Jadranje po nemirnih vodah

Zinka Kolarič

RAZLIČNI ZNANSTVENO-TEORETSKI PRISTOPI K PREUČEVANJU NEPROFITNIH ORGANIZACIJ

Neprofitne organizacije v "službi" splošnega družbenega interesa

Pojem/termin neprofitno, neprofitne organizacije, neprofitni sektor, neprofitni menedžment je eden tistih terminov, ki se pogosto uporablja, ga pa tisti, ki ga uporabljajo, praviloma ne definirajo. Če ga pa že definirajo, potem podajo iz termina samega izpeljano definicijo, ki pove, kaj neprofitne organizacije niso, ne pove pa, kaj so oziroma kakšne so. Ta definicija vspostavlja diferenco med neprofitnimi in profitnimi organizacijami, in to tako, da pove, da osnovni cilj oziroma smisel obstoja in delovanja neprofitnih organizacij ni identičen smislu/cilju obstoja in delovanja profitnih-tržnih organizacij. Osnovni smisel obstoja in delovanja profitnih organizacij temelji namreč na individualnem interesu homo oeconomicusa, ki je operacionaliziran kot maksimiziranje profitabilnosti kapitala za njegove lastnike (Monnier, Thiry, 1997:str. 330). Zanikanje ne pomeni, da proces maksimiziranja profitabilnosti kapitala v okviru neprofitnih organizacij sploh ne poteka, pomeni le, da to ni osnovni cilj in da ne more biti v funkciji individualnega interesa lastnikov oziroma upravljalcev neprofitnih organizacij.

Zapisana razlaga generira naslednje logično vprašanje: kaj potem je osnovni cilj obstoja in funkcioniranja NPO organizacij, če to ni na individualnem interesu homo oeconomicusa temelječe profitno ravnanje? Načelni odgovor na postavljeno vprašanje izhaja iz "nasprotnega pola" individualnega interesa, ki je splošni družbeni interes. Smisel obstoja neprofitnih organizacij je delovanje v splošnem družbenem interesu, delovanje v splošno družbeno koristne namene.

Načelnost tega odgovora izhaja iz dejstva, da splošnega družbenega interesa zaradi številnih pomenov, ki jih vsebuje, ni mogoče tako eksaktno definirati, kot je definiran individualni interes ekonomskega človeka. Abstraktna in normativna opredelitev splošnega družbenega interesa je naslednja: v splošnem družbenem interesu so vsa tista ravnanja, katerih rezultati (dobrine, storitve) koristijo vsem, ne glede na to, ali so sposobni in voljni v njih sodelovati ali ne (Monnier, Thiry, 1997). Vprašanje, ki ga takšna opredelitev inicira, je seveda, katera ravnanja so to, oziroma kdo je tisti, ki operacionalizira pojem splošnega družbenega interesa.

V realnosti sodobnih družb so to javne avtoritete – na lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni. Legitimiteto za svoje ravnanje črpajo iz "demokratičnega principa". Ta princip pomeni, da so javne avtoritete same rezultat volje večine, rezultat volilnih odločitev večine državljanov (volilni glas pripada vsakemu državljanu). Splošni družbeni interes je tako operacionaliziran kot javni interes. Rezultati ravnanj in ciljev, ki so v javnem interesu, so "javno dobro", katerega bistvo je v tem, da je dostopno vsem pod enakimi pogoji (Ude, 1994, str: 123). Tako so na primer pod enakimi pogoji (določenimi z javnimi akti – zakoni, odloki) dostopni vsem vodni viri, viri energije in tudi določene količine kulturnih, zdravstvenih, izobraževalnih, varstvenih in drugih storitev.

