Pedagogika

PEDAGOGIKA
LITERATURA:

• 
  Scmid Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na slovenskem 3 deli)
  

ali

• 
  Ciperle, Vovko: Zgodovina pedagogike na slovenskem
  
• 
  Žlebnik Leon: Klasiki pedagoške misli
  
• 
  Več avtorjev: Pedagogika (2 dela)(1975) – samo vzgojni smotri ne veljajo – drugo vse
  

ali

• 
  Malič, Mužič: Pedagogija
  
• 
  Pediček Franc: Pedagogika danes
  
• 
  Bratenič Marija: Mikropedagogija
  
• 
  Bratenič Marija: Paradoks odgoja
  
• 
  Pšunder Marija: Dom, mladostnik, odklonskost
  
• 
  Pšunder Marija: Kaj bi lahko učitelji in starši še lahko vedeli
  
• 
  Pšunder Marija: Knjižica za učitelje in starše.
  

PEDAGOGIKA: pomeni vzgojno izobraževalni proces.

• 
  izvor iz besed paidos gogos (voditi dečka). Vzgoja je bila dolgo (skoraj do fevdalizma) namenjena le fantom, dekletom pa popolnoma nič – zato se je ohranil izraz, pomen pa ne.
  
• 
  Pojavlja se povsod, kjer imamo opraviti s človekom. Iz tega lahko izpeljemo več vrst pedagogike: DRUŽINSKA PEDAGOGIKA (z otrokom), PREDŠOLSKA PEDAGOGIKA (s predšolskim otrokom), ŠOLSKA P.iz katere izpeljemo lahko PED. ADOLESCENCE, PED. glede NA IZOBRAŽEVANJE… PED. ODRASLIH (ANDRAGOGIKA – izobraževanje odraslih – sinonim je ADALDNA PEDAGOGIKA, PED. ŠPORTA, INDUSTRIJSKA PED.,…
  

Kaj je vzgojno – izobraževalni proces?

VZGOJNO pomeni oblikovanje osebnosti, IZOBRAŽEVALNI pa pridobivanje znanj (pri tem gre tudi za učenje govora, hoje…).

Če oboje skupaj povežemo: ko oblikujemo osebnost jo tudi izobražujemo in obratno. Zato pedagogika ne more biti le eno od tega. Tudi tisti učitelji, ki mislijo, da samo izobražujejo, tudi vzgajajo.
Vzgoja je krovni termin, ki združuje procese vzgajanja in izobraževanja.
Vzgoja oziroma vzgojno – izobraževalni proces je namirna in nenamirna dejavnost.
Vzgoja je namirna VZGOJA ali INTENCIONALNA VZGOJA (namira = intenca). Pojavlja se kadar imamo cilj vzgoje. Takrat imamo jasno tudi pot, sredstvo, da pridemo do tega cilja. Najširše se pojavlja v šoli. Kako si zadanemo metode, kar ne pomeni, da drugje nimamo cilja. Tudi v družini jo poznamo. Npr. Kako bo družina otroka naučila hoditi, da se bo postavil na noge. Tudi v predšolski vzgoji je.
NENAMIRNA ali FUNKCIONALNA VZGOJA: Ko nima cilja, zato tudi nima poti, sredstev, pa vendar vzgaja. Sami s seboj. Vsak, ki je v stiku z drugimi, vzgaja. Taima obsežen delež v družini – veliko več jo je kot intencionalne, v šoli pa jo je manj.

Obe vrsti vzgoje sta vedno prisotni.

Nenamirna vzgoja profesorja se kaže tudi na ustnem izpitu, ko študent/dijak ob odgovarjanju gleda kako bo profesor s svojo obrazno mimiko reagiral na njegov odgovor.

ZGODOVINA PEDAGOGIKE

praskupnost

• 
  delo je bilo pomembno za vse (tudi otroci so morali vstopiti v delovni ritem)
  
• 
  posnemanje je najelementarnejša oblika vzgoje, ni pa tudi najprimitivnejša, saj se tudi danes dogaja in vse posnemanje ne more biti najprimitivnejše. Npr. posnemanje obuvanja maminih čevljev… Bila je osnovna vzgojna komponenta. Otroci so posnemali početje odraslih.
  
