Jadranje po nemirnih vodah

Marko Hren

ODNOS NEVLADNIH ORGANIZACIJ DO SLOVENSKE CIVILNE DRUŽBE, JAVNIH SLUŽB, DRŽAVE, CERKVE, POLITIČNIH STRANK IN PROFITNIH ORGANIZACIJ

Naslovno temo je dejansko moč obravnavati samo v tako širokem sklopu predavanj, kot jih Radio študent pripravlja v zastavljenem ciklusu. Tako bodo posamezne segmente podrobneje obravnavali drugi avtorji, sam pa se bom poskusil osredotočiti na tisti del zadane naloge, ki so jo prireditelji opisali kot razumevanje geneze najbolj perečih problemov v sektorju NVO z vidika stanja duha oziroma kulture neprofitnih organizacij. Zaradi preglednosti, konkretnosti in jasnosti ne bom niti poskusil govoriti o vsem, temveč želim izpostaviti zgolj tiste vidike zgodbe, ki se zdijo daleč najpomembnejši.

Moj pogled na razmere oziroma odnose, ki jih nakazuje naslovna tema, torej na razmerja med civilno družbo, javnim sektorjem in profitnim sektorjem, opredeljuje generacijska determinanta; moja generacija je imela priložnost v dovolj velikih časovnih odmerkih doživljati kleni socializem in reakcijo nanj, tranzicijski kaos in stabilizirajočo se demokracijo po zahodno-evropskih vzorih. Sam sem bil v ta razmerja dodatno vpet kot aktivist ali akter. Iz te pozicije, torej iz kontinuitete spremljanja in vpetosti v družbena razmerja minulih 25 let se zdi najbolj smiselno k obravnavani temi pristopiti primerjalno oziroma si preprosto postaviti vprašanje, kaj se je spremenilo. Kaj se je izgubilo in kaj se je vrinilo?

Pri tem s tranzicijo ne bomo mogli opraviti tako ozko, kot jo opisuje termin "postsocialistična tranzicija". V našem primeru gre še za nekaj hujšega kot samo za spremembo družbeno-ekonomskega reda. In tisto nekaj hujšega po mojem mnenju prav tako ali še prav posebej vpliva na stanje duha oziroma na kulturni milje. Tisto nekaj hujšega je količina in narava nasilja, ki smo mu bili priče. Ne samo da je padel stari družbeni red, ne samo da so propadle stare firme in da so se temeljito pomešale vladajoče elite, dodobra so se zamajali vrednostni sistemi. Karikirano rečeno: prej je bilo dovoljeno malo, v vojni pa je kazalo, kot da je dovoljeno vse. Izgubile so se meje dovoljenega, ugasnili so svetilniki človečnosti in zaspali so varuhi pravičnosti.

Pomen nasilja in vojne za stanje duha pri nas je tema, ki se jo preveč zanemarja. Morda zato, ker so vplivi prisotnega nasilja na stanje duha in na vedenje preveč subtilni, iracionalni in nedokazljivi. Dolgoletno nasilje v naši regiji je gotovo povzročilo vsaj tolikšen šok kot sama postsocialistična tranzicija in prav temu šoku pripisujemo levji delež za bistveno spremembo stanja duha 80-ih in 90-ih, namreč, tranzicijo v individualizem samoobrambnega značaja ter absorbcijo potencialov v defenzivne pozicije. Na vsakem koraku srečujemo prestrašene, vase zagledane ljudi. Proces razsuvanja in razkrajanja, razbijanja in uničevanja se ni zaključil z osamosvojitvijo države.

Vojna je prinesla, prinaša in bo prinesla povsem nove teme, s katerimi smo se in se bomo morali soočati; od valov beguncev, ko je moralo naše za to povsem nepripravljeno okolje reagirati takorekoč povsem nepripravljeno, do problema vojnih veteranov in povojne travme – problema, ki v zavest šele prihaja. Pred dnevi sem prvič pri nas zasledil novico, da je neki jugoslovanski državljan v nekem ljubljanskem hotelu kar v tri dni brez razloga grozil in streljal. Pri tem pa se lahko samo čudimo, kako je mogoče, da se nevladne organizacije v regiji doslej (vsaj kolikor sam vem) niso nikoli sestale v povezavi z vprašanjem sindroma povojne travme. Vojna je tudi pometla z zaupanjem v inštitucije, in kar se mene tiče, je pometla z zagledanostjo v Evropo: morije na Balkanu ni mogel ustaviti, kaj šele preprečiti, nihče; ne KEVS ne EU in ne NATO.

