Problematika spreminjanja podnebja

9Raziskave in tehnološki razvoj

Tehnologija je dvorezen meč. Je povzročiteljica mnogih okoljskih problemov, pa tudi ključ za njihovo razrešitev. Dejstvo je, da tehnologije iz preteklosti, ki še vedno dominirajo v transportu, energetiki, industriji in kmetijstvu, spodkopavajo naše življenske sisteme – čisto vodo in zrak ter rodno prst. Toda v vsakem od teh sektorjev so na voljo nove tehnologije ali pa so te še v nastajanju; če bodo široko uporabljane, lahko bistveno razrešijo okoljske probleme. Tako imajo nove tehnologije mogočest razpoloviti pritisk na naravne vire kljub gospodarski rasti. Dejstvo je, da smo soočeni z zgodovinsko pomembno izbiro med tehnološkimi spremembami. In dejstvo je, da obstajajo veliki tehnološki potenciali za veliko bolj trajnostne vzorce proizvodnje in potrošnje.

Videli smo hitro in pomembno transmaterializacijo, to je uporabo neškodljivi materialov v mnogih sektorjih. Opuščanje CFC-jev v beli tehniki ter klora v industriji celuloze in papirja sta samo dva primera. Priča smo bili hitri dematerializaciji v mnogih sektorjih, ki je bila pogojeno z razvojem novih kakovostnih materialov in naprednih elektronskih izdelkih. Videli smo tehnologije, ki so povzročile strukturne spremembe v gospodarstvu, kot je denimo informacijska tehnologija. Potenciali so še neizmerni.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo bili priča razpršenosti obnovljivih virov energije, transportnih tehnologij in nadaljnemu razvoju industrijske tehnologije, tudi biotehnologije. Najbolj obetavne so tehnologije za varčno rabo energije v gospodinjstvih in tercialnem sektorju. Sistematično uvajanje najboljših razpoložljivih tehnologij lahko zniža porabo energije za 20 do 50 %. Velike mogočesti ponujajo nove tehnologije za ravnanje z odpadki; najnovejše investicije v tem sektorju kažejo, da je mogoče izrabiti 99,5 % energije, vsebovane v odpadkih. Bistvene so nove tehnologije za ravnanje z naravnimi viri v industriji, ki hkrati ponujajo sinergijo za višjo proizvodno produktivnost, kakovost izdelkov in servisa ter učinkovito rabo naravnih virov. V kmetijstvu biološko kmetovanje narašča s stopnjo 20 % letno navkljub subvencijam v tradicionalne, netrajnostne metode kmetovanja.

Toda v mnogih primerih rast ni trajnostna. Premagati bo treba številne ovire, da pridemo do stopnje, ko vlade ne bodo posegale v razpršenost tehnologij obnovljivih virov in ko bodo te tehnologije močneje posegle na trg z energijo. Koliko bo trg sprejel učinkovitejše tehnologije, je odvisno predvsem od razmerij terminskih cen med različnimi viri energije in drugimi naravnimi viri, nadalje od podpor vlad za novo nastajajoče tehnologije, vladne politike do norm in standardov za ekoučinkovitost in prostovoljne dogovore s strani industrije. Pomembno je upoštevati tako potrošnikovo preferiranje ekoučinkovitih izdelkov kakor tudi varstvo potrošnikov samo. Bistveni pa sta vsekakor dolgoročna vizija in močna politična zavezanost.

9.1 Dosedanje usmeritve

Evropska unija že razpolaga s politikami in instrumenti, ki so usmerjeni v spodbujanje okoljskih tehnologij. Pomemben nosilec za razširjanje in razvoj okoljskih tehnologij je na primer IPPC (Integrated Pollution Prevention and Control). Določene industrijske inštalacije morajo namreč pridobiti dovoljenje delovanja, ki temelji na najboljših razpoložljivih tehnikah. Poleg tega tudi Okvirni raziskovalni program EU zagotavlja finančno podporo za raziskave, ki so povezane z okoljskimi tehnologijami, medtem ko program Life financira demonstracijske projekte iz te domene.

