Pedagogika

ŠOLA

• 
  ŠOLSKA PEDAGOGIKA
  

• 
  Šola je ustanova v kateri se odvajajo verificirani programi (ti izdajajo javno veljavne listine – spričevalo, diplome…)
  
• 
  šole brez verificiranih programov (privatne šole)
  

UČITELJ je lahko vsak tisti, ki ustreza vstopnim pogojem (ima ustrezno diplomo, znanje, interes za delo in se vse življenjsko izobražuje).

Je javna oseba in igralec.

JAVNA OSEBA je vsepovsod kjer se pojavi. Njegova pojava je tudi funkcionalna – funkcionalna vzgoja. Na obnašanje moremo paziti tudi zunaj šolskega prostora.

IGRALEC JE kadar imamo kake imamo kake osebne težave. Če te kdo razjezi tega ne prenašaj na učence.

IGRALEC NI: ne sme imeti dveh obrazov – npr. ne sme biti v šoli resen na izletu pa popolnoma druga oseba.
Ne smeš!!!

• 
  imeti torbe pred listi
  
• 
  brati sam sebi – to pomeni nepripravljenost, ne beremo nikoli, razen ko obdelujemo tekst – takrat tudi sedemo. Ne obdeluj teksta samo z enim listom v rokah, ker hitreje pride do tresenja, kar preusmeri pozornost.
  
• 
  Ne sedi – moraš stati, da vidiš zadnjo vrsto (razred loviš v celoti). Če sediš je veliko več možnosti, da daš roke pred usta in delaš razne kretnje z rokami. V stoječem stanju se moraš premikat. Na mizi ne sedimo, ker tudi to preusmerja pozornost.
  

Vsi predmeti so enako pomembni – ne le naš predmet, saj s tem izpostavljaš samega sebe.

Izogibanje določenih besed (mir, ne, mar ne, in tako dalje, in podobno… - zadnja dva primera sta primera mašila – nečesa ne veš).

Kazanje s kazalcem izkazuje avtokratizem. Če že uporabljaj celo roko, pa še to z dlanjo navzgor.

Učitelj se v šolskem prostoru se pojavlja v 3 vlogah:

1. 
   USLUŽBENEC
   
2. 
   STROKOVNJAK
   
3. 
   ČLOVEK
   

1. 
   USLUŽBENEC: zavezan je strukturi, ki ga je zaposlila. Poznati mora zakonodajo, pravilnik in pravila, ki veljajo v določenem strokovnem področju. To je formalnost in zato nekateri izkazujejo to vlogo kot formalno vlogo.
   

2. 
   STROKOVNJAK: zavezan je svoji stroki. Nobena stroka in znanje ni dano za vselej. Treba je nadgrajevati in aktualizirati svoje znanje. Poznati moramo razvojno obdobje svoje populacije in način kako podajamo svoje znanje – dialektično področje.
   

3. 
   ČLOVEK: prijazen, toleranten, približeval naj bi se idealu človeka, vendar to ni mogoče, ker idealov ni. Lahko govorimo o dobrem učitelju. Učitelj človek mora ravnati po vesti. Ravnati moramo avtonomno – v skladu z našim znanjem, prepričanjem in za odločitvami stati. Če ravnamo po vesti lahko pridemo v navzkriž s pravili. Pri vsakem ravnanju moramo izhajati iz dobrega. Vedno moramo izhajati iz dobrih značilnosti. Če hočemo koga pokritizirati najprej povej kaj je dobro, šele potem povej kaj je slabo. Isto je, ko hočemo staršem povedati kaj je narobe. Najprej povej nekaj dobrega o otroku, potem šele kaj nas moti.
   

S svojimi reakcijami moramo nakazati, da so vsi otroci enaki.
Izpeljemo VZGOJNE STILE:

1. 
   ANARHIČNI
   
2. 
   AVTOKRATSKI
   
3. 
   DEMOKRATIČNI
   

2. 
   AVTOKRATSKI: izpeljemo iz uslužbenske vloge. Učitelj je jaz – avtokrat. Komunikacija gre navzdol. »Tiho bodite, zdaj jaz govorim!« tak učitelj v današnji šoli nima mesta. »vse ve.« Učitelj v dveh primerih mora tako ravnati. Nesreča (npr. če gori. Takrat mora zapovedati, da morajo vsi ven in kako. Tudi kričiš lahko. Pri preverjanju znanja (»Ne prepisujte!, Ne glejte k sosedu!«). lahko tudi groziš.
   