Vendar pa javne avtoritete ne definirajo le ravnanj in ciljev, ki so v javnem interesu, ampak te cilje in ravnanja tudi implementirajo; v ta namen ustanavljajo svoje, to je javne organizacije (javne šole, vrtce, javna podjetja). Druga možnost, ki jo imajo javne avtoritete, je ta, da sicer definirajo cilje, ki so v javnem interesu, da pa implementacijo teh ciljev "naročijo" pri privatnih organizacijah, to je organizacijah, katerih ustanovitelji oziroma lastniki so privatne fizične ali pravne osebe. Ker implementirajo javni interes, so to neprofitne organizacije. Za namen implementacije javnega interesa s strani privatnih NPO se praviloma uporabi instrument koncesijske pogodbe, v kateri je določeno, kaj in koliko tistega, kar je v javnem interesu, bo privatna organizacija na primer zagotovila lokalni vladi, in pod kakšnimi (finančnimi in drugimi) pogoji. Za implementacijo ciljev, ki so v javnem interesu, pa obstaja še ena možnost. Ta je v tem, da privatne organizacije same implementirajo cilje, ki so v javnem interesu, javne avtoritete pa jih zato posredno podpirajo prek sistemov davčnih olajšav in drugih ugodnosti. Pri tem način implementiranja javnega interesa ni določen. Kolikor je to komercialni način, ki generira tudi dobiček, toliko javne avtoritete, na temelju olajšav in bonitetet, ki jih organizacijam priznavajo, te organizacije zavezujejo, da profit reinvestirajo v dejavnost in ga ne alocirajo lastnikom organizacij.

Demokratični princip, ki daje javnim avtoritetam legitimiteto, da operacionalizirajo abstraktni splošni interes kot javni interes, pa vseeno ni brez pomanjkljivosti. Njegova pomanjkljivost je v tem, da kot javne interese legitimizira le interese večine, prezre pa interese manjšine, čeprav volilni glas pripada vsakemu državljanu. Iz te pomankljivosti izhaja legitimna možnost za to, da predstavljajo tudi s strani javnih avtoritet prezrti interesi državljanov "operacionalizacijo" splošnega družbenega interesa. To pomeni, da javne avtoritete nimajo monopola nad definiranjem tistih ravnanj in ciljev, ki so v splošnem družbenem interesu. Povsem legitimno pravico imajo tudi državljani, da svoje skupne interese postavijo v funkcijo splošnega družbenega interesa, pri čemer ni nujno, da je to narejeno na povsem ekspliciten način (Monnier, Thiry, 1997:324). Na primer člani skupine samopomoči skozi vzajemno medsebojno pomoč, kar je njihov skupni interes, krepijo družbeno kohezijo in preprečujejo anomijo, kar je v splošnem družbenem interesu. Ali člani plesne skupine/društva; ko skozi svoje aktivnosti uresničujejo skupni interes, ki je uživanje v plesu, istočasno prispevajo k razvoju "plesne kulture", kar je v splošnem družbenem interesu. Ali socialno podjetje; ko na osnovi izvajanja povsem ekonomske dejavnosti na komercialni način zagotavlja plače zaposlenim, kar je njihov skupni interes, istočasno skrbi za skupino prizadetih oseb, kar ni le abstraktni splošni, ampak je tudi javni interes. Tudi te organizacije so posredno ali neposredno podprte s strani javnih avtoritet, in javne avtoritete jih tudi zavezujejo za reinvestiranje dobička.

Iz povedanega izhaja, da nam uporaba pojma neprofitna organizacija (NPO) pokrije dve osnovni vrsti teh organizacij:

• 
  ene so javne NPO – s strani javnih avtoritet ustanovljene organizacije, ki "služijo" javnemu interesu,
  
• 
  druge pa so privatne NPO – s strani privatnih fizičnih in pravnih oseb ustanovljene organizacije, ki lahko "služijo" tako javnemu kot tudi skupnemu interesu (članov določenih skupin). V obeh primerih gre za legitimno operacionalizacijo splošnega družbenega interesa. (glej: Shemo 1 v dodatku k članku)
  

Ekonomski, politološki in socialno-psihološki teoretski pristopi k preučevanju neprofitnih organizacij

