Pedagogika

ŠOLSKI SISTEM

Govorimo o obvezni šoli (9 let) s tem, da sedaj v šolo vstopajo otroci leto prej. To pomeni, da morajo otroci hoditi v šolo 9 let ne glede koliko razredov naredijo.

Devetletka je sestavljena iz treh triletij. V 1 razredu sta prisotni učiteljica in vzgojiteljica.

V 1. triletju gre za opisno ocenjevanje

V 2. triletju opisno ocenjevanje prehaja v številčno.

V 3.- triletjuje prisotno le še številčno ocenjevanje. Na koncu se preverja z zaključnim preverjanjem.

Srednje šole (sekundarno izobraževanje) nastopi po tem, ko je opravljena devetletka.obstaja: zakon o gimnazijah, zakon o srednjih strokovnih šolah in zakon o poklicnih srednjih šolah.
POKLICNE ŠOLE trajajo praviloma 3 leta in se zaključujejo s strokovnim izpitom
STROKOVNE ŠOLE 4 leta. Zaključijo se s strokovnim izpitom ali z maturo. Zaključni izpit se imenuje poklicna matura, če pa gre za gimnazijski program je to splošna matura oziroma matura.
GIMNAZIJSKI program traja 4 leta in se zaključi z maturo.
Po sekundarnem šolanju lahko kadarkoli nadaljujemo šolanje ne glede na leta.
Terciarno izobraževanje je sestavljeno iz 3 nivojev:

• 
  VIŠJE ŠOLE: so pod okriljem srednjih šol
  

• 
  VISOKE STROKOVNE ŠOLE so pod okriljem fakultet. Vstop omogoča poklicna matura. Visoki strokovni programi trajajo najmanj 6 in največ 8 semestrov. Zaključijo se z diplomo in z nazivom, ki ga prinaša program. Lahko gre za poseben naziv. (dipl. inženir, dipl. ekonomist…)
  

• 
  UNIVERZITETNI PROGRAM: je pod okriljem fakultet. Traja najmanj 8 in največ 12 semestrov (medicina, veterina, stomatologija, teologija). Za vstop je potrebno opraviti maturo. Praviloma se ti programi zaključijo z diplomo (razen medicina in stomatologija) in z nazivom, ki ga nosi program.
  

Vsi dodiplomski nazivi se pišejo za priimkom.

M. P., prof. razr. pouka
M. P., univ. dipl. ing. če zaključiš program tehničnih profilov.
M. P., dipl. ing. če zaključiš visoki strokovni program
M. P., dr. če zaključiš študij medicine.
Podiplomski nazivi se pišejo pred priimkom. Po visokem strokovnem programu je direktna prehodnost na specializacijo.
M. P. dipl. vzg. S specializacijo: spec. M. P. dipl. vzg.
Če zaključiš univerzitetni program: M. P. prof. RP.

Po diplomi greš najprej na magisterij: mag. M. P. prof. RP

Potem se lahko (možno tudi direktno brez magisterija) vpišeš v doktorat: dr. mag. M. P. prof.RP

(dr. M. P. prof. RP – direkten vpis na doktorat)

višji naziv izniči nižjega. Potem tistega zadaj ne rabiš pisat. Dr. M. P. ali dr. mag. M. P.
Vsi dani nazivi se pišejo pred priimkom (mentor, svetovalec, svetnik) – OŠ, SŠ
Na univerzitetnem nivoju nazivi pomenijo možnost opravljanja dela. Vsi nazivi na univerzitetnem nivoju se pridobivajo skozi HABILITACIJSKI POSTOPEK – kandidat predloži prošnjo, dokazuje svoje početje in komisija predlaga ustrezen naziv.
Visok strokovni program:

• 
  učitelj (veščin) – lahko opravlja del vaj, ne sme ocenjevati in ocen zapisati.
  
• 
  Višji predavatelj: lahko uči samo na tem programu.
  

