Problematika spreminjanja podnebja

12 Ocena ranljivosti Slovenije zaradi podnebnih sprememb

Slovenija zaradi svojih orografskih in podnebnih značilnosti spada med bolj ogrožene države zaradi podnebnih sprememb. Podnebne spremembe bodo vplivale na ekosisteme, narodno gospodarstvo ter zdravje ljudi in njihovo blaginjo. Sistematične raziskave na tem področju so v Sloveniji šele na začetku, zato ocena ranljivosti večinoma temelji na izvedenskih ocenah.

V kmetijstvu lahko pričakujemo največ težav zaradi pričakovane večje pogostnosti in intenzitete sušnih obdobij, še posebej, če se bo hkrati s zviševanjem temperature zmanjšala količina padavin v poletnih mesecih. V zadnjem desetletju je suša že večkrat povzročila znatno zmanjšanje pridelkov. Dodatno lahko mogočesti za kmetijsko pridelavo poslabša povečana verjetnost vremenskih ujm, pozebe, toče ter ekstremnih padavin in posledično večjih poplav. Pričakujemo lahko tudi pozitivne vplive zaradi gnojilnega učinka povečanih koncentracij CO2, daljše vegetacijske dobe in mogočesti kmetijske pridelave na večjih nadmorskih višinah, vendar pozitivni vplivi ne bodo odtehtali negativnih. Kmetijska pridelava bo po pričakovanjih dražja.

Znaten del rastlin v kmetijski pridelavi je enoleten. To bo olajšalo prilagoditev spremembi podnebja s prilagoditvijo obdelave zemlje, časa setve ter izbora kultivarjev in vrst. Večletne rastline, kot sta sadno drevje in vinska trta, bodo v svojem življenjskem obdobju lahko doživele znatnejšo spremembo podnebja, vendar bo tudi te učinke mogoče vsaj delno omiliti s primerno kmetijsko prakso. Znaten del prilagoditvenih ukrepov je tako mogoč na ravni kmetije. To bo vlada spodbujala s povečevanjem strokovnosti kmetovanja, z izobraževanjem in obveščanjem, s spodbujanjem večje uporabe agrometeoroloških podatkov in napovedi ter seveda z raziskavami, usmerjenimi v dodatno ugotavljanje in ovrednotenje prilagoditvenih mogočesti. Zaradi sprememb življenjskih ciklusov rastlinskih patogenov bo prognostična služba dobila večji poudarek. Poostriti bo treba tudi ukrepe za preprečevanje vnosa novih bolezni in škodljivcev.

Pospešeno uvajanje ekološkega kmetovanja z upoštevanjem vseh mogočih naravnih krogotokov tudi lahko pomembno prispeva k zmanjševanju vpliva podnebnih sprememb.

Gozd, ki v Sloveniji pokriva kar 55 % površin, bo zaradi podnebnih sprememb izpostavljen stresu na večini rastišč. Posebej ranljiva so nižja in srednje visoka rastišča, na katerih je bila sestava gozdov v preteklih stoletjih antropogeno spremenjena z uvajanjem smreke, ki sicer naseljuje hladnejše predele. Ogrožena bo tudi varovalna vloga gozda na izpostavljenih rastiščih. Prednost slovenskih gozdov pri prilagajanju spremembi podnebja je že tradicionalna sonaravna usmeritev gospodarjenja z gozdovi, ki se izogiba bolj ranljivim monokulturnim sestojem.

Sonaravno gospodarjenje z gozdovi, ki je že zdaj ena izmed temeljnih usmeritev slovenskega gozdarstva, je dobra podlaga za prilagajanje gozda podnebnim spremembam. Povečevanje lesne zaloge v slovenskih gozdovih, kot je predvideno v programu razvoja gozdov, bo prispevalo k večji odpornosti gozdnih ekosistemov in s tem tudi k njihovi večji toleranci do podnebnih sprememb. Ključno vprašanje prilagoditve je sprememba sestave gozdnih sestojev. Temeljna usmeritev je povečevanje zastopanosti termofilnih vrst. Večina gozdarske stroke že zdaj zagovarja povečevanje deleža listavcev, predvsem bukve. Za usmerjanje sestave gozdnih sestojev je pomembno pospešiti spremljanje stanja in raziskav ranljivosti potencialno najbolj ogroženih kolinskih in submontanskih gozdov z nesorazmerno visokim deležem iglavcev. Potencialno povečana požarna ogroženost narekuje tudi ukrepe pasivnega in aktivnega varovanja gozda predvsem na že zdaj bolj ogroženih območjih.

