Problematika spreminjanja podnebja
Problematika spreminjanja podnebja
Yüklə 1,42 Mb.
|
11 Problematika spreminjanja podnebjaDo podnebnih sprememb prihaja zaradi notranje spremenljivosti podnebnega sistema in zunanjih vplivov, tako naravnih kot tistih, ki so posledica človekovih dejavnosti. Emisije toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida - CO2, metana - CH4, didušikovega oksida - N2O in drugih) ter aerosolov zaradi človekovih dejavnosti spreminjajo sestavo ozračja, kar vpliva na toplotno bilanco Zemlje oziroma bilanco sevanja podnebnega sistema. Značilnost toplogrednih plinov je namreč, da absorbirajo dolgovalovno (toplotno) sevanje, ki ga oddaja zemeljsko površje, in ga del vrnejo proti površju, del pa se ga izgubi v vesolje. Prisotnost teh plinov v ozračju torej ustvarja učinek tople grede, zato jih imenujemo toplogredni plini. Če jih v ozračju ne bi bilo, bi bila povprečna temperatura na zemeljskem površju za okoli 30 ºC nižja, kot je sedaj. Večina aerosolov ima nasprotni učinek, vendar je ta v globalnem merilu bistveno manjši, ker jih je mnogo manj kot toplogrednih plinov, poleg tega pa imajo večinoma mnogo krajšo življenjsko dobo oziroma čas zadrževanja v ozračju. Na sliki 1 so prikazani doprinosi posameznih toplogrednih plinov, aerosolov in nekaterih drugih dejavnikov k spremembi bilance sevanja. 
Slika 25: Globalno povprečna sprememba bilance sevanja podnebnega sistema za leto 2000 v primerjavi z letom 1750. Vir: IPCC, 2001 Koncentracija najpomembnejšega toplogrednega plina, CO2, se je od leta 1750 povečala za okoli 30 % (od 280 na 365 ppm - delcev na milijon), pretežno zaradi kurjenja fosilnih goriv. Sedanja koncentracija CO2 je najvišja v zadnjih 420.000 letih, verjetno pa celo v zadnjih 20 milijonih let. Koncentracija CH4 se je v tem času povečala za okoli 150 % (od 700 na 1745 ppb - delcev na milijardo), kar je tudi najvišja vrednost v zadnjih 420.000 letih, povečale pa so se tudi koncentracije drugih toplogrednih plinov. Tabela 23: Primeri nekaterih toplogrednih plinov, na katerih koncentracije vplivajo človekove dejavnost. Vir: IPCC, 2001
¹ Faktor segrevanja ozračja pomeni, kolikšen je toplogredni učinek nekega plina v primerjavi s toplogrednim učinkom enake količine CO2. Dosedanje in bodoče emisije toplogrednih plinov in aerosolov ter s tem povečevanje njihovih koncentracij v ozračju bodo še naprej spreminjale podnebje. Koliko bo teh emisij, pa je odvisno od različnih dejavnikov, kot so gospodarska rast, demografske spremembe, tehnološki razvoj itd. Tudi s postopnim zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov – prvi korak v tej smeri je Kjotski protokol h Konvenciji ZN o spremembi podnebja – se spreminjanje podnebja, ki ga povzroča človek, ne bo zaustavilo, lahko pa se upočasni in zmanjša. Tega se je pomembno zavedati predvsem zato, ker bodo spremembe zaradi globalnega segrevanja večinoma neugodne.
Za opis podnebja navadno na prvem mestu omenjamo temperaturo. Temu sledijo drugi pokazatelji, kot so padavine, suše, višina morske gladine, pokritost s snegom in ledeniki, pogostost in intenzivnost vremenskih ujm itd. Poglejmo, kako so se nekateri od njih spreminjali v preteklosti. Povprečna globalna temperatura na zemeljskem površju se je v 20. stoletju zvišala za okoli 0,6 ± 0,2 ºC (slika 2). Po vsej verjetnosti so bila v globalnem merilu devetdeseta leta najtoplejše desetletje in leto 1998 najtoplejše leto, odkar imamo instrumentalne podatke o temperaturi zraka, tj. od leta 1861. Na drugem mestu je lansko leto (2002). Na osnovi posrednih podatkov pa znanstveniki sklepajo, da je bil porast temperature na severni polobli v 20. stoletju največji v enem stoletju v zadnjih tisoč letih. Satelitski podatki kažejo, da se je obseg zasneženih površin od leta 1960 zmanjšal za okoli 19 %, v 20. stoletju pa se je večina gorskih ledenikov na nepolarnih območjih zmanjšala. Povprečna višina morske gladine se je v 20. stoletju zvišala za 0,1 – 0,2 m.
