Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja zvo-1-A

1. členu predlaganega zakona se veljavni zakon dopolnjuje z navedbami direktiv, ki so z zakonom prenesene v slovenski pravni red. Gre za prenos zahtev posameznih direktiv, po katerih mora pravni akt države članice, s katerim se zahteve direktive prenašajo v nacionalni pravni red, vsebovati tudi sklicevanje na posamezno direktivo.
V 2. členu predlagana dopolnitev pojma najboljša razpoložljiva tehnika je potrebna zaradi natančnejše opredelitve tega pojma, predvsem v zvezi z njegovo uporabo v nadaljevanju veljavnega zakona, povezanih s prenosom ustreznih direktiv EU, ki zahtevajo uporabo najboljši razpoložljivih tehnik. Po predlagani rešitvi je najboljša razpoložljiva tehnika definirana z referenčnimi dokumenti (BAT Reference Document – BREF). Te dokumente sprejme Komisija EU in svojo odločitev objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Referenčni dokumenti so dosegljivi na spletnih straneh Eurepean IPPC Bureau, to je posebne institucije, ki jo je ustanovila Komisija EU. Ti dokumenti sicer nimajo značaja splošnega pravnega akta, pač jih države članice morajo upoštevati pri odločitvah z zvezi s pogoji delovanja določenih vrst naprav, pristojni organ EU pa bo na njihovi podlagi lahko sprejemal tudi odločitve v zvezi z mejnimi emisijskimi vrednostmi, standardi kakovosti okolja in drugimi ukrepi varovanja okolja.
S 3. členom predlaganega zakona se precizira določba veljavnega zakona, po kateri vlada predpisuje mejne vrednosti emisij za nove naprav in dodaja nov odstavek, po katerem ima vlada pristojnost, da s predpisom, ki določa mejne vrednosti emisij iz naprav, določi tudi, katere naprave se šteje za obstoječe naprave na dan uveljavitve takšnega predpisa in določi rok, do katerega se mora naprava prilagoditi novemu predpisu in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
V 4. in 5. členu predlaganega zakona se spreminja veljavni zakon zaradi natančnejše uskladitve z zahtevami nekaterih direktiv EU, po katerih je potrebno za izvajanje določenih dejavnosti dovoljenje, npr. Direktivo 442/75/EGS o odpadkih ali Direktivo 93/12 o vsebnosti žvepla v nekaterih tekočih gorivih.
V 6. členu predlagana sprememba, ki se nanaša na nadomestitev besedne zveze »uvoz, izvoz in tranzit odpadkov« z besedno zvezo »čezmejno pošiljanje odpadkov« je potrebna zaradi terminološke uskladitve z Uredbo Sveta št. 259/93/EGS z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje s spremembami (UL L št. 30 z dne 6. 2. 1993). Druga nadomestitev pa je redakcijske narave, potrebna zaradi spremembe 3. člena predlaganega zakona, ki že vključuje okrajšavo za besedno zvezo Evropska unija.
Dopolnitev, predlagana v 7. členu, določa, da mora pooblaščenec za varstvo okolja sodelovati tudi s svetovalcem za kemikalije, kot ga določa zakon o kemikalijah.
Dopolnitev veljavnega zakona, ki je predlagana v 8. členu, je potrebna zaradi doslednega prenosa zahtev Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje. Po njej se celovita presoja vplivov na okolje izvede tudi za druge plane, če pristojni organ oceni, da bi njihova izvedba lahko imela pomembnejše vplive na okolje. Ministrstvo bo ocenjevalo potrebnost izvedbe celovite presoje vplivov plana na okolje na podlagi kriterijev, ki jih bo predpisala vlada, gre pa za kriterije, določene v Prilogi III navedene direktive. Direktiva prav tako vsebuje določbe, katerih načrti in programi niso predmet celovite presoje, gre pa za načrte in programe s področja obrambe države, zaščite in reševanja ter javnih financ. Skrajšan pa je tudi rok, v katerem ministrstvo sporoči pripravljavcu plana, ali bo treba zanj izvesti celovito presojo vplivov na okolje in sicer s 60 dni na 30 dni.
V 9. členu predlagana ureditev se nanaša na plačilo stroškov revizije okoljskega poročila, kadar je pripravljavec plana občina, plan pa se nanaša na gradnjo gospodarske infrastrukture lokalnega pomena. V teh primerih bo stroške nosilo ministrstvo, pristojno za varstvo okolja.
V 10. členu predlagana dopolnitev je potrebna zaradi doslednejše uskladitve z Direktivo 2001/42/ES, po kateri vsebuje okoljsko poročilo tudi informacije, povezane z vplivi izvedbe plana na zdravje ljudi, krajino in materialne dobrine, zaradi česar je potrebno, da je v določitev obsega poročila in njegovo oceno vključeno tudi pristojna ministrstva.
Določbe 11. člena predlaganega omogočajo ministrstvu, da pridobi pisno mnenje o planu in okoljskem poročilo druge države članice v primeru vpliva izvedbe plana te države na ozemlje Republike Slovenije tudi od okoljskega izvedenca.
Določba 12. člena je potrebna zaradi skrajšanja roka za izdajo mnenja pristojnih institucij in pravilnejše opredelitve mnenja pristojnih ministrstev v postopku sprejemanja prostorskih aktov. Dopolnitev člena z novim petim odstavkom je potrebna zaradi tega, da v postopku sprejemanja planov ne bi prihajalo do podvajanja, kadar je z zakoni, na podlagi katerih se sprejemajo plani, ki so predmet celovite presoje vplivov na okolje, že predpisana zahteva za pridobitev soglasja ministra, pristojnega za okolje. V takšnih primerih se bo to soglasje nadomestilo s sklepom o potrditvi plana, če bo minister ugotovil, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi.
Sprememba veljavnega zakona, predlagana v 13. členu, je potrebna, ker je bil rok 30 dni za izdajo predhodne informacije prekratek za določene vrste posegov. Zahtevane informacije za določitev okoljskih pogojev v zvezi s pridobitvijo okoljevarstvenega soglasja, še posebej v povezavi z okoljevarstvenim dovoljenjem za tako imenovane IPPC naprave, to je za naprave iz 68. člena veljavnega zakona, je preveč kompleksna, da bi jo bilo mogoče dati v zahtevanem roku. Zaradi tega je za njih predlagano podaljšanje roka in sicer na 60 dni. Za ostale posege pa ostane dosedanji rok, to je 30 dni.
Z določbo 14. člena se v povezavi z določbo 17. člena predlaganega zakona daje ministrstvu možnost, da zavrže vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja, če poročilo o vplivih na okolje ali njegova revizija nista izdelana v skladu z zahtevami, ki jih na podlagi pooblastila iz šestega odstavka 54. člena zakona ali predlagane dopolnitve 55. člena veljavnega zakona predpiše vlada. Takšna ureditev je potrebna zaradi zagotavljanja kakovosti poročila o vplivih na okolje.
Dopolnitev 55. člena veljavnega zakona, predlagana v 15. členu, bo dodatno prispevala h kvaliteti instituta revizije okoljskega poročila ali poročila o vplivih na okolje s podrobnejšo opredelitvijo vsebine revizije.
Tudi določbe 16. člena predlaganega zakona prispevajo k zagotavljanju nadzora nad kakovostjo okoljskega poročila in poročila o vplivih na okolje z omejitvijo obdobja, za katero je lahko okoljski izvedenec imenovan in možnostjo njegove predčasne razrešitve. Po predlagani ureditvi bo minister okoljskega izvedenca imenoval za obdobje petih let z možnostjo podaljšanja in ne več za nedoločen čas. Prav tako pa ga bo lahko razrešil tudi v primeru, če bo ministrstvo dvakrat zavrglo vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja, pri čemer bo ugotovilo, da okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje nista bila izdelana v skladu s predpisanimi zahtevami, okoljski izvedenec pa ju je ocenil za kakovostno in ustrezno, ali da je okoljski izvedenec sam izdelal revizijo, za katero je ministrstvo ugotovilo, da ni bila izdelana v skladu s predpisanimi zahtevami.
Določba 18. člena predlaganega zakona je identična določbi 10. člena, enaki pa so tudi razlogi zanjo.
Z določbo 19. člena je predlagano skrajšanje roka za izdajo okoljevarstvenega soglasja in sicer s treh mesecev na dva.
V 20. členu gre za uskladitev z določbami zakona, ki se nanašajo na spremembe dovoljenj v primeru, ko pride do spremembe firme ali sedeža upravitelja.
Določba 21. člena je potrebna zaradi uskladitve z določbo 3. člena predlaganega zakona.
V 22. člena predlagana sprememba veljavnega zakona je potrebna zaradi doslednejše uskladitve z določbami 18. člena veljavnega zakona.
Določba 23. člena bo omogočila, da bo investitor ali upravljavec naprave vodil dva ločena postopka, in sicer postopek za pridobitev okoljevarstvenega soglasja in postopek za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.
V 24. členu predlagano črtanje besedila 5. podpoglavja veljavnega zakona je potrebno, ker so identične rešitve predmet zakona o vladi.
Z rešitvami, predlaganimi v 25. členu, bo monitoring naravnih pojavov in stanja okolja zagotavljala država neposredno in sicer v okviru ministrstev ali v okviru organizacij, katerih ustanoviteljica je.
Z določbami 26. člena predlaganega zakona se prenaša zahteva Direktive 2004/101/ES, ki določa, da morajo biti podatki o skupnih naložbah dostopni javnosti, skladno z Direktivo 2003/4/ES, ki ureja dostop javnosti do okoljskih podatkov. Ta direktiva je v slovenski pravni red prenesena z ustreznimi določbami veljavnega zaklona o varstvu okolja in Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. /02)
Določba 27. člena je potrebna, ker občina ni pristojna za zadeve, povezane s skupnimi naložbami zaradi izvajanja Kjotskega protokola.
V 28. členu gre za redakcijske popravke napak v veljavnem zakonu.
V 29. členu predlagana sprememba je potrebna zaradi doslednejše uskladitve z zahtevami Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13.oktobra o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov v Skupnosti in dopolnitvi Direktive 96/61/ES, ki se nanaša na vsebino vloge.
Določbe 30. člena so potrebne zaradi uskladitve delovanja registra emisijskih kuponov, skladno z Uredbo 2216/2004/ES, saj mora upravljavec naprave svoje emisijske kupone predati registru, ki opravlja vse postopke, predvidene z navedeno uredbo, med drugim tudi razveljavlja te kupone, in ne ministrstvu.
Določbe 31. člena predlaganega zakona so potrebne zaradi natančnejše opredelitve, kaj se šteje za spremembo naprave in s tem povezano obveznostjo spremembe dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov.
Določba 32. člena in 33. člena sta potrebni zaradi nomotehničnih razlogov uskladitve dikcije.
