| Predpisi vlade, potrebni za izvrševanje pravnih aktov EU
95. člen
(predpisi vlade)
Vlada lahko s predpisom podrobneje uredi posamezna vprašanja, potrebna za izvrševanje pravnih aktov EU, ki urejajo varstvo okolja in veljajo na območju EU neposredno.
97. člen
(naloge države in občine)
(1) Monitoring meteoroloških in radioloških pojavov se zagotavlja skladno z zakonom. Monitoring hidroloških, erozijskih, geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov se izvaja kot obvezna državna gospodarska javna služba, skladno z zakonom o gospodarskih javnih službah, njegovo izvajanje pa zagotavlja ministrstvo.
(2) Monitoring stanja okolja se izvaja kot obvezna državna gospodarska javna služba skladno z zakonom o gospodarskih javnih službah, njegovo izvajanje pa zagotavljajo:
1. za tla, vodo in zrak, vključno s hrupom in sevanji, razen ionizirajočih sevanj, ministrstvo,
2. za sestavine biotske raznovrstnosti ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za kmetijstvo in gozdarstvo.
(3) V okviru nalog iz prejšnjega odstavka država zagotavlja tudi monitoring v primeru okoljske nesreče in monitoring emisij razpršenih virov onesnaževanja.
(4) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko pristojno ministrstvo proti plačilu posamezne naloge monitoringa naravnih pojavov z odločbo naloži pravni ali fizični osebi, ki opravlja dejavnost na področju letalskega ali pomorskega prometa ali drugo dejavnost, katere narava omogoča izvajanje teh nalog, če to bistveno ne ovira opravljanja same dejavnosti. Oseba, ki izvaja posamezne naloge monitoringa naravnih pojavov in pristojno ministrstvo podrobneje uredita medsebojna razmerja s pogodbo.
(5) Občina lahko neposredno ali kot lokalno gospodarsko javno službo zagotavlja podrobnejši ali posebni monitoring stanja okolja, zbrane podatke pa mora brezplačno posredovati ministrstvu.
(6) Minister predpiše klasifikacijo hidroloških, erozijskih, geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov, ki so predmet monitoringa, zasnovo monitoringa in metodologijo za njegovo izvajanje.
(7) Ministri za področja iz drugega odstavka tega člena predpišejo zasnovo in predmet monitoringa stanja okolja in metodologijo za njegovo izvajanje.
(8) V predpisih iz prejšnjih dveh odstavkov se predpiše tudi način rednega obveščanja javnosti o naravnih pojavih in stanju okolja.
(9) Ministrstvo posreduje podatke monitoringa naravnih pojavov in monitoringa stanja okolja ministrstvu, pristojnemu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
110. člen
(dostop do okoljskih podatkov)
(1) Državni organi, organi občin, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb morajo vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določa ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja.
(2) Okoljski podatek je zlasti podatek o:
1. stanju okolja in njegovih delov,
2. naravnih pojavih,
3. naravnih dobrinah (naravnem javnem dobru, naravnih vrednotah in biološki raznovrstnosti, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, ter naravnih virih),
4. emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo, in okoljskih nesrečah,
5. dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami,
6. ekonomskih analizah in ocenah, uporabljenih pri sprejemanju ukrepov iz prejšnje točke,
7. zdravstvenem stanju, varnosti in življenjskih razmerah ljudi, vključno s podatki o onesnaženosti prehranjevalnih verig, ter stanju objektov kulturne dediščine, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo obremenjenost okolja, ali z njimi povezani dejavniki ali postopki in dejavnosti iz 4. točke tega odstavka, in
8. varnostnih ukrepih za preprečevanje večje nesreče, ki jih mora izvesti povzročitelj tveganja.
(3) Ne glede na določbe predpisov iz prvega odstavka tega člena o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja, so okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 18. člena tega zakona, javni.
(4) Če varnostno poročilo iz prejšnjega odstavka vsebuje podatke, ki niso javni po predpisih o dostopu do informacij javnega značaja, je povzročitelj tveganja dolžan pripraviti varnostno poročilo tako, da iz njega izključi podatke, ki niso javni.
