Aristotel je pri pisanju Nikomahove etike izhajal iz preprostega, a ne anaivnega prepričanja, da človekovo delovanje teži k ne

IGOR:

Vtis je, da sta dobro (dejanje) in vednost (o njem) najtesneje povezana. Razen če kdo lahko pokaže na človeka, ki dela dobro, a ne ve, kaj dela. Takega človeka pa ni mogoče najti. Če nič drugega, lahko človek kot razmišljajoče bitje spozna, kaj je dobro na osnovi lastnih dejanj: najprej dela dobro, kasneje pa to še spozna in celo razume, saj ima razum. Torej je vsaj na dolgi rok težko oz. nemogoče trditi, da obstaja človek, ki dela dobro, a ne ve, da to dela.

Odgovorom na zastavljena vprašanja bi se radi približali s pomočjo razmišljanja o treh načinih življenja, o katerih govori tudi Aristotel.¹Takole pravi: obstaja življenje v uživanju, državniško življenje, miselno življenje-3 načini življenja.

Večina, nadaljuje filozof, je prostovoljno²izbrala življenje, v katerem je dobro isto kot užitek ali naslada. Nekateri skrbijo za dobrobit in čast države, to pa je tudi cilj državniškega življenja. Le maloštevilni pa so izbrali miselno življenje.

KNJIGA II

Vrline so dveh vrst – razumske in nravstvene. Razumske so odvisne od učenja in zato rabijo izkušnje ter čas, Nravstvene pa izvirajo iz nravi.Niso nam dane po naravi, saj tisto kar nam je dano po naravi ne moremo prevzgojiti : Kamen po naravi teži navzdol – nemogoče ga je navaditi da bi sam od sebe letel – četudi ga zalučamo neštetokrat.Torej je trditev pravilna oz jo še dopolni niso dane po naravi niti v nasprotju z njo. Z vajo pa jih lahko izpopolnimo : zidar postaneš s tem da zidaš, kitarist s tem da igraš na kitaro, …In tako postanemo tudi pravični če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo itd.

Vsaka vrlina se rodi iz tistih dejanj in ob istih dejanjih ob katerih lahko tudi ugasne – podobno je z umetnostmi – ob igranju na kitaro postanejo eni dobri, drugi slabi kitaristi. Tako je tudi z zidarji in drugimi poklici.

Naprej še pokaže Aristotel ne strinjanje s Sokratom - S. je trdil da je vsa vrlina v pravilnem spoznavanju – kdor ugotovi kaj je pravilno, tudi dela pravilno (kar pa se danes pokaže kot nesmisel).Bližje realnosti je po mojem mnenju A. ki pravi, da spoznanje samo še ne zadošča, ampak ga je treba tudi v dejanjih izvajati. Zatorej moramo vso pozornost v razpravah po A posvetiti dejanjem, predvsem vprašanju, kako je treba dejanja opravljati, saj le-ta v odločilni meri vplivajo na obliko naših zadržanj – jasno in nesporno je, da moramo dejanja uravnavati v skladu z zdravo pametjo.Predvsem lahko ugotovimo, da vrline propadejo ali zaradi pomanjkanja ali zaradi pretiravanja npr. pretiravanje v gimnastiki nam prav tako izčrpa telesne moči kot jih izčrpa opuščanje gimnastike; čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.Podobno je z umerjenostjo, hrabrostjo in drugimi vrlinami – kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost je predrznež. To pomeni, da hrabrost lahko propade zaradi pretiravanja prav tako kot zaradi pomanjkanja, srednja mera pa ga ohranja.

Toda ne samo nastanek, rast in propad vrlin, tudi dejavnosti same nastajajo pod istimi učinki in iz istih vzrokov. Tako je tudi z vrlinami – če se vzdržimo čutnih naslad, postanemo umerjeni, če pa smo umerjeni, se nasladam lažje odpovemo. Nič drugače ni s hrabrostjo – če se navadimo prezirati strah in mu pogumno zreti v oči postanemo hrabri, če pa smo hrabri strahote z lahkoto prenašamo.Kot spoznavno znamenje naših nravi lahko vzamemo občutek ugodja ali neugodja, ki spremlja naša dejanja – kdor se vzdrži čutnih naslad in ostane kljub temu dobre volje je umerjen, kdor pa je ob tem potrt, je razbrzdanec.

Nravstvene vrline se razvijejo ravno ob občutku užitka ali bolečine, ki nam ga povzročajo: užitek je navadno vzrok da storimo kaj slabega, bolečina pa večkrat povod, da opustimo kaj dobrega. Zato se moramo navaditi na veselje in žalost ob tistih stvareh, kot je treba – kar pa je bistvo pravilne vzgoje – tu A. povzame Platona.