Univerziteten program:

• 
  asistent: nekomu pomaga, samostojno ne more odločati. Naziv se dobi po diplomi. Naziv je dan tri leta s podaljšanjem še za tri. V tem času (6 let) mora dobit magisterij.
  
• 
  Asistent magister
  

ali

• 
  Asistent doktorat: je dokler se profesor ne umakne.
  
• 
  Docent: je najnižji naziv. Ima pravico in možnost predevat in ocenjevat.
  
• 
  Izredni profesor: malo višji naziv z istiminalogami.
  
• 
  Redni profesor: najvišji naziv.
  

Razlika med zadnjimi tremi je le v merilih za višji naziv.
Bolognska deklaracija - sprememba na terciarnem izobraževanju – kakovostnejši program. Možnost študentom, da zamenjujejo semester (študij v tujini) in kvalitetnejše učitelje. Dobri učitelji grejo ven in drugi pridejo sem. Pomeni tudi hitrejšo pot do magisterija. Počasi bodo v Evropi usihali magisteriji

4+1 ali 3+2 ---po dveh poteh bo možno prit.

V v 2. ali 3. letniku se bo moral odločiti ali bo vpisal magisterij. Do 3. letnika lahko izstopi in opravi diplomo. V 4. letniku nhe more izstopiti in nadaljuje 1 – 2 leti, za doktorat pa še + 2 leti.

ANDRAGOGIKA

Je pedagogika odraslih in je relativno mlada veda. Dopisno izobraževanje je bila odskočna deska za andragoško izobraževanje.

Ana Kranjc: slovenska andragoginja

Silvije Pongrac: hrvaški andragog

Jurij Jug – andragog novejšega časa.
Kdaj je človek odrael?

• 
  18 let?, 21 let? 26 let?
  
• 
  Z zrelostjo (težko opredeljivo)
  
• 
  Težko je opredeljiti začetek odraslosti: (razum, imeti izbran življenjski cilj, najti/izbrati življenjskega partnerja, se emancipirati staršem (ko si upamo staršem reči ne), zrel)
  

STAROSTNA OBDOBJA:

• 
  do 30 let: OBDOBJE MLAJŠE ODRASLOSTI, zgodnje zrelosti): kondicija, zavest o sposobnosti, pridobivanje odraslosti.
  

• 
  30 – 40 let: OBDOBJE ODRASLOSTI (zrelosti): realnost, ustvarjalnost, pomanjkanje časa v izobraževanju, družinski in družbeni pritiski. Če se v tem času odločijo za izobraževanje so zelo uspešni. Čutijo pa tudi družbene in družinske pritiske.
  

Npr. otrok hodi v šolo in starši tudi. Otrok pričakuje, da bo mamica domov tudi prinašala zvezdice v zvezku, kakor on ter imela enake ocene. Otroku je potrebno razložiti, da je ocenjevanje na fakulteti drugačno kakor v osnovni šoli.

Pritiski v partnerskem odnosu: mož spodbuja ženo, da gre na izobraževanje, ko pa žena pride zvečer domov, jo mož čaka lačen, da bo kaj skuhala.

Družbeni pritiski: če nekdo izhaja iz delovnega področja in se vključuje v izobraževanje rado pride do zavisti. Okolje, ki ima nizko izobrazbo ne sprejema izobraževanja.

• 
  45 – 60 let: OBDOBJE STAREJŠE ODRASLOSTI (polne zrelosti): sintetiziranje preteklosti, posvečaje znanostim, hobijem, alternativnim vedam. To se pogosto dogaja, če v preteklosti niso dovolj naredili, niso imeli časa za to.
  

• 
  Po 60. letu: OBDOBJE STARANJA: do 75 let, zgodnja starost, po 75 letu starosti).
  

MEJE MED OBDOBJI DOLOČAJO:

• 
  FIZIČNA IN PSIHIČNA KONDICIJA
  
• 
  ATEROSKLEROZA kot bolezen
  
• 
  SENILNOST kot bolezen.
  