Določbe 34. člena urejajo obveznost upravljavcev naprav v primeru prenehanja veljavnosti dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov ali njegovega odvzema pred iztekom vsakokratnega obdobja. Upravljavci naprav morajo tudi v takšnem primeru izdelati poročilo o emisijah za preteklo leto, ki pa mora zajemati obdobje od začetka tekočega koledarskega leta pa do datuma, ko postane odločba o prenehanju ali odvzemu dovoljenja pravnomočna. Upravljavec mora predati količino emisijskih kuponov, ki ustreza količini preverjenih emisij iz poročila.
Določbe 35. člena so potrebne zaradi doslednejše uskladitve z zahtevami Direktive 2003/87/ES in izvajanja Uredbe 2216/2004/ES, po kateri mora upravljavec naprave v 10 dneh od pridobitve dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov odpreti račun upravljavca naprave v registru emisijskih kuponov, kar po določbi 123. člena veljavnega zakona ne bi bilo mogoče, saj se okoljevarstveno dovoljenje izda pred nameravano gradnjo.
Določbe 36. člena predlaganega zakona dopolnjujejo 125. člen veljavnega zakona z opredelitvami tako imenovanih kjotskih enot, to je enote zmanjšanja emisij in enote potrjenega zmanjšanja. Te enote se bodo izdale v primeru izvedbe skupne naložbe na podlagi 6. ali 12 člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja.
Določbe 37. člena predlaganega zakona v delu precizirajo določbe veljavnega zakona, ki se nanašajo na državni načrt razdelitve emisijskih kuponov glede določitve novih naprav, ki jim pripadajo emisijski kuponi iz rezerve. V drugem delu pa prenašajo zahteve Direktive 2004/101/ES, po katerih mora biti delež takoimenovanih kjotskih enot, ki jih upravljavci naprav lahko uporabijo za kritje svojih obveznosti, določen v državnem načrtu razdelitve emisijskih kuponov.
Določba 38. člena predlaganega zakona je redakcijske narave, z njo pa se odpravlja tiskovna napaka.
Določbe 39. člena predlaganega zakona urejajo način podelitve emisijskih kuponov upravljavcem novih naprav, saj ureditev tega vprašanja v veljavnem zakonu ni bila ustrezna. Ministrstvo bo podlagi meril in kriterijev iz državnega načrta izdalo odločbo o celotni količini emisijskih kuponov, ki pripadajo upravljavcu nove naprave od dneva vložitve vloge za podelitev emisijskih kuponov pa do konca posameznega obdobja in o sorazmernem deležu za tekoče in vsako naslednje koledarsko leto najkasneje v dveh mesecih od prejema vloge za podelitev emisijskih kuponov. Ministrstvo bo na podlagi odločbe podelilo emisijske kupone za tekoče leto z dnem pravnomočnosti odločbe, za vsako naslednje leto pa do 28. februarja tekočega leta, tako kot za upravljavce obstoječih naprav. Ministrstvo ne bo podelilo preostanka emisijskih kuponov, če bo upravljavcu naprave pred iztekom obdobja dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov prenehalo po določbah 121. člena zakona ali pa mu bo odvzeto po določbah 122. člena zakona.
V ostalem delu tega člena gre za manjše prilagoditve veljavne ureditve, povezane s predlaganimi spremembami.
S 40. členom se dodajata dva nova člena. 130.a člen ureja prenos emisijskih kuponov, saj to vprašanje v veljavnem zakonu ni bilo urejeno. Ministrstvo bo lahko podelilo preostanek sorazmernega deleža emisijskih kuponov, ki bi sicer bi pripadal upravljavcu naprave, pa mu je dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov prenehalo ali mu je bilo odvzeto, osebi, ki bo od tega upravljavca s pravnim poslom pridobil njegovo napravo, ta pa bo še naprej delovala na ozemlju Republike Slovenije. V tem primeru bo moral kupec ob zahtevi za podelitev emisijskih kuponov predložiti tudi notarsko overjeno ustrezno pogodbo
130.b člen ureja uporabo takoimenovanih kjotskih enot kot zahteva Direktiva 2004/101/ES. Upravljavec naprave bo lahko za izpolnjevanje svoje obveznosti predaje tiste količine emisijskih kuponov, ki ustreza količini izpuščenih toplogrednih plinov, uporabil tudi kjotske enote, in sicer do deleža, določenega v državnem načrtu. Upravljavec naprave bo moral o svoji nameri obvestiti ministrstvo, to pa bo na podlagi obvestila izdalo registru emisijskih kuponov nalog, da upravljavcu naprave podeli in nemudoma preda ustrezno količino emisijskih kuponov v zameno za vsako enoto, ki jo ima upravljavec v registru emisijskih kuponov in jo namerava uporabiti za izpolnjevanje svoje obveznosti.
Določba 41. člena predlaganega zakona je potrebna zaradi uskladitve z Uredbo 2216/2004/ES, saj ta omogoča, da prodajalec sam, brez posredovanja zahteve registru, vpisuje dogovorjene pravne posle v ustrezen račun kupca v registru.
Z 42. členom predlaganega zakona se veljavni zakon dopolnjuje z določbo, ki jo omogoča Uredba Komisije 2216/2004/ES, ki ureja vprašanja registra emisijskih kuponov. Na podlagi zakona in navedene uredbe bo vlada določila nadomestilo, ki ga bodo morali plačevati uporabniki registra emisijskih kuponov v Republiki Sloveniji.
V 43. členu predlagana dopolnitev veljavnega zakona je potrebna zaradi zahtev Uredbe 2216/2004/ES, ki ureja delovanje registra emisijskih kuponov. Določbi 11.in 12. člena navedene uredbe zahtevata od države pogodbenice Kjotskega protokola, da v registru emisijskih kuponov odpre z uredbo določene vrste računov. Zaradi tega je treba določiti, organ, ki v imenu države upravlja s temi računi, to pa je po predlagani ureditvi ministrstvo.
S 44. členom predlaganega zakona je urejeno vprašanje možnega ostanka emisijskih kuponov iz rezerve državnega načrta, ki bi jih ne bi bilo mogoče podeliti ali prodati na dražbi upravljavcem novih naprav. Po predlagani ureditvi, bi se ti kuponi razveljavili. S takšnim ukrepom bi država dodatno prispevala k izpolnjevanju obveznosti, sprejetih z ratifikacijo Kjotskega protokola.
Določbe 45. člena in 46. člena predlaganega zakona so redakcijske narave.
S 47. členom predlaganega zakona so prenesene zahteve Direktive 2004/101/ES, v delu, kjer gre za opredelitev projektne dejavnosti.
Določbe 48. člena predlaganega zakona, s katerimi se črta del besedila tretjega odstavka 141. člena so potrebne, ker so zaradi prenosa Direktive 2004/101/ES ta vprašanja urejena v spremenjenem 126. členu veljavnega zakona, ki ureja državni načrt.
Določbe 49. člena pomenijo prenos zahtev Direktive 2004/101/ES, ki se nanašajo na ogibanje dvojnega štetja emisijskih kuponov in takoimenovanih kjotskih enot upravljavcem naprav, ki morajo pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov. Za skupno naložbo v takšni napravi, zaradi katere se neposredno zmanjša ali omeji emisija toplogrednih plinov v ozračje, se kjotske enote podelijo le, če upravljavec te naprave zahteva od upravljavca nacionalnega registra emisijskih kuponov razveljavitev enake količine emisijskih kuponov, s katerimi razpolaga v registru emisijskih kuponov.
Za skupno naložbo v takšni napravi, zaradi katere pride do posrednega zmanjšanja ali omejitve emisije toplogrednih plinov, pa se kjotske enote podelijo le v primeru, če se v registru emisijskih kuponov države, v kateri so bile skupne naložbe izvedene, razveljavi enaka količina emisijskih kuponov oziroma njim enakovrednih pravic.
Z določbo 50 člena predlaganega zakona se daje možnost državi, da subsidiarno ukrepa v primeru, ko občina ne zagotavlja izvajanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja.
V 51. členu predlagane spremembe spreminjajo določbe veljavnega zakona v delu, ki se nanaša na sredstva za delovanje Sveta RS za okolje. S predlagano spremembo se bodo sredstva za delovanje Sveta RS za okolje zagotavljala v okviru sredstev za delovanje Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih organov. Takšna rešitev je bolj sistemska, saj je Svet RS za okolje organ Državnega zbora in ne Vlade RS ali ministrstva za okolje. Zaradi tega je tudi primerneje, da se sredstva za njegovo delovanje zagotavljajo v okviru Državnega zbora. Med predlagatelje članov sveta pa so dodani tudi javni raziskovalni zavodi.
Določbe 52. in 53. člena se nanašajo na podrobnejšo opredelitev nalog inšpekcijskega nadzora.
Določba 54. člena se nanaša na opredelitev prekrška, ki je v veljavnem zakonu pomotoma izpadel in zaradi napačnega sklicevanja.
Z določbami 55. člena predlaganega zakona se podobno kot pri Zakonu o prirejanju iger na srečo predlaga, da Vlada RS s posebnim aktom določi, da se del koncesijske dajatve, ki pripada občini, ne šteje v izračun njenih lastnih prihodkov. Namen predlagane ureditve je prispevati k povečevanju gospodarskega razvoja občine, ob upoštevanju finančno nevtralnih učinkov na obseg potrebnih sredstev finančne izravnave, ki se zagotavljajo občinam v državnem proračunu. Vlada bo ta del določila na podlagi svojega predpisa, v katerem bo določila, kaj se šteje med omejeno rabo prostora in razvojno pomoč, način izkazovanja stroškov in merila za določitev dela plačila za koncesijo zaradi stroškov, ki jih ima občina zaradi omejitev rabe prostora ali drugih razvojnih potreb, povezanih z izvajanjem koncesije.
Določba 56. člena je potrebna zaradi uskladitve z določbo 49. člena veljavnega zakona o varstvu okolja, ki ureja celovito presojo vplivov državnega lokacijskega načrta.
Določba 57. člena ureja položaj obstoječih upravljavcev naprav, ki si morajo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po določbah 82. člena veljavnega zakona o varstvu okolja.
Z določbo 58. člena predlaganega zakona se izključuje izvedba postopka celovite presoje vplivov na okolje za gozdnogospodarske načrte gozdnogospodarskih enot, ki se bodo izdelali v obdobju do vključno leta 2010 in bodo sprejeti po postopku, določenim v predpisih o gozdovih, pod pogojem, da se zanje izdela okoljsko poročilo skladno s prvim, drugim in tretjim odstavkom 41. člena ZVO-1 in da ministrstvo, pristojno za gozdarstvo, zagotovi ustrezno kvaliteto tega poročila.
Določbe 59. in 62. člena so potrebne zaradi ureditve uveljavitve predlaganih sprememb, ki so predmet 16. in 51. člena predlaganega zakona.
Določbe 60. in 61. člena predlaganega zakona so potrebne zaradi prenosa zahtev direktive 2004/101/ES, ki se nanašajo na uporabo kjotskih enot in sicer enot potrjenega zmanjšanja emisij samo v prvem takoimenovanem predkjotskem obdobju do konca leta 2007 in obeh vrst kjotskih enot v takoimenovanem prvem kjotskem obdobju, to je do konca leta 2012.
V 63. členu je določen rok uveljavitve predlaganega zakona.