Javne neprofitne organizacije so bile predmet ekonomskih, politoloških in tudi socioloških raziskovanj ves čas po drugi svetovni vojni v kontekstu pojasnjevanja razvoja oziroma ekspanzije države blaginje. Država blaginje je, kot vemo, država, ki ne zagotavlja državljanom le osnovne socialne varnosti (prek sistemov socialnih zavarovanj), ampak jim zagotavlja tudi tako imenovani "nacionalni minimum" storitev in dobrin. Te so vsem državljanom dostopne pod enakimi pogoji. Nad tem minimumom velja "zaslužnostno načelo", ki pomeni, da tisti, ki več prispeva, tudi več dobi. Na ta način država blaginje implementira princip socialne pravičnosti, s katerim se legitimizira.

Za razliko od javnih NPO so bile privatne NPO s strani družboslovja "vnovič odkrite" šele v začetku 80-ih let. Če rečem, da so bile vnovič odkrite, želim opozoriti na to, da so na njihovo vlogo in pomen družboslovci v sklopu različnih teorij sicer opozarjali, so pa bile te teorije premalo operacionalizirane, da bi bila vidna dejanska vloga teh organizacij v razvoju sodobnih družb. Do "ponovnega" odkritja privatni NPO je tako pripeljala šele kriza države blaginje, ki jo je, sredi 70-ih let povzročila zaustavitev ves čas po drugi svetovni vojni kontinuirane ekonomske rasti. Državi blaginje in njenim javnim inštitucijam so pričeli očitati na eni strani neučinkovitost, izraženo v prevelikem nesorazmerju med stroški, ki jih zahteva funkcioniranje teh organizacij, in rezultati, ki se pa ne povečujejo sorazmerno ne v kvantitativnem in še manj v kvalitativnem smislu. Na drugi strani pa je bila državi blaginje očitana tudi neuspešnost v smislu nesorazmerja med stroški in cilji, ki pomeni, da so javni servisi premalo responzivni na čedalje raznovrstnejše in spreminjajoče se potrebe državljanov.

V kontekstu te kritike države blaginje je družboslovje "odkrilo" privatne NPO kot alternativo dragim, rigidnim, brezosebnim in birokratskim javnim NPO.

Razloge za obstoj in funkcioniranje privatnih NPO so poskušali, v poznih 70-ih letih, prvi pojasniti mikroekonomisti ameriške šole (Teorija o pomanjkljivostih trga in države, B. Weisbrod, 1977; Teorija zaupanja, H. Hansman, 1980; Teorija povpraševanja, E. James, 1987). Za njih so privatne NPO predvsem producentke kolektivnih oziroma javnih dobrin in storitev. Razlog za takšno njihovo vlogo se nahaja na eni strani v trgu lastni nesposobnosti zagotoviti zadostno količino kolektivnih dobrin in storitev in na drugi strani v državi lastni nesposobnosti zagotoviti potrebno raznovrstnost teh storitev. Trg odlično deluje, ko gre za produkcijo individualnih dobrin in storitev, kjer "se ve", kakšno je povpraševanje in kdo so potencialni kupci, a "ne tvega" pri produkciji kolektivnih dobrin in storitev, to je tistih dobrin in storitev, ki jih vsi potrebujemo, ni pa jasno, ali smo vsi sposobni in voljni za njih tudi plačati. To dejsvo je v klasični ekonomski teoriji "opravičilo", da nastopi država kot producentka kolektivnih dobrin in storitev – ker ima država legitimno pravico, da pobere davke od vseh državljanov, naj tudi dobrine in storitve zagotovi vsem. V rokah države se kolektivne dobrine in storitve transformirajo v javne dobrine in storitve. Javne dobrine in storitve pa so, kot smo že dejali, dobrine in storitve, ki so po meri večine. Ta njihova lastnost je posebej problematična v družbah, ki so etnično, kulturno, religiozno itn. heterogene. Heterogenost družbe implicira heterogenost potreb, ki jih po meri večine s strani javnih NPO zagotovljene dobrine in storitve ne morejo zadovoljiti. In tukaj nastane "prostor" za privatne NPO kot producentke teh dobrin in storitev.