2. 
   DEMOKRATIČNI: izpeljujemo iz učiteljske stroke in človeške vloge. Gre za enakopravno partnerstvo med učiteljem in učencem. Ti lahko sprašujejo, debatirajo z učiteljem. Ta demokratičnost pa lahko poseže mimo okvirov, ali posega v neokvirjen prostor – takrat govorimo o anarhičnosti. (pretirana demokratičnost, neurejenost učitelja, če se v osnovi izgubi).
   

1. 
   ANARHIČNI: stil brez reda (kaotičnost). Oblikovanje nekih komisij. Nekateri učitelji so tako demokratični, da oblikujejo komisije za ocenjevanje, komisije za opravičevanje…v razredu. To lahko počne le učitelj.
   

Pred učenci ne smeš reči, da učencu ne verjameš, da ne verjameš, da je to opravičilo dobil od staršev…

Nikoli ga ne sramotiš pred ostalimi učenci. Ocena je javna, takrat ko je enoznačno (jasno) izrečena v prostoru v katerem je nastala. Če bi spraševali bi morali vsakemu povedati koliko je njegovo znanje vredno. Nikjer drugje teh ocen ne govorimo. Do 18 leta lahko povemo ocene staršem, potem le s potrditvijo otrok.

Ne smeš razreda vprašati koliko si učenec zasluži, ker če bo priljubljen bodo oceno zvišali. Vsak ima pravico do svojih vprašanj. Ne, da naslednji nadaljuje vprašanje, ker je mogoče tisti pred njim povedal ravno tisto, kar je on znal.

Iščemo znanje, ne neznanja. Da bi lahko našli znanje iščemo vprašanja iz različnih področij. Postaviti moramo najmanj 3 vprašanja. Če se po teh vprašanjih ne moremo odločit za oceno, postavimo še kako vprašanje.

23 23 32

to je kaotična situacija. Vmesnih ocen ni.

Žepne redovalnice so ilegalni dokument v teh situacijah, če šola napisano, da je žepna redovalnica uradni dokument. Te morajo biti shranjene v šoli.
+ - + - + 3

- + - + - 2

Tudi to je kaotična situacija, ker je matematično nevzdržno. Le en znak se razlikuje.
Zakaj + in zakaj -?

1. 
   za domače naloge. Z domačimi nalogami naj bi iskali znanje. Vendar se lahko pojavijo, da je domačo nalogo napisal brat, starši, jo je pred uro prepisal… ker je sam ni znal. Zato iz tega ne moremo oblikovati ocene. Lahko pa si to sicer zapisujemo. Ob koncu leta lahko pogledamo znake, če je slučajno med oceno in ni časa za dodatno spraševanje. V tem primeru mu lahko oceno zvišamo, ZNIŽATI JE NE SMEMO!!!
   

2. 
   Vprašal bo tistega, ki je najbolj poslušal. Ta je najprej obsojen, da dobi +. Lahko pa je učitelj zloben in se mu zgodi obratno. Učencu bo postavil obratno vprašanje, tako da ga ne bo znal.
   

Vprašat moramo 3 vprašanja iz različnih področij. Na koncu spet lahko pogledamo znake in potem morebiti zvišamo oceno.

Učiteljeva uslužbenska vloga daje hierarhično komponento. Po hierarhični komponenti je učitelj za svoje delo odgovoren.
Učiteljeva vloga strokovnjaka daje pedagoško komponento in pomeni učiteljevo odgovornost do učencev in njihovih staršev.
Učiteljeva človeška vloga daje splošno komponento – učitelj je za svoje delo odgovoren sam.
Avtoriteta:

1. 
   pravna: izhaja iz uslužbenske vloge. Če je ta vloga vezana na pravne akte - pravna avtoriteta. Ta avtoriteta je učitelju dana. Lahko pa jo opredelimo z dnevnikom ali redovalnico, ki se lahko tudi zlorabljata (učitelj, ko je v razredu nemir odpre dnevnik in notri napiše nekomu kazen, ali odpre redovalnico in nekoga vpraša za oceno. Ta je že v naprej obsojen na slabo oceno).
   

2. 
   Dejanska: izhaja iz strokovne in človeške vloge. Pridobiva se počasi. Te vloge se učenci zavedajo šele, ko zapuščajo ta šolski prostor.
   

Knjiga: KAJ BI UČITELJI IN STARŠI ŠE LAHKO VEDELI.

OBLIKE SODELOVANJA

Med učitelji in starši obstajajo bolj ali manj ustaljene oblike sodelovanja, ki smo jih glede na čas pač malce posodobili.

Govorimo o:

• 
  RODITELJSKIH SESTANKIH:
  

To so obveznosti. Biti jih mora toliko, kot jih je v programu šole, več jih je le v izjemnih primerih.