IV. BESEDILO ČLENOV ZAKONA, ZA KATERE SE PREDLAGAJO SPREMEMBE

1. člen

(predmet zakona)

Ta zakon ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja.

3. člen

(pojmi)

V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:

1. Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja.

1.1. Narava je celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave.

1.2. Naravni pojavi so fizikalno kemični procesi, sevanja, geološki pojavi, podnebne, hidrografske in biološke razmere ter drugi naravni pojavi, ki povzročajo spremembe okolja.

1.3. Deli okolja so tla, mineralne surovine, voda, zrak in živalske ter rastlinske vrste, vključno z njihovim genskim materialom. Biotska raznovrstnost je biotska raznovrstnost po predpisih o ohranjanju narave.

1.4. Naravna dobrina je del narave in je lahko naravno javno dobro, naravni vir ali naravna vrednota.

1.4.1. Naravno javno dobro je del okolja, na katerem je z zakonom vzpostavljen status javnega dobra.

1.4.2. Naravni vir je del okolja, kadar je predmet gospodarske rabe.

1.4.3. Naravna vrednota je naravna vrednota po predpisih o ohranjanju narave.

1.5. Kulturna dediščina je kulturna dediščina po predpisih o varstvu kulturne dediščine.

2. Poseg v okolje je vsako človekovo ravnanje ali opustitev ravnanja, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju, počutju in kakovosti njegovega življenja ter preživetju, zdravju in počutju drugih organizmov. Poseg v okolje se nanaša zlasti na rabo naravnih dobrin, onesnaževanje delov okolja, gradnjo in uporabo objektov, proizvodne in druge dejavnosti ter dajanje izdelkov na trg in njihovo potrošnjo.

3. Emisija je neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota in svetloba) iz posameznega vira v okolje.

3.1. Mejna vrednost emisije je predpisana vrednost emisije, ki je določena kot masa, izražena s posebnimi parametri, koncentracija ali raven emisije, in v enem ali več časovnih obdobjih ne sme biti presežena.