Na svetu obstaja mnogo klimatskih modelov, ki na osnovi znanih podatkov za pretekla obdobja in predvidevanj o bodočih emisijah toplogrednih plinov in drugih snovi v ozračje izračunavajo možne scenarije podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih in stoletjih. V zadnjem desetletju potekajo tovrstne raziskave predvsem v okviru Medvladnega foruma za spremembo podnebja (IPCC), ki združuje stotine strokovnjakov z vsega sveta. Leta 2001 je IPCC objavil že svoje tretje poročilo (prvo je izšlo leta 1990, drugo pa pet let kasneje). V njem je ena glavnih ugotovitev ta, da obstaja čedalje več dokazov, da je večina globalnega segrevanja v zadnjih 50 letih posledica človekovih aktivnosti, pri katerih se sproščajo v ozračje toplogredni plini; med njimi je na prvem mestu CO2, ki nastaja predvsem pri kurjenju fosilnih goriv. Najpomembnejše spremembe v obdobju do leta 2100, ki jih predvidevajo scenariji, dobljeni s pomočjo omenjenih klimatskih modelov, so:
Razmere v Sloveniji Slovenija je majhna, vendar zelo raznolika država. Območje Primorske je ločeno od celine s severnimi obronki Dinarskega gorstva, na severozahodu segajo v Slovenijo Alpe in tudi njen osrednji del je hribovit, proti severovzhodu pa se postopoma izravna v Panonsko nižino. Okrog 55 % ozemlja pokriva gozd, tako da je Slovenija ena najbolj gozdnatih dežel v Evropi. Odlikuje jo tudi zelo bogata biotska pestrost, ki je posledica klimatske, orografske in pedološke raznolikosti. Prve sistematične meritve temperature na ozemlju Slovenije so se začele leta 1851 v Ljubljani. Rezultati meritev na tej postaji kažejo na opazen dvig temperature v obdobju od začetka meritev do danes (slika 3). Zlasti pri tej lokaciji je treba upoštevati vplive sprememb mikrolokacije, ki so lahko podobnega reda velikosti kot dolgoročne spremembe podnebja. Vendar tudi na drugih meteoroloških postajah v Sloveniji, kjer zunanji vplivi niso bili spremenjeni, imajo pa krajši čas delovanja, beležimo v zadnjih 50 letih naraščanje temperature.
Leto
Slika 27: Izmerjene povprečne letne temperature zraka v Ljubljani. Vir: MOP-ARSO Meritve letne količine padavin kažejo njihovo rahlo upadanje. Pri tem odstopa obmorski del Slovenije, kjer se je letna količina padavin v povprečju malo povečala. Predvsem alpski in preostali hribovit svet v Sloveniji ter Kras lahko ob nastopu podnebnih sprememb postanejo območja s povečanim tveganjem, kar bo prizadelo tako naravne ekosisteme kot tudi vrsto človekovih dejavnosti. Poleg zvišane temperature bo največji vpliv sprememb v vodni bilanci. Število dni s snežno odejo se bo zmanjšalo. Nekdaj največji triglavski ledenik se zmanjšuje (danes meri le še okrog 2 ha od prejšnjih 20), tako da lahko dokončno izginitev njegovih ostankov pričakujemo v zelo kratkem času. Taljenje snega se bo začelo bolj zgodaj, kar bo povzročilo maksimalen odtok v obdobju marec-junij. Povečana mogočest ekstremnih vremenskih pojavov, predvsem intenzivnih padavin, in zaradi podnebnih sprememb okrnjena varovalna funkcija gozda lahko prispevata k povečanju neugodnih geomorfoloških procesov, kot so zemeljski plazovi in hudourniške poplave, poleg tega pa bosta resna grožnja naši bogati biotski pestrosti.
Grožnja podnebnih sprememb je globalni problem in se je treba z njim tudi spoprijeti v globalnem obsegu. Resnosti problema se ljudje čedalje bolj zavedamo, čedalje več je tudi politične volje za sprejemanje in izvajanje potrebnih ukrepov. Seveda pa bo globalni problem rešen samo, če bo vsaka država izpolnila svoj del obveznosti. VIRI Climate Change: Solution in Sight, Arie Bleijenberg et al., 2000 Climate Change 2001, Third Assessment Report, Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC), 2001 Prvo nacionalno poročilo Konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, 2002 AVTOR: Andrej Kranjc, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo Yüklə 1,42 Mb. Dostları ilə paylaş:
|
