V poznem srednjem veku je na ravni dežele prihajalo do pobud in nastajanja deželnih orožarn, kjer so prednjačila urbana naselja. Ta proces je sovpadal z naraščajočim pomenom topništva, ki je zahtevalo velika denarna sredstva in izučene specialiste. V Celju sta grofa Friderik II in Ulrik II namestila skladišče orožja v hišo Henrika Elrauerja in obdržala orožarno do 1455, nato prepustila mestu in v njej je bil nato Rotovž. Tudi Ljubljana je l1455 že imela orožarno, ne samo za samoobrambo , ampak za obrambo pred Vitovčevo vojsko; s tem orožjem je Vitovec oblegal Radovljico. Vse do konca srednjega veka pa so bile največje viteške orožarne.Namenjene so bile tudi lovu, športu in turnirjem. Na Slovenskem imamo premalo obdelanih zgodovinskih pisnih virov; še najbolje je obdelan inventarni zapis freisinškega gradu Škofja Loka; 1315-1321 je grajska orožarna temeljila predvsem na samostrelih različnega tipa, poleg tega pa še napenjalne kavlje, stremena, tule, pasove, nekaj tisoč večjih in manjših puščic itd.
GRAJSKE OROŽARNE Škofjeloški grad je imel še vzvodni lučalni katapult, druge oblegovalne naprave, ščite, meče, kopja oklepne jopiče in ostale vojaške opreme vitezov.Za freisinškega škofa je bila posebej vzdrževan samostrel, konjeniški oklep z mečem in pripadajočo opremo.Primerjava z nekaterimi drugimi freisinškimi gradovi kaže, da je bil loški grad dobro založen z orožjem, primernejšim za obrambo; šele večji nakup oborožitve bi omogočil formiranje napadalne enote, predvsem samostrelcev; oborožitve za težko oklopljene konjenike je bilo na gradu malo.Dober popis orožja sta imela tudi bizeljski in vitanjski grad, tako kot loški v lasti cerkvenih gospodov. To nam pove, da je cerkvena gosposka že zgodaj razvila učinkovita birokratska orodja za nadzor svojega premoženja in vojaških zmogljivosti.Tik pred začetkom bojev s Celjskimi , sta bila vitanjska gradova dobro založena s topništvom: 22 ročnih topov, 3 bombarde, 5 tarasnic, 12 samostrelov, 182 kamnitih krogel, 100 svinčenih krogel 875 za ročne topove,4025 puščic, 2000 puščičnih osti, smodnik, žveplo, svinec itd.Ker orožje tedaj ni bilo standardizirano, je prihajalo iz različnih delavnic in bilo večkrat nekompatibilno med seboj.Težave so odpravljali s sprotnim ulivanjem krogel, prilagojenih vsaki cevi posebej.
FRAGMENTI IZ GRAJSKIH OROŽARN Oborožitev na krškem Vitanju v tistem času deluje moderno.Iz vitanjskih popisov lahko razberemo, da je bila mobilnost težjega topništva velika, da so ga redno vzdrževali (računi kovača).Krški grad Bizeljsko je bil bolj skromno opremljen z orožjem, kar nam razloži, zakaj sta ga celjska vazala Gašper Pris in Herman Kozjak lahko hitro zavzela.Imelo pa je Bizeljsko veliko količino puščic, ki so jih razporedili tudi na gardova Pilštajn in Podčetrtek, in veliko obnovili ter popravili.Tudi izkopavanja arheološke stroke potrjujejo pisne vire. Najbolje so raziskane in popisane najdbe npr. gradu Ljubljana, Stari grad v Celju, Mali grad v Kamniku, Grad na Goričkem itd.Dobro pa je raziskano in še neobjavljeno gradivo iz gradu Waldenberg-pusti grad nad Zgornjo Lipnico pri Radovljici, ki izvirajo iz 15. in 16.st.: težka arkebuza , 21 krogel majnših kalibrov, izdelane iz kamna, svinca in železa, kar kaže na živahen tehnični razvoj lahkega strelnega orožja in pisano opremo grajske posadke.V srednjem veku je bila šibkost grajskih posadk neizogibno dejstvo.Zavarovati vsako utrdbo s številčnim, dobro opremljenim moštvom je presegalo finančne zmogljivosti zemljiških gospodov.Tudi realne potrebe ni bilo, dokler je bilo vojskovanje omejeno na fajdne spore.Srednjeveška utrdbena arhitektura pa je bila odgovor, kako nadomestiti številčno podhranjeno posadko.
UTRDBENA ARHITEKTURA IN VOJAŠKI RAZVOJ Težko dostopna lega, jarki, obzidje s strelnimi linami, cinami in obrambnimi hodniki, premišljeno razvrščeni stolpi, ki so ščitili najbolj ogrožene točke, so bile raznolike ovire, ki so napadalce upočasnile in njihovo napredovanje usmerile v ozke lijake ter jih kar najbolj izpostavile izstrelkom in drugi oborožitvi branilcev.Grajski inventarji nam povedo, da je bilo težišče obrambe na orožju za delovanje od daleč, s katerim se je lahko učinkovito bojevalo tudi pomožno osebje.Srednjeveška utrdbena arhitektura je bila premišljeno prilagojena orožju na tetivo, zlasti samostrelov.Ključna novost je od začetka 15.st. dalje hitro širjenje smodnika in nevarna zmogljivost oblegovalnega topništva.Zato je bilo obrambno arhitekturo potrebno ali prilagoditi ali postaviti popolnoma na novo.Z Evropo je že v ½ 14.st. pretreslo zaporedje bitk, v katerih so disciplinirane pehotne formacije , oborožene z orožjem na drogu, krvavo porazile oklopljeno konjenico.Ta način bojevanja so takoj izkoristili Angleži in z močnimi lokostrelskimi oddelki zadali vrsto porazov Franciji v stoletni vojni.Angleški dolgi lok.V Italiji in Svetem rimskem cesarstvu pa te novosti dolgo niso prodrel, konjenica in samostrelci so ostajali.Povod za globok in hiter prelom so bile husitske vojne-1419-34.
PRELOM Z OGNJENIM OROŽJEM Ko je Sigismund Luksemburški sklenil zatreti Husove privržence s silo, je sprožil vrsto krvavih križarskih pohodov.Na češko so se zgrnile vojske iz sosedstva in tudi ostalih delov Evrope in zdelo se je, da je samo vprašanje časa zatrtja husitskih upornikov.Husitske vojske so bile odlično motivirane za boj, a slabše opremljene in izurjene.Te pomanjkljivosti so hitro nadomestili z novo taktično doktrino, zasnovano na obrambnih pehotnih formacijah, zavarovanih z vozovi, ki so jih na bojišču postavili v improvizirano utrdbo ali tabor(Wagenburg).
Dostları ilə paylaş:
|