4. Kakovost okolja je stanje okolja ali njegovega dela, ki je posledica emisije in drugih človekovih dejanj ter delovanja naravnih pojavov.

4.1. Standard kakovosti okolja je predpisana kakovost okolja ali njegovega dela, določena kot mejna ali ciljna vrednost ali dolgoročno naravnano priporočilo, izražena kot koncentracija snovi, parameter stanja okolja ali raven energije, ki mora biti v določenem času dosežena.

5. Odpadek je določena snov ali predmet, ko ga njegov povzročitelj ali druga oseba, ki ima snov ali predmet v posesti, zavrže, namerava ali mora zavreči.

5.1. Nevarni odpadek je odpadek, ki je zaradi določenih nevarnih sestavin ali lastnosti s predpisom uvrščen med nevarne odpadke.

5.2. Radioaktivni odpadek je odpadek, ki je zaradi določenih radioaktivnih lastnosti po predpisih o varstvu pred ionizirajočimi sevanji, uvrščen med radioaktivne odpadke.

5.3. Komunalni odpadek je odpadek iz gospodinjstva ali njemu po naravi ali sestavi podoben odpadek iz proizvodnje, trgovine, storitvene ali druge dejavnosti.

5.4. Ravnanje z odpadki je zbiranje, prevažanje, predelava in odstranjevanje odpadkov, vključno z nadzorom teh ravnanj in ukrepi po prenehanju delovanja naprave za ravnanje z odpadki.

5.5. Komunalna odpadna voda je odpadna voda iz gospodinjstev in njej po naravi ali sestavi podobna voda iz proizvodnje ali storitvene ali druge dejavnosti ali mešanica teh odpadnih voda z odpadno vodo iz proizvodnje ali s padavinsko odpadno vodo.

6. Obremenitev okolja je vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje ali rabo naravne dobrine.

6.1. Čezmerna obremenitev okolja je obremenitev, ki presega mejne vrednosti emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine.

6.2. Celotna obremenitev so skupni vplivi in učinki več istovrstnih sestavin, skupna obremenitev pa so skupni vplivi in učinki vseh prisotnih raznovrstnih sestavin.

6.3. Opozorilna vrednost je s predpisom določena vrednost obremenitve okolja ali njegovega dela, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za posamezne skupine ljudi verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti, in pri kateri je potrebno sprotno obveščanje javnosti.

6.4. Kritična obremenitev je s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi.

6.5. Onesnaževanje okolja je neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v zrak, vodo ali tla ali povzročanje odpadkov in je posledica človekove dejavnosti, ki lahko škoduje okolju ali človekovemu zdravju ali posega v lastninsko pravico tako, da poškoduje ali uniči predmet lastninske pravice ali posega v njeno uživanje ali v pravico do rabe okolja.

6.6. Raba naravnih dobrin je splošna raba delov okolja, za katero ni treba pridobiti posebne pravice, ali posebna raba delov okolja, za katero je treba pridobiti posebno pravico rabe skladno z zakonom.

6.7. Tveganje za okolje je verjetnost, da bo nek poseg v okolje posredno ali neposredno v določenih okoliščinah ali v določenem času škodoval okolju ali življenju ali zdravju ljudi.

6.8. Okoljska nesreča je nenadzorovan ali nepredviden dogodek, ki je nastal zaradi posega v okolje in ima takoj ali kasneje za posledico neposredno ali posredno ogrožanje življenja ali zdravja ljudi ali kakovosti okolja. Okoljska nesreča je tudi ekološka nesreča po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.

6.8.1. Večja nesreča je okoljska nesreča, ko pri obratovanju obrata pride do nenadzorovanega ali nepredvidenega dogodka, kot je večja emisija, požar ali eksplozija, v katero je vključena ena ali več nevarnih snovi. Večja nesreča je industrijska nesreča po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.

6.9. Mejni stroški onesnaževanja okolja so s predpisom določeni dodatni stroški povzročitelja onesnaževanja okolja, ki so posledica proizvodnje dodatne enote izdelka ali storitve in niso vključeni v lastno ceno izdelka ali storitve.

7. Povzročiteljica ali povzročitelj obremenitve okolja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj obremenitve) je pravna ali fizična oseba, ki neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje, rabi naravne dobrine ali povzroča tveganje za okolje ali povzroči okoljsko nesrečo.

7.1. Upravljavka ali upravljavec naprave ali obrata (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) je povzročitelj obremenitve okolja, ki ima v posesti napravo ali obrat.

8. Naprava je nepremična ali premična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenitev okolja, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju drugi z njimi neposredno tehnološko povezani procesi, ki lahko povzročajo obremenitev okolja.

9. Obrat je celotno območje, ki ga upravlja isti upravljavec in na katerem je ena ali več naprav, vključno s pripadajočo ali z njimi povezano infrastrukturo in tehnološkimi procesi, v katerih se proizvajajo, skladiščijo ali kakor koli drugače uporabljajo nevarne snovi.

10. Nevarna snov je s predpisom določena snov ali mešanica ali pripravek, ki je v obratu navzoča kot surovina, proizvod, stranski ali vmesni proizvod ali ostanek, ali lahko nastane ob nesreči.

11. Najboljša razpoložljiva tehnika je najbolj učinkovita in napredna razvojna stopnja dejavnosti in z njo povezanih načinov obratovanja, ki je lahko primerna osnova za določitev mejnih vrednosti emisije.

11.1. Tehnika je uporabljena tehnologija in način načrtovanja, gradnje, vzdrževanja, obratovanja in razgradnje naprave.

11.2. Razpoložljiva tehnika je tista tehnika, katere stopnja razvoja omogoča njeno uporabo v posamezni industrijski panogi pod ekonomsko in tehnično izvedljivimi pogoji.

11.3. Najboljša je tista tehnika, ki je pri doseganju visoke splošne ravni varstva okolja kot celote najučinkovitejša.

12. Monitoring okolja je spremljanje in nadzorovanje okolja s sistematičnimi meritvami ali drugimi metodami in z njimi povezanimi postopki.

13. Okoljski podatek je katera koli informacija v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali drugi materialni obliki, ki se nanaša na okolje.

17. člen

(emisije)

(1) Povzročitelj onesnaževanja mora izvesti ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti.
(2) Povzročitelj onesnaževanja mora za napravo, v kateri poteka dejavnost, ki lahko onesnažuje okolje z emisijami, imeti okoljevarstveno dovoljenje, skladno s tem zakonom.
(3) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) določi mejne vrednosti emisije, stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja in s tem povezane ukrepe, pri čemer upošteva tudi možne učinke celotne in skupne obremenitve okolja.
(4) Vlada lahko določi naprave, za katere proizvajalec zagotavlja skladnost s predpisanimi mejnimi vrednostmi ali se ta ugotavlja v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje skladnosti proizvodov, in za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno.

19. člen

(pravila ravnanja)
(1) Povzročitelj obremenitve mora pri svojem ravnanju upoštevati vsa pravila, ki so potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja.
(2) Prepovedi, omejitve in druga pravila ravnanja ter priporočila pri opravljanju dejavnosti ali v potrošnji določi ministrica ali minister, pristojen za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: minister), v soglasju z drugimi pristojnimi ministricami ali ministri (v nadaljnjem besedilu: pristojni ministri), nanašajo pa se zlasti na:

1. prijavo ravnanja ali dejavnosti,

2. proizvodnjo, prevoz in skladiščenje,

3. usposobljenost oseb za opravljanje dejavnosti,

4. dajanje storitev ali izdelkov na trg,

5. označevanje surovin, polizdelkov ali izdelkov in druge oblike obveščanja potrošnikov,

6. specifikacije za izdelke, storitve ali postopke in ugotavljanje skladnosti z njimi,

7. opozorila, znake in varščine,

8. zmanjševanje porabe snovi in energije,

9. zmanjševanje nevarnih in škodljivih snovi v surovinah, polizdelkih ali izdelkih,

10. nadomeščanje snovi in energentov z okolju primernejšimi,

11. zahteve, povezane z nadzorom nad okoljevarstveno ustreznostjo izdelkov ali tehnologij pri uvozu ali tranzitu in

12. druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja.