9.2 Evropska komisija o novih okoljskih tehnologijah

Marca 2002 je Evropska komisija izdala sporočilo o okoljskih tehnologijah za trajnostni razvoj, v katerem ugotavlja, da te tehnologije lahko prispevajo k trajnostnemu razvoju s tem, da varujejo okolje, in hkrati prispevajo tudi h gospodarski rasti. Okoljske tehnologije so opredeljene kot »tehnologije, katerih uporaba je okolju manj škodljiva«. Če okoljske tehnologije zmanjšujejo stroške za varstvo okolja, potem hkrati omogočajo, da dobimo večje varovanje okolja za manj denarja oziroma izpolnjujemo sedanje standarde z nižjimi stroški. Pripomorejo tudi k zmanjšanju onesnaževanja okolja in porabo naravnih virov skoraj za polovico, kar dopušča gospodarstvu večji prostor za dolgoročno rast, ne da bi ogrožalo socialno blagostanje in kakovost življenja. Okoljske tehnologije odražajo značilnost uspešnosti (win-win).

Zaenkrat okoljskih tehnologij še ni mogoče izkoristiti v celoti zaradi številnih ovir, med katerimi je najmočnejša ravno trg. Zaradi izredne politične pomembnosti okoljskih tehnologij je Evropska komisija marca 2003 izdala sporočilo o razvijanje akcijskega načrta o okoljskih tehnologijah, medtem ko naj bi do konca leta 2003 akcijski načrt tudi sprejela.
Pri pripravi akcijskega načrta se je Evropska komisija odločila, da se osredotoči na štiri okoljska področja: podnebne spremembe, varstvo tal, trajnostno proizvodnjo in potrošnjo ter vode. Vsa štiri našteta področja so enaka, kot so prednostno opredeljena v Šestem okoljskem akcijskem programu, zajema pa jih tudi Šesti okvirni raziskovalni program ter zadevajo tudi sklepe zasedanja na vrhu o trajnostnem razvoju v Johanesburgu.

Namen Komisije je identificirati obetavne tehnologije in ovire, ki zadržujejo njihov polet ter poiskati ukrepe, ki bi ovire premagali. Na osnovi dosedanjih predhodnih analiz in ugotovitev je mogoče najti sorodnosti pri ovirah na različnih okoljskih področjih. Ena od ekonomskih ovir je na primer sistem oblikovanja cen, ki ne kaznuje onesnaževanja, slab dostop do finančnih sredstev povezan z dolgotrajnimi investicijskimi cikli, slabo razširjanje novih tehnologij. Seveda je še vrsta tehničnih ovir, ki jih je treba preseči z usmerjenimi raziskavami. Gre še za organizacijske ovire in pomanjkanje ozaveščenosti in znanja.

Okoljske tehnologije predstavljajo pomemben most med cilji Lizbonske strategije v postavljanju Evropske unije kot »najbolj konkurečne in dinamične, na znanju temelječe družbe na svetu« in med okoljsko razsežnostjo strategije trajnostnega razvoja, sprejeto na Svetu Evrope v Goeteborgu junija 2001. Za okrepitev tehnološkega razvoja se predvideva tudi povišanje stopnje investicij v raziskave in tehnološki razvoj, ki naj bi dosegel 3 % BDP.
Slovenija se seveda z vključevanjem v EU mora prilagajati tudi zahtevam po novih tehnologijah. Zato bi kazalo posebej izdelati nacionalno shemo raziskav na področju energetike, transporta, kmetijstva, trjanostne potrošnje ter ciljnih raziskovalnih programov za področje okolja ipd.

9.3 Tendence v raziskovanju novih tehnologij

Trenutni posnetek usmeritev v raziskovanju kaže, da je na področju podnebnih sprememb in trajnostne proizvodnje in potrošnje uveljavljenih vrsta raziskovalnih področij.