Kot aktivistu družbenih gibanj predtranzicijskega časa mi v oči bije že sam krovni naslov serije razmišljanj o t. i. menedžmentu NVO. Naslov pove morda več, kot se zdi na prvi pogled: če smo v 80-ih letih govorili o družbenih gibanjih, potem danes govorimo o menedžmentu NVO. Tako kot je bil pojem civilne družbe v 80-ih neločljivo povezan z družbenimi gibanji, se danes zdi neločljivo povezan z nevladnimi organizacijami. Preden poskusimo jezik globlje zariniti v razpoko med gibanji in NVO, spregovorimo vendarle nekaj besed o civilni družbi.

Kako je mogoče, da je diskurz o civilni družbi v času tranzicije povsem zamrl? Je mogoče, da je bil ta bogati diskurz 80-ih let namenjen zgolj definiranju in vzpostavitvi demokratične države? Tako kaže, čeprav sam mislim, da je potrebno razpravo o civilni družbi ponovno oživiti. Ta pojem sega širše od načina organiziranosti, kar opredeljuje čas oziroma družbena ureditev. Civilna družba je kompleksen splet subjektov, vrednostnih sistemov, relacij, tem oziroma prioritet, z drugimi besedami, civilna družba označuje stanje in strukturiranost zdravorazumske pameti populacije in s tem reakcijsko sposobnost družbe, da se odzove na akutne, ključne probleme. Močna civilna družba tako predpostavlja visoko ozaveščenost populacije o določeni temi, impregniranost javnega govora z artikuliranimi vrednostnimi izhodišči in veliko sposobnost komunikacije, interakcije in sodelovanja med različnimi formalnimi in neformalnimi subjekti organiziranja. Z drugimi besedami, močna civilna družba označuje tako sposobnost doseganja konsenza okrog tematskih prioritet kot prisotnost in strukturiranost aktivne substance za izvedbo ukrepov, usmerjenih k želenim spremembam.

Bistvena je še ena značilnost civilne družbe, ki jo velja izpostaviti na tem mestu – namreč njena transnacionalno ali nenacionalna narava. Zdrava civilna družba bi morala na težave na primer hrvaško-slovenskih odnosov odreagirati kot ena substanca, kot en glas, ne kot slovenska ali kot hrvaška civilna družba, in ne kot sodelovanje obeh civilnih družb, temveč kot civilna družba, ki ne pozna meja, pozna pa probleme. Proces individualizacije oziroma segmentiranja identitet je povsem ohromil normalno, in sicer logično ter zdravorazumsko sodelovanje. Ne vemo za resna in sistematična prizadevanja v smeri tolerance in miroljubnega sožitja na ravni civilnodružbenih odnosov med Hrvaško in Slovenijo in ne poznamo nevladnih organizacij, ki bi v tej smeri razvile skupne strategije. To so pomembni indikatorji stanja.

Kdor torej danes trdi, da civilne družbe ni, dejansko trdi, da je civilna družba šibka, to pa bi opisano z uvodnimi pojmi pomenilo, da, prvič, ni prioritet oziroma konsenza okoli pomembnih družbenih tem, in drugič, da vlada velika disperzija med aktivnimi potenciali v družbi. In oboje je res. Šibka artikulacija prioritetnih oziroma vitalnih tem je laže razumljiva od disperzije potencialov. S tranzicijo so se teme oziroma področja, s katerimi se je treba ukvarjati, temeljito spremenili. Niso pa se spremenila etična izhodišča in vrednote, in v tem je problem. Za vse vrednote, za katere so si prizadevala družbena gibanja 80-ih let, bi si bilo potrebno vztrajno in kontinuirano prizadevati; torej za vrednote tolerance, pluralizma, enakopravnosti in nenasilja. Če se obravnavo tem lahko delegira na odločevalce oziroma politiko, potem se etičnih izhodišč ne more. Noben pravni red, noben zakon ne more nadomestiti prizadevanj civilne družbe za progresivne vrednote. Odnos do tujcev, rasizem, ksenofobija, pomanjkanje čuta solidarnosti do ljudi v stiski, vse to, kar danes opažamo kot očitne lastnosti slovenskega kulturnega miljeja, je povsem logična posledica odsotnosti permanentnih negovalcev in zaščitnikov temeljnih vrednot.

