Jadranje po nemirnih vodah

Vir: The Emerging Sector Revisited, Salamon, Anheier, 1998

Slovenija: Kolarič, 1998

Shema 1: NPO v “službi” splošnega družbenega interesa

Individualni/partikularni interes “ekonomskega človeka” Maksimiziranje profitabilnosti kapitala za njegove lastnike

SPLOŠNI DRUŽBENI INTERES Ravnanja, ki koristijo vsem, ne glede na to ali so v njih sposobni in voljni sodelovati

Princip demokratičnosti

Javne avtoritete

Državljani

Operacionalizirajo Operacionalizirajo

Javni interes

Skupni interes

Implementirajo Implementirajo

- javne organizacije

- privatne organizacije - privatne organizacije

Rezultat Rezultat

Javno dobro Skupno dobro Dostopno vsem pod enakimi pogoji Vzajemno koristno

Shema 2: Tipi sistemov blaginje

KAT Civilna družba (religiozna) L D T R KK Ž R A SD G V A E Civilna družba (manj religiozna)

	L	KK	SD	KAT	E	?
1.	T	T	D	CD	D
2.	CD	D	T	T	(CD)
3.	D	CD	CD	D	(T)

Borut Rončević

NEKAJ NASTAVKOV ZA SOCIOLOŠKO OBRAVNAVO NEVLADNIH ORGANIZACIJ

Uvod: nevladne organizacije kot obetaven fenomen

Nevladne organizacije, neprofitno-volonterski sektor, civilnodružbene asociacije ... Za te fenomene so se družboslovci in humanisti sporadično začeli zanimati že dolgo tega. Spomnimo se na primer de Tocquevillovega obravnavanja demokracije v Ameriki. Gre za obetavno področje praktičnega delovanja in raziskovanja. Dandanes, ko se čedaje bolj zamegljujejo meje med različnimi vidiki razvoja (socialni, ekonomski, politični, kulturni, ekološki ...) in se celo ekonomisti in organizacije, kot je Svetovna banka, ukvarjajo z oblikovanjem širšega koncepta razvoja, pa je zanimanje za te organizacije še toliko večje... Čedalje bolj postaja očitno, da ne gre le za izoliran politični, kulturni ali blaginjski prispevek teh organizacij. V konceptih, s katerimi se pojasnjujejo neotipljivi vidiki razvoja, je čedalje prisotnejša tudi zavest o širšem prispevku teh organizacij (npr. Putnam, 1993). Poudarjanje njihovega velikega in še naraščajočega pomena je vrazmeroma kratkem času postalo pomemben del repertoarja tekstov, ki se ukvarjajo tako z blaginjskimi (Kolarič, 1994) kot tudi s političnimi (Hirst, 1997), ekonomskimi (npr. Putnam, 1993) [1] in ekološkimi (Doyle in Maceachern, 1998; Bendell ed., 2000) temami.
Navkljub omenjeni tradiciji ukvarjanja s preučevanjem civilne družbe in pogosti rabi v strokovni in širši javnosti gre za slabo raziskan družbeni fenomen. Še več, gre za fenomen, ki niti ni dovolj dosledno opredeljen in definiran, da bi se lahko o njem v mednarodni javnosti pogovarjali brez dodatnih pojasnil, o čem se pravzaprav sploh pogovarjamo. Ta sektor je "ena tistih komponent modernih družb, o katerih najmanj vemo" (Gidron in drugi, 1992: 2–3). Sistematična primerjalna evidenca je zelo šibko razvita. Dostopnejše so anekdotična evidenca in študije primerov posameznih (konkretnih) organizacij, ki jih avtorji pogosto uporabijo za podkrepitev svojih hipotez. Kar je ob pomanjkanju bogatih in podrobnih agregiranih podatkov pravzaprav edina možnost. Tako še na začetku devetdesetih let mnoge države niso merile ekonomskega outputa teh organizacij v domačem BDP-ju. Če pa so to počele, so to storile iz metodoloških vzrokov (popravljanje nacionalnih statistik) in zato podatki pogosto niso niti podrobni niti mednarodno primerljivi (Seibel in Anheier, 1990: 10 ali Salomon in Anheier, 1996:45).
Pregled stanja se je zaradi usmerjenega napora raziskovalcev popravil v devetdesetih letih dvajsetega stoletja [2]. Toda kvantitativne podatke o razvoju tega sektorja skozi čas je težko, če ne nemogoče pridobiti. Spričo naraščanja zavesti o pomenu teh organizacij in pa dokaj pomanjkljivega poznavanja ne preseneča, da so pogosteje kot v preteklosti objekt raziskovalnega interesa, tako (sicer tudi prej pogostih) študij primera, kot tudi tematskih in primerjalnih raziskav. Pozornost raziskovalcev je med ostalim pritegnila tudi hitra rast števila in pomena različnih nevladnih in neprofitnih organizacij. Mnoge med njimi so si priborile "vodilne položaje v socialnem, ekonomskem in političnem prostoru povsod po svetu" (Fernando in Heston, 1997: 8). Gre za zelo različne organizacije, ki delujejo na številnih nivojih, od grassroot organizacij pa do nadnacionalnih, celo svetovnih organizacij, kot so na primer vsem znane Amnesty International, Rdeči križ ali Greenpeace. Salomonova opažanja so podobna kot pri večini avtorjev [3], ki se ukvarjajo s preučevanjem tegarazmeroma pozno teoretično priznanega fenomena:
"Po vsem svetu se v organizirani, prostovoljni aktivnosti in ustvarjanju zasebnih, neprofitnih, nevladnih organizacij dogaja šokanten porast. Od razvitih držav Severne Amerike, Evrope, Azije pa do razvijajočih se držav v Afriki, Latinski Ameriki in v bivšem sovjetskem bloku ljudje formirajo asociacije, fondacije in podobne inštitucije, ki delujejo na področju izvajanja človekoljubnih storitev, pospešujejo lokalni ekonomski razvoj, se borijo proti ekološki degradaciji okolja, ščitijo človeške pravice... "

Salomon, 1994: 109.
Ta fenomen se lahko presoja tudi v kontekstu krizne (ali bolje rečeno 'nejasne') situacije v odnosu med trgom in državo. Salomon v tem trendu prepoznava prelom s 'stoletno' tradicionalno modrostjo političnih ekonomistov, da sta "za družbeni razvoj odgovorna predvsem država in trg" (Salomon, 1994: 109). Nekateri avtorji celo predvidevajo, da bo v prihodnosti ta tip organizacij prevzel ključno vlogo v političnem življenju (npr. Hirst, 1997). Salomon meni, da bodo posledice 'asociacijske revolucije' po koncu dvajsetega stoletja tako pomembne, kot je bil v devetnajstem vzpon nacionalnih držav (Salomon, 1994: 109). Čas bo pokazal, ali bo ta ocena zdržala empirično verifikacijo, toda vsekakor je bilo v obdobju velikih ideologij preveč energije potrošeno za konceptualne teoretične spopade o primernosti tržnega ali državnega urejanja družbenih odnosov, premalo prostora in časa pa je bilo namenjeno ostalim perspektivnim možnostim družbene (samo)regulacije. Tudi danes nekateri avtorji opozarjajo na normativne elemente v teh drugače zelo pragmatičnih in ideološko nevtralnih pojmih. Seibel in Anheier menita, da je "do 'odkritja' tretjega sektorja prišlo, ko so politiki in oblikovalci politik začeli razmišljati o delitvi dela med javnim in privatnim sektorjem in preučevati možne načine reduciranja odgovornosti države" (Seibel in Anheier, 1990: 8). Menim, da ta trditev odkriva le del resnice. Res je, da je ta sektor začel močneje pritegovati pozornost v sedemdesetih letih, torej v obdobju, ko so ideološki motivi pri oblikovanju policy odločitev še vedno igrali precej pomembno vlogo in hkrati v obdobju padca gospodarske rasti in prvih znakov kroničnega naraščanja brezposelnosti. Ta kriza je bila v temelju rasti zanimanja za številne potenciale tega sektorja, 'ideološki preobrat' pa bi lahko prej označili kot posledico te krize in kot del procesov, ki so spremljali omenjene težave. Podobno meni tudi Salomon, ki je podrobneje opredelil večplastnost situacije, ki je vodila k zanimanju za aktivnosti tega sektorja (po Salomon, 1994: 115–118):