20. člen

(ravnanje z odpadki)
(1) Povzročitelj onesnaževanja mora upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje ali zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje, in za zagotovitev predelave nastalih odpadkov ali njihovo varno odstranitev, če predelava ni mogoča.
(2) Pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, mora za to imeti okoljevarstveno dovoljenje, skladno s tem zakonom.
(3) Minister določi pravila ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki, nanašajo pa se zlasti na:

1. zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje,

2. razvrščanje odpadkov v sezname,

3. načine ravnanja z odpadki, vključno s posredovanjem na področju ravnanja z odpadki in obveznostjo pridobitve potrdila za vpis v evidenco za posredovanje odpadkov,

4. obveznost pridobitve potrdila za vpis v evidenco za zbiranje odpadkov,

5. pogoje za pridobitev predpisanih dovoljenj ali soglasij,

6. načrtovanje, gradnjo in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki,

7. usposobljenost oseb za ravnanje z odpadki,

8. ukrepe, povezane s prenehanjem delovanja naprav za ravnanje z odpadki, in

9. vodenje evidenc o odpadkih in o ravnanju z njimi ter način poročanja ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

(4) Minister lahko določi primere, ko dovoljenje iz drugega odstavka tega člena ni potrebno, če so izpolnjene predpisane zahteve, ki se nanašajo zlasti na:

1. emisije,

2. vsebnost nevarnih ali škodljivih snovi,

3. rabo energije, in

4. vrsto in način nastajanja odpadkov.

21. člen

(uvoz, izvoz in tranzit odpadkov)
(1) Uvoz, izvoz in tranzit odpadkov se izvaja skladno s predpisi Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ki urejajo uvoz, izvoz in tranzit odpadkov.
(2) Dovoljenja, potrdila in druge listine za uvoz, izvoz in tranzit odpadkov po predpisih EU iz prejšnjega odstavka izdaja ministrstvo.

30. člen

(pooblaščenec za varstvo okolja)
(1) Povzročitelj obremenitve, ki mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po določbah 68. ali 86. člena tega zakona, mora imeti v delovnem ali pogodbenem razmerju najmanj eno osebo, ki je odgovorna za opravljanje nalog varstva okolja (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec za varstvo okolja).
(2) Naloge pooblaščenca za varstvo okolja so zlasti:

1. seznanjanje in svetovanje povzročitelju obremenitve v zvezi s predpisanimi ukrepi varstva okolja pri opravljanju njegove dejavnosti,

2. dajanje mnenj in predlogov povzročitelju obremenitve o ukrepih za zmanjševanje ali preprečevanje obremenjevanja okolja,

3. sodelovanje pri uvajanju za okolje manj škodljivih postopkov, tehnologij in izdelkov,

4. nadzorovanje in skrb za izvajanje predpisanih ukrepov varstva okolja pri opravljanju dejavnosti ter poročanje povzročitelju obremenitve o ugotovljenih pomanjkljivostih,

5. zagotavljanje javnosti podatkov o obremenjevanju okolja skladno s tem zakonom,

6. seznanjanje zaposlenih o škodljivih vplivih naprave ali obrata na okolje in ukrepih za njihovo preprečevanje ali zmanjševanje,

7. sodelovanje z osebo, zadolženo za varnost pri delu in požarno varnost,

8. sodelovanje pri pripravi načrtov za zaščito in reševanje po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ter

9. druge naloge varstva okolja v skladu s pooblastili povzročitelja obremenitve.

(3) Povzročitelj obremenitve mora pooblaščencu za varstvo okolja omogočiti strokovno neodvisno opravljanje nalog iz prejšnjega odstavka in izpopolnjevanje znanja ter zagotoviti dostop do vseh potrebnih podatkov.
(4) Povzročitelj obremenitve lahko imenuje za pooblaščenca za varstvo okolja le osebo, ki ima za opravljanje nalog iz drugega odstavka tega člena najmanj visoko strokovno izobrazbo in pet let delovnih izkušenj na področju varstva okolja.
(5) Povzročitelj obremenitve mora imenovati pooblaščenca za varstvo okolja in določiti njegove naloge ter pooblastila pisno. O imenovanju pooblaščenca in podatkih iz šestega odstavka tega člena in njegovih nalogah ter pooblastilih, spremembah njegovih nalog ali pooblastil ali o njegovi razrešitvi mora povzročitelj obremenitve obvestiti ministrstvo in pristojni organ občine, na območju katere ima sedež.
(6) Zaradi vodenja postopkov po tem zakonu ministrstvo o pooblaščencih vodi evidenco, ki vsebuje podatke o:

1. osebnem imenu,

2. datumu in kraju rojstva,

3. stalnem ali začasnem prebivališču in

4. izobrazbi.
(7) Osebni podatki iz prejšnjega odstavka se po 20 letih arhivirajo v skladu s predpisi o arhivskem gradivu in arhivih.
(8) Minister predpiše podrobnejšo vsebino in način vodenja evidence iz šestega odstavka tega člena.

40. člen

(celovita presoja vplivov na okolje)
(1) Zaradi uresničevanja načel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive je treba v postopku priprave plana, programa, načrta, prostorskega ali drugega akta (v nadaljnjem besedilu: plan), katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, s katero se ugotovi in oceni vplive na okolje in vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan, in pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolje.
(2) Celovita presoja vplivov na okolje se izvede za plan ali spremembo plana, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine za področje urejanja prostora, upravljanja voda, gospodarjenja z gozdovi, lova, ribištva, rudarstva, kmetijstva, energetike, industrije, transporta, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, oskrbe prebivalstva s pitno vodo, telekomunikacij in turizma, če se z njim določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje skladno z določbami 51. člena tega zakona, ali če obsega posebno varstveno območje po predpisih o ohranjanju narave ali če bi izvedba plana nanj lahko vplivala.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se celovita presoja vplivov na okolje ne izvede za plan, ki vsebuje posege ali obsega območja iz prejšnjega odstavka in je izdelan na podlagi plana, za katerega je bila že izvedena celovita presoja vplivov na okolje, pa ne vsebuje novih posegov ali ne obsega novih območij iz prejšnjega odstavka glede na plan, na podlagi katerega je pripravljen.
(4) Pripravljavec plana mora pred začetkom njegove priprave ministrstvu poslati obvestilo o svoji nameri. Obvestilo mora vsebovati podatke o vrsti, vsebini in ravni natančnosti, za katero bo plan izdelan, vključno z ustreznim kartografskim prikazom določenih ali načrtovanih posegov ali območja, ki ga plan obsega.
(5) Ministrstvo v 60 dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka pisno sporoči pripravljavcu plana, da je za plan treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo območje cele države, ministrstvo obvesti tudi javnost, da bo za plan izvedena celovita presoja vplivov na okolje.
(6) V primeru priprave prostorskih aktov mora biti obveznost iz prejšnjega odstavka določena v programu priprave prostorskega akta po predpisih o urejanju prostora.

41. člen

(okoljsko poročilo)
(1) Pripravljavec plana, za katerega se izvede celovita presoja vplivov na okolje, mora pred izvedbo celovite presoje vplivov na okolje zagotoviti okoljsko poročilo, v katerem se opredelijo, opišejo in ovrednotijo vplivi izvedbe plana na okolje in možne alternative, ob upoštevanju ciljev in geografskih značilnosti območja, na katerega se plan nanaša.
(2) Okoljsko poročilo mora vsebovati informacije, potrebne za celovito presojo vplivov plana na okolje, pri njegovi pripravi pa se praviloma uporablja obstoječe znanje in postopki vrednotenja ter upošteva vsebina in natančnost plana.
(3) Iz okoljskega poročila mora biti razvidno tudi, kako je pripravljavec pri izdelavi plana upošteval okoljska izhodišča iz 39. člena tega zakona, in predvideni način spremljanja vplivov plana na okolje pri njegovem izvajanju.
(4) Pripravljavec plana mora zagotoviti revizijo okoljskega poročila ob smiselni uporabi določb 55. člena tega zakona.
(5)Vlada predpiše podrobnejšo vsebino okoljskega poročila.