Pri podnebnih spremembah je težišče raziskav na:

• 
  proizvodnji in rabi vodika
  
• 
  transportu
  
• 
  skladiščenju in končni rabi fosilnih goriv
  
• 
  obnovljivih in drugih virih
  
• 
  gorivnih celicah za čisto, decentralizirano ponudbo energije
  
• 
  energetskih možnosti brez toplogrednih plinov in tehnologijah za izločanje CO2 iz fosilnih goriv
  
• 
  obnovljivih virih energije, kot so veter, biomasa, sončne celice, energija valov ali morja
  
• 
  aeronavtičnih tehnologijah v transportu, ki naj bi pripeljale do motorjev brez emisij (zero emission engines) vključno z učinkovitejšimi motorji z notranjim izgorevanjem
  
• 
  inovacijah na delovnih mestih, ki skrajšujejo poti do delovnih mest in omogočajo učinkovitejšo izrabo pisarniških pripomočkov.
  

Na področju trajnostne proizvodnje in potrošnje so raziskave usmerjene zlasti na:

• 
  na naravnih virih temelječ pristop, ki vodi od količine h kakovosti in stran od masovne proizvodnje izdelkov za enkratno rabo k servisom z dodano vrednostjo
  
• 
  nano znanost in nano tehnologijo
  
• 
  čiste procese, izdelke in materiale s poudarkom na življenjskem ciklu izdelkov
  
• 
  tehnologije za obdelavo odpadkov, tudi nevarnih, in s ponovnim izkoriščanjem materialov.
  

9.4 Podnebne spremembe in nove tehnologije

Področje podnebnih sprememb je hkrati zajeto tudi v delovanju Evropskega programa za podnebne spremembe (ECCP), ki je bil ustanovljen junija 2000. V okviru tega programa, ki deluje kot posvetovalni proces različnih zainteresiranih udeležencev, se poskuša ugotoviti okolju najprijaznejši in čim cenejši ukrepi, s katerimi bi EU uspela izvesti cilje iz Kjotskega protokola. Namen programa je poiskati najboljše obstoječe prakse in tehnologije ter predvideti bodoče raziskave. Prvo poročilo je služilo za sporočilo Evropske komisije »o izvajanju prve faze evropskega programa za podnebne spremembe”. Druga faza, ki bo napredne ukrepe postavila v konkretne politične predloge, še teče.

Po ugotovitvah ECCP obstaja velik potencial zmanjšanja emisij, vendar ni realiziran zaradi ovir, ki zadržujejo prodor relevantnih tehnologij na trg. Na začetni stopnji razvoja najmočneje prevladujejo tehnične ovire, ki jih je mogoče preseči z raziskavami in razvojem. Zakonodajni predpisi, ki niso naklonjeni novim tehnologijam, zagotovo upočasnijo njihov prodor na trg. Denimo, postavlja se vprašanje, kako se morajo predpisi spremeniti, da bodo podprli uvajanje vodika, bio goriv in zemeljskega plina kot goriva za vozila. Gre za kombiniranje tehničnih predpisov s predpisi o varnosti, načrtovanju ipd. Že tehnično izpopolnjene tehnologije pa lahko zadržujejo neskladen sistem cen in nevključevanje zunanjih stroškov (non-internalisation of external costs). Eden možnih pristopov je omogočanje prodora s sistemom subvencij, kot je predlagano za soproizvodnjo toplote in električne energije ter rabo obnovljivih virov energije za pridobivanje elektrike, ali pa z izboljšavo davkov in/ali sistemov pristojbin (taks). Prehod od pilotnega pojekta do najširše uporabe navadno zahteva velike investicije. Toda investiranje je verjetnejše, če obstaja dovolj zaupanja, da bo prišlo do povpraševanja po novih tehnologijah, hkrati pa je povečano povpraševanje odvisno od znižanja stroškov, ki izhajajo iz široke uporabe. Postavitev ciljev v predlogu o biogorivih ustvarja večjo gotovost pri odločanju za dolgoročne investicije. Potrebne investicije zahtevajo dostop do financiranja (lastniški delež, krediti). Med socialnimi ovirami pa se omenjajo pomanjkljiva ozaveščenost ter pomanjkanje informacij in izkušenj. Zato so potrebne javne kampanje.
Postavitev politično usklajenih dolgoročnih ciljev – v kombinaciji z ustreznimi politikami in ukrepi – šele prepriča nastopajoče na trgu, da investirajo in povzdignejo nove tehnologije v najširšo uporabo, s čimer uresničujejo »tehnološki poriv«. Med obetavnimi tehnologijami se najpogosteje omenjajo vodik, gorivne celice in sončne celice. Preprečevanje emisij TGP pa zahteva integracijo ukrepov v druge sektorje. Eno so vsekakor odločitve, ki upoštevajo podnebne spremembe, pri financiranju v transport, energetiko in odpadke pri novih članicah, drugo široko področje pa je predlog o kmetijski reformi (CAP), ki vključuje številne instrumente za boljšo umestitev okoljskih interesov, ki naj bi neposredno prispevali k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, in omogoča članicam vključitev vidikov podnebnih sprememb v državne načrte o razvoju podeželja.