Delimo jih na dva sklopa:

• 
  FORMATIVNI RODITELJSKI SESTANKI (oblikovalni/izobraževalni)
  

Forma = oblika. Praviloma jih sklicuje ravnatelj ali kdorkoli od učiteljev po dogovoru z ravnateljem. Ponavadi niso le za en razred, temveč za celo paralelko. Njihova vsebina je naravnana na aktualne vsebine (točkovni sistem, puberteta, prehod v naslednje triletje, opisno ocenjevanje…). Ponavadi jih sestavljajo strokovnjaki od zunaj. Ne smejo trajati več kot 90 minut. (več časa pri odraslih koncentracija ne zdrži)

• 
  INFORMATIVNI RODITELJSKI SESTANKI:
  

Sklicuje jih razrednika ali kdorkoli od učiteljev po dogovoru z razrednikom. Sestanki za določen razred. Tu se dajejo aktualne informacije za pristojne starše. Tu podajamo staršem ocene njihovih otrok. Pred vsemi starši se ne govori ocen. Imamo tri možnosti podajanja ocen:

Starše poprosimo, da odidejo iz razreda (vendar le, če je možnost, da zunaj vsi starši sedijo). Lahko pa starši ostanejo v razredu in gremo mi z otrokovim staršem na hodnik.

Staršem se opravičimo, ker bomo kazali hrbet. Pokažemo s prstom na predmet – ocen ne govorimo. Lahko pa izdelamo šablono, ki prekrije ocene drugih otrok. Tako starši ne morejo videti ocen ostalih.

Redovalnico skopiramo, vendar moramo ravnatelja o tem obvestit.

Tudi inf. Rod. sest. Traja največ 90 minut. Večinoma je vsak mesec.

Prvi informativni roditeljski sestanek je najpomembnejši. Pravimo mu tudi voskast. Starši in učitelj se še ne poznajo. Dogovorimo se za medsebojno sodelovanje, kdaj jim bomo na razpolago. Starši mislijo tako kot mi mislimo. Starši se morajo dogovorit kar mi hočemo.

• 
  GOVORILNIH URAH (POGOVORNIH URAH)
  

Traja 60 minut. Mora jih biti toliko kot jih je v planu šole. Namenjene so učencem in njihovim staršem. Če učiš več razredov, moraš biti v 60 minutah na razpolago vsem, zato mora biti kratka izmenjava informacij. Zato, da bodo te ure tako hitro potekale – se moramo na prvem informativnem sestanku dogovoriti kako bodo te ure potekale. Se NE izvajajo po telefonu, tudi če osebo prepoznamo (nikoli ne vemo kdo še poleg njega posluša).

Obiski na domu. Jih še nimamo. Učitelj sam presoja o tem. To je službena zadeva. Prijazno je,če se najavimo. Nikoli ne gremo sami, ampak sabo vzamemo pričo (iz službenega prostora). Priča je potrebna, da če se karkoli zgodi. Če nam kaj ponudijo, nič ne jemo, niti ne pijemo alkohola (ker smo tam po službeni dolžnosti), da nam ne bi kdo kaj kasneje očital. Lahko pa poprosimo za sok, vodo, kavo, čaj; vendar samo za en požirek.

• 
  INDIVIDUALNI PROBLEMSKI SESTANKI:
  

Niso učiteljeva obveza. Če ugotovijo pri učencu napako, vzgojni sistem. Potem jih mora izpeljati do konca s starši. Vedno vabiš starše pisno, ne preko otroka. Prvič jih vabimo tako, da jim ponudimo tri termine po navadni pošti, dokumentacijo obdržimo. Če se na tri ponujene termine ne odzovejo, jim ponudimo še dva nova termina in ju pošljemo po priporočeni pošti, dokumentacijo obdržimo. Če se še vedno ne odzovejo, jim ponudimo še en termin in ga pošljemo na pošto s povratnico. Če se spet ne odzovejo, ravnatelju izročimo vso dokumentacijo, ta pa mora odreagirati.

• 
  DNEVI ODPRTIH VRAT:
  

Običajno so planirani naprej. razred, interesna dejavnost, šola… se javnosti predstavlja v najlepši luči. To pomeni prikaz skupnega dela z učenci. Lahko gre res za dan, ali pa le kako uro.

• 
  DIREKTNI PRISOTNOSTI STARŠEV:
  

Starši se čudijo, da doma otrok vse zna, v šoli pa ne. Učitelj se lahko odloči za to, da so starši pri eni ali dveh urah prisotni, tam kjer mu škripa. Po pouku ne delamo analiz. Najprej vprašamo dobrega učenca, nato povprečnega in na koncu še tega otroka. Oceno vsakega povemo naglas. Če otrok ravno v tej uri zablesti smo lahko le veseli, pred vsemi učenci povemo, da bi bili veseli, če bi mu še naprej šlo tako zelo dobro. .