42. člen

(mnenje ministrstev in drugih organizacij o okoljskem poročilu)
(1) Pripravljavec posreduje plan, okoljsko poročilo in njegovo revizijo ministrstvu.
(2) Ministrstvo brez odlašanja pošlje dokumente iz prejšnjega odstavka ministrstvom in drugim organizacijam, ki so glede na vsebino plana pristojni za posamezne zadeve varstva okolja ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine, in jih pozove, da v 21 dneh dajo pisno mnenje o tem, ali okoljsko poročilo omogoča presojo vplivov izvedbe plana na okolje s stališča njihove pristojnosti, ali pa je za izvedbo presoje okoljsko poročilo treba dopolniti z dodatnimi ali podrobnejšimi informacijami, sicer se šteje, da je okoljsko poročilo ustrezno.
(3) Ministrstvo po pridobitvi pisnih mnenj ministrstev in organizacij iz prejšnjega odstavka v 30 dneh od prejema dokumentov iz prvega odstavka tega člena obvesti pripravljavca plana o tem, da je okoljsko poročilo ustrezno ali pa zahteva v določenem roku dopolnitev okoljskega poročila s podrobnejšimi informacijami, sicer se šteje, da je okoljsko poročilo ustrezno.
(4) Pripravljavec plana mora dopolnjeno okoljsko poročilo in njegovo revizijo poslati ministrstvu, ki ga posreduje ministrstvom in organizacijam iz drugega odstavka tega člena, sicer se šteje, da je odstopil od namere, da pripravi plan.

45.člen

(presoja plana države članice)
(1) Če ministrstvo prejme plan in okoljsko poročilo druge države članice, in oceni, da lahko izvedba tega plana pomembno vpliva na okolje v Republiki Sloveniji, tej državi v roku, ki ga ta določi, sporoči, ali želi sodelovati v postopku presoje vplivov plana na okolje.
(2) Če ministrstvo izve za plan iz prejšnjega odstavka, pa od države članice ni prejelo plana in okoljskega poročila, mora od pristojnega organa te države to zahtevati. Ministrstvo po prejemu plana in okoljskega poročila sporoči državi članici, ali želi sodelovati v postopku presoje vplivov izvedbe tega plana na okolje.
(3) Če se ministrstvo odloči za sodelovanje v postopku presoje vplivov izvedbe plana na okolje, ki poteka v državi članici, mora o planu in okoljskem poročilu države članice pridobiti mnenje ministrstev in organizacij iz drugega odstavka 42. člena tega zakona, in zagotoviti sodelovanje javnosti skladno z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 43. člena tega zakona.
(4) Ministrstvo po pridobitvi mnenj ministrstev in organizacij iz prejšnjega odstavka pripravi mnenje o planu države članice in okoljskem poročilu in ga skupaj s pripombami javnosti v dogovorjenem roku pošlje pristojnemu organu države članice.
(5) Ministrstvo se lahko s pristojnim organom države članice dogovori tudi za posvetovanje o zmanjšanju ali odpravi možnih škodljivih vplivov izvedbe plana na okolje v Republiki Sloveniji.

46. člen

(potrditev plana)
(1)Ministrstvo na podlagi plana, okoljskega poročila in njegove revizije iz 42. člena tega zakona preuči sprejemljivost vplivov izvedbe plana na okolje ter o tem pripravi pisno mnenje. Pisno mnenje o sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na okolje s stališča svoje pristojnosti pripravijo tudi ministrstva in organizacije iz drugega odstavka 42. člena tega zakona in jih pošljejo ministrstvu najkasneje v 45 dneh od prejema dokumentov iz prvega odstavka 42. člena tega zakona, v primeru iz četrtega odstavka 42. člena tega zakona pa najkasneje v 45 dneh od prejema dopolnjenega okoljskega poročila.
(2) Ministrstvo pošlje pripravljavcu plana pisna mnenja iz prejšnjega odstavka ali mnenja in pripombe države članice iz 44. člena tega zakona najkasneje v 15 dneh od njihove pridobitve.
(3) V primeru priprave prostorskih aktov se pisno mnenje iz prejšnjega odstavka šteje za mnenje k prostorskemu aktu, ki ga je pripravljavec akta dopolnil v skladu s stališči in pripombami, danimi v času javne razgrnitve po predpisih o urejanju prostora.
(4) Pripravljavec plana mora v čim večji meri upoštevati pisna mnenja in pripombe iz drugega odstavka tega člena ter mnenja in pripombe javnosti iz 43. člena tega zakona, ustrezno spremeniti ali dopolniti plan in ga poslati ministrstvu v potrditev.
(5) Ministrstvo v 30 dneh od prejema plana iz prejšnjega odstavka, ob upoštevanju mnenj ministrstev in organizacij iz drugega odstavka 42. člena tega zakona, plan s sklepom potrdi, če presodi, da so vplivi njegove izvedbe na okolje sprejemljivi, ali izdajo potrdila zavrne, če presodi, da vplivi njegove izvedbe na okolje niso sprejemljivi.
(6) Če je pripravljavec plana državni organ, odloči o pritožbi v primeru zavrnitve izdaje potrdila vlada.
(7) Če je pripravljavec plana pristojni organ občine, pritožba v primeru zavrnitve izdaje potrdila ni dovoljena, mogoče pa je začeti upravni spor.

52. člen

(predhodna informacija)
(1) Nosilec posega iz prejšnjega člena lahko pred začetkom postopka presoje vplivov na okolje od ministrstva zahteva informacijo o obsegu in vsebini poročila o vplivih izvedbe nameravanega posega na okolje.
(2) Nosilec posega iz prejšnjega odstavka mora za pridobitev informacije predložiti idejno zasnovo nameravanega posega po predpisih o graditvi objektov, če gre za gradnjo, ali podatke o njegovi namembnosti in bistvenih značilnostih, če ne gre za gradnjo.
(3) Ministrstvo dokumentacijo iz prejšnjega odstavka pošlje ministrstvom in drugim organizacijam, ki so glede na nameravani poseg pristojne za posamezne zadeve varstva okolja ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine, da se izrečejo o tem, katere podatke naj vsebuje poročilo iz prvega odstavka tega člena, da bodo lahko dale mnenje o vplivih nameravanega posega na okolje s stališča svoje pristojnosti.
(4) Ministrstva in organizacije iz prejšnjega odstavka se v 15 dneh izrečejo o podatkih, sicer se šteje, da predlogov za podatke, ki naj jih vsebuje poročilo o vplivih na okolje, nimajo.
(5) Ministrstvo ob upoštevanju predlogov ministrstev in organizacij iz tretjega odstavka tega člena in po posvetovanju z nosilcem posega pripravi pisno informacijo iz prvega odstavka tega člena in jo posreduje nosilcu posega v 30 dneh od prejema njegove zahteve.
(6) Ne glede na informacijo iz prejšnjega odstavka lahko ministrstvo v postopku presoje vplivov na okolje od nosilca posega zahteva dodatne podatke o nameravanem posegu in njegovih vplivih na okolje.

54. člen

(poročilo o vplivih na okolje)
(1) Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje (v nadaljnjem besedilu: poročilo o vplivih na okolje).
(2) Poročilo o vplivih na okolje mora vsebovati zlasti:

1. opis obstoječega stanja okolja, vključno z obstoječimi obremenitvami,

2. opis nameravanega posega, vključno s podatki o njegovem namenu, kraju in velikosti,

3. opis predvidenih ukrepov za preprečitev, zmanjšanje in, če je to mogoče, odpravo pomembnejših škodljivih vplivov na okolje,

4. podatke, potrebne za ugotovitev in oceno glavnih vplivov nameravanega posega na okolje, ugotovitev ali oceno glavnih vplivov nameravanega posega na okolje in njihovo ovrednotenje,

5. pregled najpomembnejših alternativ, ki jih je nosilec posega proučil, z navedbo razlogov za izbrano rešitev, zlasti glede vplivov na okolje,

6. opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi, in

7. poljudni povzetek poročila, ki je razumljiv javnosti.