Evropski program za podnebne spremembe predlaga naslednje ukrepe:
Preskrba z energijo

• 
  razvoj notranjega trga z elektriko in plinom z vključevanjem okoljskih vidikov
  
• 
  dostop do električnega omrežja za decentralizirane proizvajalce elektrike, povečanje deleža obnovljivih virov energije
  
• 
  povečanje izkoriščanja soproizvodnih naprav
  
• 
  znižanje emisij metana v premogovnikih
  
• 
  zajem in odlaganje CO2 v podzemnih rezervarjih
  
• 
  spodbujanje učinkovitejših in čistejših tehnologij za pretvorbo fosilnih goriv
  
• 
  energijska učinkovitost v industrijah, ki oskrbujejo z elektriko in plinom
  

Industrija

• 
  izboljšanje standardov energijske učinkovitosti za električne naprave
  
• 
  izboljšanje standardov učinkovitosti za industrijske procese
  
• 
  izboljšana energijska učinkovitost za omejevanje emisij CO2 (kotli, gradbeni materiali, ipd.)
  
• 
  povečanje energetskega servisiranja za srednja in mala podjetja
  
• 
  priprava okvirne politike za fluorirane pline (HFC-ji, PFC-ji, SF6)
  
• 
  priprava okvirne politike za trgovanje z emisijami
  
• 
  priprava okvirjev za prostovoljne dogovore
  

Potrošnja energije v gospodinjstvih in tretjem sektorju

• 
  javna naročila energijsko učinkovitih tehnologij
  
• 
  certifikati za energetske preglede in ogrevanje
  
• 
  izboljšave pri osvetljevanju zgradb
  
• 
  načrtovanje zgradb in infrastrukture
  

Raba energije v transportu

- cene v transportu in ekonomski instrumenti za letalstvo

• 
  fiskalna politika kot del strategije o »CO2 in avtomobili«
  
• 
  izboljšanje standardov za emisije in goriva, nove tehnologije in goriva za osebna vozila in manjša prevozna vozila
  
• 
  evropska kampanja za učinkovitejšo vožnjo
  

Transport in infrastruktura

• 
  revizija transportne politike (železnica, cestni tovorni prevoz, preusmeritev, vodni promet, letalstvo)
  
• 
  Zelena knjiga o mestnem transportu, posvečena zlasti naraščajočim zastojem (vključno s cenami, fiskalnimi ukrepi, iniciativami za parkiranje, izboljšanjem javnega transporta)
  
• 
  trajnostna mobilnost
  
• 
  satelitska podpora za sisteme upravljanja prevoza (Galileo)
  