Podnebne spremembe posebej ogrožajo nadpovprečno biotsko pestrost Slovenije. Številni, posebno manjši, zemljepisno izolirani ekosistemi, ki so zavetišče tudi za endemične vrste, ne bodo imeli mogočesti za premik glede na spremenjene podnebne pasove.

Najpomembnejše za ohranjanje biotske pestrosti je preprečevanje zmanjševanja površine, fragmentacije in izoliranosti ekosistemov. To bo prispevalo k povečevanju genetskega potenciala za prilagoditev in olajšalo migracijo vrst. Usmeritev k povečevanju zavarovanih področij, ki naj bi dosegla 30 % celotnega ozemlja RS, je smiselna tudi s stališča prilagajanja podnebnim spremembam. Za ohranjanje biotske pestrosti je pomembno zmanjšati tudi druge dejavnike stresa, predvsem onesnaženost zraka.

Podnebne spremembe bodo pomembno vplivale tudi na vodni krog. Po eni strani se bo zaradi pričakovanih intenzivnejših padavin še povečala že tako visoka ogroženost zaradi hitrih poplav, na drugi strani pa se lahko zaradi daljših sušnih obdobij pojavijo težave pri preskrbi z vodo, predvsem v Primorju in severovzhodnem delu Slovenije.

Podnebne spremembe prinašajo potencialno povečano poplavno ogroženost. Ta je že zdaj v Sloveniji velika. Poleg načrtnega izvajanja hidrotehničnih ukrepov je predvsem pomembno zmanjševanje širjenja poselitve na poplavno ogrožene površine, saj se lahko stroški tehničnega zavarovanja pred poplavami močno povečajo, hkrati pa povečujejo težave nizvodno. Treba je robustnejše načrtovanje nekaterih infrastrukturnih objektov, predvsem mostov, pa tudi cestnih in železniških povezav. Ohranjati je treba prostor za razlivne površine in zadrževalnike visokih voda. Pričakovane zmanjšane nizke pretoke je treba upoštevati pri dimenzioniranju čistilnih naprav za odpadno vodo, načrtih za zajem vode za tehnološke potrebe in namakanje.

Posebej izrazita težava v Sloveniji so hudourniške poplave na zgornjih delih porečij. Značilno za te situacije je pomanjkanje časa za priprave na ukrepanje ter morebitno evakuacijo dobrin in ljudi. Tako sta škoda in ogroženost življenj znatno povečani. V ta namen se predvideva izpopolnjevanje sistema za zgodnje opozarjanje. Ta temelji na meteoroloških prognostičnih modelih z veliko prostorsko resolucijo, povezanih s hidrološkimi modeli, kar omogoča pravočasno povečano pripravljenost pristojnih služb. Spremljanje padavin v realnem času z meteorološkimi postajami in radarji pa je že lahko podlaga za ukrepanje.

Povečevanje porabe vode in hkrati zmanjšanje dinamičnih zalog narekujeta dosledno varovanje vodonosnikov, ki se že izrabljajo za oskrbo s pitno vodo ali pa so za to predvideni. Dolgoročno je treba težiti k zmanjšanju končne porabe vode in zmanjševati izgube v vodovodnih sistemih.

Ogroženo je tudi obalno območje tako zaradi dviga morske gladine kot tudi zaradi možnih vplivov na morske rastline in živali zaradi višje temperature vode in biokemičnih sprememb.

Naraščanje gladine morja je poleg globalnega segrevanja najbolj gotova posledica podnebnih sprememb. Pri gradnji pristaniške infrastrukture se ta vidik že upošteva. Upoštevati pa ga bo treba tudi pri urejanju preostalega dela obalnega pasu ter pri načrtovanju izlivov meteorne in odpadne vode v morje. Več teže je treba dati prognostični službi za napovedovanje visoke gladine morja.

Alpski in preostali hribovski svet v Sloveniji lahko ob podnebnih spremembah postane območje s povečanim tveganjem, kar bo prizadelo naravne ekosisteme in vrsto človekovih dejavnosti. Povečana mogočest intenzivnih padavin in zaradi podnebnih sprememb okrnjena varovalna vloga gozda lahko prispevata k povečanju neugodnih geomorfoloških procesov, kot so zemeljski plazovi, murasti tokovi in hudourniške poplave.