• 
  Moralne norme (medsebojna pomoč, spoštovanje, resnicoljubje) – prav bi bilo, če bi se tudi danes pojavljali.
  

Danes lahko izpeljemo 2 procesa:

TOTEMIZEM: mistična povezanost z nadnaravnim, nenaravnim (verovanja v ikone, dež, kamenje, vreme…)

TABUIZEM: prepoved (tabu tema – tema o kateri naj ne bi govorili) danes ni teme o kateri naj se ne bi govorilo. O vsem moramo povedati po pravici. Če nas otrok vpraša kako pridemo na svet mu ne smemo lagati, povemo koliko je sposoben sprejeti. V praskupnosti se je prepoved nanašala na predvsem na ženske. Reklo se je, da je pedagogika pomenila vzgojo za dečke. Ko so moški govorili, ženske niso smele govoriti, ko so jedli, niso smele jesti…

• 
  INAUGURIRANJE: ustoličenje, prevzemanj prestola, oblasti (stolčka). V prvobitnem pomenu je tudi dokazovanje zrelosti. V praskupnosti so to ločeno dokazovali kaj so s posnemanjem odraslih dojeli (dečki/deklice ločeno). Ne glede na starost so mladi bili razglašeni za zrele ljudi, če so dokazali, da so bili sposobni skrbeti za družino. Fantje za nabiranje drv, lesa; ženske za delo doma.
  

SUŽNJELASTNIŠTVO:
Delitev dela:

Živinoreja, poljedeljstvo, trgovina. S pomočjo tega so dobivali denar. Razvije se računanje, zelo se poglobijo znanja iz geografije, širjenje plovnih poti.

Včasih je prišlo do viškov prehranskih proizvodov. Zaradi viškov se pojavijo t.i. trgovci. Najprej so trgovali blago za blago, vendar so kmalu ugotovili, da pri tem nimajo dosti profita, zato so izumili denar. Iz tega so potegnili prva računska znanja, sprva le s števili 1 in 2. za svoje delo so bila bistvena znanja geografije. Reka, ki so jo uporabljali za plovbo je bilo osnovno znanje geografije.

Področja, ki so izjemno napredovala:

• 
  SUMERCI: (živeli so na področju Eufrata in Tigrisa) – iznašli so glinene ploščice na katere so pisali znanja. Govorimo že o pisnih virih. Ustanovili so prve šole, ki so bile namenjene izključno le fantom. Te šole so bile le za bogate fante. V šolah je že bilo opredeljeno geografsko in matematično znanje. Urnik je bil prirejen vremenskim prilikam. Če je bilo doma delo, ni bilo šole. Trajala je tako dolgo dokler fantje niso obvladovali znanja (števili 1 in 2 ter področje Eufrata in Tigrisa). Šole so potekale ob sobotah in nedeljah – od tod izraz za nedeljske šole.
  
• 
  KITAJCI: izjemno so napredovali zaradi proizvodnje sviloprejke, ki je pomenila končni proizvod svilo, ki jo je bilo potrebno prodati. Ustanovili so prve šole za znanje iz sviloprejke. Tudi te šole so bile brez reda in le za bogate fante. Ker je bilo Kitajcev veliko, je bilo tudi bogatih veliko – zato so uvedli disciplino. Če niso bili disciplinirani, so bili kaznovani (tepež, oslovska klop, ki je bila postavljena na trg, kjer so vsi lahko videli fanta, ki je bil kaznovan).
  
• 
  EGIPT: šolski sistem je bil isti. Uvedli so papirus na katerega so pisali. Pisali so v hieroglifih. Značilno je tudi graditeljstvo (piramide).
  