• 
  percepcija krize moderne države blaginje (ki duši privatno iniciativo, ni sposobna vršiti zaupanih ji nalog in povrhu vsega proizvaja kulturo odvisnosti),
  
• 
  kriza razvoja (ki je opazna tudi na zahodu, v nerazvitih državah pa gre za akuten problem, kajti gospodarska rast ni le manjša, ampak celo negativna),
  
• 
  globalna ekološka kriza (ker vlade niso sposobne preprečiti ekološke degradacije okolja, se začnejo posamezniki na različnih nivojih združevati v organizacije) in
  
• 
  kriza socializma (kar je vodilo k iskanju alternativnih načinov za zadovoljevanje potreb, ki jih država ni več zmogla).
  

Ob tem je treba upoštevati še dva razvojna trenda, ki sta dodatno pospešila organiziranje v organizacije 'tretjega sektorja'. Prvi je intenzivni razvoj komunikacijskih tehnologij, ki so olajšale povezovanje in koncept.

Koncept

Glede na to, da je sfera nevladnih organizacij obstajala, precej preden so jo ponovno pripoznali kot teoretično pomembno, je bilo za večino tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s temi organizacijami, "njihovo mesto v teoretskem dialogu manj pomembno od njihove družbene vloge" (Fernando in Heston, 1997: 9). Malce zlobno lahko pristavimo, da ni ostalih zanimalo niti eno niti drugo. Zato pravzaprav nimamo oblikovanega niti enotnega imena za organizacije te družbene sfere, še manj pa enotno klasifikacijo. Različni avtorji po vsem svetu uporabljajo številna imena, ki so pogosto odvisna predvsem od specifičnih lastnosti te sfere v okolju, kjer je ime nastalo. V ZDA se je poleg izraza 'nevladne organizacije' (NGO) med ostalimi še posebej udomačil izraz 'neprofitni sektor', ki naj bi opisal niz organizacij, ki se nahajajo med privatnim, profitno orientiranim sektorjem in med javnim sektorjem; na ta način se deloma nevtralizira stara neučinkovita dihotomija trg–država. Zelo pogosto uporabljan izraz je tudi 'tretji sektor', ki opisuje vse organizacije, ki niso niti profitno orientirane niti vladne agencije in birokracije. Po Etzionijevem 'ekonomističnem' mnenju iz leta 1973 ta sektor izrazi alternativo slabim stranem prvih dveh sektorjev (Etzioni, 1973, po Seibel in Anheier, 1990: 8). Čeprav je nadaljnji razvoj pokazal, da ne reši nujno vseh težav, ki izvirajo iz težnje po maksimizaciji profita in še manj tistih, ki izvirajo iz neučinkovitosti in birokratizacije, se je ta pojem ohranil do danes. V devetdesetih letih se je 'neprofitni sektor' kot oznaka za to sfero pojavil tudi v nekaterih pomembnih in odmevnih delih, kar je prispevalo k nadaljnjemu utrjevanju v družboslovju. Z njim so se začeli intenzivno ukvarjati tudi drugje po svetu, kjer morda ni bil tako razvit kot v ZDA, a ima mnoge enake lastnosti. V Franciji se je uveljavil pojem 'economie sociale', ki naj bi natančneje določil razliko med profitno in neprofitno organiziranimi privatnimi organizacijami. Ekonomist Jeantet je socialno ekonomijo opisal kot koncept, ki ne meri z istimi kategorijami kot tržna ekonomija. Output organizacij meri s posrednimi socialnimi rezultati, s posrednimi ekonomskimi koristmi in s stopnjo solidarnosti med ljudmi. Tradicionalna tržna ekonomija socialne ekonomije ne more ali ne želi meriti. (Jeantet, po Rifkin, 1995: 242). Tudi za Rifkina je tretji sektor antipod materializmu, ki je do konca dvajsetega stoletja obvladoval ekonomsko misel (Rifkin, 1995:246). Podobnost med konceptoma je očitna. Podobno bi lahko ugotovili za britanski 'non-statutory sector' ali za nemške 'gemeinnutzige Organisationen' ali 'gemeinwirtschaftliche Unternehmen' (po Seibel in Anheier, 1990). Poleg teh so se po potrebi pojavljala še mnoga druga imena: prostovoljne organizacije, nevladne razvojne asociacije, nova družbena gibanja ... Iz vsebine imen lahko opazimo, da mnoga izvirajo iz specifičnega namena poimenovanja, tipa preučevane organizacije ali pa iz tiste lastnosti, ki je posameznika najbolj zanimala. Torej nimamo opraviti niti s skupnim imenom za celo področje niti z enotnim tipom organizacije. Kljub številnim podobnostim pa obstajajo med temi sferami tudi pomembne razlike v določenih področjih. Ključna težava, ki se pojavlja pri teoretičnih in empiričnih obravnavah intermediarne sfere pa je, da se pojmi, ki jih avtorji uporabljajo za opis tega področja, prekrivajo le deloma, ne pa tudi v celoti. Torej bi lahko rekli, da avtorji, ki pišejo o tem, opisujejo velik del te sfere, hkrati pa nihče ne obravnava sfere v celoti.

Nevladne organizacije kot intermediarna sfera

Da lahko zelo heterogen sklop teh organizacij obravnavamo v celoti, je potrebno opredeliti njihov položaj glede na posamezne družbene nivoje. Na tem mestu se ne bom globlje spuščal v to obravnavo. Naj omenim le, da je za celostno sociološko obravnavo potrebno upoštevati, da nevladne organizacije presegajo eno temeljnih dihotomij v sociološki tradiciji, to je mikro-makro pristop, in ugotoviti, kako se te organizacije umeščajo v družbo oziroma kje se nahajajo tako v odnosu do drugih podsistemov kot tudi v odnosu do posameznikov. V primeru teh organizacij je ta naloga dosti lažja kot morda kje drugje, saj nastopajo kot posredniški element, intermediarij, v dveh dimenzijah. Da bi bilo to nazornejše, si oglejmo poenostavljen model mikro-makro odnosov v družbi, in kje se nahaja ta sfera.

Shema 1: Nevladne organizacije kot intermediarna sfera v mikro-makro perspektivi

Rončević, 1999: 414

V shemi vidimo, da lahko nevladne organizacije kot sestavina intermediarne sfere vršijo posredniško vlogo med entitetami, ki se nahajajo na različnih nivojih:

• 
  posreduje med posameznikom in makrosistemom (v tej vlogi se lahko znajdejo zelo različne organizacije; npr. nevladne organizacije, ki posreduje med posameznikom in šolskim sistemom)
  
• 
  posreduje med različnimi družbenimi makrosistemi oz. sferami (npr. političnim in ekonomskim)
  

Vendar pa je potrebno poudariti, da je raziskovalno delo na tem področju še v povojih. Najbrž se ne bom dosti zmotil v oceni, če bom rekel, da se je raziskovanje intemediarnih struktur malce bolj razmahnilo šele v zadnjem obdobju (predvsem po ovinku prek čedalje popularnejšega preučevanja socialnega kapitala). Kljub nekaterim poskusom (npr. Berger in Luckmann, 1995) pa ne moremo trditi, da smo dobili zelo izčrpne in uporabne definicije tega koncepta. Berger in Luckmann sta imela še kako prav, ko sta zapisala, da "identifikacija intermediarnih inštitucij ni vedno enostavna. Lahko jih prepoznamo po učinkih, ne pa po načinih, kako se nanašajo same nase" (Berger in Luckmann, 1995: 64). V tej eksplikaciji se na primeren način izrazi trenutna nemoč vseh raziskovalcev. Tudi jaz si ne delam utvar, da zgornja shema izčrpno opredeli področje, v katerem se nahajajo nevladne organizacije. Vsekakor pa olajša razumevanje, kaj si v tem tekstu predstavljam pod tem pojmom in kam se umeščajo nevladne organizacije.

