Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja zvo-1-A

(2) Ministrstvo izda upravljavcu iz prejšnjega odstavka odločbo o ponovni dovolitvi trgovanja z emisijskimi kuponi, ko so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 133. člena tega zakona, in izda registru nalog o ponovnem odprtju računa upravljavca naprave.
(3) Ministrstvo mora o začasni prepovedi trgovanja z emisijskimi kuponi in njegovi ponovni dovolitvi iz prejšnjih odstavkov obvestiti pristojni organ države članice, z objavo v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo območje celotne države, pa tudi javnost.

140. člen

(opredelitev skupnih naložb)
(1) Država za zmanjševanje obremenjevanja okolja s toplogrednimi plini na stroškovno najučinkovitejši način omogoča skupne naložbe v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja (v nadaljnjem besedilu: skupna naložba).
(2) Skupna naložba je skupna naložba pravne ali fizične osebe domačega prava in tuje fizične ali pravne osebe z prebivališčem ali sedežem zunaj območja Republike Slovenije. Skupno naložbo sestavlja naložba kapitala v razvoj in uporabo tehnologij, ki odpravljajo ali zmanjšujejo onesnaževanje ali rabo okolja ali njihov prenos.
(3) Skupna naložba je lahko skupno izvajanje ali mehanizem čistega razvoja, skladno z določbami Kjotskega protokola iz drugega odstavka 125. člena tega zakona.
(4) Za izvajanja skupnih naložb vlada sprejme operativni program, skladno z določbami 36. in 37. člena tega zakona.

141. člen

(postopek)
(1) Ministrstvo objavi javni razpis, s katerim pozove pravne in fizične osebe, da se vključijo v skupno naložbo, skladno s predpisi, ki urejajo javna naročila.
(2) Ministrstvo preverja in odobrava skupne naložbe. Ministrstvo pri preverjanju ustreznosti ovrednoti skupno naložbo glede na učinke zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.
(3) Vlada predpiše kriterije za vrednotenje ustreznosti skupne naložbe in način upoštevanja učinkov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov pri trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov.
(4) Ministrstvo o izvajanju skupnih naložb enkrat letno poroča Vladi.

149. člen

(obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja)

(1) Obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja so:

1. oskrba s pitno vodo,

2. odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode,

3. zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov,

4. odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in

5. urejanje in čiščenje javnih površin.

(2) Objekti in naprave, potrebni za izvajanje javnih služb iz prejšnjega odstavka, so infrastruktura lokalnega pomena.

(3) Minister podrobneje predpiše:

1. vrste nalog, ki se izvajajo v okviru javnih služb iz prvega odstavka tega člena,

2. metodologijo za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za opravljanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena.

(4) Občina zagotovi izvajanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.

150. člen

(vloga, položaj in financiranje)

(1) Za spremljanje stanja na področju varstva okolja Državni zbor ustanovi Svet za varstvo okolja Republike Slovenije (v nadaljevanju: Svet).
(2) Svet ima petnajst članic ali članov (v nadaljnjem besedilu: članov), ki jih imenuje Državni zbor za obdobje petih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Član Sveta ne more biti funkcionar ali uslužbenec državnih organov ali organov občine. Svet predstavlja predsednica ali predsednik (v nadaljnjem besedilu: predsednik) Sveta.
(3) Dvanajst članov Sveta je strokovnjakinj ali strokovnjakov s področja varstva okolja, predlagajo pa jih skupaj Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter univerze. Pri predlaganju kandidatov za člane Sveta mora biti zagotovljena enaka zastopanost naravoslovnih, tehničnih, biotehniških, družboslovnih, humanističnih in medicinskih ved. Trije člani Sveta so predstavniki nevladnih organizacij s področja varstva okolja, predlagajo pa jih nevladne organizacije iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Podrobnejšo sestavo in organizacijo delovanja Sveta določi Državni zbor v aktu o ustanovitvi.
(4) Delovanje članov Sveta ni poklicno. Člani Sveta so za delovanje na sejah Sveta upravičeni do sejnine in do povračila potnih stroškov skladno s predpisi, ki veljajo za javni sektor, ter do plačila za izdelavo strokovnih gradiv, skladno s poslovnikom Sveta. Svet je upravičen do primernih poslovnih prostorov in samostojnega strokovno-administrativnega in finančnega poslovanja.
(5) Sredstva za delovanje Sveta se na podlagi njegovega finančnega načrta zagotavljajo iz proračuna države v okviru sredstev ministrstva.
(6) Svet ima in uporablja pečat, v katerem je grb Republike Slovenije, na zunanjem robu pa je izpisano: Svet Republike Slovenije za varstvo okolja.
(7) Svet deluje na podlagi poslovnika, v katerem se določi zlasti sedež Sveta, organi Sveta, način izvolitve predsednika in njegove namestnice ali njegovega namestnika ter obseg njunih pooblastil in način delovanja Sveta.