(3) Pri pripravi poročila iz prejšnjega odstavka se praviloma uporabljajo dostopni podatki in znanja ter običajni postopki vrednotenja vplivov na okolje.
(4) Ministrstva in drugi pristojni organi in organizacije morajo nosilcu nameravanega posega zagotoviti dostop do podatkov, ki so potrebni za izdelavo poročila o vplivih na okolje, če z njimi razpolagajo.
(5) Ministrstvo s sklepom zavrne poročilo o vplivih na okolje, če ni izdelano v skladu s predpisanimi zahtevami.
(6) Vlada predpiše podrobnejšo vsebino poročila iz prvega odstavka tega člena, način njegove priprave in metodologijo za opredelitev območja iz 6. točke drugega odstavka tega člena.

55. člen

(revizija poročila o vplivih na okolje)
(1) Nosilec nameravanega posega v okolje iz 51. člena tega zakona mora zagotoviti revizijo poročila o vplivih na okolje.
(2) Revizija poročila o vplivih na okolje je neodvisen strokovni nadzor nad kakovostjo in ustreznostjo poročila o vplivih na okolje.
(3) Revizijo poročila o vplivih na okolje po javnem pooblastilu lahko izdela samo okoljska izvedenka ali okoljski izvedenec (v nadaljnjem besedilu: okoljski izvedenec), ki je vpisan v imenik okoljskih izvedencev.
(4) Okoljski izvedenec mora izdelati pisno mnenje o opravljeni reviziji poročila o vplivih na okolje, ki ga mora nosilec nameravanega posega v okolje skupaj z vlogo predložiti ministrstvu.
(5) Stroške revizije poročila o vplivih na okolje nosi nosilec nameravanega posega v okolje.

56. člen

(okoljski izvedenci)
(1) Ministrstvo enkrat letno objavi javni razpis, na katerega se lahko prijavijo kandidati za okoljskega izvedenca.
(2) Minister na podlagi javnega razpisa iz prejšnjega odstavka z odločbo za nedoločen čas imenuje okoljskega izvedenca za določeno vrsto posegov v okolje ali za posamezno vrsto vplivov na okolje ali na zdravje človeka ali na kulturno dediščino.
(3) Okoljski izvedenec je lahko oseba, ki:

1. ima univerzitetno izobrazbo,

2. ima šest let delovnih izkušenj na področju izdelave poročil o vplivih na okolje,

3. predloži dokazila o udeležbi na strokovnih izpopolnjevanjih, posvetovanjih, seminarjih ali drugih oblikah izobraževanja v zvezi s presojo vplivov na okolje, ki jih organizira ministrstvo ali druge organizacije, in

4. ni funkcionarka ali funkcionar (v nadaljnjem besedilu: funkcionar) ali uslužbenka ali uslužbenec (v nadaljnjem besedilu: uslužbenec) državnih ali občinskih organov ali pri njih zaposlen.
(4) Ministrstvo na podlagi odločbe iz drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti izvede vpis v imenik okoljskih izvedencev, ki vsebuje naslednje podatke o okoljskem izvedencu:

1. osebno ime,

2. naslov stalnega ali začasnega prebivališča,

3. poklic,

4. znanstveni ali strokovni naslov,

5. datum imenovanja in

6. vrste posegov ali vplivov, za katere okoljski izvedenec izdeluje revizijo.
(5) Osebni podatki iz prejšnjega odstavka se pridobijo od kandidata za okoljskega izvedenca in se po 20 letih arhivirajo v skladu s predpisi o arhivskem gradivu in arhivih.
(6) Ministrstvo vodi imenik okoljskih izvedencev kot javno knjigo.
(7) Minister okoljskega izvedenca z odločbo razreši, če:

1. sam zahteva razrešitev,

2. ne izpolnjuje predpisanih pogojev ali

3. prekrši pravilo o nezdružljivosti iz osmega odstavka tega člena.

(8) Okoljski izvedenec, ki izdela revizijo poročila o vplivih na okolje, ne sme biti poslovno ali finančno ali sorodstveno povezan z nosilcem nameravanega posega v okolje in izdelovalcem poročila o vplivih na okolje.
(9) Okoljski izvedenec v primerih iz prejšnjega odstavka ne sme izdelati revizije poročila o vplivih na okolje, če:

1. je z nosilcem nameravanega posega ali z izdelovalcem poročila o vplivih na okolje kot fizično osebo, ali če gre za pravno osebo, z lastnikom ali zaposlenim pri nosilcu nameravanega posega ali izdelovalcem poročila o vplivih na okolje v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v zakonski ali z njo izenačeni zvezi ali v svaštvu,

2. je pri nosilcu nameravanega posega ali pri izdelovalcu poročila o vplivih na okolje sam zaposlen ali ima lastniški delež ali

3. opravlja za nosilca nameravanega posega ali za izdelovalca poročila delo, povezano s projektiranjem ali izdelavo poročila o vplivih na okolje.

(10) Okoljski izvedenec se mora nenehno strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati z novimi dognanji v stroki.

57. člen

(vloga za izdajo okoljevarstvenega soglasja)
Nosilec nameravanega posega iz 51. člena tega zakona mora ministrstvo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zaprositi z vlogo, ki vsebuje projekt, poročilo o vplivih na okolje in revizijo poročila o vplivih na okolje.

60.člen

(presoja posega v državi članici)
(1) Če ministrstvo prejme od države članice obvestilo o nameravanem posegu v okolje na njenem ozemlju in oceni, da ta poseg lahko pomembno vpliva na okolje v Republiki Sloveniji, tej državi v roku, ki ga ta določi, sporoči, ali želi sodelovati v postopku presoje vplivov tega posega na okolje.
(2) Če ministrstvo izve za nameravani poseg v okolje iz prejšnjega odstavka, pa o njem od države članice ni prejelo obvestila, mora od pristojnega organa te države to zahtevati. Ministrstvo po prejemu obvestila državi članici sporoči, ali želi sodelovati v postopku presoje vplivov tega posega na okolje.
(3) Če se ministrstvo odloči za sodelovanje v postopku presoje vplivov na okolje v državi članici, mora o podatkih v zvezi z nameravanim posegom, ki jih je pridobilo od države članice, pridobiti mnenja ministrstev in drugih organov, pristojnih za posamezne zadeve varstva okolja ali rabo naravnih dobrin, in zagotoviti sodelovanje javnosti, skladno z določbami 58. člena tega zakona.
(4) Ministrstvo po pridobitvi mnenj organov iz prejšnjega odstavka pripravi mnenje o nameravanem posegu in ga skupaj s pripombami javnosti v dogovorjenem roku pošlje pristojnemu organu države članice.
(5) Ministrstvo se lahko s pristojnim organom države članice dogovori tudi za posvetovanje o zmanjšanju ali odpravi možnih škodljivih čezmejnih vplivov nameravanega posega na okolje v Republiki Sloveniji.
(6) Določbe prejšnjega in tega člena se uporabljajo tudi v primeru držav podpisnic ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, ki ureja presojo čezmejnih vplivov določenih posegov na okolje.

61. člen

(okoljevarstveno soglasje)

(1) Ministrstvo vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju pošlje ministrstvom in organizacijam iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona in jih pozove, da v 21 dneh od prejema vloge dajo mnenje o sprejemljivosti nameravanega posega.