Lahko tudi starši vodijo uro. Pridejo k eni uri in predstavijo svoj poklic, se o tem pogovarjajo z učenci.

• 
  DELO V MALIH SKUPINAH:
  

Če učitelj zazna, da je pri dveh ali večih učencih enak problenm, se odloči za delo v malih skupinah, vendar dela le kot organizator. Več v knj.: Jožica Fras: Delo v malih skupinah

SODELOVANJE S STARŠI KOT ODNOS

3 vrste odnosov:

• 
  PARTNERSKI ODNOS:
  

Starši in učitelj so v partnerskem odnosu. Tak odnos je sodelujoč, dopolnjujoč. Nihče ni v nadvladi.

• 
  KLIENTSKI ODNOS:
  

Nadomestni/kompenzacijski odnos. Vedno je ena stran nadrejena, vseeno kdo (učitelj ali starši). Ta odnos ni tako zelo redek, celo ko so učitelji bolj zaverovani vase ali kadar starši razmišljajo, da je šola tista, ki mora za otroka poskrbet.

• 
  PATERNALISTIČNI ODNOS:
  

V njega se lahko sprevržeta oba prejšnja. Pomeni, da je treba učenca strogo voditi (stojimo mu za vratom, ga dušimo). To se izvede kot zapoved. Starši in učitelji si pišejo kaj otrok kdaj dela – le v skrajnostih. Takega odnopsa se ne želimo.

POSEBNA VZGOJA

Specifična področja specialnih pedagoških disciplin:

• 
  TIFLOPEDAGOGIKA: usposabljanje slepih in slabovidnih otrok
  

• 
  SURDOPEDAGOGIKA: usposabljanje gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov.
  
• 
  LOGOPEDIJA (LOGOPEDAGOGIKA): usposabljanje otrok s posebnimi govornimi napakami (jecljanje; r ni napaka)
  
• 
  OLIGOFRENOPEDAGOGIKA: usposabljanje umsko zaostalih
  
• 
  PEDAGOGIKA SOCIOPATSKIH OTROK (FOTORENZIČNA PEDAGOGIKA): sanacija sociopatskih stanj – piromanika, kleptomanija.
  
• 
  MEDICINSKA PEDAGOGIKA: vzgojno izobraževalni proces hospitaliziranih osnovnošolcev (več kot 24 ur).
  

TEMELJNE ZNAČILNOSTI VZGOJE

Vzgojo opredeljujejo povsod v civiliziranem svetu.

• 
  OSEBNOSTNO BISTVO: kdorkoli se z vzgojo ukvarja, daje vzgoji del sebe – če gre za profesionalce (učitelji) ali pa ne (starši).
  

• 
  RAZREDNOST: v civiliziranem svetu je ni. To ni res – elitne šole. Razrednosti ni, kr je šola brezplačna, pa vendar si je vsi ne morejo privoščit. Točkovnik za vpis na fakulteto.
  

• 
  FILOZOFIČNOST: gre za državno ureditev.
  

• 
  EKONOMIČNOST: veliko v kratkem času. Faktografizem – pretirano poudarjanje jalovih podatkov (brezvezni podatki, ki se vedno spreminjajo). Histografizem: pretirano poudarjanje zgodovinskih podatkov.
  

• 
  INTENCIONALNOST – FUNCIONALNOST: sta medsebojno povezana.
  

• 
  ORGANIZIRANOST: bolj je vzgoja organizirana, boljša je.
  

• 
  PERMANENTNOST: gre za vse življenjsko učenje. Gre za organizirano ali neorganizirano (ko poteka samodejno, nezavedujoč pa vendar dobivamo neke informacije) vzgojo.
  

OSNOVNE TENDENCE VZGOJE PRI NAS

• 
  TEMELJNE ZNAČILNOSTI VZGOJE:
  
• 
  DEMOKRATIČNOST (učenci so enakopravni in učitelji so enakopravni med seboj)
  
• 
  ENOTNOST SISTEMA: da sta združena vzgajanje in izobraževanje. Vriva se nov izraz, edukacija – edukativen proces. Obveznost šolanja. Prehodnost ne glede na lokacijo. Vsako leto na drugi šoli.
  
• 
  OBVEZNOST OSNOVNEGA ŠOLANJA (9 LET): ne glede koliko razredov naredi.
  
• 
  DEETATIZACIJA: ločenost ali nevtikovanje v šolski sistem.
  
• 
  ZNANSTVENOST: v vzgojnih programih so lahko le tiste vsebine, ki so lahko dokazljive. Mora imeti znanstveno osnovo/resnico.
  

POJMOVANJA SMOTROV

• 
  AGNOSTIČNO: smotri se ne morejo znanstveno opredeliti in se svobodno izbirajo. Tak pogled danes ni primeren. Waldorfska pedagogika.
  

