednotenju učinkov javnih politik. Za prepričljivo komunikacijo z odločevalci je priporočljivo, da svoje kritike in zahteve glede morebitnega spreminjanja, ukinjanja ali zamenjave obstoječih politik argumentirajo z lastnimi strokovnimi policy analitičnimi študijami in vrednotno politično zgovornimi primeri neželenih ali celo škodljivih učinkov javnih politik. Različne zvrsti policy analiz je potrebno ustrezno strokovno metodološko koncipirati in izvesti. Med viri, ki natančeje opisujejo raziskovalne metode in tehnike, naj omenimo predvsem dela Hogwooda in Gunna, Carleya in Dunna. Nekaj sklepnih misli: policy analiza in oblikovanje strategij lobiranja ter oblikovanja policy omrežijPolicy analiza je nujna strokovna podlaga za politično odločanje in delovanje vseh akterjev, ki poskušajo vplivati na politične odločevalce in tudi za politične odločevalce. Hkrati je potrebno poudariti, da policy analiza obenem ni tudi zadosten pogoj ali sredstvo, s katerim lahko nedržavni akterji v resnici vplivajo na politično odločanje. Akterji morajo obvladati tudi umetnost in obrt na naslednjih področjih:
Med meso analizami je prav gotovo smotrna analiza policy omrežij. To je analiza omrežij državnih in nedržavnih akterjev, ki poskušajo vplivati na oblikovanje in izvajanje izbrane javne politike. Rezultati analize orisujejo interesno in politično okolje in konstelacijo moči, v kateri interesne skupine poskušajo uveljaviti svoj interes oziroma doseči prevlado svojega pogleda na oblikovanje in izvajanje konkretnih javnih politik. Med ključnimi značilnostmi policy omrežij, na katere morajo biti interesne skupine pozorne, so zlasti naslednje (podrobneje o tem Van Waarden,1992): ševilo in tip policy akterjev, funkcije omrežja (npr. kanaliziranje dostopa, posvetovanje, pogajanja, koordinacija, sodelovanje), meje omrežja in notranje strukturne značilnosti (npr. odprtost, simetričnost, stabilnost, narava notranjih razmerij), stopnja institucionalizacije omrežja, porazdelitev moči (predvsem stopnja avtonomije družbenih akterjev v razmerju do države) in strategije javne uprave (dostopnost, aktiven pozitivni ali negativni odnos do interesnih skupin). Analiziranje interesne strukture vpletenih akterjev in analiza obstoječih policy omrežij sta predpogoj oblikovanja učinkovitih strategij javnega delovanja interesnih skupin in učinkovitega lobističnega načrta. S tem pa smo že stopili na področje, ki ga komunikologi običajno označujejo s pojmom 'odnosi z javnostmi' in je predmet enega od prihodnjih predavanj. Viri, literaturaCarley, Michael (1984) Rational Techniques in Policy Analysis, Gower, Aldershot. Dunn, William (1994): Public Policy Analysis, Prentice-Hall, Inc., Englewood Cliffs, New Jersey. Dye, Thomas R. (1992): Understanding Public Policy, Prentice-Hall, Inc., Englewood Cliffs, New Jersey. Fink Hafner, Danica, Analiza politik, Policy analiza, prosojnice za predavanja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Fink Hafner, Danica (1993): Policy analiza – perspektivno in dinamično področje pedagoškega in raziskovalnega dela, Teorija in praksa, let.30, št. 1/2, str. 92–99. Fink Hafner, Danica (1995): Slovensko kmetijstvo in Evropa, Znanstveno publicistično središče, Ljubljana. Fink Hafner, Danica, in sodelavci, (1996) Oblikovanje policy mrež in lobiranje v Sloveniji, aplikativni raziskovalni projekt, Center za politološke raziskave, Fakulteta za družbene vede – Inštitut za družbene vede, Ljubljana. Fink Hafner, D. (1998): Organized interests in the policy-making Process in Slovenija, Journal of European Public Policy, Vol. 5, no. 2, str. 285–302 Fink Hafner, Danica (2000): Evropsko povezovanje interesnih skupin in javne politike v Sloveniji, Teorija in praksa, let. 37, št.1, str. 82–95. Grdešić Ivan (1995): Političko odlučivanje, Alinea, Zagreb. Hogwood, Brian, Gunn, Lewis (1984): Policy Analysis for the Real World, Oxford University Press. Lasswell, H. in Lerner D., ur. (1951): The Policy Sciences, Stanford Universtiy Press, Stanford, California. Leslie Pal (1987): Public Policy Analysis, Methuen Publications, Toronto, New York, London, Sydney, Auckland. Maychrzak, Ann (1984): Methods for Policy Research, Sage, Newbury Park, London, New Delhi. Nagel, Stuart(1984) Public Policy Goals, Means and Methods, St.Martin's Press, New York. Teorija in praksa 1998, št. 5: tematska številka o policy omrežjih (prispevki Fink Hafner, D., Kropivnik, S., Mandič, S., Lah,M., Lukšič, A.). Thunert Martin (1998) Innovative Policy Shapers or Overrated Idea Peddlers? Think Tanks and the Politics of Ideas. Germany Compared to Britain and North America, paper presented at the ECPR 26th Joint Sessions, University of Warwick, March 23–28. Van Waarden, Frans (1992): Dimensions and Types of Policy Networks, European Journal of Political Research, let. 21, št.1, str. 29–52. Weiss, C. H. (1992): Organisations for Policy Analysis: Helping Government Think. Sage Publications, Newbury Park, London, New Delhi. Reference:
Yüklə 1,85 Mb. Dostları ilə paylaş:
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