V 3. poglavju prične z vprašanjem, ki bi mu ga lahko kdo postavil kot ugovor: Kako moremo trditi da postanemo pravični ob pravičnih in umerjeni ob umerjenih dejanjih? in prikaže primer, ko nekdo govori slovnično pravilno, pa vendar ni slovničar lahko naključno ali pa da mu kdo govori. A pri vrlinah ni pomembno le da je nekaj narejeno, temveč da je narejeno zavestno -–na osnovi neke samostojne odločitve – in nenazadnje mora biti storjeno z vso odločnostjo in brez omahovanja. Vse te okoliščine pa pri stroki npr. slovničarju ne pridejo v upoštev, zato primerjava vrlin s stroko tudi ni povsem umesna.Pridemo do tega, da dejanja označujemo npr kot pravična, umerjena, kadar so storjena tako, kot bi jih storil pravičen, umerjen človek: pravičen in umerjen pa ni vsak, kdor dela takšna dejanja ampak le, kdor jih dela tako, kot jih delajo pravični in umerjeni ljudje. Tako tudi dokaže trditev, da postane pravičen, kdor dela pravična dejanja, in da postane umerjen, kdor dela umerjena dejanja.

Nadalje poskuša vrlino še opredeliti: duševne pojave lahko razvrstimo v strasti, zmožnosti in zadržanja, vrlina pa nedvomno?? spada v eno od teh zvrsti. Strasti niso, saj nas zaradi teh ne označujejo kot dobre oz. slabe – kdor se jezi ali boji ni deležen niti hvale in niti graje.Iz istih razlogov tudi niso zmožnosti. In s tem je določeno, da je vrlina, po svoji vrsti, zadržanje. In kakšno zadržanje je? Vrlina je tista sposobnost, ki naredi človeka dobrega in mu omogoča da svojo nalogo v redu opravi.

Nato A. opredeli pojma sredina tj. aritmetična sredina, in sredino glede na nas tj. tisto, k čemur teži razumen človek ki se ogiblje pretiravanju in pomanjkanju.

In podobno je tudi pri dejanjih – govorimo o pretiravanju in pomanjkanju – sta deležna graje, edino sredina pa žanje hvalo in uspeh: to je namreč značilnost vrline – potemtakem je vrlina srednja mera, ker teži k sredini kot svojemu smotru. To povzame s stavkom: Ena je pot, da smo dobri, a sto je poti, da smo slabi.

Torej je vrlina zadržanje, ki omogoča pravilno odločitev in se ravna po sredini glede na nas tj. sredini ki jo opredeljuje zdrava pamet oz. sredina med slabostma, katerih ena je pretiravanje, in druga pomanjkanje. Lepo pa še dopolni, da nauka o srednji meri ni mogoče posplošiti na vsako dejanje in strast npr. prešuštvo, kraja, umor, nesramnost, zavist, …je podlo že samo po sebi ne pa le kadar se pokaže v pretiranem ali premajhnem obsegu.Doda še: Pretiravanje in pomanjkanje nimata srednje mere, srednja mera pa ne pretiravanja in pomanjkanja – je vrhunec vsega

celotno 7. poglavje je namenil predstavitvi v obliki tabele iz česar je razvidno, da je bila knjiga namišljena predavanjem

	pomanjkanje	sredina	pretiravanje
strah/predrznost	strahopetnost	hrabrost	predrznost
ugodje/bolečina	otopelost	umerjenost	razbrzdanost
dajanje/sprejemanje $	skopost	radodarnost	razsipnost

Torej obstajajo 3 osnovna stanja –2 napačni in eno pravilno, vsa pa so si v nasprotju – skrajnosti nasprotujeta sredini in sami med sabo, sredina pa nasprotuje obema skrajnostma. Tako predstavlja tudi srednja mera v primerjavi s pretiravanjem – pomanjkanje in obratno. Hraber mož se nam zdi v primerjavi s strahopetcem predrzen, v primerjavi s predrznežem pa strahopeten.

S tem smo dovolj povedali, da je nravstvena vrlina neka sredina med dvema slabostma in da je vrlina ravno zato, ker teži k sredini v strasteh in dejanjih. Iz tega sledi ni lahka stvar biti kreposten, saj je napor, ki je potreben da bi zadeli sredino, precejšen.
Ob zaključku pa še svetuje, kako naj se tega držimo in sicer tako, da moramo sami sebe usmerjati v nasprotno smer od krivih poti, a paziti se moramo ugodja in naslade, ki nas kaj hitro lahko zanese. Če bomo tako ravnali, bomo na splošno najlažje in najbolj gotovo zadeli sredino. Vsekakor ni dvoma, da je v vseh situacijah treba hvaliti srednjo mero, a je včasih skoraj neogibno zdrsniti v smer pretiravanja oz. pomanjkanja.

1

2