Odpadki

- spodbujanje bioloških postopkov za biorazgradljive odpadke

• 
  ponovni pregled direktive o blatu iz čistilnih naprav 86/27/EEC
  
• 
  embalaža in odpadna embalaža
  

9.5 Trajnostna proizvodnja in potrošnja

Koncept trajnostne proizvodnje in potrošnje zajema širok spekter področij, od proizvodnih procesov, ekodizajniranja izdelkov, novih konceptov servisiranja izdelkov, do potrošnje in življenskega stoga. Med ovirami so najbolj ilustrativne tiste o tehnologijah s področja ravnanja z odpadki, in sicer tako pri ponovni izrabi materialov (recikliranje, kompostiranje), izrabi energije (sežig, piroliza, oplinjanje) kot pri odlaganju. Visoki stroški zbiranja, ločevanja in recikliranja v primerjavi z opcijami alternativnega ravnanja z odpadki lahko vplivajo na konkurenčnost industrije za recikliranje in tiste, ki zagotavlja čiščenje. To velja zlasti za t. i. težavne odpadke, kot so gospodinjski, po katerih včasih ni dovolj velikega povpraševanja, kar odvrača investiranje v naprednejše tehnologije. Obetavne tehnologije se namreč največkrat izplačajo na srednji ali dolgi rok. To se vse prepogosto pozablja, kar vodi prevečkrat do odločitev, ki se osredotočajo na kratek rok. Sprejemanje posebnih tehnologij na področju ravnanja z odpadki, kot so na primer anaerobni digestorji kot oblika ponovne izrabe materiala, je pogosto ovirano zaradi neznanja o okoljskih in ekonomskih koristih, ki so s tem povezane. Odgovorni na področju ravnanja z odpadki se pogosto premalo zavedajo obetavnih opcij ravnanja z odpadki. Zato je po mnenju Komisije nujne podpreti povezovanje med nosilci in izmenjavo najboljših praks. Dober primer je delo na najboljših razpoložljivih tehnologijah v okviru IPPC.

9.6 Osrednje naloge

Skupina, ki dela na tem področju za pripravo akcijskega načrta, se osredotoča na:

• 
  proizvodnje procese (vključno z vnosom surovin in energije, dizajniranjem procesa, organiziranjem proizvodnje)
  
• 
  izdelke (eko dizajn in nov koncept servisiranja izdelkov)
  
• 
  biotehnologijo
  
• 
  potrošnjo in življenski slog (e-delo).
  

Med sektorji pa bodo proučili zlasti naslednje: celulozo in papir, železarne, kovinsko industrijo, rafinerije, ravnanje z odpadki, rudnike in kamnolome, plastiko, gradbeništvo, pa tudi kmetijstvo in ribištvo.

Delovni skupini, ki pripravljata izhodišča za akcijski načrt na področju podnebnih sprememb in proizvodnje ter potrošnje, sestavljajo predstavniki raziskovalcev, industrije, nevladnih organizacij, javnih služb itd.

9.7 Slovenske izkušnje

V Analizi ključnih tehnologij in mogočesti razvoja tehnoloških mrež v Sloveniji Inštituta za ekonomska raziskovanja iz Ljubljane (december 2002) je razvidno, da so tehnologije za trajnostno gospodarstvo najbolj vpete v slovensko gospodarstvo, saj je le na tem področju in pri kompleksnih sistemih država finančno udeležena z manj kot 50%. To področje zajema trajnostno upravljanje oziroma vodenje proizvodnje in porabe energije v industriji, raziskovanje alternativnih virov energije, transport, logistiko, preučevanje obstoječe in nove energetske infrastrukture, povečevanje trajnostne proizvodnje in potrošnje, povečanje in modeliranje klimatskih sprememb, nadzorovanje tveganj povezanih s kemikalijami in manipuliranimi biološkimi materiali, ohranjanje ekosistema itd. Na teh področjih je bilo angažiranih 284 raziskovalcev, ki so razpolagali z več kot 13 milijoni evrov. Kljub veliki stopnji uporabnosti raziskav so imele raziskovalne institucije na tem področju registriranih le 6 svojih patentov. Od analiziranih devetih ključnih tehnologij sledi, da je bilo glede na polno zaposlene raziskovalce v anketiranih organizacijah največ raziskovalnega potenciala angažiranega na področju tehnologij in ved o znanju ter tehnologij za trajnostno gospodarstvo. Glede na število patentov prednjačijo raziskovalne skupine s področja medicine ter novih, naprednih materialov. Druga tehnološka področja so z vidika industrijske lastnine manj pomembna. Glede na uporabljena oziroma potrošena sredstva zavzemajo prvo mesto (z 20 % vseh sredstev) tehnologije za trajnostno gospodarstvo. Te imajo poleg kompleksnih sistemov tudi največji delež (so)financiranja s strani slovenskih podjetij, EU projektov ter tujih podjetij.

