Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(17. 2. 2010).

516 »Kaum je war eine Dichtung, deren virtuoser Illusionismus gründlicher ihren Werken jenen Schein ausgetrieben hätte, der da verklärt [podčrtal A. V.] und durch den mit Recht man einst das Wesen künstlerischer Bildung zu bestimmen strebte.« Pojavlja se pojem »Verklärung«, ki je posebej pomemben v poetikah nemškega realizma. Seveda skozi odsotnost v nemški žaloigri.

517 Tako Calderónovo dramatiko kot nemško romantiko Benjamin označi za neodgovorno utelešenje žaloigre (Benjamin, The Origin of German Tragic Drama 84, 88).

518 Benjaminov napad na Goethejev koncept simbola predstavlja pravzaprav soočenje z osrednjo nemško kulturno avtoriteto. Prek Friedricha Creuzerja in Johanna Josepha Görresa Benjamin razvije razliko med trenutnostjo simbola in v času razvito alegorijo (ter znakom): »Das Zeitmaß der Symbolerfahrung ist das mystische Nu […] Andererseits ist die Allegorie von einer entsprechenden Dialektik nicht frei und die kontemplative Ruhe, mit welcher sie in den Abgrund zwischen bildlichem Sein und Bedeuten sich versenkt, hat nichts von der unbeteiligten Süffisanz, die in der scheinbar verwandten Intention des Zeichens sich findet. […] Jene weltliche, die geschichtliche Breite, die Görres und Creuzer der allegorischen Intention zuschreiben, ist als Naturgeschichte, als Urgeschichte des Bedeutens oder der Intention dialektischer Art.« »Neprizadeta samozadostnost« znaka (Benjamin, Izbrana dela 44), ki mu potemtakem manjka dialektično gibanje, konstitutivno za analizo »izvora«, pomeni jasen indic, da se morajo današnje interpretacije Benjamina ograditi od dekonstrukcije derridajevskega tipa.

519 Slovenski prevod zgreši pomen, danes »ni« samoumevno (Benjamin, Izbrani spisi 66). »Und auch heute ist es nichts weniger als selbstverständlich, daß im Primat des Dinghaften vor dem Personalen, des Bruchstücks vor Totalen die Allegorie dem Symbol polar aber ebendarum gleich machtvoll gegenübertritt.«

520 Tj. tragični obdelavi nižjih družbenih slojev.

521 Žalovanje je zmes ἀπάθεια antičnih stoikov in krščanstva (Benjamin, The Origin of German Tragic Drama 140).

522 (Benjamin, Zbrani spisi 60)

523 (Benjamin, Zbrani spisi 54, 63)

524 George Borshukov, Dan Piponi, Oystein Larsen, J.P.Lewis, Christina Tempelaar-Lietz: Universal Capture - Image-based Facial Animation for »The Matrix Reloaded«.

525 Npr. začetek žaloigre Andreasa Gryphiusa Catharina von Georgien oder Bewehrete Beständigkeit (Katarina Gruzijska ali Okrepljena stanovitnost, 1647, praizvedba 1651); (17. 2. 2010).

526 Razsekanost igralčeve igre v filmu, ki ji je prek montažerjeve manipulacije onemogočen neposreden stik z občinstvom iz Benjaminova razprave, dobi naslednjo tehnološko obliko v prvi uspešni simulaciji človeške glave v filmu – takšni, ki je tudi poznavalci področja ne morejo več ločiti od filmskega posnetka. V Nenavadnem primeru Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, 2008) Davida Fincherja, leta 2009 z Oskarjem za vizualne efekte nagrajenem filmu, se naslovni junak iz novele F. Scott Fitzgeralda stara vzvratno. Za prikaz neobičajnih sprememb je bila uporabljena tehnika, s katero je bila obrazna mimika igralca Brada Pitta najprej zajeta v visokoločljivostne tridimenzionalne modele, na podlagi katerih je nastala knjižnica animacij obraza, ki izražajo posamezna čustva. Na njeni podlagi pa je bil kasneje sintetično animiran model glave različnih starosti. Tukaj kompleksnost aparature še bolj grobo preseka stik med gledalcem in igralcem kot v Benjaminovi analizi filma, lik na platnu je pravzaprav v celoti izdelek animatorjev in ne zvezdnika. Animator tako rekoč kot alegorik – ali pa Manovichev »slikar v času« (Manovich, The Language of New Media 308) – podeljuje podobi pomen prek rekombinacije arhiva elementov. Glava Benjamina Buttona (telo je posnetek igralcev) je primer aparatične igre. V prid povezave alegoričnega in tehnične reproduktibilnosti govori tudi dejstvo, da film razkriva podobno umetnostnozgodovinsko situacijo kot baročna žaloigra pri Benjaminu: kljub historično pomembnemu preboju meje udejanjenja virtualnega igralca v popolni simulaciji človeške glave pod dnevno svetlobo ter v obsegu ene ure filma (morda ostaja nova meja blago oblačil), je film v resnici nezadovoljiv, namreč, zgodba je preveč banalna. Ta digitalni film torej izraža več umetniške »volje« kot samih umetniških dosežkov, podobno kot nemška žaloigra (Benjamin, The Origin of German Tragic Drama 55). Prim. Ed Ulbrich: How Benjamin Button got his face na konferenci TED2009; (18. 2. 2010) in članek Jody Duncan: The Curious Case of Benjamin Button.

527 Navaja Warburga in avtorje njegovega kroga, Erwina Panofskega in Fritza Saxla.

528 Slovenščina pravzaprav prevzema tujko, prim. Amelia Jones: Body art. Uprizarjanje subjekta.

529 Prim. sklepni slogan Benjaminove razprave o umetnosti v času tehnične reproduktibilnosti.

530 »Die Philosophen haben die Welt nur verschieden interpretiert, es kömmt drauf an, sie zu verändern.«