156. člen

(inšpekcijski nadzor)

(1) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja.

(2) Poleg inšpekcije iz prejšnjega odstavka opravljajo nadzor nad izvajanjem predpisov, izdanih na podlagi 18., 19. in 20. člena tega zakona, tudi inšpekcije, pristojne za ohranjanje narave, kemikalije, kmetijstvo, prehrano, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, veterino, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, trg in zdravje, v okviru teh predpisov in vsaka v skladu s svojimi pristojnostmi.
(3) Nadzor iz prejšnjih odstavkov obsega zlasti nadzor nad:

1.posegi v okolje, obremenjevanjem okolja in povzročitelji obremenitev,

2. stanjem kakovosti okolja in odpadki,

3. rabo naravnih dobrin glede izpolnjevanja okoljevarstvenih pogojev,

4. izvajanjem obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja in

5. izvajanjem predpisanih ali odrejenih ukrepov varstva okolja.

(4) Inšpekcijski nadzor nad obratovanjem obratov iz 18. člena tega zakona opravi inšpekcija v skladu programom nadzora, ki ga sprejme za obdobje treh let in v okviru katerega mora vsaj enkrat letno izvesti pregled vseh obratov.
(5) Naloge inšpekcijskega nadzora po tem zakonu opravljajo inšpektorice ali inšpektorji (v nadaljnjem besedilu: inšpektorji) skladno s tem zakonom in z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor.

157. člen

(drugi ukrepi inšpektorjev)

(1) Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da so kršene določbe tega zakona ali na njegovi podlagi izdanih predpisov, ima pravico in dolžnost, da poleg ukrepov po zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor, še začasno ali trajno prepove:

1. obratovanje naprave ali obrata,

2. opravljanje dejavnosti,

3. uporabo nevarne snovi,

4. izvajanje tehnološkega postopka ali

5. uporabo naprave, prometnega sredstva ali izdelka in njegovo dajanje na trg.
(2) Inšpektor lahko ministrstvu predlaga tudi odvzem okoljevarstvenega dovoljenja.
(3) Inšpektor odredi ukrepe iz prvega odstavka tega člena ali predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, če povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z ukrepi, ki jih je inšpektor predhodno odredil za odpravo nepravilnosti ali pomanjkljivosti po določbah tega zakona.
(4) Inšpektor odredi ukrepe iz prvega odstavka tega člena tudi v primeru, če upravljavec nima okoljevarstvenega dovoljenja ali dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, kadar je to predpisano.
(5) Inšpektor lahko odredi izvedbo ponovnega obratovalnega monitoringa v obsegu, na kraju, v času in rokih, ki jih sam določi. V primeru ugotovitve nepravilnosti nosi stroške ponovnega monitoringa izvajalec obratovalnega monitoringa, pri katerem so bile nepravilnosti ugotovljene.
(6) Inšpektor, pristojen za trg, lahko pri nadzoru predpisov, izdanih na podlagi 19. člena tega zakona, odredi tudi prepoved dajanja izdelkov na trg.