Peti Okvirni program Evropske unije
Slovenija je sodelovala pri vseh specifičnih programih Petega okvirnega programa Evropske unije za obdobje 1998-2002 in v programu EURATOM za obdobje 1998-2002 od uradnega začetka izvajanja obeh programov v januarju 1999 na podlagi sklepa Pridružitvenega sveta SLO-EU z dne 15. 7. 1999, ki je stopil v veljavo 1. 8. 1999. Po tem sklepu so organizacije iz Slovenije pri prijavljanju in izvajanju projektov popolnoma izenačene z organizacijami iz držav - članic EU. Po nepopolnih podatkih so slovenske organizacije na razpise v letih 1999-2000 prijavile sodelovanje pri skupno 785 projektih, med katerimi je bilo sprejetih v sofinanciranje skupno 174 projektov, ki jih MŠZŠ v skladu z določbami zakona o državnih pomočeh ne sofinancira.
Šesti okvirni program Evropske unije
Šesti okvirni program je skupaj s programom EURATOM, ki sofinancira raziskave in usposabljanje na področju jedrskih raziskav, največji program raziskovalno-razvojnega dela v Evropi in glavni instrument Evropske unije za vzpostavitev skupnega evropskega raziskovalnega prostora (ERA). Skupna vrednost odobrenega štiriletnega programa znaša 17,5 milijarde evrov. Program je razdeljen na več prednostnih programskih sklopov, v okviru katerih je predvideno sofinanciranje ustreznih raziskovalnorazvojnih projektov, in sicer:
- znanost o življenju, genomika in biotehnologija za zdravje,
- tehnologije informacijske družbe,
- nanotehnologije in nanoznanosti, materiali in proizvodni postopki in naprave,
- aeronavtika in vesolje,
- kakovost in varnost prehrane,
- globalne spremembe in ekosistemi, vključno z energetiko in kopenskim transportom,
- državljani in upravljanje na znanju temelječe družbe,
- jedrske raziskave in usposabljanje kadrov (EURATOM), itd.

Pri vseh projektih in drugih aktivnostih Šestega okvirnega programa lahko sodelujejo organizacije iz držav članic EU, organizacije iz vseh držav kandidatk za članstvo v EU ter drugih pridruženih držav programu (Islandija, Liechtenstein, Norveška in Izrael). Organizacije iz tretjih držav pa lahko sodelujejo pri projektih ali programih mobilnosti in usposabljanja raziskovalcev, če jih k sodelovanju povabijo ali sprejmejo prijavitelji iz evropskih držav. Slovenske raziskovalne, visokošolske, gospodarske in druge organizacije lahko sodelujejo pri vseh projektih in drugih aktivnostih programa od začetka izvajanja na podlagi podpisanega Memoranduma o soglasju o sodelovanju v Šestem okvirnem programu EU, ki ga je Vlada podpisala 29. oktobra 2002 v Bruslju, in se lahko pojavljajo v vseh možnih vlogah, tj. kot prijaviteljice, koordinatorke ali partnerke pri posameznih razpisanih aktivnostih Šestega okvirnega programa.