Za razliko od ekonomskih so politološke teorije (Teorija posredniških struktur, Berger in Neuhaus. 1990; Teorija o poliarhični družbi, Dahl. 1982; Teorija kategoričnih pritiskov, Douglas, 1987; Teorija tretje stranke, Salamon, 1987; Teorije civilne družbe, Touraine, 1985, Pierson 1985, Keane. 1990, Cohen in Arato 1992) osredotočene na pojasnitev intermediativne/posredniške vloge privatnih NPO. Kot entitete v sferi civilne družbe te organizacije posredujejo med posamezniki in njihovim življenjskim svetom ter megastrukturami, med katerimi sta v modernih družbah najpomembnejši država in kapitalistično podjetje. V primeru odsotnosti teh posredniških struktur in organizacij postanejo javne politike ločene od vrednot in realitet individualnega življenja; s tem izgubijo svoje moralne temelje in postanejo nelegitimne. Posredniška vloga privatnih NPO in drugih entitet civilne družbe je tako conditio sine qua non za vitalno demokratično družbo.

Omeniti velja tudi socialno-psihološke teorije (Teorije o motivaciji in hierarhiji človekovih potreb, Maslov, 1966; Teorija socialnega izbora, Margolis, 1982; Teorija socialne izmenjave, Homans, 1968), ki izpostavljajo možnost samoaktualizacije in samorealizacije, ki jo privatne NPO omogočajo prek vključevanja volonterske akcije in dobrodelnosti. Vendar pa se tudi v osnovi teh ravnanj nahaja motivacijska multiplikativnost, kjer si altruizem in egoizem "podajata roko".

Iz tega, sicer fragmentarnega prikaza teoretskih pristopov, je razvidno, da vsak od njih izpostavlja in pojasnjuje le eno od vlog, ki jih privatne NPO imajo, oziroma jih igrajo v sodobnih družbah. Pri tem vsak posamezni pristop, ne le da prezre vse druge vloge, temveč nikakor ne more pojasniti empirično ugotovljenega dejstva, da sta tako vloga oziroma funkcija kot tudi pomen privatnih NPO v posameznih sodobnih družbah različna.

Teorija o razvoju/izoblikovanju različnih tipov sistemov blaginje – interdisciplinarni pristop

Omenjeno empirično ugotovljeno dejstvo o različnosti vlog in pomenov, ki jih imajo privatne NPO v sodobnih razvitih družbah, nam v zadovoljivi meri pojasni teorija o vzpostavitvi različnih tipov sistemov blaginje. Ta teorija se je pričela oblikovati v poznih 80-ih letih skozi sodelovanje med zahodno- in vzhodnoevropskimi družboslovci, predvsem sociologi, katerih predmet preučevanja je socialna politika (E. Sik, I. Svetlik, A. Evers, H. Wintersberger, 1988).

V osnovi te teorije se nahaja predpostavka, da oblikovanje/nastajanje in delovanje privatnih NPO kot entitet v sferi formalne civilne družbe ne poteka v "praznem prostoru", temveč v interakciji (oziroma v soodvisnosti) z razvojem in delovanjem entitet v drugih družbenih sferah: to je v sferi trga, kjer dominirajo privatne profitne entitete, v sferi države, kjer se nahajajo javne NPO in tudi v sferi neformalne civilne družbe, kjer se nahajajo družina sorodstvo, sosedstvo – t. i. neformalne socialne mreže. Še več, izhodiščna teza te teorije je, da so se v toku zgodovinskega razvoja posameznih družb in v odvisnosti od specifičnih pogojev vzpostavile specifične hierarhije treh sfer (trga, države in civilne družbe), sfer, iz katerih posamezniki pridobivamo dobrine in storitve, ki jih potrebujemo za zadovoljitev potreb. Različne hierarhije predstavljajo različni pomen oziroma težo, ki jo ima posamezna sfera za zadovoljevanje potreb ljudi v posamezni družbi.