Teoretična/konceptualna opredelitev odnosa med sfero nevladnih organizacij kot makrosfere, ki je intermediarij med ostalimi makrosferami, je nekako lažja kot konceptualna opredelitev, ki bi sledila zgornji shemi. Pomemben prispevek pri opredelitvi sfere nevladnih organizacij kot intermediarne sfere je model blaginjskega trikotnika, ki ga je v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja med ukvarjanjem z blaginjskimi potenciali neprofitno-volonterskega sektorja na Švedskem oblikoval V. Pestoff. V enem svojih člankov (Pestoff, 1992) je preučil teoretične temelje tretjega sektorja kot viabilne alternative zasebnemu, javnemu in privatnemu sektorju. Sicer je res, da se je v svojem delu ukvarjal le z enim od številnih področij delovanja teh organizacij, toda njegova izvajanja presegajo nivo njegovega specifičnega raziskovalnega interesa in imajo implikacije za opredelitev te sfere v odnosu do nekaterih najpomembnejših družbenih podsistemov – na makronivoju.
Pestoff se je ukvarjal z razmerjem nevladnih organizacij v odnosu do tržnih, državnih in komunitarnih struktur [4]. Med temi obstajajo pomembne linije delitve (Pestoff, 1992: 24):

• 
  javno vs. privatno (loči državo od trga in komunitarnih struktur),
  
• 
  profitno vs. neprofitno (loči trg od države in komunitarnih struktur) in
  
• 
  formalno vs. neformalno (loči trg in državo od komunitarnih struktur).
  

Kljub navidezni trivialnosti so te distinkcije izrazito pomembne iz vsaj enega razloga: v prostoru med temi tremi delitvenimi linijami se nahaja intermediarna sfera. Gre za vmesni prostor, ki ga zapolnjujejo nevladne organizacije.

Shema 2: Nevladne organizacije v odnosu do treh temeljnih družbenih podsistemov [5]

Rončević, 1999a: 52
S pomočjo tega trikotnika laže dojamemo heterogeno naravo te sfere. Ker se nahaja med ostalimi tremi strukturami, organizacije, ki zapolnjujejo vmesni prostor, torej vodijo različni mediji delovanja. Za razumevanje in interpretacijo delovanja teh organizacij je potrebno upoštevati vse medije delovanja. 6 Da se stvar še dodatno zaplete, je potrebno pri različnih organizacijah te sfere upoštevati različne kombinacije teh medijev. To ne pomeni, da ta hibridni prostor ni konkretna sfera ali sistem. Ne gre le za neintegriran skupek organizacij, ki iz tega ali onega razloga ne sodijo v eno izmed ostalih, bolj homogenih sfer – in jim je to tudi edina skupna točka. Gre za specifično sfero s specifično nalogo: je posrednik med skupnimi, splošnimi interesi in med specifičnimi, pogosto protislovnimi interesi, ki izhajajo iz posameznih bolj homogenih sfer. Temeljna karakteristika mediarnih organizacij je "njihova zmožnost kombiniranja vidikov družbene in politične integracije z ekonomskimi cilji" (Seibel in Anheier, 1990: 10). Ta posredniška narava povzroči, da te organizacije ne morejo delovati zgolj po načelu, ki obvladuje delovanje ene same sfere – takoj ko bi se zgodil ta premik, bi morali organizacijo uvrstiti v eno izmed prvih treh sfer. V skupen sistem jih veže to, da imajo podobno logiko delovanja (Makarovič, 1997: 412–413), pa čeprav jo laže opredelimo z negativno definicijo - torej povemo, kaj ta logika ni. Seveda je možen ugovor, da ne gre za samostojen sistem (sfero), ampak za intersistemski prostor, ki ga zapolnjujejo različni neodvisni akterji. Toda Makarovič nas opozori, da "komunikacija teh akterjev ... vendarle poteka po določenih principih in ustvarja svojo posebno realnost – ustvarja neke vrste sistem ali vsaj kvazisistem" (Makarovič, 1997:413).
Zaradi razmeroma ohlapne definicije (ki je povrhu vsega še negativna) in zaradi heterogenosti te sfere tako v okviru istega kulturnega in političnega okolja, še bolj pa zaradi meddržavnih (medkulturnih) razlik bi se opredelitve te sfere za raziskovalne namene težko lotili tako, da bi zgolj našteli vse tipe organizacij, ki sodijo v to sfero (npr. italijanske kooperative in slovenska gasilska društva). S to raznovrstnostjo so se v mednarodni empirični raziskavi razkrili na Johns Hopkins Institute for Policy Studies. V teh raziskavah so se sicer osredotočili na preučevanje neprofitno-volonterskih organizacij, ki so le del te sfere. Izpustili pa so nekatere tipe organizacij, katerih potencial vsekakor ni zanemarljiv (npr. cerkvene in strankarske organizacije). Ker so te organizacije izpustili namenoma, pred tem pa so jih s svojo definicijo že zajeli v svoj vzorčni okvir, si pri opredelitvi teh organizacij vseeno lahko pomagamo z definicijo, do katere so se prebili avtorji raziskave. Med različnimi možnimi definicijami je najprimernejša strukturno-operacionalna. Po tej definiciji v intermediarno sfero sodijo organizacije, ki zadoščajo naslednjim petim kriterijem (po Salomon in Anheier, 1997: 33–34):

• 
  organiziranost, institucionaliziranost,
  
• 
  so privatne, tj. nevladne (pojem privatnosti meri zgolj na organizacijsko ločenost od države in ne pomeni zasebosti),
  
• 
  so neprofitno-distributivne (profit se usmeri v nadaljnje delovanje organizacij),
  
• 
  so samostojne pri upravljanju svojih aktivnosti in
  
• 
  so volonterske (vsaj del opravljenega dela je volonterski, pri čemer ta del ni natančno opredeljen).
  

Več transparentnosti v konceptualnem dojemanju tega heterogenega prostora vnese poleg Pestoffovih treh linij cepitve vpeljava druge, od prvih treh neodvisne linije. Gre za cepitev družbenih sfer na pretežno profesionalne in pretežno volonterske, ki ima pomembne praktične in teoretične konsekvence. V drugi shemi zgoraj lahko vidimo, da se tri homogene družbene sfere dokaj neproblematično delijo na profesionalni (trg in država) in neprofesionalni del (komunitarne strukture). Drugačna situacija nastopi, ko skušamo glede na ta drugi kriterij umestiti intermediarne strukture. Enostavna uvrstitev na eno ali drugo stran preprosto ni mogoča. Novejše primerjalne empirične študije (več o tem kasneje) so pokazale, da se glede na ta kriterij intermediarna sfara deli na dva precej različna segmenta; na neprofitno-profesionalni in na neprofitno-volonterski segment (ref. 7). V raziskavah ne smemo zanemariti nobenega segmenta, čeprav si pod pojmom nevladne organizacije običajno predstavljamo predvsem volonterski vložek običajnega dela in aktivizma. Seveda ima neprofitno-volonterski segment pri izgradnji močne in vitalne vzporedne ekonomije zelo pomembno vlogo. Kako pomembna je vzpostavitev volonterske etike za razvoj intermediarne sfere kot celote, pričajo podatki o razširjenosti volonterskih aktivnosti v ZDA. Vendar pa moramo upoštevati, da se lahko ta segment razvija le do določene mere. Ko se intermediarna sfera razvija in postaja čedalje bolj strukturirana in variabilna, potrebuje naraščajoče vložke resursov, med drugim predvsem ljudi, ki se lahko tem dejavnostim popolnoma posvetijo; so v organizaciji stalno zaposleni, razpolagajo s precejšnjo količino znanja in ki jih vodijo tudi drugačni, ne le volonterski motivi.

