BLISKOVITI PLENILSKI POHODI Poznosrednjeveški strategi so se raje odločali za bliskovite plenilske pohode, s katerimi so hudo prizadeli in oslabili nasprotnikovo gospodarsko podlago in se okoristili z njegovim imetjem.Tak način vojskovanja je v 15.st. prevladoval v Evropi in na slovenskih tleh.Cilji takih pohodov: v čim krajšem času prekrižariti čim več nasprotnikovega ozemlja, opustošiti polja, ustrahovati civilno prebivalstvo in ga zajeti za odkupnino, pridelke, živino odpeljati s seboj. Ni bilo obleganja utrjenih posadk, vsaj dolgotrajnega,; če se je branilcem posrečilo odbiti prvi napad, se je plenilska vojska običajno odpovedala nadaljnim poskusom.Zanimiv je spor med grofom Henrikom IV Goriškim in njegovo mlado, energično soprogo, Katarino Gorjansko l.1443.Katarina je svojega ostarelega moža obdolžila nesposobnosti, brezdelja in neizpolnjevanja finančnih obveznosti, pri čemer jo je deželno plemstvo podpiralo. Ulrik II Celjski je izsilil pomiritev para, a že naslednje leto je Katarina svojemu možu napovedala fajdo.Katarinini zavezniki so napadli goriške gradove, zveste Henriku in imamo izjemen vpogled v naskok gradu Pittersberg na Koroškem, ki ga je opisal grajski oskrbnik Diebold Dobringen svojemu gospodu Henriku Goriškemu.
FAJDA KATARINE GORJANSKE IN HENRIKA GORIŠKEGA, HERMANA II CELJSKEGA IN BAMBERŠKE ŠKOFIJE Pittersburg se je sicer obranil prvega naskoka, a 200 konjenikov in pešakov je plenilo po okolici; Dobringer je za pomoč prosil in jo tudi dobil :70 mož iz Lienza, vpoklicane izbrane kmete ter lažje topništvo, kot topiče in tarasnice, ročne topove, smodnik, svinec, smostrele in puščice.Katarina pa se je vmes polastila gradu Prižank, s sijajno zvijačo in borbo ter gradu Weidenburg.Katarinino vojsko je vojaško porazil šele Andrej z Grabna z 2000 možmi, v imenu Ulrika II Celjskega.Decembra 1424 in januarja 1425 je potekala fajda celjskega grofa Hermana II proti bamberški škofiji.Herman je na vojnem pohodu napadel dvoje mest: Volšperk in Beljak.Herman II Celjski svoje poti navzgor ni tlakoval z vojnami ali fajdami; raje se je posluževal premišljene rodbinske politike. Te fajde se je lotil v zimskem času, ko se srednjeveške vojske praviloma niso lotevale večjih operacij.Za napad se je dobro pripravil: zbral je veliko, dobro oboroženo vojsko s topništvom in oblegovalnimi napravami,; 20. decembra celjska vojska ni zavzela Volšperka v naskoku, dva ali tri tedne je pustošila po okolici in nato 17. januarja napadla Beljak.Beljak je bilo prometno in trgovsko vozlišče , že iz antičnih časov obdano z obzidjem.
CELJSKO HABSBURŠKA FAJDA Mesto Beljak je imelo sicer obzidje široko le 80cm, na S zavarovano z reko, J in Jz pa s suhim jarkom in dvojnim obzidjem.Posebej dobro je bil zavarovan leseni most čez Dravo.Popis grajske orožarne Beljaka pove, da je mesto imelo 1429 večjo bronasto in dve manjši železni bombardi, 4 bronaste in 3 manjše železne tarasnice, veliko količino smodnika in svinčenih krogel.Henrik je naslednji dan, 18. januarja zaukazala napad na obzidje s pokritim oblegovalnim hodnikom. Beljačani so oblegovalno napravo uničili z ognejm, bombardami, kamenjem in puščicami. 20. januarja so celjski napadalci skušali branilce zmesti s hrupom in obstreljevanjem, čez Dravo spustili zažigalni splav s slamo in žveplom, da bi zažgali most.Glavnina Hermanovih vitezov je napadla mesto čez vrzel v obzidju, a Beljačani so jih zavrnili, požar pa so pogasile ženske in duhovniki. Herman se je moral umakniti.Eden največjih spopadov na slovenskih tleh je bila znamenita celjsko-habsburška fajda.Med prvo fazo 1437-40 so pobudo prevzeli Celjani, temeljito opustošili spodnjo Štajersko in Kranjsko, medtem ko so si njihovi nasprotniki zaman prizadevali organizirati pravo obrambo.Z vidika moderne vojaške doktrine Celjski svoje ofenzive niso načrtovali kot zgoščenega udara.
CELJANI SO RAZDELILI SILE, A VERJETNO SO VSI IMELI EN SAM CILJ Poveljstvo nad glavnino vojske so zaupali nadarjenemu češkemu najemniku Janu Vitovcu.Celjska vojna je presegala okvire običajne plemiške fajde: tako po intenzivnosti kot po prostorskih razsežnostih so Celjani plenili in zažigali slabo branjeno podeželje in sistematično napadali tudi bolje zavarovane in utrjene postojanke, nor.: grad Sotesko in Andenburg pri Šentjurju pri Celju, grad Zbelovo nad Studenicami, grad Erkenštajn pri radečah, porušili so stolpa v Vitanju in Poljčanah.L.1440 je bil sestavljen Seznam deželnih sovražnikov, v katerem so popisani vsi prestopki in dejanja, v katerih so zavezniki Celjskih protipravno oškodovali habsburške podložnike na Kranjskem in Štajerskem.1437 začetek celjsko-habsburške vojne: napad na grad Žusem ;napad na grad Bizeljsko; oba napada so izvedli celjski vazali, med posadko je tudi nekaj tujih najemnikov.Na vrhuncu spopada se je malokatera manjša utrdba čutila varno.Izjema je napad na grad Marenberg v Radljah ob Dravi: spopadi so se razširili na Dravsko dolino, Celjski so izkoristili za vpad v Lobotsko dolino, kjer so požgali in izropali trg Šentpavel in ob umiku plenili vasi vzdolž Drave.Celjski so se zavedali, da jih lahko doleti podobna usoda, zato so porušili več lastnih utrdb, ki bi utegnile postati lahek plen: Vojnik, Šoštanj, Šenek, Kravjek na Dolenjskem itd.
GRAJSKE OROŽARNE Nakupovanje, skladiščenje in vzdrževanje orožja je bilo prepuščeno pobudi plemstva ;razdrobljenost posesti je prinesla razpršenost zalog vojaške opreme.
Dostları ilə paylaş:
|