(5) Organi in organizacije iz prvega odstavka tega člena lahko okoljski podatek, pridobljen na prostovoljni osnovi in brez pravne obveznosti, posredujejo javnosti le ob pisnem soglasju osebe, ki je podatek dala.
111. člen
(namen in vrste)
(1) Država pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja tudi z ekonomskimi ter finančnimi instrumenti, in sicer:
1. z okoljskimi dajatvami,
2. z zavarovanji, bančnimi garancijami in drugimi oblikami finančnega jamstva,
3. s krediti z ugodnejšo obrestno mero za naložbe, ki prispevajo k varstvu okolja,
4. s kavcijami in drugimi oblikami varščin,
5. s trgovanjem s pravicami do emisije,
6. s skupnimi naložbami v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja iz 140. člena tega zakona in
7. s sredstvi proračuna.
(2) Ekonomski instrumenti iz prejšnjega odstavka se določijo in uporabljajo v skladu z načeli proste trgovine in enakopravne obravnave gospodarskih subjektov skladno z zakonom.
(3) Občina lahko pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja z inštrumenti iz 1., 3., 6. in 7. točke prvega odstavka.
113. člen
(vračilo, oprostitev, zmanjšanje ali odstopitev okoljskih dajatev)
(1) Zavezanec ima pravico do oprostitve zmanjšanja ali vračila že plačane okoljske dajatve v višini vloženih sredstev za izvedbo ukrepov za prilagoditev predpisanim mejnim vrednostim ali pravilom ravnanja ali izvedbo drugih ukrepov, s katerimi prispeva k zmanjševanju onesnaževanja okolja pod predpisano raven.
(2) Zavezanec ima pravico do oprostitve ali zmanjšanja plačila okoljske dajatve:
1. če je povzročitelj obremenjevanja okolja in je z državo sklenil pogodbo o dodatnem zmanjševanju obremenjevanja okolja ali
2. če je oseba, ki je vključena v izpolnjevanje mednarodno sprejetih pogodbenih obveznosti države, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanja okolja.
(3) Zavezanec lahko uveljavlja vračilo, oprostitev ali zmanjšanje plačila iz prejšnjega odstavka do višine upravičenih stroškov, določene skladno s predpisi, ki urejajo državne pomoči.
(4) Vlada podrobneje določi način zbiranja, merila in pogoje za vračilo, oprostitev ali zmanjšanje plačevanja okoljske dajatve ali odstopitev okoljskih dajatev, in kaj se šteje za upravičene stroške. Kadar se za upravičene stroške šteje gradnja infrastrukture lokalnega pomena po določbah 149. člena tega zakona, je občina, ki ima veljaven načrt razvojnih programov po predpisih o javnih financah usklajen z operativnim programom iz 36. člena tega zakona in zagotavlja izvajanje obvezne gospodarske javne službe iz 149. člena tega zakona, upravičena do odstopa na njenem območju vplačane okoljske dajatve. Kolikor se del vplačanih okoljskih dajatev v skladu s prejšnjim odstavkom vrne zavezancem, je občina upravičena do odstopa v višini razlike med na njenem območju vplačanimi in vrnjenimi okoljskimi dajatvami.
(5) V primeru iz prejšnjega odstavka se občini odstopljena okoljska dajatev evidentira v občinskem proračunu kot namenski investicijski transfer iz državnega proračuna za gradnjo infrastrukture lokalnega pomena iz prejšnjega odstavka.
(6) Ministrstvo z odločbo odloči o pravici iz prvega in drugega odstavka tega člena, pri čemer upošteva merila in pogoje iz prejšnjega odstavka.
118. člen
(dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov)
(1) Upravljavec naprave, v kateri se izvaja dejavnost, ki povzroča emisijo toplogrednih plinov, in upravljavec naprave iz prvega odstavka 127. člena tega zakona mora pred začetkom obratovanja naprave ali njenega dela od ministrstva pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov.