Seveda pa je potrebno vsaj omeniti tudi dejavnike razvoja nevladnih organizacij. Na razvitost interemdiarne sfere (in s tem nevladnih organizacij) vsekakor vplivajo številni dejavniki. Na tem mestu se bom omejil na tri. Prvi je sociološke narave, drugi je institucionalne narave, tretji pa izvira iz strukture same intermediarne sfere in s tem tudi iz samih nevladnih organizacij. Seveda obstaja še veliko drugih, a jih tu ne bom omenil (npr. ekonomski, historični ...).
Prvi dejavnik je odnos političnega podsistema do ostalih podsistemov. Konstituiranje intermediarne sfere je "produkt zgodovinsko-civilizacijskega razvoja – označuje prehod od tradicionalne k post-tradicionalni oziroma moderni družbi" (Adam, 1987:9). Z vidika sociološkega preučevanja procesa modernizacije, ki je torej nujna za konstituiranje intermediarne sfere, je funkcionalna diferenciacija družbe eden ključnih momentov (Adam, 1987:11). Predpogoj za močno intermediarno sfero je torej heterarhični odnos med družbenimi podsistemi. Hierarhični odnos med posameznimi podsistemi je primeren za razmeroma nediferencirane družbe, ko mora politični podsistem kot nadrejeni podsistem predelati majhno število informacij. Moderno okolje, še bolj pa po-moderna faza, v katero vstopamo, je zelo dinamično, polno sprememb in informacij, ki so pogosto tudi protislovne. V takih okoliščinah politični podsistem ne zmore predelati vseh informacij, ampak se namesto tega loti poenostavljanja okolja. Visoka stopnja penetracije političnega podsistema v ostale podsisteme brez instalacije odgovarjajočih povratnih zvez onemogoči oblikovanje nujnih heterarhičnih omrežij (vezi med politiko, ekonomijo in intermediarno sfero, omrežja različnih fondacij ...) in oblikovanje prepotrebnega socialnega kapitala. V nasprotnem primeru, ko pride do oblikovanja takih predpogojev, lahko organizacije intermediarne sfere kreativno sodelujejo pri krepitvi responzivnih sposobnosti celotnega sistema na spremembe v okolju. Drugi dejavnik je naklonjenost institucionalnega okolja, ki z zakonskimi in davčnimi ureditvami pozitivno ali negativno vpliva na razvoj intermediarne sfere. Tako se lahko npr. olajša ali oteži ustanovitev organizacije, pridobivanje različnih resursov, potrebnih za izvajanje aktivnosti itd. Tretji dejavnik, ki je najtesneje povezan prav s širšimi družbenimi potenciali in še posebej z neprofitno-profesionalnim segmentom intermediarne sfere, pa je struktura nevladnih organizacij glede na tip organizacij. S tega vidika je lahko ta sfera bolj ali manj 'kvalitetna'. Kot negativni primer lahko izpostavimo šibko razvito intermediarno sfero v postsocialističnih družbah, kjer prevladujejo organizacije, namenjene zadovoljevanju koristi članstva. Nedvomno gre tudi v primeru teh organizacij za zelo pomemben dejavnik, kar nenazadnje potrjujejo tudi novejša raziskovanja, ki se osredotočajo na 'splillover' učinke tovrstne spontane sociabilnosti (razvojni preispevek prek krepitve socialnega kapitala). Vendar pa taka struktura vpliva tako na manjšanje možnosti krepitve same sfere nevladnih organizacij, kot tudi na manjši prispevek k skupnemu dobru (v smislu socialne ekonomije). Na zahodu poznamo različne kvalitetnejše tipe struktur. V sferi lahko dominirajo organizacije s področja zdravstva (ZDA in Nemčija), izobraževanja (Japonska in Velika Britanija) ali socialnih storitev (Italija in Francija) (po Salomon in Anheier, 1996). Več o tem v naslednjem poglavju.

Nekaj empiričnih vidikov v primerjalni perspektivi

Na tem mestu bom predstavil nekaj empiričnih vidikov razvitosti nevladnih organizacij. Pri tem bom seveda zašel iz glavne smeri teksta, ki se usmerja bolj na sociološke vidike, vendar pa gre, kot sem izpostavil že na začetku, za pomembne in slabo raziskane aspekte. Zaradi zgoraj omenjenih terminoloških in konceptualnih nejasnosti moramo biti pri interpretaciji rezultatov maloštevilnih študij neprofitno-volonterskega sektorja zelo previdni. Potrebno je upoštevati, da čeprav raziskovalci z istim instrumentom poskušajo meriti iste objekte, lahko merijo različne fenomene, ker to počnejo zelo različnih okoljih. Širši okvir razvoja intermediarne sfere in njeno strukturo (in v tem okviru tudi razvoj nevladnih organizacij) namreč v veliki meri določajo tudi kulturne lastnosti in zgodovina ter tudi na videz banalne karakteristike (npr. velikost države). Tako v ZDA znaten del sektorja nevladnih organizacij odpade na razmeroma velike inštitucije, kot so bolnišnice in izobraževalne ustanove. V Sloveniji, ki je po velikosti pravzaprav nekakšen antipod ZDA, bi ustanovitev nedržavne univerze ali kliničnega centra že finančno težko izpeljali, pa tudi kvaliteta take ustanove bi bila vsekakor močno vprašljiva. Na temelju podatkov o npr. količini finančnih sredstev ne moremo izvajati sklepov o izjemni šibkosti sfere nevladnih organizacij. Potrebno je pogledati vsaj še strukturo te sfere in seveda upoštevati pomembne specifike kulturnega okolja, v katerem izvajamo tako raziskavo. Dober primer je Japonska, kjer so avtorji ugotovili razmeroma nizke relativne kazalce razvoja te sfere. Vendar pa moramo pri interpretaciji teh rezultatov upoštevati dejstvo, da je element tradicionalnih vrednot v japonski kulturi še vedno močno prisoten. Mesto, ki bi ga zasedala intermediarna sfera s številnimi dobrodelnimi organizacijami, pač zasedajo komunitarne strukture (npr. jichikai). V ZDA in tudi nasploh v zahodnem svetu pa intermediarna sfera z izvajanjem mnogih svojih funkcij zavzema mesto, ki so ga v preteklosti zavzemale prav te strukture. Rezultate, dobljene z istim instrumentom, moramo torej gledati skozi različne lupe, pri čemer moramo upoštevati karakteristike okolja. Pri tem je treba odgovoriti na številna vprašanja. V katerih organizacijah intermediarne sfere se nahaja največ neprofitno-profesionalnega segmenta? Kje se skrivajo največji potenciali? S kakšnimi ukrepi bi bilo potrebno delovati, da bi te potenciale povečali in jih izkoristili? Od kod denar? Kakšni tipi organizacij so primernejši za razvoj v določenih okoljih? Takih vprašanj je še precej.
O neprofitno-profesionalnem segmentu nevladnih organizacij tako kot o sferi nasploh pravzaprav vemo zelo malo. To pomanjkanje glede na splošno nepoznavanje tega področja sploh ni presenetljivo. Določene raziskave tega segmenta sicer obstajajo. Toda zaradi pomanjkanja natančnejših definicij in klasifikacij je v preteklosti prihajalo celo do tako absurdnih situacij, da sta dve neodvisni raziskavi prišli do ocen segmenta, ki sta bili v razmerju 200:1 (več v Salomon in Anheier, 1996: 5-7). Zato smo se dosti naučili šele proti koncu devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko je bila na Centru za študije politik Univerze Johns Hopkins izpeljana sistematična primerjalna študija tega segmenta. Leta 1996 so objavili rezultate prve faze raziskave. Nekateri temeljni izsledki so zbrani v Tabeli 1 (na naslednji strani).
Najbolj nas preseneti podatek, da sestavlja neprofitno-profesionalni segment nevladnih organizacij v šestih razvitih industrijskih državah več kot 11 milijonov ljudi. Če upoštevamo, da so avtorji zaradi metodoloških vzrokov iz definicije izpustili kooperative in različne vzajemne zavarovalnice in hranilnice, je ta številka vsekakor impozantna. Nedvomno gre za številko, ki je prevelika, da bi jo lahko ignorirali ali pa kot rezidualno kategorijo uporabljali za popravljanje nacionalnih statističnih bilanc. To velja tudi, če pogledamo relativne mere zaposlovanja v tem segmentu. Ni presenetljivo, da v tem smislu izstopajo ZDA, kjer skoraj 7% vseh zaposlenih dela v organizacijah neprofitno-volonterskega sektorja. V ostalih državah je delež nekaj nižji, toda kljub temu dosega v povprečju več kot tri odstotke. Če opazujemo zgolj storitvene dejavnosti, je delež še višji. Pri tem je treba upoštevati, da so po mnenju mnogih prav te dejavnosti dejavnosti prihodnosti. V ZDA, ki zopet prednjačijo, zaposleni v intermediarni sferi tvorijo 15 odstotkov zaposlenih v storitvenih dejavnostih.

