Jadranje po nemirnih vodah

Bogomir Kovač

LOBIRANJE V NEPROFITNEM SEKTORJU

Pričnimo s teoretskim razmislekom in se zadovoljimo s spoznanjem, da ščepec teorije nikoli ne škoduje. V tranzicijskih družbah je razumevanje inštitucij po definiciji omejeno, saj proces spreminjanja inštitucij lahko primerjamo z delovanjem "nevidne roke" trga. To pomeni, da so institucionalne spremembe na eni strani rezultat spontanega razvoja (Hayek, 1992), konkurence inštitucij (North, 1998) in neodvisnih odločitev številnih politično ekonomskih subjektov (Olson, 1993). Tranzicija pomeni prehod med institucionalnimi sistemi in v tem primeru je pomembno, kako razumemo temeljne lastnosti institucionalnih sistemov, vzvode za njihov razvoj, nosilce sprememb, hitrost in intenzivnost teh sprememb in podobno (JITE, 2000). Inštitucije so določena splošna pravila (pravni red) in norme (moralni red), ki določajo, kako naj ravnajo družbeni nosilci. Družbeni nosilci so, po predpostavkah ekonomske teorije izbire, v izhodišču racionalna bitja, ki upoštevajo institucionalna pravila kot zunanje omejitve. Njihovo ravnanje pa usmerjajo lastni in tuji interesi ter preference. Na kraju se družbeni nosilci, vsaj tako dokazuje racionalistična predpostavka politično ekonomske analize, odločajo med različnimi alternativami tako, da so stroški odločanja in uveljavljanja odločitev čim manjši. V bistvu so pri tem razpeti med igro z vnaprej določenimi pravili in samimi odločitvami, ki presegajo ta pravila in norme. Ko se igrajo po veljavnih pravilih, skušajo igralci v skladu s svojimi interesi zmagovati in to se šteje kot racionalno ravnanje.

Kriterij teh ravnanj je z ekonomskega stališča dvojen. Na eni strani stoji maksimiranje zadovoljstva, na drugi optimalizacija poti pri uresničevanju zastavljenih ciljev. Toda zadrega obstaja in to domala nepremagljiva. V družbi namreč nimamo pravega merila, s pomočjo katerega bi lahko presojali, kateri od možnih izzidov igre je boljši za posameznika ali skupino ljudi. Temeljni razlog tiči v klasični zadregi, da enaka izbira pomeni različnim ljudem različno zadovoljstvo, ker so preference ljudi pač individualne in zato medsebojno neprimerljive in na žalost pogosto tudi nezdružljive. Zato je nemogoče objektivno meriti in primerjati zadovoljstvo posameznikov. Družbena funkcija blaginje, kot je pred desetletji ugotavljal nobelovec za ekonomijo Arrow, preprosto ne obstaja (Arrow, 1994). Od tod tudi ugotovitev, ki jo poznamo kot Arrovow teorem, da ne moremo izpeljati združevanja individualnih preferenc niti na logično konsistenten niti na demokratičen, svoboden način. Izbire so torej ali nedemokratične (lahko jih preprosto vsilimo in tako poenotimo ljudi pri odločanju in vrednotenju izbir) ali pa so demokratične in svobodne, toda niso logične z vidika temeljnih zahtev formalne logike. Sporočilo, da so družbene izbire bodisi nedemokratične bodisi neracionalne, so povzročile ne samo vihar v okviru ekonomske znanosti, temveč so dodobra prevetrile vrsto spoznanj, med katerimi je tudi naše raziskovanje teoretskega pojasnjevanja lobistične dejavnosti.