(2) Vloga za pridobitev dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov vsebuje opis:
1. naprave in dejavnosti, ki v njej poteka, vključno z uporabljeno tehnologijo,
2. surovin in drugih snovi, katerih uporaba lahko povzroči emisijo toplogrednih plinov,
3. vrste, količine in virov emisij toplogrednih plinov iz naprave,
4. ukrepov, ki jih upravljavec naprave načrtuje za izvajanje monitoringa emisij toplogrednih plinov in poročanje ter
5. drugih dejstev, za katera upravljavec meni, da so pomembna za pridobitev dovoljenja.
(3) Vloga mora vsebovati tudi poljudni povzetek vsebin iz prejšnjega odstavka.
(4) Vlada s predpisom določi vrste naprav, dejavnosti in toplogrednih plinov iz prvega odstavka tega člena.
119. člen
(vsebina dovoljenja)
(1) Ministrstvo izda dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov iz naprave ali njenega dela, če upravljavec predloži dokazila, da je sposoben zagotavljati monitoring in poročati o emisijah toplogrednih plinov, skladno z določbami tega zakona.
(2) Za dokazilo iz prejšnjega odstavka se šteje vključenost upravljavca v sistem EMAS, pridobitev ustreznega mednarodnega standarda ravnanja z okoljem, opremljenost z merilno tehniko ali usposobljenost izvajanja modeliranja ali drugih računskih metod spremljanja emisij, ki omogoča kakovostno in pregledno izvajanje monitoringa in poročanja.
(3) Dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov vsebuje:
1. firmo in sedež upravljavca naprave,
2. podatke o lastništvu naprave,
3. podatke o pooblaščenem predstavniku upravljavca,
4. opis dejavnosti in emisij toplogrednih plinov iz naprave,
5. zahteve, povezane z izvajanjem monitoringa emisij toplogrednih plinov, vključno z načinom in pogostostjo izvajanja,
6. zahteve, povezane s poročanjem o emisijah toplogrednih plinov in
7. obveznost, da upravljavec v štirih mesecih po zaključku koledarskega leta preda ministrstvu emisijske kupone, skladno s prvim odstavkom 135. člena tega zakona.
(4) Ministrstvo pošlje dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov tudi pristojni inšpekciji in organu, pristojnemu za vodenje registra iz 132. člena tega zakona.
120. člen
(spremembe, povezane z napravo)
(1) Upravljavec mora vsako nameravano spremembo naprave, ki se nanaša na njene tehnične značilnosti, delovanje ali zmogljivost in lahko vpliva na vsebino dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, in vsako spremembo firme ali sedeža upravljavca pisno prijaviti ministrstvu, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki.
(2) Če ministrstvo na podlagi prijave ugotovi, da nameravana sprememba vpliva na vsebino dovoljenja iz tretjega odstavka prejšnjega člena, o tem v 30 dneh od prijave pisno obvesti upravljavca in ga pozove, da v določenem roku vloži vlogo za spremembo dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, skladno z določbami 118. člena tega zakona. Če upravljavec v določenem roku vloge ne vloži, se šteje, da je od nameravane spremembe odstopil.
(3) Ministrstvo odloči o spremembi dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov v dveh mesecih od prejema popolne vloge iz prejšnjega odstavka.
(4) Če upravljavec v 30 dneh od prijave ne prejme obvestila iz drugega odstavka tega člena, se šteje, da nameravana sprememba ne vpliva na veljavno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, upravljavec pa lahko nameravano spremembo v obratovanju naprave izvede.
(5) Ministrstvo spremeni dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov tudi zaradi spremembe firme ali sedeža upravljavca.
(6) Če naprava zaradi sprememb ne izpolnjuje več kriterijev za uvrstitev v naprave iz četrtega odstavka 118. člena tega zakona, se šteje za takšno napravo do konca obdobja, za katero je upravljavec pridobil emisijske kupone.
(7) Ministrstvo pošlje odločbo iz prejšnjih odstavkov tudi pristojnemu organu, ki vodi register iz 132. člena tega zakona in pristojni inšpekciji.