Tabela 1: Nekaj empiričnih vidikov neprofitno-profesionalnega segmenta

Država	število zaposlenih	delež zaposlenih	delež zaposl. v neprof.-volont. sektorju kot delež vseh zaposl. v storitvenih dejavnostih	delež novih delovnih mest v neprof.-volont. sekt. glede na delež vseh novo ustvarjenih*
ZDA	7.130.823	6,9%	15,4%	12,7%**
Francija	802.619	4,2%	10.0%	15,8%
V. Britanija	945.833	4,0%	9,7%
Nemčija	1.017.945	3,7%	10,4%	11,0%
Japonska	1.440.228	2,5%	8,6%
Italija	416.383	1,8%	5,5%
Madžarska	32.738	0,8%	3,2%
Povprečje sedmih držav Skupaj	1.683.803 11.786.620	3,4%

zbrano po Salomon in Anheier, 1996

*1980–1990 **1982—1989

Kljub temu da gre pri nevladnih organizacijah za izjemno heterogeno sfero, pa je v večini držav posamezen tip organizacij glede na svoje resurse vseeno močnejši od ostalih. Pri tem zelo težko opazimo kakršenkoli vzorec, z izjemo skupine tranzicijskih držav, kjer so prevladujoči tip organizacij predstavljajo organizacije s področja kulture in rekreacije.

Tabela 2: Različne strukture neprofitno-volonterskih sektorjev

Prevladujoč tip organizacij	Države
Izobraževanje	Argentina, Brazilija, Mehika, Peru, Belgija, Irska, Izrael, Velika Britanija
Zdravstvo	ZDA, Japonska, Nizozemska
Socialne storitve	Avstrija, Francija, Nemčija, Španija
Kultura in rekreacija	Češka, Madžarska, Romunija, Slovaška, Slovenija*
Uravnotežena	Avstralija, Kolumbija, Finska

Vir. Salomon in Anheier, 1998

*uvrstil na podlagi raziskave Bernik in Kolarič, 1998

Pomembna kvaliteta nevladnih organizacij je tudi struktura finančnih sredstev. Kljub zelo različnim strukturam prihodkov bi lahko države glede na strukturo sredstev razdelili v več skupin. V prvo skupino sodijo razvite države Evropske unije in Izrael. Za te države, kjer dominirajo predvsem izobraževalni in socialni tip organizacij, je značilna močna podpora države in s tem velik del javnih sredstev. 8 Dokaj velik je tudi delež prihodkov iz lastne komercialne dejavnosti, nizek pa je delež prihodkov iz privatnih donacij. V drugo skupino držav sodijo neoliberalne države kot ZDA, Velika Britanija in Avstralija, kjer je delež državnih sredstev nižji, več pa jih je pridobljenih iz naslova lastne komercialne dejavnosti. Ti dve skupini držav se od ostalih ločita po tem, da so nevladne organizacije tudi v kvantitativnem smislu močno razvite. Izmed ostalih držav bi lahko v svojo skupino umestili tranzicijske države Srednje in Vzhodne Evrope, za katero so značilne šibke nevladne organizacije. Zanimivo je, da je struktura prihodkov taka, da na prvi pogled ponuja oceno, da gre sicer za majhen, a dinamičen in neodvisen sektor. A je realnost malce drugačna. Več o tem v naslednjem poglavju.

Tabela 3: Struktura sredstev nevladnih organizacij glede na vire

Država	Državna sredstva	Privatne donacije	Komercialna dejavnost
Avstrija	50,4%	6,1%	43,5%
Belgija	77,4%	4,5%	18,1%
Finska	36,2%	5,9%	57,9%
Francija	57,8%	7,0%	34,6%
Nemčija	64,3%	3,4%	32,2%
Irska	77,8%	7,0%	15,2%
Nizozemska	60,4%	1,5%	35,8%
Španija	32,1%	18,8%	49,0%
Velika Britanija	46,7%	8,8%	44,6%
Avstralija	31,3%	6,4%	62,4%
Izrael	63,9%	10,2%	25,8%
Japonska	34,4%	3,3%	62,3%
ZDA	30,5%	12,9%	56,6%
Češka	42,8%	17,5%	39,7%
Madžarska	27,1%	18,4%	54,6%
Romunija	10,8%	35,5%	53,7%
Slovaška	20,7%	23,2%	56,1%
Mehika	8,5%	6,3%	85,2%
Peru	19,3%	12,9%	67,8%
Slovenija*	32%	30%	38%

Vir: Salomon in Anheier, 1998

*podatki iz raziskave raziskave Bernik in Kolarič, 1998

Slovenija: stanje in perspektive

Za zaključek bom na kratko orisal položaj nevladnih organizacij v Sloveniji.