V realnosti sodobnih razvitih družb lahko identificiramo najmanj pet različnih hierarhij treh sfer, ki so se izoblikovale v odvisnosti od tega, kateri družbeni razred je (skozi daljše obdobje) kontroliral vzvode oblasti in kakšen je bil odnos med Cerkvijo (Cerkvami) in državo. Teh pet hierarhij nam reprezentira pet različnih tipov sistemov blaginje. To so: liberalni tip sistema blaginje, konervativno-korporativistični tip, socialnodemokratski, katoliški in etatistični tip sistema blaginje (glej Tabelo 1 v dodatku k članku).

Logika funkcioniranja vsakega posameznega tipa sistema blaginje direktno determinira vlogo, ki jo imajo privatne NPO v določeni družbi; to pomeni, da imajo v družbah z istim tipom sistema blaginje privatne NPO isto oziroma podobno vlogo. Še več, od tipa sistema blaginje, ki se je vzpostavil v posamezni družbi, so odvisni:

• 
  stopnja razvitosti privatnih NPO (stopnja njihove profesionalizacije),
  
• 
  dominantni vir financiranja in
  
• 
  dominantno področje; to je področje, na katerem so privatne NPO najbolj prisotne (izobraževanje, socialno varstvo, kultura, rekreacija itn).
  

Poglejmo, kako logika vsakega posameznega tipa sistema blaginje določa vlogo in druge značilnosti privatnih NPO.

Liberalni tip sistema blaginje

Ta tip sistema blaginje, ki se je vzpostavil v ZDA, Avstraliji, delno tudi Angliji, temelji na predpostavki, da so si vsi posamezniki sposobni zagotoviti resurse, ki jih potrebujejo na trgu. Pomen trga, to je privatnih profitnih organizacij, je tukaj na prvem mestu v hierarhiji. Drugo možnost za vse tiste, ki ne morejo ali nočejo participirati na trgu, predstavljajo neformalne socialne mreže, predvsem pa lokalno organizirane mreže privatnih neprofitnih organizacij. Sferi civilne družbe oziroma njenim akterjem pripada drugo mesto v hierarhiji. Država s svojimi akterji, to je javnimi NPO, poskrbi le za tiste, ki "padejo skozi" neformalne socialne mreže in mreže privatnih neprofitnih organizacij. Njena vloga je rezidualna.
Opisana logika liberalnega tipa sistema blaginje odpira širok manevrski prostor za delovanje in razvoj privatnih NPO. Pomembne so kot producentke kolektivnih dobrin in storitev, in to zato, ker jih v tem modelu ne trg in ne država ne zagotavljata v zadostnem obsegu. Gre za produkcijo oziroma ponudbo predvsem zdravstvenih in izobrazbenih storitev, ki jih privatne NPO ponujajo na komercialni osnovi.

Konzervativno-korporativistični tip sistema blaginje

Ta tip, ki ga najdemo v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, se od liberalnega modela razlikuje predvsem glede na vlogo oziroma pomen, ki ga ima država. Ta deluje v dveh smereh: na eni strani država "prisili" vse, ki se zaposlijo, da se vključijo v obvezne sisteme socialnih zavarovanj. Na ta način država podpre njihovo sposobnost, da si zagotovijo resurse na trgu. Na drugi strani pa država poskrbi za vse tiste, ki se ne morejo zaposliti ali iz trga dela izpadejo. Za te posameznike in skupine poskrbi tako, da "naroči" predvsem socialnovarstvene storitve zanje pri privatnih NPO.

Privatne NPO so tako v tem tipu sistema blaginje producentke predvsem socialnovarstvenih storitev za državo oziroma za tiste marginalne skupine, ki jim država garantira socialno varnost in blaginjo. To seveda pomeni, da njihov razvoj temelji na javnem financiranju.