121. člen
(prenehanje delovanja naprave in prenehanje upravljavca)
(1) Upravljavec mora ministrstvo pisno obvestiti o dokončnemu prenehanju delovanja naprave ali o prenehanju upravljavca, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki. Na enak način mora o prenehanju upravljavca v primeru stečaja upravljavca ministrstvo obvestiti stečajni upravitelj.
(2) Ministrstvo v primerih iz prejšnjega odstavka izda odločbo o prenehanju veljavnosti dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov.
122. člen
(odvzem dovoljenja)
Ministrstvo dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov odvzame, če je upravljavec izvedel spremembo naprave iz 120. člena tega zakona, pa o tem ni obvestil ministrstva.
123. člen
(uporaba postopkov)
(1) Kadar za napravo iz 118. člena tega zakona poteka tudi postopek za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja skladno z določbami tega zakona, se za dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ali njegovo spremembo, dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov pa se nadomesti z okoljevarstvenim dovoljenjem.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka vsebuje vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja tudi vsebine iz 118. člena tega zakona, okoljevarstveno dovoljenje pa vsebine iz 119. člena tega zakona.
125. člen
(emisijski kupon)
(1) Emisijski kupon je v tonah ekvivalenta ogljikovega dioksida izražena pravica iz prejšnjega člena. Tona ekvivalenta ogljikovega dioksida pomeni eno metrsko tono ogljikovega dioksida ali ustrezno količino drugega toplogrednega plina z enakim potencialom globalnega ogrevanja ozračja.
(2) Emisijskim kuponom so enakovredne tudi druge pravice, ki jih za namene trgovanja s pravicami emisije toplogrednih plinov na svojem območju podeljujejo druge države članice, v primeru sklenitve ustrezne mednarodne pogodbe pa tudi pravice, ki jih za namene trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov na svojem območju podeljujejo države pogodbenice Kjotskega protokola (Uradni list Republike Slovenije – MP, št. 17/02).
126. člen
(državni načrt razdelitve emisijskih kuponov)
(1) Ministrstvo v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za gospodarstvo, ministrstvom, pristojnim za energijo, in ministrstvom, pristojnim za finance, pripravi osnutek državnega načrta razdelitve emisijskih kuponov (v nadaljnjem besedilu: državni načrt), ki jih namerava podeliti posameznim upravljavcem naprav iz 118. člena tega zakona za določeno obdobje, ki se začne z začetkom koledarskega leta in traja praviloma pet let.
(2) Ministrstva iz prejšnjega odstavka vključijo v osnutek državnega načrta samo tiste naprave iz 118. člena tega zakona, za katere so njihovi upravljavci pridobili dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po določbah tega zakona in uporabno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov najkasneje 24 mesecev pred začetkom obdobja iz prejšnjega odstavka.
(3) Ministrstva iz prejšnjega odstavka pripravijo osnutek državnega načrta ob upoštevanju:
1. obveznosti Republike Slovenije, da omeji in zmanjša emisije toplogrednih plinov, določene v ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah,
2. ciljev in ukrepov, določenih v operativnih programih varstva zraka in v nacionalnem energetskem programu,
3. deleža emisij toplogrednih plinov, ki jih izpuščajo naprave iz 118. člena tega zakona,
4. podatkov o emisijah toplogrednih plinov v določenem obdobju, pridobljenih iz vlog za pridobitev dovoljenja za posamezno napravo iz 118. člena tega zakona ali poročil o emisijah toplogrednih plinov iz 133. člena tega zakona,
5. učinkov izvajanja veljavnih predpisov in na njih temelječih ukrepov, ki se nanašajo na zmanjševanje emisije toplogrednih plinov,
6. možnosti, vključno s tehnološkimi, da posamezne naprave iz 118. člena tega zakona znižajo emisije toplogrednih plinov in
7. enakopravne obravnave posameznih dejavnosti ali gospodarskih družb.