Odnos do političnega podsistema

Na koncu tretjega poglavja je bilo omenjeno, da je eden pomembnih predpogojev za konstituiranje močne intermediarne sfere heterarhični odnos med posameznimi družbenimi podsistemi. O odnosu slovenskega političnega sistema in o vplivu tega odnosa na razvoj pogojev za obstoj močne intermediarne sfere lahko ugotovimo:
1. Zaradi dominantnosti in penetracije političnega podsistema v ostale podsisteme se v preteklosti ni mogla izoblikovati prva komponenta socialnega kapitala, (pre)potrebna heterarhična omrežja. Po Berniku (1989) je politični podsistem v pomanjkanju zmožnosti predelati informacije iz kompleksnejšega okolja reduciral kompleksnost okolja, in to tako, da je reduciral avtonomijo ostalih podsistemov in omejil mnogovrstnost odnosov med njimi. Zato ne preseneča, da je bila 'civilna družba' v jugoslovanski družbi tako slabo razvita in da lahko tako teoretični vzpon teorije civilne družbe kot tudi rast političnega in ekonomskega pomena civilne družbe v Sloveniji zasledimo šele v osemdesetih letih, ko je bil proces dezintegracije socialističnega sistema že nadvse očiten.
2. Zaradi penetracije interesno razdrobljenega političnega sistema se v sedanjosti ne more izoblikovati visoka stopnja zaupanja in kooperacije, tj. druga komponenta resursov, potrebnih za oblikovanje močnih intermediarnih struktur. S tega vidika ostaja Slovenija, za katero je značilna visoka stopnja penetracije političnega podsistema v ostale podsisteme, tranzicijska družba. Je pa res, da so vzroki za centralnost političnega sistema in elit drugačni kot v preteklosti, ko so hierarhični odnos že vnaprej določali temeljni dokumenti (npr. Ustava SFRJ iz leta 1974).

Institucionalno okolje

Ko Vojnovič (1996) išče možnosti za razvoj blaginjskih potencialov nevladnih organizacij, ugotavlja, da smo v Sloveniji z deregulacijo blaginjskega sistema že začeli in da se odpira prostor za delovanje nevladnih organizacij. Toda hkrati ugotovi, da je velik problem, da se ni istočasnozačelo tudi z vzpostavitvijo primernih zakonskih okvirov za regulacijo delovanja nevladnih organizacij in k oblikovanju primernega davčnega okvira, ki bi posameznike in profitne organizacije motiviral k doniranju nevladnih organizacij. Vojnovič (1996: 112) ugotavlja, da je na poti k organiziranju primernega institucionalnega (zakonskega in davčnega) okolja Slovenija šele na pol poti. Konkretno: v primeru socialnih storitev je ustvarila zakonsko podlago za deregulacijo socialnih servisov in legalizacijo različnih oblik organizacij nevladnih organizacij. Ni pa opredelila prostora za neprofitno-volontersko preskrbo na posameznih področjih in izdelavo subsidiarne zakonodaje za enakopravno sodelovanje te sfere. Še bolj pa zaostajajmo pri zagotovitvi neodvisnih virov financiranja in oblikovanju stimulativne davčne politike. Pojavljajo se ocene, da razvoj primernega institucionalnega okolja zavira lobiranje javnega sektorja, ki želi zavarovati svoj monopol na področju produkcije in distribucije socialnih storitev, pa čeprav izraženih potreb morda količinsko in kvalitativno ne uspejo zadovoljiti (npr. Vojnovič, 1996 ali Črnak-Meglič in Vojnovič, 1997). Samo vprašajmo se, kakšna je situacija na drugih področjih. Pomemben zaviralni dejavnik je tudi dejstvo, da si kljub zagotovljenemu predstavništvu v državnem svetu v državnoupravnem sistemu ni uspela izoblikovati pravih kanalov za artikulacijo interesov (Črnak-Meglič in Vojnovič, 1997).

Resursi neprofitno-volonterskega sektorja

Ob obravnavi razvitosti neprofitno-volonterskega sektorja v slovenskem prostoru se moramo obrniti na tri dimenzije: obseg, strukturo in resurse, s katerimi razpolaga.
Prava podoba tega sektorja v Sloveniji je bila tako kot drugje po svetu zelo dolgo neznana. Do določenih podatkov je bilo možno priti le ob pomoči uradnih registrov in statistik, kjer pa so nevladne organizacije nastopale predvsem kot rezidualna kategorija, z nalogo popravljanja validnosti statističnih bilanc. Tudi zanesljivost teh podatkov je bila zelo dolgo neznana, pravzaprav vse do leta 1998, ko so prišli do prvih rezultatov raziskave neprofitno-volonterskega sektorja (Bernik in Kolarič, 1998). 9 Do te raziskave je veljalo, da je v Sloveniji več kot 14 tisoč teh organizacij (to so uradni podatki iz registra). V tabeli 4 lahko vidimo, da gre za pretirano oceno. Delujočih organizacij, torej tistih, ki v resnici tvorijo neprofitno-volonterski sektor, je precej manj in sicer 10.460. Ta številka priča o šibkosti nevladnih organizacij v Sloveniji.
Toda o tem ne priča le število teh organizacij, ampak tudi njihova struktura. Namreč, upoštevajoč številna področja, na katerih so lahko ta društva aktivna, imamo v Sloveniji izrazito neprimerno strukturo, ki jo prikazuje tabela 4. Profil slovenskih nevladnih organizacij je zelo podoben profilu v ostalih tranzicijskih državah Srednje in Vzhodne Evrope, za katere so podatki dostopni (glej tabelo 2) in s prevlado športno-rekreacijskih, kulturno-umetniških in gasilskih društev, ki skupaj predstavljajo kar 59% vseh delujočih društev. Seveda gre za društva, ki vršijo v slovenskem prostoru pomembne funkcije in so vsekakor tudi zgodovinsko utemeljene. Vendar pa slaba razvitost ostalih tipov nevladnih organizacij predstavlja slabo izkoriščanje pomembnih potencialov, ki se skrivajo v tej sferi. Naj kot primer navedem blaginjske potenciale (socialno in zdravstveno varstvo in izobraževanje). Manj kot 1.300 društev ali komaj dvanajst odstotkov vseh slovenskih nevladnih organizacij se ukvarja s temi pomembnimi dejavnostmi.
Pri upoštevanju pomena teh organizacij je potrebno upoštevati tudi to, da je velik del usmerjen predvsem v zadovoljevanje potreb njihovih članov. V javno dobro sicer deluje kar 87% vseh profesionalnih nevladnih organizacij in kar 81% vseh fondacij. Zdi se veliko, toda gre za 5% vseh nevladnih organizacij. Ostalih 95% so društva, le 54% teh pa deluje v javno dobro. Poleg tega pa prav društva iz različnih vzrokov v povprečju razpolagajo s šibkejšimi resursi kot fondacije ali profesionalne organizacije.

Tabela 4: Struktura neprofitno-volonterskega sektorja glede na tip društev

Društva	1998	Delež
Šport/rekreacija	3.345	32%
Kultura/umetnost	1.373	13%
Gasilska društva	1.425	14%
Socialno in zdravstveno varstvo	1.095	10%
Okolje/živali	916	9%
Poklicna	664	6%
Tehnična	381	4%
Razvoj/ek.soc.	379	4%
Izobraževanje/raziskave	170	2%
Vojaška	101	1%
Zagovorniška	34	0,3%
Druga društva	533	5%

Vir: modificirano po Bernik in Kolarič, 1998

Prav resursi, s katerimi razpolagajo slovenske nevladne organizacije, so velik problem. Pri tem moramo ločiti med finančnimi resursi tega sektorja in njegovimi organizacijskimi kapacitetami.