• 
  STARI GRKI: razvili so filozofijo. Naj bi bili utemeljitelji civilizacije. Filozofi so opredeljevali ideal lepote in dobrote, ki se je širil v šolski sistem. Po kriteriju bogatih so bili vsi lepi tudi dobri in obratno. Zelo se je razvil besedni zaklad, zato so se razvila tudi mnoga področja. Šole za bogate fante so bile že bolj razvite. V šole uvedejo termine:
  

• 
  AGOGE: disciplina vezana na spolno vzgojo
  
• 
  TROFE: telesna vzgoja in telesna nega – razvoj olimpijskih iger
  
• 
  PAIDEA: vzgoja v duhu znanja in umetnosti – razvoj znanja preko besed, umetnosti in filozofije.
  

Šole so bolj dorečene, še vedno brez reda. Ko so šolanje nadaljevali so šli v šole PALESTRE, kjer je bil poudarek na trofe in agoge. Uspešni v palestri so šolanje nadaljevali v GIMNAZIUMIH, kjer je bil poudarek na paidei in agogeju.

Poznamo delitev šol sistema po krajih, kjer so nastala:

• 
  ATENSKI TIP: nežnejši tip, ki je bil za mile fante. Poudarjal je paideo in agoge
  
• 
  ŠPARTANSKI TIP: je bil v začetku namenjen vojščakom. Poudarjali so trofe in agoge.
  

Oba sistema sta se širila po celi Grčiji.

• 
  STARI RIM: še vedno je le za bogate fante. Razpršeno in izrazito so širili znanja. Uvedejo 4 termine v šole:
  

• 
  PIETETA: spoštovanje bogov, umrlih, veličin
  
• 
  DIGNITETA: vzvišenost, ugled, dostojanstvo
  
• 
  GRAVITETA: privlačnost
  
• 
  FIDES: zvestoba, iskrenost
  

Letnic ni treba znat!!!

1. 
   OBDOBJE: 800 – 300 pr. n.št. vzgoja s posnemanjem, poslušnost, morala, nagrada – forum – menjavali so se govorci, fantje so za nagrado lahko poslušali govorce.
   
2. 
   OBDOBJE: 300 – 145 pr. n. št. prve šole (ludusi), kjer so se učili pisati in brati ter računati. Uspešni fantje so lahko šolanje nadaljevali. Poudarjali so besedni zaklad.
   

LUDUS – GRAMATIČNE ŠOLE (slovnične šole – pravilna izgovorjava) – RETORIČNE ŠOLE (poudarek na govorništvu – potrebna filozofska znanja ipd.).

3. 
   OBDOBJE: 145 – 476 n. št.: grški učitelji, vendar še vedno velja rimski sistem. Uvedejo glasbo, gimnastiko, retoriko šole. Fantje uspešni na retoričnih šolah so se razpršili na 3 nadgradnje: inženirsko, medicinsko, pravno – nastanek rimskega prava.
   

• 
  FEVDALIZEM: pomeni nazadovanje. Šolanje prevzame cerkev: SKOLASTIKA (sistem cerkvene filozofije). Učitelji niso več pomembni. Pojavi se množična nepismenost. Fizično delo je bilo zaničevalno, zato je bilo za revne in manj lepe; psihično delo pa je bilo za bogate in lepe. Šole so še vedno bile za bogate, lahko so mislili, niso pa smeli opravljati nič fizičnega, tudi pisati ne. Pisali so le pisarji, ki pa niso smeli misliti. Učitelj je moral biti po meri cerkve, največkrat so to bili cerkovniki, ki ponavadi niso vedeli pisati in brati – učili so kar so znali (cerkvene pesmi, psalme…). Pojavlja se celo na Slovenskem. Znan je Blaž Konardej, ki je napisal pismo Mariji Tereziji, ki je zahtevala, da so se cerkovniki naučili brati in pisati.
  