Vzemimo za primer samo eno bolj izpostavljenih tem 80-ih let, prizadevanje za priznanje ugovora vesti zoper vojaško službo. Ob tej temi se je razvila bogata in široko razvejana razprava o človekovih pravicah, nenasilju in demilitarizaciji. S tem ko je država priznala pravico do ugovora vesti in uvedla civilno služenje, pa je tovrstna prepotrebna razprava povsem zamrla in ne moremo se načuditi, da se država poigrava z inštitutom civilnega služenja po mili volji in brez vsakršnega nadzora s strani civilne družbe.

Nekako je razumljivo, da so civilnodružbeni potenciali v obdobju tranzicije delegirali zaščito vrednot in izvedbo ključnih tem v polje politike in države, rečeno poenostavljeno. Tovrstno delegiranje je bila velika iluzija in velika napaka civilnodružbenih potencialov, ki se je pokazala v toliko hujši obliki tudi zato, ker je – kot v vseh družbah v tranziciji – pomemben del civilnodružbenega potenciala prešel v državne in politične pozicije ter s tem samodejno in razumljivo spremenil zorni kot in prioritete. Nerad povem to, kar sledi v nadaljevanju, a zaradi korektnosti moram: nikoli ne bi smeli kriviti politikov zaradi iluzornih pričakovanj, ki smo jih nanje usmerili. Če so kmetje volili ljudsko stranko v prepričanju, da bodo tako rešili problem malega slovenskega kmeta v obdobju pridruževanja EU, in če se je tako zaupanje pokazalo za čisto iluzijo, potem pravilni odgovor ni v obsojanju politikov, temveč v streznitvi; namreč, da se morajo zainteresirane javnosti vedno in povsod samoorganizirati za svoje partikularne in skupinske interese ter za zaščito svoje identitete.

Naj tudi na tem mestu posežem po zakladnici priljubljenih primerov zgodbe o Metelkovi. Nobena politična stranka ni kontinuirano in strateško podpirala Metelkove, prav vse so bile pripravljene v tej ali oni točki "civilno družbo na Metelkovi" izdati na račun drugih kalkulacij, akterji na Metelkovi pa so – poleg kmetov – evidenten dokaz za trditev, da mora civilna družba v notranji komunikaciji, solidarnosti in sodelovanju vztrajati s svojimi avtonomnimi strukturami organiziranja. Ali lahko gremo mirno mimo dejstva, da tudi v trdnjavi civilne družbe, Metelkovi, ni bilo dovolj notranje moči, da bi se ohranile vrednote solidarnosti, avtonomnosti, medgeneracijskega pretoka. Brez samorefleksije in samokritičnosti ne bo šlo. Tudi civilno družbo na Metelkovi zdaj, po dolgih letih klientelizmov in pomanjkanja notranjega soglasja, organizira javna oblast – Mestna občina Ljubljana.

Kakšna je torej razlika med 80-imi in 90-imi, in obenem, kakšna je razlika med družbenimi gibanji in NVO. Družbena gibanja so se razvila kot reakcija na nerešena ali pereča vprašanja, pri čemer je bilo v izhodišču pomembno, da se sama vprašanja odprejo: javnost je bila več kot ciljna publika, bila je konstituenca. Gibanje je bilo samo druga beseda za eksperiment, ki je bil usmerjen in je v procesu vključeval najširšo javnost. Tisti, ki so poskusili ubesediti bistvene značilnosti družbenih gibanj, so izluščili naslednje pojme oziroma vrednote: spontanost, avtonomnost oziroma neodvisnost, nenasilje, solidarnost in kooperativnost.