Socialnodemokratski tip sistema blaginje

V tem tipu, ki je značilen za skandinavske družbe, je sfera države na prvem mestu v hierarhiji. Njeni akterji v podobi močnih NPO javnega sektorja zagotavljajo praktično vse storitve, ki jih posamezniki potrebujejo. Vsekakor pa imajo posamezniki tudi možnost, da si zagotovijo storitve na trgu ali v sferi civilne družbe.

Privatne NPO kot entitete v sferi civilne družbe v teh družbah niso pomembne kot producetke storitev, pomembne so kot tisti akterji, ki posredujejo v odnosu do države in njenih inštitucij "glas" tistih posameznikov in skupin, katerih specifične potrebe ostajajo vseeno nezadovoljene. Privatne NPO tako tukaj delujejo na vseh področjih, njihov razvoj pa temelji v pretežni meri na članarinah, pa tudi na drugih virih financiranja.

Katoliški tip sistema blaginje

Ta tip sistema blaginje, ki ga nekateri imenujejo tudi mediteranski (Italija, Španija, Portugalska), temelji na principu subsidiarnosti. V skladu s tem principom predstavljata prvo instanco za zadovoljitev potreb posameznika družina in sorodstvo. Drugo instanco predstavljajo mreže, predvsem s strani Katoliške cerkve ustanovljenih in reguliranih privatnih NPO. Sfera trga se nahaja na tretjem mestu v hierarhiji. Le v primeru, da si posameznik ne more zagotoviti resursov ne v civilni družbi niti na trgu, nastopi država. Tako kot v liberalnem modelu je tudi tukaj vloga države rezidualna.

Pri principu subsidiarnosti vztraja predvsem Katoliška cerkev. Ta princip namreč odpira širok manevrski prostor za razvoj in delovanje njenih neprofitnih organizacij. Te so na eni strani pomembne producentke predvem izobrazbenih, pa tudi socialnovarstvenih storitev za prodajo, na drugi strani pa si Cerkev skozi njihovo delovanje pridobiva legitimiteto. Za inštitucijo Katoliške cerkve je seveda ta druga vloga privatnih NPO pomembnejša od prve.

Etatistični tip sistema blaginje

Ta tip sistema blaginje se je vzpostavil v specifičnih pogojih bivših socialističnih družb. V njem je bila sfera države dominantna. Država je bila ustanovitelj, financer in kontrolor vseh organizacij in inštitucij, ki so zagotavljale storitve posameznikom. Le-ti niso imeli veliko možnosti, da bi si zagotovili resurse iz drugih sfer. Vloga privatnih NPO je bila šibka zaradi določenih formalnih ovir za samoorganiziranje in samoaktivnosti državljanov, predvsem pa zaradi omejevane vloge Cerkve. Trg s svojimi akterji v sferi produkcije storitev legalno ni obstajal.

Takšna hierarhija treh sfer in njihovih akterjev se je vzpostavila v vseh bivših socialističnih družbah; seveda so bile med družbami ogromne razlike v stopnji razvitosti predvsem sfere države in njenih javnih NPO, pa tudi v potencialih neformalnih socialnih mrež in neprofitnih oziroma prostovoljnih organizacij. Te so bile pomembne predvem zato, ker so podpirale sposobnosti družine za zagotavljanje storitev njenim članom. Zato ne preseneča, da so bile te organizacije najmočneje prisotne na področjih rekreacije in športa, pa tudi kulture. Njhov razvoj je temeljil na eni strani na članarinah, na drugi strani pa na sponzorskih sredstvih podjetij in donacijah posameznikov.

Iz tega orisa logik delovanja posameznih tipov sistemov blaginje izhaja, da imajo privatne NPO v sodobnih razvitih družbah najmanj pet različnih vlog. Povzeli bi jih lahko takole:

• 
  V družbah z liberalnim tipom sistema blaginje producirajo oziroma zagotavljajo predvsem zdravstvene in izobrazbene storitve za prodajo.
  