• 
  PEDOCENTRIČNO (PEDOLOŠKO): smotri so prepuščeni stihiji in spontanosti.
  

• 
  ETATISTIČNO: smotre postavlja država.
  

• 
  MARKSISTIČNO: smotrov ne postavljata niti država, niti cerkev. Smotri so postavljeni v vsestranski razvoj človeka, to ni mogoče.
  

• 
  SODOBNO: smotri izhajajo iz znanstveno ugotovljivih resnic (samo kar je dokazljivo), izhajajo iz posameznika (in družbe) in so posamezniku (in družbi) tudi namenjeni. Posameznik sam po sebi ne more funkcionirati – mora nekdo videti kaj mu dobro gre.
  

OSNOVNA NAČELA V VZGOJI

1. 
   NAČELO VSEBINSKE VSESTRANSKOSTI: to je težko doseči. Vsebino moramo podajati, da bo čim bolj jasna.
   
2. 
   NAČELO SKLADNOSTI VZGOJNIH DEJAVNIKOV.
   
3. 
   NAČELO ENOTNOSTI: enotnost vzgajanja in izobraževanja. To združujemo v edukacijo.
   
4. 
   NAČELO OSMISLITVE: vse kar govorimo mora imeti smisel.
   
5. 
   NAČELO USTVARJALNOSTI: vsak človek ima veliko pozitivnih ustvarjalnosti. Če v človeku iščemo dobro, bomo dobro tudi našli, če slabo, bomo tudi to našli. Najlažje je reči, da otrok ni sposoben in se z njim ne ukvarjamo.
   
6. 
   NAČELO USTREZNOSTI: vezano na razvojno obdobje. Vsebino moramo prilagodit na starost.
   
7. 
   NAČELO VGRAJENOSTI POSAMEZNIKA IN SKUPINE: načelo vgrajenosti posameznika izhaja iz dejstva, da sam po sebi ne more funkcionirati, zato moramo težiti k ustreznosti komunikacije. – agresija: psihična, fizična, nebesedna.
   
8. 
   NAČELO ŽIVLJENJSKE STVARNOSTI: močno povezano z osmislitvijo.
   

VZGOJNE METODE V VZGOJI

So preizkušeni načini, sredstva in postopki vzgojno – izobraževalne dejavnosti.

PERMISIVNE METODE: (pozitivne in negativne): temeljijo na poznavanju osebnosti in prostovoljnosti subjektov – aktiven soustvarjalec vzgojnega dogajanja (dijak, učenec, študent)
+ PREPRIČEVANJE predvideva sproščenost in vodi k razvijanju sodb, stališč in spoznanj tako, da te postanejo del zavesti – in subjektovo prepričanje.
SREDSTVA PREPRIČEVANJA:

• 
  ZGLED: da sami verjamemo v to kar hočemo prepričati)
  
• 
  KRITIKA, SAMOKRITIKA: kritika sme biti vedno dvostranska ali obojestranska – če učitelj kritizira učence, lahko tudi učenci kritizirajo učitelja. Kritika je kritika, ko temelji na argumentih, drugače je kritizerstvo. Samokritika je mogoča v visoko razvitih kolektivih in se uporablja v terapevtskih vsebinah.
  

Če kritiziramo se izogibajmo kritiki osebnosti, je neprimerno. Kritizirajmo dejanja: ne »Vi ste nori.« ampak »Vaše dejanje je noro.«

+ NAVAJANJE: vodi neposredno v dejavnost in omogoča posvečanje bistvenemu.

VRSTE NAVAD: učne navade, delovne navade, zdravstveno higienske, kulturne…

Učne navade je najbolje vgrajevati še pred vstopom v šolo. Pri učenju je sedenje kot pri kosilu, malo manj kot pravi kot, drugače nas uspava.

Najintenzivnejše pozabljanje nastane takoj po zapomnitvi.

+ SPODBUJANJE: spodbuja k motiviransti, povzroča prijetno doživetje, daje voljo in moč za dosego ciljev ter krepi samozaupanje. Lahko pride v tako skrajnost, da posameznik brez spodbude ne more več delati.