Z vidika današnjega časa se zdi kar samo po sebi umevno, da so družbena gibanja in drugi neodvisni centri intelektualne moči pri nas in v svetu zlahka našli soglasje okrog ključnih prioritet oziroma tem: nedeljivost miru in človekovih pravic, pluralizem v najširšem pomenu besede – predvsem širšem od pluralizma političnih interesov. Vendar je bil konsenz okrog ključnih tem rezultat in ne začetek dolgotrajnega procesa interakcije med različnimi subjekti civilne družbe na mednarodni ravni. Do konsenza o ključnih temah je lahko pripeljal samo proces, osnovan na solidarnosti, pluralizmu in sposobnosti sodelovanja. Proces, ki so mu bile podlage etična izhodišča in ne pričakovanja ali celo obveznost izpolnjevanja rezultatov. Rezultati so prišli sami po sebi, spontano in nenačrtovano. Problem menedžmenta je v predvidljivosti in v obveznostih. Nevladnim organizacijam tudi danes ni treba na vsak način iskati prostora pod soncem. Osredotočiti bi se morale na etična izhodišča in vrednostna načela, gojiti občutljivost za dejanska pereča vprašanja in se na ta način izogibati in izogniti vsiljevanju prioritetnih in trendnih tem.

Vsebinskim oziroma tematskim naravnanostim so sledile tudi organizacijske forme gibanja; te forme so bile precej bolj ohlapne, spontane in prilagodljive od statutarno in operativno – organizacijsko (menedžersko) togih organizacijskih oblik v formi pravnih oseb (zavodov, društev, fondacij). V 90-ih letih je prišlo od zunaj, s strani države in kot rezultat pred tem opisanega kulturnega šoka tranzicije do pritiskov v smeri individualizacije in t. i. profesionalizacije nevladnih organizacij. Da se razumemo: pojem nevladne organizacije do 90-ih ni obstajal. Prav tako ni nihče govoril o fenomenu fundraisinga. O tem, kako naj se organizira civilna družba, so začeli predavati drugi, potenciali oziroma subjekti civilne družbe pa so se odzvali kaotično in individualistično. NVO-ji so razbiti in nepovezani, tako sektorsko kot regionalno. Zelo redki so primeri t. i. grass-roots organizacij, še redkejši primeri organizacij, ki bi temeljile na članstvu in ki bi jim bile članarine ter notranja solidarnost temeljni vir preživetja. Je mar lahko naključje, da je fenomen kooperativ oziroma zadrug v času tranzicije takorekoč neopazen.

Mar lahko postavimo trditev, da je za šibkost civilne družbe odgovorna prevelika usmerjenost akterjev v projektni menedžment zahodnjaškega NVO biznisa? Ali je, z drugimi besedami, projektni menedžment del problema in ne del rešitve? Na neki način gotovo, saj je projektni menedžment velik del civilnodružbenega potenciala usmeril preveč stran od jasne avtonomne artikulacije tem, preveč stran od obče dobrobiti, preveč stran od tistih, s katerimi bi morali sodelovati. V projektni menedžment so civilnodružbene akterje dobesedno prisilile tako fondacije, kot državni razpisi in nenazadnje kompleksen projekt pridruževanje Evropski uniji. Logika razmišljanja civilnodružbenih akterjev je opredeljena s proračunsko vsebino, vsebina sama pa se prej ko ne kaže kot nujna substanca za pripravo projekta.


Kakšni so stranski učinki projektnega menedžmenta?

• 
  Dejavnosti se prilagajajo razpisom in ne potrebam, ki bi jih artikulirali neodvisni civilnodružbeni centri refleksije ali razmišljanja.
  
• 
  t. i. ciljne publike se prilagajajo potrebam razpisov, s tem pa je ogrožena kontinuiteta pristopa do populacije.
  
• 
  Aktivnosti so take, kot jih predvideva projektni predlog, akterji so preobremenjeni s pisanjem projektov in poročil, s tem pa je zmanjšana spontanost akcije.
  