Problematika zagotavljanja finančnih virov se bo v poskusu krepitve nevladnih organizacij prav gotovo predstavila kot ena ključnih. Tipi finančnih virov bodo v veliki meri odvisni od tipa organizacije. Gre za vprašanje, ki je potrebno nadaljnje raziskovalne obravnave. Na tem mestu naj prikažem natančnejši presek podatkov za Slovenijo, ki sem jih agregirane predstavil v tabeli 3 (po Bernik in Kolarič, 1998). [10]

Državna sredstva (koncesije, olajšave, subvencije ...)	29% vseh sredstev
Članarine	20%
Lastna komercialna dejavnosti	18%
Donacije podjetij	14%
Individualne donacije	9%
Prihodki od loterije	3%
Donacije raznih fondacij	2%
Drugi viri	5%

Prihodek nevladnih organizacij, ki oddajo bilance, predstavlja 1,63% BDP. Skupni prihodki vseh društev v letu 1996 pa so predstavljali 50 milijard SIT, kar znaša 1,92% BDP. Kar 60% nevladnih organizacij ima manj kot 3 milijone letnega dohodka (vse po Bernik in Kolarič, 1998). Finančna šibkost nedvomno slabi tudi njihovo možnost družbenega angažiranja. Zgornji prikaz strukture dohodkov pa razkrije, da tudi ta ni tako zelo ugodna, kot bi lahko na prvi pogled sklepali ob mednarodni primerjavi. Vidimo namreč, da članarine, pri katerih gre zagotovo za majhna sredstva, predstavljajo več kot polovico vseh prihodkov iz komercialnih dejavnosti. Vtis, da so nevladne organizacije v Sloveniji celo bolj kot tiste na zahodu neodvisne od javnih sredstev, je torej povsem napačen.

Prav tako moramo ugotoviti, da imajo številne nevladne organizacije šibke organizacijske strukture, majhno število članov in zelo malo plačanih oz. zaposlenih članov in strokovnjakov (Freedom House, 1998). Torej je v Sloveniji neprofitno-profesionalni segment nevladnih organizacij zelo šibek in deluje kot dodatni zaviralni element, ki preprečuje razvoj in krepitev. Če upoštevamo šibko finančno bazo in podatek, da kar 61% društev deluje na lokalni ravni, torej gre za grassroot organizacije, to niti ni tako presenetljivo. V tem segmentu Slovenija zaostaja celo za nekaterimi postsocialističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope. V vseh nevladnih organizacijah v Sloveniji je 3750 polno zaposlenih, kar predstavlja 0,54% vseh zaposlenih v Sloveniji. Te številke še bolj osvetlijo naslednji podatki (Bernik in Kolarič, 1998):

• 
  85% organizacij nima nobenega polno zaposlenega!
  
• 
  5% organizacij ima enega polno zaposlenega
  
• 
  3% organizacij imajo dva polno zaposlena
  
• 
  7% organizacij ima več kot dva polno zaposlena
  

Honorarci opravijo toliko delovnih ur, da te predstavljajo ekvivalent za dodatnih 1360 polno zaposlenih. Skupno je v neprofitno-profesionalnem segmentu v Sloveniji opravljeno toliko dela, da to znaša 0,73% vseh zaposlenih.

Ob upoštevanju nizkega števila zaposlenih in lokalne organiziranosti večjega dela nevladnih organizacij v Sloveniji bi lahko predpostavili, da je volonterski vložek veliko večji. Raziskava je pokazala, da ta predpostavka ne zdrži empiričnega preverjanja. Volonterji v Sloveniji opravijo približno 260 tisoč ur dela, kar je ekvivalent za 2742 polno zaposlenih (Bernik in Kolarič, 1998). Žal je ocena, da je volonterski vložek prenizek, filantropske tradicije pa skoraj ni (Črnak-Meglič, 1997), popolnoma pravilna. Lahko bi rekli, da ta etika v Sloveniji skoraj ne obstaja. Zdi se, da pasivnost in nezainteresiranost s padanjem življenjskega standarda še dodatno naraščata.

Perspektive

Kaj nas čaka v prihodnosti? Najbrž nima smisla pretirano obupovati nad velikim zaostankom v kvantitativnih vidikih razvoja intermediarne sfere. Tudi močne in trdne nevladne organizacije bodo v Sloveniji seveda precej drugačne od tistih na zahodu, še posebej v ZDA. Formalne karakteristike Slovenije namreč postavljajo določene omejitve glede velikosti in oblike organizacij, ki se nahajajo v intermediarni sferi. Bolj nas lahko skrbi slab volonterski vložek in odsotnost filantropskega duha. Namesto velikih raziskovalnih, zdravstvenih in izobraževalnih institucij, ki so tako 'do neba napihnile' podatke o razvitosti ameriških nevladnih organizacij, se bodo v Sloveniji ob ugodnem scenariju razvile (tudi na zahodu prisotne) manjše, fleksibilnejše organizacijske oblike. Kot zelo pomembne – in tudi z gospodarskega in skupnostnega vidika še posebej obetajoče organizacije – vsekakor moram omeniti kooperative, ki so do sedaj obstajale kvečjemu v obliki poldržavnih kmetijskih zadrug. Eatwell in drugi (1996: 187–189) ugotavljajo, da so kooperative še posebej primerne za tranzicijske države, ker ta tip organiziranja mobilizira podjetniško iniciativo. Poleg tega se kot zelo primerne organizacije nakazujejo tudi razne lokalne iniciative (tudi možnost kooperativnega povezovanja), še posebej v smislu turizma, ekološkega povezovanja in delovanja ter spodbujanja skladnega razvoja lokalnih skupnosti. Kot tretji tip organizacij pa želim omeniti različne manjše strokovne/znanstvene organizacije, ki lahko (nekatere to že počnejo) z različnimi bolj uveljavljenimi organizacijami konkurirajo za sredstva pri različnih finančnih virih, npr. pri MZT-ju.
Pri oblikovanju ustreznega orodja za razvoj intermediarne sfere bo morala država igrati aktivno vlogo. Ukrepi države se bodo ločili glede na tip organizacij, ki jih bo država podprla. Med najpogosteje omenjanimi ukrepi pa se pojavljajo (1.) potrebe po ugodnejši davčni zakonodaji, ki bo olajšala financiranje teh organizacij, in (2.) podeljevanje koncesij, ki bodo organizacijam intermediarne sfere omogočile opravljanje nekaterih socialnih in tudi ostalih storitev (npr. izobraževanje). Toda zavedati se bo treba, da pomoč države ne bi smela biti omejena le na zagotavljanje lažjega dostopa do finančnih sredstev. Vsaj tako pomembna, najbrž pa še bolj, je vloga, ki jo bo država morala igrati pri zagotavljanju neodvisnosti sfere nevladnih organizacij od same sebe in pa vloga pri spodbujanju aktivnega državljanstva.
Kot smo v prejšnjem poglavju ugotovili na splošnejšem nivoju, bo tudi v Sloveniji potrebno okrepiti šibko intermediarno sfero. Vzpostavitev močne intermediarne sfere in v njenem okviru nevladnih organizacij je pozitiven scenarij ohranjanja in nadaljnjega razvoja mnogovrstnih potencialov celotne družbe, predvsem prek konstituiranja intersistemskih koordinativnih mehanizmov, potrebnih za neentropičen razvoj (koordinacija znanstvene, ekonomske, politične, izobraževalne ... sfere). Žal pa kaže, da je ta scenarij v sedanji fazi najmanj realen. Poleg tega sta možna še dva scenarija. Drugi je scenarij razvoja močnejših klientelističnih skupin in omrežij, tipičnih za tranzicijske države in države Južne Evrope. Tretji scenarij pa je scenarij atomizacije in permanentnega konfliktnega stanja (Adam, 1997).

Reference:

1. 
   Ekonomski razvoj sicer ni Putnamov temeljni raziskovalni interes, vendar se v okviru študije ukvarja tudi s to tematiko. Več dela v tej smeri je narejenega v študijah, ki preučujejo vpliv socialnega kapitala, kjer pa se Putnamov inštrument pogosto pojavlja kot proxy spremenljivka za merjenje količine socialnega kapitala v družbi.
   
2. 
   Pri tem mislim predvsem na rezultate obsežne mednarodne primerjalne študije, ki so jo kordinirali na Centre for Policy Studies na Johns Hopkins University. Nekateri med temi rezultati so predstavljeni v kasnejših delih teksta.
   