Šole so delili na: SAMOSTANSKE, ŽUPNIJSKE in KATEDRALNE.
Samostanske so bile najprej zaprte, le za tiste, ki so se namenili samostanom. Kasneje so bile tudi odprte, ki so pomenile to, da so prišli po znanje in so se potem vračali domov. Sem so lahko šle tudi deklice !!! Poleg cerkvenih objektov so bile tudi posebne šole. Močno so se razživele (te šole za dekleta). Še vedno poudarjamo pomembnost URŠULINK. Delale so na treh področjih: gospodinjstvo, babištvo, kuharstvo..

Po križarskih vojnah so iznašli kompas, uro in papir, ki pa je bil sicer predrag za pisanje, pisali so na tablice. Rokodelci so imeli 7 rokodelskih veščin: poljedeljstvo, obdelava kovin, prehrana, navigacija, tkalstvo, medicina, gledališka umetnost. Na teh rokodelskih veščinah so slonele tudi šole.

Učne metode: formalne (ekskatedra), mehanične (učenje na pamet)

Mestne šole, trivialne šole.

• 
  HUMANIZEM IN RENESANSKA: humanizem (humanost) pomeni človečnost, ki se vnese v red. Renesansa= preporod. V tem času se zgodi tudi reformacija, kjer so na eni strani katoliki in na drugi strani protestanti. Za ta čas je v Sloveniji pomemben Trubar, vendar pa je malo ohranjenih njegovih knjig.
  

Pomemen je tudi THOMAS MORUS (1478 – 1535). Znan je po svojem delu »Utopija«. Pomemben je, ker je dan razdelil na tri dele (24/3). Iz tega je namenil 8 ur za delo, 8 ur za spanje in 8 ur za početje nečesa drugega (uvede prosti čas, ki v tistem času pomeni izobraževati se). V Utopiji je opisal svoja razmišljanja. Zaradi tega dela ga uvrščajo v utopične socialiste. Takrat je bilo utopično delati 8 ur (ker so vsi delali po 12 ur – tudi otroci). Bil je zelo revolucionaren. Zato je prišel v nemilost oblastem.

FRANCOIS RABELAIS (1494 – 1553) se v delu »Gargantua in partaguel« ponorčuje iz oblasti. Zavzema se za človeške komponente.

FRANCIS BACON (1561 – 1626) je napisal delo: »Velika obnova znanosti.« Prvi se je lotil klasifikacije znanosti. Notri jih klasificira glede na miselne procese, od katerih loči 3 vrste:

Iz POMNENJA se rojeva ZGODOVINA

Iz FANTAZIJE se rojeva POEZIJA

Iz MIŠLJENJA se rojeva FILOZOFIJA. Filozofijo je dalje razdelil na naravno teorijo, ki danes zajema vse naravoslovne vede, filozofijo narave, danes verstva ter antropologijo(vedo o človeku). Ta se še dalje razdeli na medicino , kozmetiko, atletiko, psihologijo, politiko in pedagogiko. Vse smeri so se obravnavale kot znanost.

• 
  MEŠČANSKA DRUŽBA je trajala med 2 industrijskima revolucijama.
  

1. 
   ind. rev. (1784, Watt, parni stroj)
   
2. 
   ind. rev. (1870, el. tok pogonska sila)
   

J. A. KOMENSKY (1592 – 1670): »Velika didaktika« napisal je veliko spisov, kjer se je zavzemal za osnovnošolsko izobraževanje za vse. Vendar to izobraževanje ni bilo takšno kot ga poznamo danes.

J. J. ROSSEU (1712 – 1778): »Emil ali o vzgoji) V delu poudarja pomen matere in očeta pri vzgoji (ni le mati pomemna pri vzgoji otroka). Bil je tudi proti sirotišnicam. Knjiga je bila zelo revolucionarna. Poudarjal je, da je pomembno, da imajo ženske, ki imajo otroke tudi same dojijo, dane najemajo dojilj. Ker so dojilje tudi v kavarnah so knjigo prepovedali – a je bilo že prepozno, saj je knjiga že pošla. (še danes narobe vzgajamo, ko otroku pravimo naj pokaže kako je velik, kako je močan, lej tam je mjav mjav, hov hov… pazi ajs…- vse to je pedagoška laž. Če se otrok udari najprej pogleda odraslega kako bo reagiral. Če bo takoj skočil k njemu bo otrok bolj jokal, tudi če ga v resnici ne bo bolelo.) Opisal je tudi 4 faze otrokovega razvoja:

0 – 2 let – pomembna je naravna vzgoja

2 – 12 let – razvoj čutil in telesnih aktivnosti ( z današnjim znanjem vemo, da to ni res. Otrokova čutila se razvijajo v materinem telesu. Mati svoje razpoloženje prenaša na otroka, če je vesela, žalostna… tako se bo počutil tudi otrok.