• 
  Dejavnosti so trajnostne, v odvisnosti od trajnosti virov financiranja; ker organizacije praviloma strukturno temeljijo na projektih in ne na interesu članstva, je financiranje ­– in s tem obstoj organizacij – na dolgi rok negotovo.
  

Primerov je nešteto, a za to priložnost izberimo kar področje neodvisnih medijev. Konkretno, zgodbo o tiskanih medijih ob kampanji za Metelkovo. Ko je bila Metelkova še utopija in so tam še sedeli generali, je Mreža za Metelkovo izdajala fanzin Mzin. Publikacijo so delali zato, ker so bili prepričani, da jo nujno potrebujejo. Mreža za Metelkovo se je morala financirati v prvi vrsti od prispevka članov, torej od članarin in od vitalnejših ustanoviteljev. Tudi svoj fanzin Mzin so financirali sami. Z leti je Mzin postal revija, ki ni imela z Metelkovo nobene bistvene povezave, razen pisarne na naslovu Metelkova 6. Slabih deset let pozneje, ko je Metelkova realen prostor, se je pojavilo novo glasilo, ki naj bi poneslo glas Metelkove navzven: Metelkovnik, kot projekt, ki ga je financirala privatna fundacija. Glasila niso prodajali, koliko so ga brali, pa tudi ne vemo. Vemo pa, da so uredniki na vprašanje o prihodnosti časopisa odgovarjali: časopis bo še izhajal, če bo fondacija nadaljevala s financiranjem. Fondacije ni več in tudi časopisa ne. Take zgodbe smo v minulih letih slišali prevečkrat, da bi jih lahko preslišali.

Povzemimo bistvene šibkosti civilnodružbenih subjektov danes

Teme, prilagojene razpoložljivim razpisom oziroma fondom, strukturiranost, pisana na kožo projektnemu menedžmentu, s tem neštevna množica t. i. nevladnih organizacij, zavodov, društev, fundacij. Izredno podcenjena organiziranost na osnovi članstva. Konkurenčnost versus kooperativnost. Nevladne organizacije so organizirane kot privatne firme, ki druga drugi konkurirajo. Naravnanost k sodelovanju je zato majhna, odprtost za interakcije prav tako. S tem je zmožnost doseganja širšega civilnodružbenega konsenza okrog ključnih tem zmanjšana.
Zasuka v proračunsko (beri kapitalsko) logiko civilnodružbenih subjektov ni moč pripisati samo ekonomski tranziciji, temveč predvsem individualsitično naravnanemu strukturiranju razmerij v civilni družbi.
Izgradnja struktur in relacij med subjekti civilne družbe je za vitalnost vsake populacije na dolgi rok bistvena. Kvalitete interdsiciplinarnega, transgeneracijskega, partnerskega in solidarnega dela so gradniki in predpogoj za resne družbene akcije. In take kvalitete v določenem prostoru nastajajo zelo počasi.

Mislim, da so opisane šibkosti in pasti, v katere so ujete nevladne organizacije, razlog za neustrezna razmerja istih do države in drugih javnih služb ter za dejstvo, da ni razvitih strateških partnerstev med političnimi strankami in nevladnim sektorjem oziroma da so še tista strateška partnerstva, ki so obstajala, zamrla, razen morda v primerih, podobnih navezi Cerkve in Karitasa. Neustrezno urejena razmerja med subjekti in strukturami civilne družbe in države je treba a priori pripisati pred tem opisani šibkosti civilne družbe. Izstopajoča in emblematska ilustracija za to trditev je zgodba o ustanavljanju t. i. centra nevladnih organizacij. Edino logično bi bilo, da center ali kako drugo servisno telo za nevladne organizacije ustanovijo nevladne organizacije same, po lastni presoji, na osnovi artikulacije lastnih potreb in po lastni dinamiki. Ne, v našem primeru je šlo za pobudo z vladne strani, za postopke, ki jih je vodila, časovno diktirala in financirala vlada, in konec koncev za strukturo, ki je v izhodišču postavljena na proračunski logiki in za nameček še v vladnih prostorih. Da bi vlada naredila kaj dobrega za nevladne organizacije, bi bilo seveda primerno in koristno, vendar obstaja vrsta ukrepov, ki bi jih vlada lahko izvedla v okviru svojih pristojnosti in svojih struktur. Tako bi lahko vlada povsem avtonomno pripravila in sprejela ukrepe za stimulativno davčno zakonodajo za financiranje neprofitnega sektorja s strani profitnega, prav tako bi vlada lahko ustanovila vladni urad za nevladne organizacije, ki bi imel za naloge ne le opravljati informacijske funkcije, temveč tudi funkcije varuha pravic NVO-jev, zlasti pravic do soudeležbe in do dobrega partnerstva z javnimi službami. Na ta način bi bilo tudi povsem jasno, čigava je struktura – vladna ali nevladna; danes namreč temu ni tako.