3. 
   Seveda se lahko upravičeno vprašamo, ali je dejansko prišlo do tako velike rasti te sfere. Spričo pomanjkanja metodološko nespornih primerjalnih podatkov o stanju v preteklosti lahko to ostanejo le domneve. Lahko pa se vprašamo, ali ni morda bistveni premik ta, ki se je zgodil v glavah znanstvenikov?
   
4. 
   Pojem komunitarne strukture razumem konceptualno v smislu Tönniesove 'Gemeinschaft', torej strukture kot družina, močnejše širše sorodstvene vezi, povezane lokalne skupnosti ...
   
5. 
   Model, ki ga je oblikoval Pestoff, se razlikuje od sheme 2. O razlogih za prilagoditev modela več na drugem mestu (Rončević, 1999a).
   
6. 
   Medije, ki vodijo delovanje posameznih sfer, razumem v Luhmannovem sistemsko-teoretskem smislu. Tako je medij, po katerem deluje trg, denar, medij države je politična moč in medij komunitarnih struktur solidarnost. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre v tem prikazu za idealnotipsko podobo in zelo malo organizacij vodi izključno en medij delovanja. V tem smislu je potrebno tudi razumeti zgornji model. Ta problem je posebej izrazit pri mediju politične moči, ki ga organizacije intermediarne sfere ne morejo same generirati. Te težave reši vpeljava vpliva kot sekundarnega medija političnega sistema in s tem enega medijev intermediarne sfere (več o tem v Makarovič, 1997).
   
7. 
   Gre za delitev na analitični ravni. To pomeni, da sta zelo pogosto oba segmenta prisotna v isti organizaciji. Kot kažejo študije, ima namreč veliko nevladnih organizacij tako pomemben profesionalni kot tudi volonterski vložek. Kar pomeni, da se po shemi 2 nahajajo na sami liniji cepitve.
   
8. 
   To pomeni, da so te države k reduciranju stroškov za socialno pristopile predvsem z eksternalizacijo storitev ob pomoči neprofitno-volonterskega sektorja. To počnejo mehanizmi kot so vavčerji, koncesije ...
   
9. 
   Ta raziskava je metodološko popolnoma primerljiva z mednarodno raziskavo, ki so jo koordinirali na Centru za analizo politik na Univerzi Johns Hopkins. Na tistih mestih, kjer so podatki o Sloveniji primerjani s podatki o drugih državah, gre torej za primerjavo različnih, a kompatibilnih raziskav.
   
10. 
    Podatki v tabeli 3 so združeni tako, da so v državna sredstva uvrščena državna sredstva in prihodki od loterije, pod komercialno dejavnost sodi lastna komercialna dejavnost in članarine, pod privatne donacije pa ostalo.
    

Literatura:

Adam, Frane (1983): Kooperative kot alternativne oblike (samo)zaposlovanja mladih. Raziskovalna naloga, Inštitut za sociologijo, Univerza Edvarda Kardelja.
Adam, Frane (1987): 'O treh pristopih k pojmu 'civilna družba''. Družboslovne razprave, 1987, let. 4, št.5, str. 5–15.
Adam, Frane (1997): 'Developmental options and strategies of small countries.' V: Frane Adam in Darka Podmenik ured. (1997): Razvojna in intervencijska vloga države. Ljubljana: FDV-IDV.
Bendell, Jem (2000): Terms for Endearment: Business, NGO's and Sustainable Development. Greenleaf Publishing Ltd.
Berger, Peter in Luckmann, Thomas (1995): Modernity, Pluralism and the Crisis of Meaning. The Orientation of Modern Man. Gütersloh: Bertelsmann Foundations Publishers.
Bernik, Ivan (1989): 'Slovenija kot 'obmoderna' družba.' Družboslovne razprave, 1989, let. 6, št. 7, str. 31–40.
Bernik, Ivan in Kolarič, Zinka (1998): Civilna družba v post-socialističnih družbah: oblikovanje intermediarnih struktur. Raziskava financirana s strani Ministrstva za znanost in tehnologijo.
Črnak Meglič, Andreja in Vojnovič, Maja (1997): 'Vloga in pomen neprofitno-volonterskega sektorja v Sloveniji'. Družboslovne razprave, 1997, let. 13, št. 24 in 25, str. 152–178.
Doyle, Timothy in MacEachern, Doug (1998): Environment and politics. London, New York : Routledge.
Eatwell, John; Ellman, Michael; Karlsson, Mats; Nuti, Mario in Shapiro, Judith (1996): Iz tranzicije v evropsko povezovanje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Fernando, Jule L. in Heston, Alan W. (1997): 'Introduction: NGOs Between States, Markets and Civil Society'. The Annals of The American Academy of Political and Social Science, 1997, št. 554, str. 8–20.
Freedom House (1998): 'National report: Slovenia.' v: Nations in Transit, str. 547-570. Washington, DC: Freedom House.
Gidron, Benjamin; Kramer, Ralph M.; Salomon, Lester M. (1992): 'Government and the Third Sector in Comparative Perspective: Allies or Adversaries?' V: Benjamin Gidron, Ralph M. Kramer in Lester M. Salomon ured. (1992): Government and the Third Sector: Emerging Relationships in Welfare States. San-Francisco: Jossey-Buss Publishers.
Hirst, Paul (1997): From statism to pluralism: democracy, civil society, and global politics. London, Bristol: UCL Press.
Luhmann, Niklas (1995): Social Systems. Stanford: Stanford University Press
Makarovič, Matej (1997): 'Civilno-družbene asociacije kot sistem: k pojmu civilne družbe v sistemsko-teoretski perspektivi.' Teorija in praksa, 1997, let. 39, št. 3, str. 407–429.
Pestoff, Victor A. (1992): 'Third Sector and Co-operative Services - An Alternative to Privatization.' Journal of Consumer Policy, 1992, let. 15, št. 1, str. 21–45.
Putnam, Robert (1993): Making Democracy Work: Civic Traditions in Modern Italy. New Yersey: Princeton University Press.
Rifkin, Jeremy (1995): The End of Work: The Decline of the Global Labour Force and the Dawn of the Post-Market Era. New York: A Jeremy P. Tarcner/Putnam Books.
Rifkin, Jeremy (1996): 'A New Social Contract.' The Annals of The America Academy of Political and Social Science, 1996, št. 544, str. 16–26.
Rončević, Borut (1999): 'Med trgom in državo: intermediarna sfera kot producent kolektivnih dobrin' Teorija in praksa, 1999, let. 36, št. 3, str. 405–424.
Rončević, Borut (1999a): Naraščanje pomena intermediarne sfere v modernih blaginjskih sistemih: diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Salamon, Lester M. (1994): 'The Rise of the Nonprofit Sector.' Foreign Affairs, 1994, let. 73, št. 4, str. 109–122.
Salomon, Lester M. in Anheier, Helmut K. (1997): Defininig the Nonprofit Sector. A cross-national analysis. Manchester: Manchester University Press.
Salomon, Lester M. in Anheier, Helmut K. (1998): The Emerging Sector Revisited: A Summary. Baltimore: The Johns Hopkins University, Institute for Policy Studies, Centre for Civil Society Studies.
Seibel, Wolfgang in Anheier, Helmut K. (1990): 'Sociological and Political Science Approaches to the Third Sector.' V: Helmut K. Anheier in Wolfgang Seibel ured. (1990): The Third Sector: Comparative Studies of Nonprofit Organizations. Berlin, New York: Walter de Gruyter, str. 7-20.
Tönnies, Ferdinand (1999): Skupnost in družba : temeljni pojmi čiste sociologije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Vojnovič, Maja (1996): Vloga neprofitno-volonterskega sektorja v pluralnem sistemu blaginje: magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.