Obe zadnji izključujeta možnost vključevanja v izobraževanje.


SPECIFIKA
MOTIVI:

• 
  PRAKTIČNI (denar): zunanji motiv: ni tako zelo močan, zato hitreje omagamo.
  
• 
  DRUŽBENI (status, titule, zakonodaja): izobražujem se, ker bom dobil neko titulo oziroma ker zakonodaja tako določa (zdravnik lahko uči na zdravsveni šoli -–mora pa imeti pedagoške izpite). Titule imajo notranji motiv.
  
• 
  INTELEKTUALNI: notranji motiv: želja po znanju je izredno močan izziv. Če je zelo močan se uresniči.
  
• 
  SKUPINSKI: drugi nas pritegnejo k izobraževanju. Ker gre prijatelj v izobraževanje, grem tudi jaz. Lahko se sprevrže v notranji.
  

IZKUŠNJE:

• 
  ŠOLSKE
  
• 
  DELOVNE
  
• 
  DRUŽBENE
  

FAKTORJI IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH
NEPOSREDNI:
Znanje, interes, sposobnosti (s tem se ukvarja psihologija)

• 
  fizične začnejo upadati s 30 letom ob normalnem fizičnem vzdrževanju. Malo prej upada pri moških.
  
• 
  Senzorne (sposobnosti vida in sluha) upada pri 40. letu. Pri sluhu: sluh upada prej pri tistih, ki so v mladosti poslušali glasno glasbo. Prej zgubljamo visoke tone. Vid: pri tistih, ki so v mladosti veliko brali v slabi svetlobi.
  
• 
  Psihomotorne (prstne sposobnosti): okoli 50. leta. Hitreje začnejo upadati pri ženskah.
  
• 
  Mentalne (intelektualne): vezane na spomin. Ob normalnem vzdrževanjuu nikoli ne upadejo. Star človek lahko opravi popolnoma vse intelektualno, le da rabi več časa (v izobraževanju).
  

POSREDNI:

• 
  ODNOSI MED LJUDMI (dominacije (prevlada), submisije (podrejenost), vrste skupin)
  
• 
  VODENJE
  

Če posameznika skupina potisne v dominanten položaj, je to dobro za oba; če pa se sam potisne, je to slabo za oba.
Submisivni položaj: če se posameznik sam izloči ni slabo za nobenega; če pa ga skupina izloči v podrejen položaj, je to slabo za oba, glede medsebojnih odnosov.

Skupine so: formalne in neformalne.
VODENJE:

• 
  dober vodja zna poslušat
  
• 
  formalni kriterij vodenja (znanje, določen nivo sposobnosti)
  

Sestanki se sklicujejo pisno (razen izjemne razmere) in morajo vsebovati, kje, kdaj in kako bo potekal sestanek.

Dober vodja opredeljuje tudi trajanje sestanka (lahko se zmoti le za +/- 15 minut). Sestanek bo trajal predvidoma do ______.
Dober vodja svoje sodelavce pozna in pozna svoje diskutante.
SPLOŠNI:

1. 
   PRIVAJANJE: od zaključka izobraževanja do vstopa v novo izobraževanje je pomemben čas privajanja. Daljši je ta čas, hitrejše je privajanje. Privajanje na intelektualno delo je daljše kot privajanje na fizično delo.
   

2. 
   ELAN (vnema): odvisen od motiviranosti, spočitosti, interesa. Končni elan se pojavlja tudi v teku delovnega dne. Če veš kdaj zaključiš, se proti koncu ta elan poveča (boljše delaš).
   