NAČELA SPODBUJANJA:

1. 
   NAČELO EKONOMIČNOSTI: kar se mora storiti ne hvalimo.
   

2. 
   NAČELO POSTOPNOSTI: ne dajajmo prevelikih spodbud za premalo dela.
   

3. 
   NAČELO INDIVIDUALNOSTI: vsak je nekaj posebnega, zato je individum, zato moramo pri vzpodbujanju gledati individualno. (len učenec, učenec ki se težko uči)
   

SREDSTVA SPODBUJANJA:

1. 
   UGODEN STIK: tisti obraz, ki ga učitelj napravi ob vstopu v razred. Učitelj s kislim obrazom se da prepoznati, da ima slab dan. Ugoden stik vedno povzroča učitelj. Če so dijaki veseli ne pomaga, če je profesor slabe volje. Dotik – ali je to spodbuda? Učiteljica v 1. razredu poboža učenko, kako lepo je napisala – učenka je vesela. V puberteti je že lahko mišljeno kot zloraba; kot študentka pa se počuti čudno.
   

2. 
   OBLJUBA: je lahko pozitivna ali negativna. Karkoli starši/učitelji/… obljubi mora brezpogojno izvršiti, zato mora paziti kar obljubi. Če tega ne izvrši, ruši svojo avtoriteto. Zato ne smemo obljubljati, kar ne moremo izvršiti. (5 za rešeno nalogo, zaradi grdega vedenja ne iti na izlet)
   

3. 
   POHVALA: ustna ali pisna. Pisna ima nekoliko večjo težnjo kot ustna.
   

4. 
   NAGRADA: je pohvala z darilom – običajno je knjižna, primerna razvojnemu obdobju. Komur dajemo nagrado, ga moramo poznati.
   

c,d.) lahko učenec dobi na koncu leta – to nima nobene motivacijske spodbude. Zato moramo hvaliti/nagraditi takrat, ko je to potrebno, ko je to vredno, pa četudi je to že 2.9.

TEKMOVANJE je lahko posebna oblika metode spodbujanja, ko omogoča pomerjanje posameznikov ali skupin med seboj in ko gre za sodelovanje.
TEKMOVANJE KOT KONKURENČNI BOJ: nima elementov spodbude.

(več dejavnikov, ki je povezano z znanjem – znanje, sreča, profesor, vreme, razpoloženje)

REPRESIVNE METODE: temeljijo na prisili, ustrahovanju in kaznovanju.

• 
  PREPREČEVANJE: uporabljamo takrat, ko se pri posamezniku ali skupini kažejo namere za škodljivo dejavnost ali se ta že izvaja.
  
• 
  PREPREČEVANJE povzroča odpor, ovira doseganje ciljev in sproža neugodno čustvovanje. (metodo čustvovanja uporabimo, ko smo uporabili že vse druge metode.)
  

SREDSTVA PREPREČEVANJA: točno določena vrstna sredstva.

• 
  VZGOJNI NADZOR: preprečuje nastajanje neustreznih motivov in interesov.
  
• 
  SPREMEMBA MOTIVA: je spreten poseg, ki spelje k primernejši dejavnosti. Vsak individum si postavlja cilje (dolgoročne, kratkoročne, pozitivne, negativne…)
  

Pozitiven cilj: v ponedeljek se bom prijavila na izpit.

Negativen cilj: izberem trgovino, kjer bom ukradla žvečilni.
Pot do cilja je enostavna, lahko se zgodi kaj vmes (dobiš v soboto vročino). Popijemo antibiotike – povečamo motivacijsko moč.

Ali

Pri žvečilkah stoji trgovka – počakamo, da se umakne.
Lahko se pa zgodi, da je ovira tako močna, da motivacijske moči ne moremo premagati. Gremo po daljši poti. Aspirini ne pomagajo, odjavimo se ter se prijavimo na naslednji rok. Oz. gremo v drugo trgovino krast žvečilne.
Negativne cilje preprečujemo: speljemo jih na pozitiven cilj.

(učenec šprica – preusmerimo ga v drug cilj, npr. naj nam nekaj prinese. Tako mu zmanjka časa, da bi ušel).

• 
  OPOZORILO (opomin): spomni na neustreznost izbrane poti
  
• 
  GROŽNJA (ukor): je pogojna kazen, ki obeta neugodno posledico.
  
• 
  KAZEN: je najostrejši negativni vzgojni ukrep, ki vsebuje vsa sredstva preprečevanja. (izključitev v OŠ ni mogoča, je pa možno prešolanje na soglasje staršev. Drugače je izključitev možna od 6 mesecev do trajno.)
  

Upoštevati moramo pravila:

• 
  KAZEN MORA BITI VZGOJNA: vemo zakaj kaznujemo.
  
• 
  KAZEN NE SME BITI FIZIČNA: nikjer, v šoli pa sploh ne – suspenz.
  
• 
  NIKOLI NE PRIZADENIMO OSEBNOSTI, AMPAK DEJANJE: ne »Ti si nor.« ampak »Tvoje dejanje je noro.«
  
• 
  NE SRAMOTIMO: ne pred drugimi. Pošiljanje iz razreda, stoja v kotu. (izven dometa štirih oči)
  
• 
  NIKOLI NE ODTEGUJ HRANE, PIJAČE, SPANJA
  
• 
  NIKOLI NE STRAŠIMO: »Če ne boš naredil tega…!« - strašenje pred zdravnikom, zobozdravnikom.
  