• 
  V družbah s konzervativno-korporativističnim tipom sistema blaginje producirajo predvsem socialnovarstvene storitve "za državo".
  
• 
  V družbah s socialnodemokratskim tipom sistema blaginje posredujejo v smeri proti državi in njenim organizacijam "glas" tistih posameznikov in skupin, katerih potrebe ostajajo nezadovoljene.
  
• 
  V družbah s katoliškim tipom sistema blaginje zagotavljajo legitimiteto Katoliški cerkvi – delujejo v sferi izobraževanja in socialnega varstva.
  
• 
  In končno, v bivših socialističnih družbah še zmeraj v pretežni meri podpirajo sposobnost neformalnih socialnih mrež, da nudijo storitve svojim članom.
  

Pet različnih vlog implicira pet različnih stopenj razvitosti oziroma profesionalizacije teh organizacij v posameznih družbah. Še več, različne stopnje profesionalizacoje temeljijo na različnih dominantnih finančnih virih:

• 
  v družbah z liberalnim tipom sistema blaginje so to komercialni viri,
  
• 
  v družbah s konzervativno-korporativističnim tipom so to javni viri,
  
• 
  v družbah s socialnodemokratskim tipom sistema blaginje je to mešanica komercialnih virov, kamor sodijo tudi članarine, javnih virov in privatnih donacij posameznikov, podjetij in fundacij,
  
• 
  v družbah s katoliškim tipom sistema blaginje je to kombinacija komercialnih virov in privatnih donacij in
  
• 
  v bivših socialističnih družbah je to podobno kot v Skandinaviji mešanica virov.
  

Podatki iz obsežne komparativne raziskave, ki so jo v letu 1995 izvedli raziskovalci iz ameriške Univerze Johns Hopkins in v katero je bilo vključenih več kot 20 držav, nam navedene teze potrjujejo. (Shema 2 - tabela s podatki je priložena v dodatku članka. V tabeli je velikost privatnih NPO merjena s številom zaposlenih v privatnih NPO kot deležem vseh zaposlenih v državi.)

Namesto zaključka

Z vidika upravljanja neprofitnih organizacij ni pomembno le to, da vemo, da privatne NPO ne predstavljajo čiste pozitivne alternative dragim in neučinkovitim javnim neprofitnim ogranizacijam, oziroma da vemo, da imajo tudi te organizacije pomanjkljivosti. Pomembnejše je, da vemo, da so te organizacije zelo raznovrstne:

• 
  Ene so po svojih lastnostih skoraj bolj javne kot privatne. To so tiste, ki producirajo storitve za državo.
  
• 
  Druge so skoraj bolj profitne kot neprofitne. Te iščejo tržne niše kamor plasirajo storitve, ki jih producirajo.
  
• 
  Tretje so skoraj bolj neformalne kot formalne. Te ostajajo blizu neformalnih socialnih mrež in podpirajo njihovo sposobnost, da zagotavljajo storitve za svoje člane.
  

Najpomembnejše z vidika upravljanja neprofitnih organizacij pa je, da vemo, da ni slučaj, da v enih družbah gravitirajo privatne NPO bolj proti državi, v drugih bolj proti trgu in v tretjih bolj proti neformalnim socialnim mrežam. Šele če, oziroma ko, to vemo, lahko oblikujemo takšne misije, vizije in strategije, ki pomenijo uspešen razvoj za vsako posamezno privatno NPO.

Literatura:

Berger, P., Neuhaus, R. (1990): To Empower People – The Role of Mediating Structures in Public Policy. V Gies, Ott and Shafritz ed.: The Nonprofit Organizations.

Cohen, J., Arato, A.(1992): Civil Society and Political Theory. The Mit Press, Cambridge.