Razmerje med subjekti in strukturami civilne družbe in države mora narekovati civilna družba, tam je vitalnost, energija, kreativnost in s tem potencial za spremembe. Danes so razmerja obrnjena na glavo. Če civilna družba geneririranje sprememb ali zgolj progresivnih korakov pričakuje od države oziroma vprašanje napredka delegira na javni sektor, si reže vejo, na kateri sedi. Zato moramo ponoviti, da je treba neurejene odnose med nevladnim in javnim ter profitnim sektorjem pripisati civilni družbi. Zadeva kljub vsemu ni tako dramatična, kot se zdi po povedanem, saj je treba procese v civilni družbi vendarle razumeti kot ritmične oziroma ciklične procese, ki vsebujejo faze artikulacije, akumulacije, akcije in oddiha. Tako smo lahko prepričani, da bo sčasoma prišlo do večje interakcije med aktivnimi potenciali civilne družbe in posledično do sodelovanja in artikulacije skupnih, občih ali specifično-konkretnih tem, ki bodo lahko imele mobilizacijski značaj in s tem tudi potencial za spremembe.

Sodelovanje in solidarnost izpostavljamo kot ključni šibkosti civilne družbe. Na ostalih področjih se nimamo kaj pritoževati: znanja je veliko, tehnične opremljenosti, kadra, denarja in struktur tudi. V primerjavi z drugimi posttranzicijskimi okolji je v Sloveniji razmerje deležev domačega financiranja nevladnih organizacij v primerjavi s tujimi viri zgovoren podatek in neposredni rezultat civilnodružbenih prizadevanj iz časov pred tranzicijo. Vpliv prave civilnodružbene akcije se meri šele na dolgi rok. Vzpostavljanje relacij na horizontalni in vertikalni ravni, lokalno in mednarodno, lahko rodi rezultate šele na daljše obdobje. In to vliva upanje v siceršnjem depresivnem občutku razdrobljenosti. V Sloveniji obstaja cela vrsta dobrih organizacij in odličnih posameznic in posameznikov, ki določena področja vrhunsko obvladajo, imajo razvejane domače in mednarodne relacije in so dobro opremljeni. Če predpostavimo, da bodo sčasoma sprevideli, da z drobtiničarstvom in klientelizmom ne morejo dosegati pravih učinkov, in če bodo pozornost preusmerili od projektnega menedžmenta k etičnim in vsebinskim izhodiščem ter se obenem znebili iluzij, da ta ali ona politična elita ter prva ali druga veja sodne ali izvršne oblasti lahko na dolgi rok varuje vrednote in interese posameznih interesnih skupin. Ali obče, potem se za civilno družbo ni bati. In potem se bo spremenilo tudi stanje, ko nobena politična stranka nima resnih in strateških usmeritev k partnerstvu s posameznimi nevladnimi organizacijami, ko oblasti na vladni in na lokalnih ravneh ne poznajo in ne prakticirajo sicer normalnega partnerstva med nevladnimi organizacijami in državo. Politiki, državne veje, cerkve in profitni sektor bodo sami po sebi spoznali, da imajo od sodelovanja s civilno družbo lahko samo koristi, civilnodružbeni potenciali pa bodo gotovo spet kdaj pokazali, da je moč in pravi potencial za spremembe v sinergiji in da je zaveznike za temeljne vrednote in etična izhodišča možno vedno iskati in najti tako med poslovneži, politiki, cerkvenimi in posvetnimi uslužbenci.