Trg kot prvi popolni mehanizem družbene izbire

Za naše nadaljnje dokazovanje sta tukaj pomembna dva razmisleka. Prvi je globoko zasidran v teoriji ekonomike blaginje in govori o učinkovitosti trga ali države. Drugi pa nam dokazuje, kako je edina rešitev, da pri odločanju sproti spreminjamo pravila igre in s tem tudi inštitucije.
Ekonomisti smo že od Adama Smitha dalje obsedeni z zamislijo, kako trg na najboljši način zagotavlja učinkovito reševanje ekonomskih problemov. Ostanimo zopet samo pri problemu zadovoljevanja potreb posameznikov. Razdelitev dobrin med posamezniki je učinkovita, če ni več mogoča nobena druga porazdelitev, pri kateri bi bil vsaj en posameznik na boljšem in pri tem ne bi bil nihče drug na slabšem. To je bilo t. i. Paretovo načelo učinkovitosti, ki je v bistvu dokazovalo, da prosto delovanje trga pripelje do stanja, ko ljudje dosežejo največjo možno blaginjo na učinkovit način (Coleman, 1990). Toda Arrowov teorem nemožnosti in tudi drugi dokazi političnih ekonomistov so razkrili, da prosto delovanje trga ne pripelje vedno do optimalnih rešitev.
Trg med drugim ne omogoča primerjanja stroškov in koristi pri netržnih udeležencih, zelo malo nam pomaga pri oceni vseh tveganj in negotovosti, slabo deluje tudi pri vrsti javnih dobrin, še zlasti tistih z visokimi izhodiščnimi in nizkimi mejnimi stroški, in še bi lahko naštevali. Na drugi strani pa nastopajo povsem nove okoliščine na trgih, kjer ni mogoče na tradicionalen način ločevati med privatnimi in družbenimi interesi. To so naprimer predvsem trg znanja in človeškega kapitala, trg naravnih virov in tržna dogajanja na področju socialne varnost. In nenazadnje najdemo pomembne tržne pomanjkljivosti pri posebnem zastopanju interesov, ki ga bomo kasneje analizirali kot lobistično dejavnost.

Neuspeh države kot načina izbire in odločanja

Trg preprosto ni splošna in edina rešitev problemov in prav nujnost tržnega neuspeha je utrdila utemeljitev državnega intervencionizma (Offe, 1996). Država naj bi posegla v tržna dogajanja povsod tam, kjer je tržni neuspeh neizogiben. To pa so predvsem takšna porazdelitev virov in prerazdelitev dobrin, da bi lahko pravičneje zadovoljili interese ljudi. Toda tudi državi lahko spodleti in to še hitreje kot trgu, ker pri državnih izbirah prevladujejo osebni interesi državnih uradnikov in njihovo nerazumevanje mehanizmov in razmer v gospodarstvu in družbi. Navzven neuspeh državnega intervencionizma najlaže vidimo v javnofinančnih krizah, rastoči inflaciji in političnih krizah legitimnosti in legalnosti. Trg in država sta torej razmeroma neuspešna mehanizma uravnavanja gospodarske dejavnosti in doseganja blaginje. Zato je družbeni institucionalni razvoj privedel do vmesne rešitve. Nasvet o minimalni državi je navidezno reševal zagato. Država naj bi zagotavljala predvsem trden in pravičen pravni okvir, znotraj katerega naj delujejo svobodne podjetniške odločitve in logika tržnega mehanizma. Država torej ni več alternativa trgu, temveč postaja dejavnik konkurenčnosti, država in trg postajata komplementarni inštituciji.
Lahko bi rekli, da so kompleksnost modernih družb in predvsem globalizacijski procesi povzročili spremembo njunega medsebojnega vpliva. Vloga državnega intervencionizma in svobodnega delovanja podjetniških trgov se je sedaj premaknila na razvojno področje. Ključno je postalo vprašanje družbenih sprememb in razvoja, kar je v bistvu obrnilo vrstni red dokazovanja. V ospredju je novo vprašanje. Kako organizirati ustvarjalne dejavnike in izboljšati delovanje trga, da bodo države in njeni tržni subjekti mednarodno konkurenčni?