Namembnost posameznih prostorov na gradu ni bila statična –nespremenljiva, tudi če odmislimo dozidave, prezidave in novogradnje. Zelo natančno imamo dokumentirano za gospostvo Višnja Gora, a to za grad zgrajen v 70 letih 18.st., tudi iz materiala starejšega gradu, z natančno lokacijo le tega in z tlorisom novega gradu z vsemi prostori. A ta primer je izjema. In ne nazadnje: pravzaprav nič ne vemo o ljudeh, izvajalcih uprave. Kdaj in kje je upravne funkcije izvajal gospod sam? Kdo so bili grajski uradniki, kakšno izobrazbo so imeli, kakšne so bile njihove službene in druge povezave z različnimi gradovi?
VLOGA GRADU V SREDNJEVEŠKEM VOJSKOVANJU Gradove je potrebno razumevati večplastno, kot prebivališče plemiča in njegove ožje ter širše družine, kot tudi družin morebitnih ministerialov, upravno-sodnega središča zemljiškega gospostva, gospodarskega središča in še marsikaj.Ponavadi pa ljudje grad dojemajo kot vojaško oporišče, na težko dostopnih krajih zidane in močno utrjene postojanke.Visoki stolpi in kamnito obzidje kot zunanji atributi srednjeveškega gradu, v naši zavesti prekašajo vsa ostala številna plemiška bivališča.Utrjene postojanke so starejši zgodovinarji običajno označevali kot “fevdalne”;danes se sodobna mediavelistika izogiba takim označbam, kvečejmu takrat, ko skuša zelo ohlapno zaobjeti preplet pravnih odnosov, na katerih je temeljila srednjeveška družba.Geografska razpršenost zemljiških gospostev in potreba po učinkoviti lokalni obrambi je ključno vplivala na izoblikovanje vojaškega sistema visokega in poznega srednjega veka.Ta je temeljil na oboroženem sloju vitezov oz. plemstva, naseljenem na številnih dvorih, stolpih in gradovih.Razvejana mreža takšnih utrdb je skupaj z obzidanimi mesti zagotavljala prednost pred napadalci vse do razvoja učinkovitega oblegovalnega topništva.
OBRAMBNA VREDNOST SREDNJEVEŠKIH GRADOV Še tako visoki stolpi, globoki jarki, trdno obzidje, so bili le pasivne ovire, ki za odločnega napadalca niso pomenile omembe vrednega izziva, če jih ni branila dovolj velika, primerno oborožena, motivirana in izurjena grajska posadka.Potrebno je ustrezno ovrednotiti zmogljivost srednjeveških vojska.Problem, vsaj pri nas je, da se je s srednjeveškim bojevanjem spoprijela le peščica raziskovalcev, da je za take raziskave potreben interdisciplinarni pristop in da je časovna distanca že večstoletna.Konjeniške spretnosti, bojevanje od blizu s hladnim orožjem, streljanje z lokom, samostrelom ali preprostim ognjenim orožjem, taktično bojevanje v gostih formacijah je pravo nasprotje nove vojaške tehnologije, kjer se je ognjena moč skoraj nepredstavljivo povečala , tehnične inovacije pa so prelomno oblikovale razmerje sil.Gradove si ponavadi predstavljamo kot točke, ki so vojaško nadzirale srednjeveško pokrajino.K tej splošno razširjeni tezi so prispevale novoveško ali modernodobno vojskovanje, ko je obrambna moč mnogih modernih evropskih držav slonela na obsežnih, skrbno dodelanih mrežah utrdb, npr. Maginotova, Siegfridova, Rupnikova linija, Alpski zid itd.Vendar ni mogoče začrtati vzporednice, vmes je velik tehnološki razkorak.
PRIMERJAVA , KI NI PRIMERNA Trdnjavske posadke moderne dobe so lahko učinkovito obvladovale desetine ali stotine kvadratnih metrov strateškega prostora; skrajni domet lokov, samostrelov in katapultov ni presegel več kot 300m.Za današnja merila je bila tudi gostota ognja skromna: vojaški loki velike moči 12-15 strelov v minuti. V vojaški tehnologiji ni bilo revolucije: smodnik je bil najprelomnejše orožje, a je dozorevanje ognjenega orožja potekalo počasi.Težko topništvo je postalo resnično orožje šele v zgodnjem 15.st., a na njegove zmogljivosti je odgovorila izpopolnjena utrdbena arhitektura.Podobno je potekal počasen razvoj ročnega ognjenega orožja.Glede na bojne zmogljivosti je bil srednjeveški grad predvsem samoobrambna struktura.Za obvladovanje pokrajine je vojskam nudil logistično oskrbo ali v skrajnem primeru pribežališče pred premočnim nasprotnikom.Ker je bila grajska stavba tudi gospodarsko središče in zato uporabna logistična baza, brez nje ne bi mogla dlje časa delovati nobena večja vojaška enota.Skladišča živil in orožja ter opreme, hlevi za konje in sveže živali, obrtne delavnice na gradu ali podgradju; npr. puščične osti, okovje itd.
VLOGA GRADU V OMEJENEM VOJSKOVANJU Obrambna moč gradov je bila najbolj odvisna od števila, opremljenosti in izurjenosti vojaške posadke.Podatki iz visokega srednjega veka kažejo, da so bili na naših gradovih, vsaj nekaterih, nameščeni maloštevilni možje.1315 je freisinški škof za varovanje gradu Wildenlack in stolpa Krancelj zadolžil Markvarda in Rugerja Polhograjskega, vendar sta morala sama zagotoviti čuvaje in vratarje na omenjenih postojankah.Oboroženo grajsko osebje je imelo vojaške in policijske pristojnosti. Škofjeloški stražarji, nočni čuvaji in vratarji so v 15.st. imeli redne plače in prehrano, a manjše kot najemniški sold.Za srednjeveško vojskovanje so morali biti možje ne samo dobro izurjeni, imeti so morali tudi primerne psihofizične sposobnosti.Večina gradov na Slovenskem v vseh stoletjih svojega obstoja ni poznala velikih bitk in sistematičnih obleganj. Samo izjemoma.Operacije takih razsežnosti so zahtevale velike finančne vložke in odlično logistično podporo.Njihov izid je bil vedno negotov, saj je zmagovalec tvegal težko nadomestljive človeške izgube, pogosto pa so opustošenja še povzročili izbruhi različnih epidemij, ki se jim med daljšimi obleganji ni bilo mogoče izogniti.
Dostları ilə paylaş: |