3. 
   UTRUJENOST: je bolj fizična kategorija in pomeni bolečino določenega organa.
   

4. 
   NAVELIČANOST: je bolj psihična kategorija in pomeni nasičenost z intelektualno aktivnostjo.
   

UKREPI ZA ZMANJŠEVANJE UTRUJENOSTI:

• 
  spanje (odrasel človek rabi od 6-8 ur) vsaj 30 minut pred spanjem morajo opraviti z vsako obremenilno aktivnotjo, da nas ta aktivnost ne moti pri spanju.
  

• 
  Odmori: po vsaki fizični aktivnosti je treba narediti odmor. Če traja dlje časa je po 1,5 uri treba opraviti odmor. Pri fizični aktivnosti je odmor pasiven, pri psihični pa je fizična aktivnost.
  

• 
  Stimulatorji:
  

• 
  fiziološki: prhanje z mlačno vodo
  
• 
  farmakološki: kava, kofein, teini, nikotin, kinin…
  
• 
  psihološki: motivacija, tekmovanje
  

Sprememba aktivnosti: po 1,5 uri je treba spremeniti aktivnost, da zmanjšuješ naveličanost.

5. 
   MONOTONIJA (dolgočasje), ki nastopi zaradi ponavljajočega dela. Dolgočasje lahko v šolskem procesu spodbuja tudi učitelj (pri mladih).
   

• 
  če je učitelj pretih, monoton
  
• 
  pri odraslih: bioritem (želijo počivati), vplivnost vremena (težko vreme)
  

Krivda pri odraslih ni le na učiteljevi strani, ampak na obeh.
Ukrep za zmanjševanje monotonije:

• 
  sprememba aktivnosti
  
• 
  aktiven učitelj
  
• 
  sprememba učitelja
  

Tudi učiteljev glas pripomore k zmanjšanju monotonije (pretiho ali preglasno pripomore k zaspanosti).

S prehitrim govorjenjem požiraš del besed. S prehitrim ali prepočasnim govorjenjem pripomoreš k zaspanosti.

6. 
   STAROST: ni ovira za vstop v izobraževanje. Starejši potrebujejo le dlje časa, da osvojijo isto znanje kot mladi.
   

OBLIKE IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH

• 
  REDNO: isto kot izredno, različen je le čas izobraževanja.
  
• 
  USPOSABLJANJE:
  

1. 
   faza je uvajanje – krožno stažiranje, ki je najbolj opazno pri medicini (zdravnik hodi od oddelka do oddelka, da ujame ritem bolnišnice). To bi bilo dobro tudi pri učiteljih.
   
2. 
   faza je integralno usposabljanje in je povezovanje teorije s prakso. Izkušen zdravnik dela nekaj, mlad mu pomaga. Pri učiteljih je isto. Mentor (starejši) mu lahko priskoči na pomoč med izvajanjem ure, ko mu zablokira.
   

• 
  IZPOPOLNJEVANJE ali DOKVALIFIKACIJA: pridobivanje točno določenega znanja za točno določeno delo. V šoli lahko učijo tudi drugi profili s tem, da si morajo pridobivati manjkajoča znanja.
  

• 
  PREKVALIFIKACIJA: sprememba izobrazbene strukture. Nastopi lahko iz dveh razlogov: zaradi nesreče ali bolezni ne more več delati: mora se prekvalificirati (npr. učitelj ima težave z grlom…). Lahko pa se mora prekvalificirati zaradi tehnološkega viška (podjetje, ki gre v tečaj).
  

• 
  SPECIALIZACIJA: pomeni lijačenje. Iz širokega znanja se usposabljamo za specialno področje.
  

VRSTE IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH

• 
  FORMALNE so FORMATIVNE: določene so s sprčevalom, dokazilom…
  
• 
  NEFORMALNE: ne trajajo daj časa, so slučajne.
  

• 
  Formativne: daje določeno znanje, lahko dobiš tudi potrdilo.
  
• 
  Informativne: dobimo le informacijo o nečem.
  

• 
  DOPISNE (NA DALJAVO): long life learning: vseživljenjsko učenje.
  