(2) Ministrstvo odloči o okoljevarstvenem soglasju v treh mesecih po prejemu popolne vloge, pri čemer upošteva tudi mnenje ministrstev in organizacij iz tretjega odstavka 52.člena tega zakona. Rok za izdajo odločbe ne teče v času javne razprave iz tretjega odstavka 58. člena tega zakona in v času, za katerega se dogovori z državo članico iz tretjega odstavka 59. člena tega zakona.
(3) Ministrstvo v okoljevarstvenem soglasju določi tudi pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, zmanjšal ali odstranil škodljive vplive na okolje.
(4) Pogoji iz prejšnjega odstavka se določijo zlasti na podlagi:

1. predpisov na področju varstva okolja, ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine in rabe ali varstva delov okolja,

2. ugotovitev iz poročila o vplivih na okolje,

3. mnenj in pripomb javnosti, pridobljenih na podlagi 58. člena tega zakona, in

4. mnenja in pripomb države članice, pridobljenih na podlagi 59. člena tega zakona.
(5)Ministrstvo v obrazložitvi okoljevarstvenega soglasja navede tudi, kako je pri odločitvi upoštevalo mnenja in pripombe javnosti, pridobljenih na podlagi 58. člena tega zakona, in mnenje ter pripombe države članice, pridobljene na podlagi 59. člena tega zakona.
(6) Če gre v primeru nameravanega posega v okolje za gradnjo po predpisih o graditvi objektov, se pogoji iz tretjega odstavka tega člena štejejo za projektne pogoje po predpisih o graditvi objektov.
(7) Ministrstvo pošlje okoljevarstveno soglasje iz drugega odstavka tega člena tudi pristojni inšpekciji in občini, na katere območju bo izveden nameravani poseg.

77. člen

(sprememba dovoljenja)
(1) Upravljavec mora vsako nameravano spremembo v obratovanju naprave iz 68. člena tega zakona, povezano z delovanjem ali razširitvijo naprave, ki lahko vpliva na okolje, pisno prijaviti ministrstvu, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki.
(2) Če ministrstvo na podlagi prijave ugotovi, da gre pri nameravani spremembi za večjo spremembo v smislu drugega odstavka 68. člena tega zakona, o tem v 30 dneh od prijave pisno obvesti upravljavca in ga pozove, da v določenem roku vloži vlogo za spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje, skladno z določbami 70. člena tega zakona. Če upravljavec v določenem roku vloge ne vloži, se šteje, da je od nameravane spremembe odstopil.
(3) Ministrstvo odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz prejšnjega odstavka tega člena v treh mesecih od prejema popolne vloge iz prejšnjega odstavka.
(4) Ministrstvo pošlje odločbo iz prejšnjega odstavka tudi pristojni inšpekciji.
(5) Če upravljavec v 30 dneh od prijave ne prejme obvestila iz drugega odstavka tega člena, se šteje, da nameravana sprememba ne vpliva na veljavno okoljevarstveno dovoljenje, upravljavec pa lahko nameravano spremembo v obratovanju naprave izvede.

82. člen

(druge naprave)
(1) Upravljavec mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za obratovanje druge naprave, ki ni določena s predpisom iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, ali večjo spremembo v njenem obratovanju, če se v njej izvaja dejavnost, ki povzroča emisije v zrak, vode ali tla, za katere so predpisane mejne vrednosti skladno z določbami 17. člena tega zakona, ali če predeluje ali odstranjuje odpadke po predpisih o ravnanju z odpadki skladno z določbami 20. člena tega zakona.
(2) Za večjo spremembo v obratovanju naprave iz prejšnjega odstavka se šteje vsaka sprememba naprave ali njena razširitev, ki bistveno spremeni glavne tehnične značilnosti naprave ali njeno zmogljivost in ima za posledico spremembo količine ali vrste emisije v okolje ali odpadkov, za katere je bilo pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje.
(3) Če obratovanje naprave ali večja sprememba v njenem obratovanju iz prvega odstavka tega člena zahteva gradnjo, mora upravljavec okoljevarstveno dovoljenje pridobiti pred začetkom gradnje, v drugih primerih pa pred začetkom njenega obratovanja.
(4) Okoljevarstveno dovoljenje izda ministrstvo za obdobje petih let od dneva začetka obratovanja naprave.
(5) Okoljevarstveno dovoljenje se lahko podaljša, če naprava ob izteku njegove veljavnosti izpolnjuje pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno dovoljenje podeljuje.
(6) Upravljavec mora zahtevati podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja najkasneje tri mesece pred iztekom njegove veljavnosti.

90. člen

(sprememba okoljevarstvenega dovoljenja)
(1) Upravljavec obrata mora po pridobitvi okoljevarstvenega dovoljenja pregledati varnostno poročilo iz 18. člena tega zakona in ga po potrebi spremeniti ali dopolniti:

1. najmanj na vsakih pet let,

2. če je pridobil nove podatke, pomembne za določitev varnostnih ukrepov v obratu,

3. če namerava spremeniti obstoječe varnostne ukrepe,

4. če namerava izvesti večjo spremembo obrata ali

5. če je prišlo v obratu do večje nesreče.

(2) Upravljavec obrata mora spremembo ali dopolnitev varnostnega poročila pisno prijaviti ministrstvu in mu poslati spremenjeno ali dopolnjeno varnostno poročilo, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki.
(3) Če ministrstvo na podlagi prijave ugotovi, da je treba zaradi dopolnjenega ali spremenjenega varnostnega poročila spremeniti okoljevarstveno dovoljenje, o tem v 30 dneh od prijave pisno obvesti upravljavca, sicer se šteje, da nameravana sprememba ne vpliva na veljavno okoljevarstveno dovoljenje, upravljavec pa lahko nameravano spremembo v delovanju obrata izvede. V obvestilu lahko ministrstvo pozove upravljavca, da v določenem roku posreduje dodatne podatke o dejstvih iz prvega odstavka tega člena.
(4) Ministrstvo izda odločbo o spremenjenem okoljevarstvenem dovoljenju v treh mesecih od prijave iz drugega odstavka tega člena ali prejema dodatnih podatkov iz prejšnjega odstavka.
(5) Ministrstvo okoljevarstveno dovoljenje spremeni po uradni dolžnosti, če samo zve za nove podatke, pomembne za določitev varnostnih ukrepov v obratu. O nameri iz prejšnjega stavka ministrstvo upravljavca pisno obvesti najmanj tri mesece pred izdajo odločbe o spremembi dovoljenja.
(6) Ministrstvo v postopku izdaje spremenjenega okoljevarstvenega dovoljenja zagotovi sodelovanje javnosti skladno z določbami 88. člena tega zakona.
(7) Ministrstvo v odločbi o spremembi dovoljenja določi tudi rok, v katerem mora upravljavec uskladiti delovanje obrata z novimi zahtevami.
(8) Ministrstvo pošlje odločbo o spremenjenem dovoljenju iz prejšnjega odstavka tudi pristojni inšpekciji.

92. člen

(poseg v okolje, ki je naprava, ki lahko povzroči onesnaževanje večjega obsega ali druga naprava ali obrat)
(1) Če je nameravani poseg iz 51. člena tega zakona hkrati tudi naprava iz 68. člena tega zakona ali druga naprava iz 82. člena tega zakona ali obrat iz 86. člena tega zakona, se presoja njegovih vplivov na okolje izvede v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za to napravo ali obrat.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka ministrstvo v predhodni informaciji iz 52. člena tega zakona opredeli tudi pogoje za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in s posebno odločbo določi obseg naprave ali obrata, na katero se okoljevarstveno dovoljenje nanaša.
(3) Če je zoper odločbo iz prejšnjega odstavka vložena pritožba, se čas trajanja pritožbenega postopka ne šteje v rok iz petega odstavka 52. člena tega zakona.
(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena mora vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja vsebovati tudi sestavine vloge iz 57. člena tega zakona, pri čemer se v primeru naprave iz 68. člena tega zakona elaborat iz drugega odstavka 70. člena tega zakona nadomesti s poročilom o vplivih na okolje.
(5) V primeru iz prvega odstavka tega člena se za sodelovanje javnosti uporabljajo določbe 58. člena tega zakona, v primeru možnih čezmejnih vplivov naprave na okolje pa določbe 59. člena tega zakona.
(6) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da je z izdajo okoljevarstvenega dovoljenja dano tudi okoljevarstveno soglasje, pri določitvi vsebine okoljevarstvenega dovoljenja pa se smiselno uporabljajo tudi določbe 61. člena tega zakona, ki se nanašajo na vsebino okoljevarstvenega soglasja.
(7) Določbe prejšnjih odstavkov se ne uporabljajo v primeru iz 66. in 67. člena tega zakona.

5.