SKUPINSKA DINAMIKA

SKUPINSKA DINAMIKA ni prava vzgojna metoda, je pa pomembna za kakovost medsebojnih odnosov v realizaciji ciljev.

Skupina je neko združenje ljudi, dinamika pa je neko gibanje.
Ločimo dve vrsti skupin:

• 
  FORMALNE: ko jo nekdo določi in jo lahko tudi nadzira (razred, delovna skupina…)
  
• 
  NEFORMALNE: ko se člani oblikujejo samodejno, glede na prijateljske, sorodne vezi, simpatije, interese… nihče ne določi te skupine, oblikuje se sama. Te skupine je težko nadzirati. Lahko so pozitivne (ko je delovanje te neformalne skupine ovrednoteno kot pozitivno (prijateljstvo, pomoč, interesne dejavnosti…) in negativne (ko je delovanje te neformalne skupine opredeljeno kot negativno.)
  

Negativne neformalne skupine lahko klasificiramo od najenostavnejše do najstrožje:

• 
  negativna subkultura je najenostavnejša (špricanje)
  
• 
  klika: ima daljše delovanje, članstvo pa še vedno ne dovolj trdno (lumparije učitelju)
  
• 
  banda: ima trdnejše delovanje in običajno svoj teritorij, ki ga čuvajo in so tu zelo vplivni. Nadlegovanje mimoidočih.
  
• 
  Mafija: najbolj negativna – zelo močno članstvo.
  

Bolj je neformalna skupina negativna, težje vstopiti in še težje izstopiti.

Ugotavljanje neformalnih (tudi formalnih) skupin. – SOCIOMETRIČNA METODA: za ugotavljanje negativnih neformalnih skupin. Je edina možnost za ugotavljanje negativnih skupin, rezultati pa so približni. Izvaja se ustno ali pisno (lažje za učitelja). Izvaja se, ko se učenci med seboj že zelo dobro poznajo in ko je v skupini več kot 10 članov. Učitelj poprosi učence naj pripravijo list papirja kamor napišejo svoje ime. Učitelj zastavi dve nasprotni vprašanji. Učenec napiše enega učenca, ki konkretizira na 1. vprašanje in ime učenca, ki konkretizira na 2. vprašanje. Učitelj pobere vse liste. Izgled metode na posebnem listu!!!

SKUPINSKA DINAMIKA je odvisna od:

1. 
   NAČINA VODENJA: vsaka skupina ima formalno vodjo – tisti, ki ga za to imenujejo. V razredu sta dve vodji. Tisti, ki ga izbere učiteljski zbor in tisti, ki ga izbere razred. Neformalnega vodjo ostali potisnejo v to.
   

2. 
   USTVARJALNOSTI ČLANOV: če je neka skupina zelo ustvarjalna, potegne ostale zraven.
   

3. 
   OBČUTENJE PRIPADNOSTI: dobro funkcionira tista skupina, kjer je občutek pripadnosti – začetek šolanja, da bi videli sošolce (+).
   

4. 
   ŠOLSKE KLIME: vzdušje, ki v razredu velja – povzroča ga učitelj.
   

5. 
   ODGOVORNOST: za skupne cilje. Največkrat se odgovornost ne zazna. Vsak, ki se vključi v razred ima neko odgovornost (na maturi – nihče ne razmišlja, če jo bodo vsi naredili, čeprav si to vsi želimo).
   

6. 
   TOLERANTNOST
   
7. 
   UPOŠTEVANJE PRAVICE DO DRUGAČNOSTI: Oboje je težko ločiti. Gre za tolerantnost do drugačnosti. Vsak ima pravico biti drugačen (različen spol, barva kože, telesne hibe…)
   

ANALIZA VZGOJE

Vzgojo analiziramo po večih vidikih. Poznamo 6 vidikov:

• 
  VSEBINA: jasno moramo poudariti, da mora biti vsebina v časovni enoti podana celostno – biti mora zaokrožena celota. Pomembno pri OŠ, malo manj v SŠ, na fakulteti ni pomembna. Ta zaokrožena celota se mora nanašat na že obstoječa znanja (uvod). Potem podajamo srš (bistvo) vsebine in potem zaključek. Tu sproščamo zveze, vsebine, ki se povezujejo z drugimi vsebinami.
  