• 
  IZOBRAŽEVANJE ZA POTREBE INSTITUCIJ
  
• 
  PERMANENTNO (stalno izobraževanje):
  

• 
  ORGANIZIRANO: nenehno strokovno spopolnjevanje (v šolskem prostoru).
  
• 
  NEORGANIZIRANO: takrat, ko si znanje pridobivamo neorganizirano: mediji (TV, radio, film), pisnih virov, druženj, samodejno vstopamo v izobraževanje-SAMOIZOBRAŽEVANJE: lahko ga tudi verificiramo. Soje znanje damo preveriti.
  

ANDRAGOŠKI CIKEL

Ima tri faze:

1. 
   PRIPRAVLJANJE: mora najprej izhajati iz potrebe po PROUČEVANJU POTREB. PLANIRANJE zajema vse razen programa (kdaj se bo izvajalo, kako…) PROGRAMIRANJE – podrobnosti so izdale program.
   

IZOBRAŽEVANLE MOŽNOSTI:

• 
  materialne možnosti (neosebne komponente)
  
• 
  kadrovske možnosti (izvajalci programa morajo imeti najmanj takšno izobrazbo kot si jo udeleženci pridobivajo)
  
• 
  organizacijske možnosti (urnik, prostor,…)
  
• 
  ekonomske možnosti (finančna sredstva)
  

2. 
   IZVAJANJE:
   

• 
  uvajanje postopka
  
• 
  Izvajanje vsebine po urniku
  
• 
  Sintetiziranje (združevanje vsebin)
  
• 
  Generalizacija (posploševanje vsebin)
  

3. 
   EVALVACIJA: vrednotenje: ne more nastopati izključno kot 3. faza. Začne spremljanje procesa že s 1. fazo
   

• 
  spremljanje je podfaza, ki začne s 1. fazo andragoškega cikla.
  
• 
  Kvalitativna ocena: ugotavljanje rezultatov glede na kvaliteto.
  
• 
  Kvantitativna ocena je količina znanja/vsebine, ki je bila podana v nekem časovnem obdobju.
  
• 
  Interpretacija: ve ocene morajo biti razložene/interpretirane).
  

Po vsem tem lahko načrtujemo naprej, kjer smo bili dobri… potem načrtujemo spet novo fazo (fazo pripravljanja)

KOMUNIKACIJA
Je vsakršna izmenjava informacij.

NI MOGOČE NEKOMUNICIRATI!!!

BESEDNA: govorna, verbalna, avditivna (če nekaj slišiš). Je izmenjava informacij preko besed.

NEBESEDNA: negovorna, neverbalna, vizualna (tisto kar vidiš). Je izmenjava sporočil brez besed.

TIPI LJUDI:

• 
  VIZUALNI TIP: najbolj si zapomni tisto kar vidi. Sem spada največ odraslih.
  
• 
  AVDITIVNI TIP: najbolje si zapomni, če sliši.
  
• 
  KINESTETIČNI TIP: najbolje si zapomni, če nekaj prime. V otroštvu.
  

Obe komunikaciji (besedna in nebesedna) sta pogosto združeni. Ko govorimo s človekom, govorimo s celim telesom.

Pri komunikaciji je izjemnega pomena znati poslušati! – aktivno poslušanje tudi pride so zgubljanja informacij in do potvarjanja informacij.
USPEŠNOST KOMUNICIRANJA:

• 
  Ne bodite pretihi!
  

• 
  Uporabljajte kratke stavke! Pri dolgih se lahko zgubiš.
  

• 
  Poudarjajte pomembno vsebino! Lahko poveš dvakrat bolj glasno.
  

• 
  Navajajte učence na oblikovanje zapiskov! Tako, da poudariš pomembno vsebino.
  

• 
  Ne usmerjajte pozornosti drugam! Z raznimi gibi, dejanji, predmeti.
  