Povečana ogroženost alpskega sveta stopnjuje pomen vloge varovalnega gozda za preprečevanje plazov, erozije in podaljševanja retencije vode. Zlasti na nagnjenih površinah bo treba ponovno preučiti smiselnost obsega ohranjanja kulturne krajine in začeti z usmerjenim pogozdovanjem. Za alpski svet je posebej pomembno zmanjšati stres zaradi povišanih koncentracij ozona.

Ob podnebnih spremembah lahko pričakujemo večinoma negativne neposredne in posredne spremembe na zdravju in počutju ljudi. Med neposredne vplive lahko štejemo povečano toplotno obremenitev in posledice morebitno povečane pogostnosti in intenzitete ekstremnih vremenskih dogodkov. Sezona pojavljanja fotokemičnega smoga se bo podaljšala, hkrati pa lahko pričakujemo sinergistične stresne učinke ob toplotnih valovih. Sprememba podnebja lahko povzroči tudi večjo prostorsko razprostranjenost in povečanje populacije gostiteljev in prenašalcev bolezni, na primer klopov, ki prenašajo lymsko boreliozo in klopni meningitis.

Dolgoročno najpomembnejši ukrep za omilitev toplotnega stresa v mestih je zmanjševanje intenzitete mestnega toplotnega otoka. To je mogoče doseči predvsem s primernim prostorskim načrtovanjem, ki dopušča izmenjavo zraka s hladnejšo okolico mesta, povečevanjem zelenih površin in sajenjem dreves ter z uporabo gradbenih materialov z manjšo absorpcijo sončnega sevanja in akumulacijo toplote. Zahteve za zmanjšanje toplotne obremenitve je treba upoštevati tudi pri arhitektonskih rešitvah stanovanjskih in poslovnih stavb. Vplive povečane toplotne obremenitve je mogoče zmanjševati s seznanjanjem z nevarnostjo toplotnega stresa in opozarjanjem nanj.

Z največjim izzivom prilagoditve podnebnim spremembam se srečuje zimskošportni turizem, ki ga močno prizadenejo že variacije v okviru sedanjega podnebja. Nižje- in srednje-visoko ležeča smučarska turistična središča bodo morala pozimi razširiti ponudbo, tako da bo mogoče gostom ponuditi primerne dejavnosti,tudi če bodo razmere manj primerne za smučanje. Pripraviti bo treba ustrezne načrte za povečevanje deleža prog, ki se lahko umetno zasnežujejo, da bi lahko tako izkoristili hladnejša obdobja brez padavin za pripravo snežne podlage. Pri načrtovanju širitve smučišč bo treba bolj upoštevati tudi mikroklimatske razmere, pri upravljanju pa meteorološke napovedi. Preveriti pa bo treba smiselnost dodatnih vlaganj v smučarsko infrastrukturo v nekaterih središčih, v katerih bodo podnebne spremembe še skrajšale že zdaj kratko smučarsko sezono. Smučarska središča bodo lahko skrajšanje zimskega dela sezone vsaj delno nadomestila s povečano zanimivostjo letovanja v hribovitem svetu poleti, za kar po bo treba pripraviti ustrezno ponudbo.

Pri oskrbi z energijo lahko zaradi zmanjšanih pretokov voda predvsem v sušnih obdobjih pričakujemo tudi manjši prispevek pretočnih hidroelektrarn k dnevni proizvodnji. To je dodaten razlog, da se ponovno preverijo načrti o gradnji črpalne hidroelektrarne za izravnavo dnevnih nihanj v porabi električne energije. Ponovno bo treba preučiti tudi gradnjo sezonske akumulacije za bogatitev pretokov v sušnih obdobjih za bolj uravnoteženo proizvodnjo električne energije in zmanjševanje negativnega vpliva nizkih pretokov na rečni živelj. Za večjo stabilnost energetskega sistema je pomembno tudi povečanje raznovrstnosti virov, na primer z izrabo vetrne energije. Pri gradnji novih hidroelektrarn postaja vse pomembnejši tudi vidik izboljšanja poplavne varnosti.

Vprašanje hlajenja elektrarn v bolj sušnih obdobjih bo mogoče rešiti z gradnjo predvsem suhih hladilnih stolpov, kar pa bo zahtevalo dodatna vlaganja.

Za zmanjševanje porabe energije za hlajenje je pomembno, da se pri novogradnjah izkoriščajo pasivni ukrepi s primerno orientacijo stavb, arhitektonskimi rešitvami in uporabo ustreznih gradbenih elementov. Dodatne ukrepe za zmanjšano potrebo po hlajenju je smiselno izvajati tudi pri obnovi starih stavb.