12 – 15 let – razvoj intelekta. Danes velja trditev, da se intelekt začne razvijati najkasneje ob rojstvu. Na to vpliva tudi genska zasnova.

15 – 18 let – šolanje za poklic – najprimitivnejša faza. V primerjavi z danes velja za najmanj sporno. Otrok naj bi do 15 leta hodil v šolo, potem pa šel v poklic.
J. H. PESTALOZZI (1746 – 1828): Človek naj misli in dela, zatočišče sirotam.
J. F. HERBART (1776 – 1841) pouk je nameren in nenameren. Cilj pouka je osvajanje znanj.

• 
  UTOPIČNI SOCIALIZEM: vsi so se zavzemali za: skrajšani delovni čas, ljudsko oblast, brez privatne lastnine, družbo brez izkoriščanja. Zavzemali so se za bitko proti kapitalizmu.
  

CHARLES FURIER (1772 – 1837) je ustanovil kolonijo, ki jo je imenoval FALANGA. Poleg osnovnih stališč se je zavzemal za delovno vzgojo, umetniški in intelektualni razvoj in za moralno vzgojo.

ETIENNE CABET: je svojo kolonijo imenoval IKARIJA. Delovala je dlje. V tem času je napisal knjigo Pot v ikarijo. Izpostavil je pomembnost vzgojnih komponent. Poznal je fizično vzgojo (telesna, delovna), moralno, industrijsko, meščansko in znanstveno vzgojo.

ROBERT OWEN je bil bogatejši od prejšnjih dveh in je svoje ideje v kolonijah idealiziral s svojim ndenarjem, zato so njegove kolonije trajale dlje. Njegova kolonija se je imenovala NOVA HARMONIJA. Poudarjal je, da je z vzgojo potrebno začeti zelo zgodaj. Zato ustanovi jaslice stacionirane v kolonije. Ustanovi tudi vrtec, 4-letno OŠ namenjeno vsem ne glede na spol in status; prvič se pojavi tudi večerna šola – ki je potekala po službi.
V kolonijah so imeli vsi isti status.

• 
  MARKSIZEM IN SOCIALIZEM: Marks, Engels, Lenin
  

• 
  Človek je individum, ima poseben odnos do narave – človek je nekaj posebnega, čeprav smo si podobni.
  
• 
  Človek je kolektivno (socialno) bitje in stopa s človekom v družbene odnose. – individum sam po sebi ne more funkcionirati. Sam s sabo se ne moreš pogovarjati, delati…
  
• 
  Objektivni faktor proizvodnje je človek z znanjem, izkušnjami, navadami, zavestjo.
  

N. K. KRUPSKA: politehnicizem (se je izkazal kot skrajšan pouk), samoupravljanje (umestila ga je v šolo).

1. 
   S. MAKARENKO (1880-1939): dialektično poenotenje pedagoške teorije, prakse. Postavil je tezo: mladovetne kriminalce je mogoče z vzgojo in delom preoblikovati v vredne ljudi. Kolonija, ki jo je ustanovil je bila zelo uspešna – ena izmed njih se je imenovala po Maksimu Gorkem. Svoj dokaz iz kolonije je opisal v knjigi »Pedagoška pesnitev«. Drugo področje njegovega delovanja je bilo na področju šolstva. Menil je, da je treba 4-letno OŠ izobraževanje podaljšati in razdeliti na dva dela (razrednja in predmetna stopnja). Je izjemnega pomena. Pomembno je, da mladi vedo kaj bi radi najprej, zato ustanovi poklicne svetovalnice. Deluje tudi na področju sekundarnega šolanja (poklicne in strokovne SŠ – gimnazije pa so sicer poznali že iz časa fevdalizma). Delil je tudi terciarno izobraževanje na stopenjsko (fakultete).
   