Dahl, R. (1982): Dilemmas of Pluralistic Democracy. Yale University Press, New Haven.

Douglas, James (1987): Political Theories of Nonprofit Organizations. V Powell, W.: The Nonprofit Sector: A Research Handbook.

Gidron, Benjamin (1977): Volunteer Work and its Rewards, Volunteer Administration, no. 11.

Hansmann, Henry (1987): The Economic Theories of Nonprofit Organizations. V Powell eds.: The Nonprofit Sector. A Research Handbook. Yale University Press.

James, Estelle (19989): Economic Theories of the Nonprofit Sector: A Comparative Perspective. V Anheier and Siebel: The Third Sector Comparative Studies; Walter de Gruyter, Berlin, New York.

Kolarič, Zinka (1998): The Nonprofit Sector as a Service Provider in Different Types of Welfare Systems: V Stubbs and Gregson ed.: Social Policy, Protection and Practice – The Care for Vulnerable Groups in Bosnia and Herzegovina; IP "Svijetlost" d.d. Sarajevo.

Monnier, L., Thiry, B. (1997): The General Interest: Its Architecture and Dynamics. Annals of Public and Cooperative Economics, CIRIEC, Published by Blackwell Publishers, Oxford, UK and USA.

Salamon, Lester (1995): Partners in Public Service – Government Nonprofit Relations in the Modern Welfare State. The Johns Hopkins University Press, Baltimore, London.

Salamon, Lester, Anheier, Helmut and Associates (1998): The Emerging Sector Revisited: A Summary. The Johns Hopkins Comparative Nonprofit Sector Project, Phase II. Center for Civil Society Studies, Baltimore.

Sik, E. Svetlik, I. (1988): Shifts in the Welfare Mix: Significant Features in Countries with Planed Economy; Similarities and Differences. V Evers and Wintersberger ed.: Shifts in the Welfare Mix, European Center for Social Welfare Trainning and Research, Vienna.

Weisbrod, B. (1977): The Voluntary Nonprofit Sector. Lexinghton: Mass , Lexinghton Books.

Dodatek:

Tabela 1:

Država	BDP na prebivalca $	Velikost sektorja	Struktura prihodkov			Dominantna področja
			Komerc. prih.	Javni. prih.	Privat. don.
Nizozemska	24.000	12,4%	38%	60%	2%	Zdravst./ Izobraževanje
Belgija	24.710	10,5%	18%	77%	5%	Izobraževanje/ Zdravst.
ZDA	26.980	7,8%	57%	30%	13%	Zdravst./ Izobraževanje
Avstralija	18.720	7,2%	62%	31%	6%	Zdravst./ Izobraževanje Social. Varstvo
Anglija	18.700	6,2%	45%	47%	9%	Izobraževanje/Social. Varstvo
Francija	24.990	4,9%	35%	58%	7%	Social. Varstvo Izobraževanje
Nemčija	27.510	4, 5%	32%	64%	3%	Social. Varstvo Zdravstvo
Avstrija	26.890	4,5%	44%	50%	6%	Social. Varstvo
Španija	13.580	4,5%	49%	32%	19%	Social. Varstvo Izobraževanje
Finska	20.580	3,0%	58%	36%	6%	Vsa področja
Švedska	23.750	2,5%	64%	27%	9%	Vsa področja
Argentina	8.030	3,2%	?			Izobraževanje
Peru	2.310	2,4%	68%	19%	13%	Izobraževanje
Brazilija	3.640	2,2%	?			Izobraževanje
Èeška	3.870	2,8%	40%	43%	17%	Rekreacija/ Kultura
Madžarska	4.120	1,3%	55%	27%	18%	Rekreacija/ Kultura
Slovaška	2.950	0,9%	56%	21%	23%	Rekreacija/ Kultura
Slovenija	9.431	0,7%	38%	32%	30%	Rekreacija/ Kultura
Romunija	1.480	0,3%	54%	11%	35%	Rekreacija/ Kultura