162. člen

(prekrški)
(1) Z globo 1,500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če:

1. ravna v nasprotju s prepovedmi, omejitvami ali drugimi pravili ravnanja, določenimi v predpisu iz drugega odstavka 19. člena,

2. ravna v nasprotju s pravili ravnanja in drugimi pogoji za ravnanje z odpadki, določenimi v predpisu iz tretjega odstavka 20. člena,

3. kot povzročitelj večje nesreče ne izvede vseh predpisanih ukrepov iz 28. člena,

4. povzroči začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja, pa za to ni pridobil dovoljenja ministrstva ali pristojnega občinskega organa (prvi in drugi odstavek 94. člena),

5. ne zagotavlja obratovalnega monitoringa ali ne dovoli vstopa v poslovne ali druge prostore ali ne sporoča podatkov obratovalnega monitoringa ministrstvu ali občini skladno s predpisi (prvi, tretji in peti odstavek 99. člena), ali

6. kot izvajalec obratovalnega monitoringa krši pogoje, ki jih predpiše minister (šesti in sedmi odstavek 101. člena).
(2) Z globo 1,500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka samostojni podjetnik posameznik.
(3) Z globo 450.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
(4) Z globo 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če stori dejanje iz 1., 2., 4. in 5. točke prvega odstavka tega člena.
(5) Z globo 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če:

1. kot povzročitelj okoljske nesreče o njej nemudoma ne obvesti organa, pristojnega za obveščanje (prvi odstavek 27. člena),

2. nima v delovnem ali pogodbenem razmerju pooblaščenca za varstvo okolja ali njegov pooblaščenec ne izpolnjuje predpisanih pogojev (prvi in četrti odstavek 30. člena),

3. ne obvesti ministrstva o imenovanju pooblaščenca za varstvo okolja, spremembah njegovih nalog in pooblastil ali njegovi razrešitvi (peti odstavek 30. člena),

4. ne obvesti ministrstva in pristojnega inšpektorata o začetku obratovanja naprave iz 82. člena (prvi odstavek 85. člena),

5. ne obvesti ministrstva in izvede spremembo v obratovanju naprave iz 82. člena tega zakona (drugi odstavek 85.člena),

6. ne obvesti ministrstva o dokončnem prenehanju obratovanja naprave iz 82. člena tega zakona ali prenehanju upravljavca (tretji odstavek 85. člena),

7. kot lastnik ali drug posestnik zemljišča ravna v nasprotju s prvim odstavkom 100. člena,

8. ne omogoči izvajalcu gospodarske javne službe dostopa do kurilne naprave, dimnih vodov ali prezračevalnih naprav (drugi odstavek 148. člena), ali

9. ne izvrši ali ravna v nasprotju z odrejenimi inšpekcijskimi ukrepi (156. in 157. člen tega zakona).

(6) Z globo 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka samostojni podjetnik posameznik.
(7) Z globo 450.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz petega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
(8) Z globo 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če stori dejanje iz 1., 7., 8. in 9. točke petega odstavka tega člena.

164. člen

(predmet in plačilo koncesije)
(1) Država ali občina (v nadaljevanju: koncedent) lahko proti plačilu podeli koncesijo za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine, ki je v njeni lasti ali ima na njej zakonito pravico upravljanja ali gospodarjenja, pravni ali fizični osebi (v nadaljevanju: koncesionar), če je ta usposobljena za njeno izvajanje.
(2) Če koncesijo na naravni dobrini podeli država, pripada del plačila za koncesijo tudi občini, na katere območju se koncesija izvaja, in sicer v deležu, ki je na podlagi ugotovljene razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja ob sodelovanju te občine določen v koncesijskem aktu. Merila za določanje razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja predpiše vlada.
(3) Koncesija na naravni dobrini se lahko podeli, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so za poseg v okolje določeni s tem zakonom ali zakoni, ki urejajo varstvo in rabo naravnih dobrin. Koncesija se lahko podeli samo na podlagi javnega razpisa, če zakon ne določa drugače.
(4) Pri pridobitvi koncesije na podlagi javnega razpisa se lahko uveljavlja prednostna pravica. Prednostno pravico pridobitve koncesije ima lastnik zemljišča, na katerem je naravna dobrina, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena.
(5) Vlada predpiše primere in pogoje, pod katerimi se lahko koncesija na naravni dobrini podeli brezplačno.