FAKTORJI ČLOVEŠKEGA RAZVOJA

TEORIJA PREFORMACIJE:

Preforma je nekaj kar se zgodi prej – pred rojstvom.

Vsi deli telesa se oblikujejo v embriju in se z rastjo proporcionalno večajo. Teorija ne drži povsem, saj se proporciji ne večajo enako.

TEORIJA POSTFORMACIJE ALI EPIGENEZE:

V organski materiji se ne govori o zarodku, ampak se oblikujejo nagnjenosti, ki se v življenju izpopolnjujejo. (npr.: otrok ob rojstvu mora zajokati. Novorojenčka testirajo po barvi joka, kože…). Z jokom si sčisti dihalne poti. Če bi se ta nagnjenost preporcionalnosti večala, bi samo jokali.

TEORIJA PANGENEZE (DARWIN):

Nasledsvo se oblikuje v gemulah, ki z razplojevanjem prehaja na potomstvo.

GALTONOVA TEORIJA:

Govori o dednih zasnovah, ki se preko sorodstva nasledujejo v neskončnost. Polovico vsebin dedujemo od staršev, četrtino od starih staršev…dokler ne pridemo do Adama in Eve (1 človek).

Formula:
D=
Npr.: ko se zgodi, da se beli mami in belemu očetu rodi temen otrok. Gene dobi ot svojih prapotomcev.
GENETIKA: (J. G. MANDELA): materialni nosilci dednih dispozicij so kromosomi, ki jih sestavljajo geni (dedne zasnove).
TEORIJA NATIVIZMA (A.SCHOPENHAUER):

V razvoju človeka sta pomembni dednost (vpliva na razvoj otroka) in človekova volja (ni vedel kaj je volja. Če je volja človekova aktivnost, je Schopenhauer že zelo blizu dejstva).

TEORIJA EMPIRIZMA:

V razvoju empirizma je najbistvenejše okolje – je pomembno, ni pa edino.

SOCIOGENETSKA TEORIJA (ROTERDAMSKI):

Človek se rodi kot nepopisan list, oblikuje ga vzgoja.

TEORIJA KONVERGENCE (STERN):

V razvoju človeka sta najpomembnejša dednost in okolje.

SODOBNA TEORIJA:

Združuje teorijo konvergence in empirizma. Razloži voljo, ki izhaja iz teorije nativizma. Volja je človekova aktivnost. Na razvoj človeka vplivajo dedne dispozicije (dednost), okolje in aktivnost. Vsi trije faktorji vplivajo na človeški razvoj.

Dednost: s tem se ukvarja genetika, biologija, psihologija, kloniranje.
Aktivnost: s tem se ukvarjajo kinezološke znanosti (športne znanosti), biologija, psihologija, pedagogika.
Okolje: s tem se ukvarja pedagogika.
Kaj je okolje v tem kontekstu?

V različnih okoljih je različna pedagogika:đ

• 
  ko se otrok rodi, je okolje. Okolje je otrokova družina, ki predstavlja primarno okolje; vse ostalo je sekundarno okolje (jaslice, vrtec, šola, izvenšolske aktivnosti…)
  
• 
  predšolsko okolje
  
• 
  šolsko okolje
  

.

.

.

DEJAVNIKI VZGOJE:

1. 
   DRUŽINA
   
2. 
   PREDŠOLSKA VZGOJA
   
3. 
   ŠOLE
   
4. 
   POSEBNA VZGOJA
   

Vsak od teh dejavnikov ima svojo pedagogiko.

1. DRUŽINA:

Kaj je?

Vedno jo tvori otrok!!! Tudi, če živi le z enim staršem, je posvojen…Samo zakonca nista družina.