(4) Državni načrt vsebuje zlasti:
1. določitev obdobja,
2. določitev celotne količine emisijskih kuponov, ki se podelijo upravljavcem za celotno obdobje iz prejšnje točke,
3. seznam upravljavcev in naprav, za katere je bilo izdano dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov,
4. določitev skupne količine emisijskih kuponov, ki se določenemu posameznemu upravljavcu podelijo za posamezno napravo za celotno obdobje in sorazmeren del emisijskih kuponov, ki se mu podelijo za posamezno koledarsko leto,
5. določitev količine emisijskih kuponov, namenjenih upravljavcem novih naprav, in načina ter pogojev, pod katerimi se lahko nova naprava vključi v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov,
6. določitev količine emisijskih kuponov, ki jih vlada lahko proda na javni dražbi,
7. določitev predhodnih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki so predmet trgovanja in način ter pogoje njihovega upoštevanja,
8. podatke o uvajanju čistih tehnologij, vključno s tehnologijami učinkovite rabe energije in
9. podatke o pripombah javnosti ter njihovem upoštevanju.
(5) Za novo napravo iz 5. točke prejšnjega odstavka se šteje naprava, ki mora pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov ali ga mora spremeniti skladno z določbami tega zakona po tem, ko je vlada predlog državnega načrta prijavila pristojnemu organu EU skladno z določbo drugega odstavka 129.člena tega zakona.
(6) V državnem načrtu se lahko za prodajo na javni dražbi predvidi največ deset odstotkov celotne količine emisijskih kuponov.
(7) Za predhodne ukrepe iz 7. točke tretjega odstavka tega člena se šteje uvedba najboljše razpoložljive tehnologije, ki jo upravljavec naprave lahko uvede v svojo napravo.
(8) Ministrstva iz prvega odstavka tega člena uporabijo pri izdelavi državnega načrta za naslednje obdobje za upravljavce obstoječih naprav podatke iz njihovih poročil o emisiji toplogrednih plinov iz 133. člena tega zakona.
128. člen
(sodelovanje javnosti)
(1) Ministrstvo mora tri mesece pred začetkom teka roka iz drugega odstavka 129. člena tega zakona javnosti zagotoviti vpogled v osnutek državnega načrta in omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb.
(2) Ministrstvo z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo celotno območje države, obvesti javnost o kraju, kjer je osnutek državnega načrta na vpogled, ter o roku in načinu izražanja mnenj in dajanja pripomb.
(3) Rok, v katerem ima javnost pravico izražanja mnenj in dajanja pripomb, je 30 dni.
130. člen
(podelitev emisijskih kuponov)
(1) Ministrstvo na podlagi državnega načrta in na zahtevo upravljavca naprave iz 118. člena tega zakona odloči o celotni količini emisijskih kuponov, ki pripadajo posameznemu upravljavcu za določeno obdobje in o sorazmernem deležu, ki mu pripadajo za posamezno koledarsko leto najkasneje 12 mesecev pred začetkom tega obdobja. Pritožba proti odločbi ne zadrži njene izvršitve.
(2) Ministrstvo na podlagi odločbe iz prejšnjega odstavka podeli posameznemu upravljavcu naprave iz 118. člena tega zakona sorazmeren delež emisijskih kuponov, ki mu pripadajo za posamezno koledarsko leto najkasneje do 28. februarja tega leta.
(3) Podelitev emisijskih kuponov iz prejšnjega odstavka se opravi tako, da ministrstvo registru emisijskih kuponov izda nalog, da v register vpiše količino emisijskih kuponov iz prejšnjega odstavka in druge podatke o upravljavcu, določene s predpisi EU, ki se nanašajo na register emisijskih kuponov.
(4) Podelitev emisijskih kuponov se opravi brez obveznosti plačila, razen emisijskih kuponov, ki so v državnem načrtu določeni, da jih vlada lahko proda na javni dražbi. Način in pogoje prodaje na javni dražbi predpiše vlada.
(5) V primeru dokončnega prenehanja delovanja naprave ali prenehanju upravljavca naprave pred iztekom obdobja, za katerega so podeljeni emisijski kuponi, ministrstvo upravljavcu naprave ali v primeru stečaja stečajnemu upravitelju ne podeli preostanka sorazmernega deleža emisijskih kuponov, ki so mu bili z odločbo iz prvega odstavka tega člena dodeljeni.