• 
  Spodbujajte k reševanju problemov! Del ure namenimo temu – postavimo vprašanje…
  

• 
  Ne pretiravajte pri svoji zahtevnosti! »Zapomnite si to. To je za vas najbolj zahtevno.« »Sproti se učite, drugače izpita ne boste naredili.«
  
• 
  Delajte premore! Ko govoriš moraš poudarjati vejico, piko, vprašalni stavek… to pa zato, da lahko kdo drug vstopi v komunikacijo.
  
• 
  Upoštevajte dnevni čas! 1,5 ure po vstajanju, 1,5 ure po kosilu je treba narediti premor.
  
• 
  Ustvarjajte prijazno atmosfero! Že z vstopom v razred.
  
• 
  Ne imejte strahu! Ni človeka, ki ni zmotljiv. Če se zmotiš, popraviš napako. Če na vprašanje ne veš odgovora si ga do naslednjič dolžen pripraviti; če pa ni iz našega področja, lahko mirno rečeš, da tega ne znaš.
  

BESEDNA KOMUNIKACIJA

• 
  tempo govora: da je dana možnost aktivnega poslušanja. Z njim moraš privlačit poslušalca.
  
• 
  glasnost: ne preglasno in ne pretiho
  
• 
  modulacija (jakost, višina, spremembe v izražanju)
  
• 
  premori
  
• 
  pravilno dihanje: predvsem, ko uporabljamo daljše stavke. Pri vsakem stavku vdahneš.
  
• 
  poudarjanje: (Vi verjamete, da to zadostuje?)
  
• 
  dialekt: praviloma ga ne uporabljamo, celo ne pri pouku materinščine.
  
• 
  govorni stil: vsak si ga mora ustvariti.
  

NEBESEDNA KOMUNIKACIJA:

• 
  mimika obraza: veliko sporočaš. Lahko sporočiš ugodno vzdušje.
  
• 
  pogled: gledat moraš celotno populacijo. Ne gledaš ves čas le ene ocebe, ali v strop, tla…
  
• 
  kretnje: izkazujejo neverbalna sporočila.
  
• 
  razdalja: iztegnjena roka in še malo je razdalja za komuniciranje na službenem okolju.
  
• 
  zunanji pojavi (čustvenio stanje, karakterne lastnosti, osebni stil)
  
• 
  nadzorovanje vedenja.
  

I
NDUSTRIJSKA DRUŽBA: poslušnost, predanos (delu), vztrajnost.

AVTORITARNI ODNOS (AVTOKRATSKI)
INFORMACIJSKA DRUŽBA: inovativnost (možnost vsakega posameznika, da izkazuje svoje ideje), samostojnost (da znamo delati sami), interaktivnost.

Z
AUPANJE, SPOSOBNOST ODLOČANJA

INTERAKTIVNOST: je proces medsebojnih odnosov v katerih je doživljanje in vedenje vzajemno pogojevano in odvisno.

• 
  VZAJEMNO: učitelj (vzgojitelj) opazi in reagira na njegovo dejavnost; učenci participirajo (spremljajo) učitelja (vzgojitelja) in se nanj odzivajo.
  
• 
  ODVISNO: vedenje učitelja (vzgojitelja) je reakcija na akcijo učencev in povratni dražljaj.
  

DINAMIKA INTERAKCIJE:

• 
  PRISTOP Z NADVLADANJEM: »zmagam – zgubiš« učitelj ima vedno prav, učenci pa so neumni. Tak odnos je avtokratski in ni korekten.
  

• 
  PERMISIVNI PRISTOP: »izgubim – zmagaš« učitelj se išče v dogajanju, se izgublja, ne zaupa sam sebi. Ponavadi se pojavlja pri starejših učiteljih, ker so mnenj, da so rasli v drugačnem okolju.
  

• 
  SODELOVALNI PRISTOP: »zmagam – zmagaš« učitelj išče v sebi in v drugih dobro.