Ločimo popolno, nepopolno in nadpopolno družino.

Popolno družino tvorita istospolna partnerja z vsaj enim otrokom. Ni nujno, da sta partnerja v zakonski zvezi.

Za nepopolno družino gre takrat, kadar gre za enega odraslegaz vsaj enim otrokom, drug partner pa je umrl, se odselil…

Nadpopolno družino tvori samo ista linija: stari starši, prastarši…(sociologi uvrščajo sem vso širno sorodstvo).
PROCESI V DRUŽINI:

• 
  POSNEMANJE je najelementarnejša (ne najprimitivnehjša) vzgoja. Dogaja se vedno. Je prevzemanje površinskih vzorcev dela. Hitro se zgodijo in tudi hitro pozabijo. (otrok si obuva mamine čevlje, se našminka… To naredi le nekajkrat)
  
• 
  VZGOJA: poznamo namerno (intencionalno) in nenamerno (funkcionalno) dejavnost. K vzgoji sodi vzgajanje in izobraževanje. V družini je več vzgajanja in več funkcionalne vzgoje (nenamerne). Vzgoja je namerna, ko ima cilj z metodami, sredstvi; nenamerna, pa ko nima cilja, pa vseeno vzgaja.
  
• 
  SOCIALIZACIJA: členimo jo po dveh pomenih:
  

1. 
   sociološki pomen: pomeni včlenjanje oz. včlanjanje v skupine. Najprej v družino, potem pa še v druge skupine (šola, vrtec…). Traja vse življenje. Najintenzivnejša skupina je družina, kjer poteka primarna socializacija. Sekundarna socializacija poteka v šoli, terciarna pa se pojavi na stara leta (služba ali drugo okolje – prijatelji…). Družina je edino okolje, ki se otroku prilagaja (seveda govorimo o urejeni družini). Npr.: domov prinesemo novorojenčka. Ko pride domov ga vsi najbližji pridejo pogledat, starši pa bi najraje videli, da se ga nihče ne bi dotikal, da se otroku ne bi kaj zgodilo.
   
2. 
   pantropološki pomen: pomeni učlovečenje: človek se človeči v našem družbenem prostoru do 20 leta. Človeči se v razum, zavest. Na maturi imaš največ znanja, potem se usmeri v eno smer. Okolje je tisto, ki pomaga učlovečiti človeka. Nenormalno okolje (patološki pojavi – agresija:fizična, psihična, ignoranca, pridiganje, alkoholizem…-ne imeti časa za otroka) ne omogoča hitrega in normalnega učlovečenja.
   

Zelo pomembno je kako preživimo čas z otrokom in ne koliko časa preživimo z njim.

Učlovečiti se je mogoče le v človeškem okolju.

• 
  IDENTIFIKACIJA: (istovetenje)
  

Je navidezno podobna posnemanju, vendar to ni posnemanje.

• 
  je ponotranjanje vzorcev vedenja.
  
• 
  Je proces, ki traja vse življenje
  
• 
  Najmočnejša je v družini. Opredeljujemo jo lahko do 6 leta (se pojavlja tudi kasneje, le da ta moč usiha). Skoraj vedno je istospolna. Deklica se istoveti z mamami, dečki pa z očeti.
  
• 
  Identifikacijski izbruhi kasneje po 6. letu) – pubertetnica gre na sprehod. Sprehaja se 3-4 ure, domov pride z blond lasmi. Starši jo čudno pogledajo, ona pa jim pove, da ji je sonce posvetlilo lase. – želela se je identificirati z nekom. Starši so krivi, da se je zlagala, ker nimajo takšnega odnosa do nje, da bi jim zaupala.
  
• 
  1. razred. Deklice o tako navdušene nad učiteljicami, da želijo to postati, ko bodo večje. Kasneje ugotovimo, da so te želje le površinske (npr. ker ima učiteljica lepo torbico, obleko, frizuro…)
  
• 
  pozitivna identifikacija se kaže, ko otrok prevzame pozitivne vzorce vedenja in jih osvoji.
  