(6) Emisijski kuponi iz prejšnjega odstavka se namenijo upravljavcem novih naprav.
131. člen
(trgovanje z emisijskimi kuponi)
(1) Z emisijskimi kuponi lahko prosto trgujejo vse fizične in pravne osebe.
(2) Šteje se, da je pravni posel iz prejšnjega odstavka veljaven z vpisom v register.
(3) Vpis v register se opravi tako, da se prodajalec in kupec predhodno sporazumeta o količini emisijskih kuponov, ki so predmet pravnega posla, prodajalec pa od upravljavca registra zahteva, da ustrezno količino emisijskih kuponov prenese z računa prodajalca na račun kupca.
132. člen
(register emisijskih kuponov)
(1) Za zagotavljanje zanesljivega in pravočasnega evidentiranja stanja in spremljanja trgovanja z emisijskimi kuponi organ v sestavi ministrstva vzpostavi in vodi, register emisijskih kuponov.
(2) Register iz prejšnjega odstavka je standardizirana in informatizirana centralna baza o imetnikih emisijskih kuponov s podatki, določenimi s predpisi EU iz tretjega odstavka 130. člena tega zakona.
(3) Register emisijskih kuponov se vodi po predpisih EU iz prejšnjega odstavka.
(4) Ministrstvo opravlja nadzor nad vodenjem registra emisijskih kuponov.
(5) Podatki iz registra emisijskih kuponov so dostopni javnosti, skladno z zakonom in s predpisi EU iz drugega odstavka tega člena.
(6) Vlada lahko podrobneje predpiše način in pogoje vzpostavitve in vodenja registra skladno s predpisi EU iz drugega odstavka tega zakona.
135. člen
(predaja emisijskih kuponov in njihova razveljavitev)
(1) Upravljavec mora za vsako napravo iz 118. člena tega zakona do 30. aprila v tekočem letu skladno s predpisi EU iz tretjega odstavka 130. člena tega zakona predati emisijske kupone v obsegu, ki ustreza celotni količini emisije toplogrednih plinov, ki jih je v preteklem letu naprava izpustila v ozračje, ti pa se razveljavijo.
(2) V primeru, če upravljavec naprave v roku iz prejšnjega odstavka ne preda ustrezne količine emisijskih kuponov, mu pristojni organ naslednje leto podeli za razliko nepredanih emisijskih kuponov zmanjšano količino emisijskih kuponov.
(3) Imetnik emisijskih kuponov lahko kadarkoli zahteva njihovo razveljavitev, skladno s predpisi EU iz tretjega odstavka 130. člena tega zakona.
137. člen
(veljavnost emisijskih kuponov)
(1) Emisijski kuponi veljajo za obdobje določeno v državnem načrtu.
(2) Ministrstvo v štirih mesecih po začetku novega obdobja izda registru emisijskih kuponov nalog, da imetnikom emisijske kupone, ki ne veljajo več in niso bili predani in razveljavljeni skladno z določbami prejšnjega člena, naj jih razveljavi, njihovim imetnikom pa za novo obdobje podeli nove emisijske kupone, v količini, ki je enaka razveljavljenim skladno z določbo tretjega odstavka 130. člena tega zakona, razen v primeru iz tretjega odstavka 135. člena tega zakona.
138. člen
(začasna prepoved trgovanja)
(1) Če upravljavec naprave iz 118. člena tega zakona do 31. marca tekočega leta ne pošlje ministrstvu poročila o emisijah za preteklo leto iz prvega odstavka 133. člena tega zakona in pisnega mnenja iz tretjega odstavka 134. člena tega zakona, s katerim je preveritelj ugotovil, da so podatki iz prvega odstavka 134. člena tega zakona resnični, pravilni in natančni, mu ministrstvo z odločbo začasno prepove trgovanje z emisijskimi kuponi in njihovo predajo registru emisijskih kuponov, registru pa izda nalog o začasnem zaprtju računa. Pritožba proti odločbi iz prejšnjega stavka ne zadrži izvršitve.
Dostları ilə paylaş: |