Marca 2003 so bili zaključeni zadnji roki za prijavo projektov na prve razpise za sodelovanje pri Šestem okvirnem programu EU. Število prijav iz Slovenije je bilo zelo veliko, tako pri "klasičnih" projektih, kot pri novih oblikah, tj. integriranih projektih in mrežah odličnosti. Večinoma se seveda slovenske organizacije prijavljajo kot sodelujoče organizacije pri projektih, ki jih prijavljajo evropski prijavitelji, sorazmerno veliko število prijav pa so prijavili slovenski raziskovalci tudi kot koordinatorji projektov. Pri prijavah prevladujejo univerze in javni raziskovalni zavodi, v manjši meri pa se prijavljajo tudi gospodarske družbe, izmed katerih izstopajo zlasti mala in srednja podjetja.

Projekti OPET

Projekti OPET so nasledniki projekta OPET Slovenija, ki je potekal v letih 2000-2002 in ga je izvajal konzorcij treh slovenskih institucij: Centra za energetsko učinkovitost z Instituta "Jožef Stefan", Tehnološkega centra Gradbenega inštituta ZRMK in Centra za energetske in ekološke tehnologije s Fakultete za strojništvo iz Ljubljane. Cilji projektov so usklajeni s programskimi usmeritvami sofinancerja Ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOP) - Agencijo za učinkovito rabo energije (AURE).

Osnovni namen in cilj izvajanja projektov je pospeševanje razvoja, prenosa znanja, rezultatov raziskav in tehnologij v uporabo na področju učinkovite rabe energije, obnovljivih virov energije in fosilnih goriv. Izvajanje projektov je vezano na veliko število gospodarskih in drugih organizacij. Glavne ciljne skupine, na katere se nanašajo aktivnosti projektov, pa so: raziskovalne organizacije, proizvajalci energetske opreme, porabniki energije, svetovalne in inženirske organizacije, podjetja, ki nudijo energetske storitve, finančne institucije itd. Izvajalci projektov pri izvajanju programa sodelujejo tudi z branžnimi tehnološkimi centri iz energetsko intenzivnih panog industrije.

V letu 2003 med drugimi delujejo naslednji projekti:

• Projekt OPET RES-e je izgradnja mostu med Evropsko politiko, inovativnimi tehnologijami in lokalnimi akterji pri izvajanju Evropske direktive RES (obnovljivi viri energije-elektrika), ki zahteva, da države članice do leta 2010 proizvedejo 22,1 % elektrike iz obnovljivih virov energije.
• Projekt OPET building je promocija učinkovitih in inovativnih tehnologij v stavbi. Podpira uveljavitev tehnologij na trgu, pospešuje izvedbo evropske ureditve glede rabe energije v stavbah ter povečuje stopnjo obveščanja in prenosa znanja po vsej Evropi.
• Projekt OPET CFF bo na podlagi že pridobljenih orodij in strokovnega znanja generiral nove rešitve. Promoviral bo uporabo fosilnih goriv na učinkovitejši in okolju prijazen način. Z njegovo pomočjo sta lahko zajeta dva cilja Evropske komisije: povečanje rabe lastnih rezerv fosilnih goriv za proizvodnjo elektrike in s tem zmanjšanje tržne odvisnosti ter izpolnitev cilja Kjotskega protokola.

- Projekt OPET CHP/DHC je namenjen promoviranju soproizvodnje toplote in električne energije ter promoviranju energijsko učinkovitih tehnologij v industrijskem sektorju.

VIRI
Communication from the Commission: Developing an Action Plan for Environmental Technology, Brussels, 25.3.2003, COM(2003) 131 final

Technology and Policy for Sustainable Development, Centre for Environment and Sustainability at Chalmers University of Technology and the Goeteborg University, 5.2.2002

Communication from the Commission to the Council and the European Parliament on EU Policies and Measures to Reduce Greenhouse Gas Emission: Towards a European Climate Change Programme (ECCP), Brussels, 8.3.2000, COM(2000) 88 final

Communication from the Commission on the Implementation of the First Phase of the European Climate Change Programme, Brussels, 23.10.2001, COM(2001) 580 final

Spletna stran Ministrstva za šolstvo, znanost in šport

Spletna stran OPET Slovenija

Analiza ključnih tehnologij in mogočesti razvoja tehnoloških mrež v Sloveniji, Inštitut za ekonomska raziskovanja Ljubljana, december 2002