VZGOJNI ODNOSI:

1. 
   AVTOKRATSKI
   
2. 
   ANARHIČNI
   
3. 
   DEMOKRATIČNI
   

1. 
   AVTOKRATSKI: nekdo v družini je jaz (tisti, ki vse ve, vse določa…). Komunikacije so enosmerne navzdol. Otrok v takem odnosu ne more bit to kar je, je odrasel v malem. V novejšem času je večkrat mama avtokratska.
   

2. 
   ANARHIČNI: ali KAOTIČNI ODNOS ali odnos nereda. Tu so odnosi neurejeni, neurejena je tudi komunikacija. Lahko se zgodi, da otrok prevzame vodečo situacijo – govorimo o PEDOCENTRIZMU (otrok je v središču dogajanja). Ga je veliko več kot se ga zavedamo. Npr: mama gre po nakupih z otrokom. Otrok vidi čokolado in jo hoče imet. Mama je noče kupit. Otrok se začne dret in se dere toliko časa, da jo mama kupi samo zato, da bo dal mir.
   

VZGOJA MORA IMET VEDNO OKVIR, ki je vedno dogovorjen.

3. 
   DEMOKRATIČNI ODNOS: enakopravno partnerstvo. Dvosmerna komunikacija. Otrok lahko sodeluje pri vsakem pogovoru (brez kakih šifer…). Samo tako bo lahko dojel probleme, ki nastajajo.
   

PREDŠOLSKA VZGOJA

• 
  PREDŠOLSKA PEDAGOGIKA
  

Vzgojno pomembne značilnosti predšolskega obdobja:

1. 
   BIOLOŠKI DEFICIT: ko se otrok rodi pride do biološke razdelitve. Takrat takoj zajoka (mora) – bolj intenzivno in močno zajoka, hitreje se sčistijo dihala. To je bistvena značilnost. Potreba po samouveljavljanju.
   

2. 
   ELASTIČNOST: otroci so izjemno dostopni za vtise iz okolja. Povezano z identifikacijo in socializacijo. Zaradi elastičnosti je otrokovo predšolsko obdobje zelo ugodno za učenje, predvsem za učenje tujega jezika – besede jemlje za sinonime (kasneje prevajamo).
   

3. 
   ČUTNOST: pomeni čustvo ugodja in neugodja. Usta so otrokovo prvo čutilo. Vse nese v usta.
   

4. 
   SUGESTIBILNOST: prevzemanje stališč, mnenj iz okolja. Je v tesni povezavi z identifikacijo in socializacijo. Npr: kake barve je jakna? Bela. Od kod izraz bela?
   

5. 
   POPOLNA ČUSTVENOST (TOTALNA AFEKTIVNOST): sposobnost otroka, da prehaja iz ene čustvene skrajnosti v drugo. Če mu delaš buci buci se bo smehljal na vse grlo, četudi je bil prej žalosten.
   

6. 
   DUŠEVNA RANLJIVOST: povezovanje s čustvenostjo. Dobesedno je to občutljivost na moje (moja mama, oče, igračka…). Prvorojenec pogosto postane ljubosuen na mlajšega brata/sestro. Takrat je treba paziti na ta moje – mora znat posojat stvari.
   

7. 
   EGOCENTRIČNOST: povezana z biološkim deficitom. Želja po izstopanju, ljubkovanju, preklinjanju.
   

8. 
   USMERJENOST V IGRO: vsi ljudje se igramo – tako dolgo ima življenje smisel. V predšolskem obdobju je igra izjemno pomembna. Telesno se razvija socialna zrelost, sposobnost čustvovanj. Igro moramo zato spodbujati. Igrati se mora sam s sabo, z igračkami, z vrstniki in z odraslimi. Igra pa je lahko tudi učinkovito diagnostično in terapevtsko sredstvo – pri psihologih, psihiatrih.
   

Preko risbe ugotavljamo čustveno navezanost na določene elemente (npr. skozi risbo družine, navezanost na družinske člane).