• 
  POLOŽAJ UČENCA: učenec je subjekt ali objekt vzgoje. Subjekt je, ko je aktiven soustvarjalec vzgojnega dogajanja (lahko sprašuje, provucira, sodeluje, se moti). Subjekt je po svoji volji in po volji učitelja (v demokratičnem vzgojnem stilu). Objekt je, ko je pasiven (ko je le fizično prisoten in je vse izven njega) ne sodeluje, zapiše, ko učitelj to reče. Je pasiven po svoji volji in ko je učitelj avtokratski (takrat ne sme učenec sodelovati).
  
• 
  INTENCIONALNOST, FUNKCIONALNOST: namirna in nenamirna vzgoja.
  
• 
  USMERJENOST VZGOJE: direktna in indirektna.
  

Vzgoja je direktna, ko učenec samodejno odreagira na vzgojno dogajanje; indirektna pa ko preko navodil, nasvetov, preko besed sproža učenec vzgojno reakcijo. Na začetku šolanja je vzgoja pretežno indirektna, z leti indirektnost zgublja pomen; na fakulteti je le še direktna. (v 1. razredu mu rečeš vse kaj mora narediti, kaj prinesti…)

• 
  INDIVIDUALNOST:
  
• 
  SOCIALNOST ali KOLEKTIVNOST: težko ju je ločiti. Vzgoja individualnosti pomeni, da pri vsakem učencu iščemo sposobnosti in jih skušamo tudi razvijati. Vsak človek ima sposobnosti, le da jih imajo nekateri več. Ne smeš spodbujat le sposobnosti, ker razvijaš egoizem. mOraš spodbujat tudi družabnost – da se vklopi v družbo. Spodbujamo kolektivnost (razvijaš medsebojne odnose). Razvijaš jih s tolerantnostjo, z ustrezno komunikacijo (brez kakršne koli agresije). Vsak človek sodi v družbo, svoje sposobnosti moraš nekomu pokazat.
  

VRSTE VZGOJE

Tiste, ki jih je mogoče vključit v vsako predmetno obdobje.

• 
  TELESNA VZGOJA: (to ni športna vzgoja, ki je predmet). Telesna vzgoja je proces, kjer spodbujamo gibljivost (gibkost) telesa. Je pomemben proces, posebno ker vsebuje elemente zdravstveno higienske vzgoje. Prezračimo razred, ko je notri zatohlo.
  

• 
  INTELEKTUALNA VZGOJA: je prepredena pri vsakem vzgojnem dogajanju. Je proces, kjer razvijamo spomin, pomnjenje in vse intelektualne potenciale.
  

• 
  DELOVNO TEHNIČNA VZGOJA: gre za dve vrsti vzgoje. Je proces s katerim razvijamo ustrezne delovne navade (domače naloge, način sedenja) uporaba tradicionalnih (svinčnik, barvice, kemični svinčnik…) in sodobnih (računalnik…) tehničnih pripomočkov.
  

• 
  ESTETSKA VZGOJA: je proces s katerim razvijamo čut za lepo. V estetsko vzgojo umeščamo tudi umetnostno vzgojo (plesna, filmska, kiparstvo, slikarstvo…) ji je podrejena in bonton (pravila lepega vedenja, ki veljajo v določenem kulturnem okolju – ne povsod po svetu enako).
  

• 
  MORALNA VZGOJA: je proces s katerim razvijamo zaves in značaj, norme in vrednote. K moralni vzgoji umeščamo spolno vzgojo in disciplino (red). Zavest in značaj. Zavest: je bolj trdna od značaja. Sam se vpletene norme in vrednote. Značaj je spremenljiva komponenta (temperament je stalen).
  

Bolj trdna je zavest, manj se značajske poteze spreminjajo.

Najbolj nemoralno: posilstvo, pedofilija, nekrofilija (posilstvo mrtvih), zoofilija (z živalmi).

• 
  VZGOJA ZA PROSTI ČAS: je proces s katerim opredeljujemo vrednost prostega časa. Vsak ima prosti čas, tudi tisti, ki pravijo, da ga nimajo.
  

• 
  VZGOJA ZA ZDRUŽEVANJE NARODOV: je proces s katerim razvijamo med narodi enakopravnost, ohranjamo pa svoj jezik, svojo tradicijo in značaje. Tudi dialekti se morajo ohranjati.
  

• 
  VZGOJA ZA MIR: proces s katerim ohranjamo vzgojo miru in odvračamo agresijo. Vsaka vojna se zaključi s pogovorom.
  

• 
  OKOLJSKA VZGOJA: je proces s katerim ohranjamo naravno in kulturno dediščino in pri tem skrbimo za navlako (smeti). S to vzgojo moramo začeti čim prej.
  

• 
  MEDIJSKA VZGOJA: je proces s katerim spodbujamo uporabo tradicionalnih (časopisi, revije…)in sodobnih medijev (elektronski mediji…).