Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(11. 2. 2010).

477 (12. 2. 2010)

478 (12. 2. 2010)

479 Galerija na Mason's Yard, kjer se je nahajala lobanja, in na Hoxton Square, 3. 6.-7. 7. 2007.

480 Broodthaers je svoj projekt kritike muzeja razlagal tudi kot povabilo k razpravi (The Archive 84), ravno na tej ravni pa ga »integrira« vase relacijska estetika, ki ustvarja nove družbene odnose skozi rekombinacijo obstoječih odnosov v vlogi umetniškega materiala. S tega vidika je mogoče pristopiti k problemu, da so bile (kot umetnine zasnovane) krožne klopi za debato v Stazione Utopia Beneškega bienala likovne umetnosti leta 2003 (kustosi Molly Nesbit, Hans-Ulrich Obrist in Rirkrit Tiravanija) žal simptomatično prazne.

481 Bodisi ironično rabo jezika znanosti in družbenih ved ali pa »nestrogo« teoretiziranje.

482 V izvirniku četrti zvezek obsega tretjo knjigo.

483 Pravzaprav Foster utemeljuje utopični izhod iz dialektične povezanosti med destruktivnim in produktivni principom v umetnosti, za katero pa ne poda prepričljivega modela.

484 V The Archive (113-6).

485 Podobni spomini ostajajo na delo na slovenskem videoarhivu Mouseion Serapeion urednikov Narvike Bovcon in Aleša Vaupotiča.

486 Whitechapel Gallery in MIT Press od leta 2006 izdajata zbirko Documents of Contemporary Art, ki antologijsko predstavlja ključne vidike sodobne umetnosti. Naslovi zbornikov, urejeni po zaporedju izdajanja do 2010, so: The Archive, Participation, The Cinematic, Design and Art, The Artist's Joke, The Gothic, Colour, The Everyday, Appropriation, Beauty, Situation, Utopias, Chance, The Sublime.

487 Izvira iz starogrške besede za palčka.

488 (15. 2. 2010)

489 O homogenosti dejanskosti skozi realistično perspektivo govori Joseph P. Stern v že obravnavanem delu.

490 Npr. damaščanske sablje so tako zelo obstojne zaradi strukturnih lastnosti velikosti nano (Leydecker 24).

491 Podčrtal A. V.

492 31. 10. 2004–6. 1. 2008.

493 Weiblova vizija je del teze o organski povezanosti tradicije tehničnega upravljanja z dejanskostjo od antike dalje z demokratično etiko, ki jo razvije v prvem delu razprave Die postmediale Kondition.

494 Gre za Intermedia Project (IRIS, 1985-1991), zanimivo zgodnjo verzijo večpredstavnostnega hiperteksta, ki je z dvosmernimi povezavami in zgodovino brskanja bistveno drugačen od kasnejšega Svetovnega spleta. Platforma Intermedia je bila v uporabi pri poučevanju angleške literature na Univerzi Brown od leta 1987. Na tej platformi je pod vodstvom Landowa, Julie Launhardt in Paula Kahn nastal The Dickens Web (1987-), kasneje prenesen na hipertekstno platformo Storyspace (Eastgate, 1992), ki se nadaljuje v še obstoječe spletno mesto The Victorian Web, (13. 2. 2010).

495 Verzija članka je bila objavljena že leta 1982.

496 Gre za poenostavitev, saj je bilo stališč v »sporu o univerzalijah« več.

497 Podčrtal A. V.

498 »Intuition«, »Anschauung«, »Intention«, »Betrachtung«, Versenkung (Benjamin, The Origin of German Tragic Drama 176, 220, 226-227, 232). Navedki iz Benjaminovega Izvora nemške žaloigre so navedeni po spletni strani , ki jo je iz globočin interneta prinesel Google. Gre za skrito spletno objavo, ki ne ustreza standardom spoštovanja avtorskih pravic. Najverjetneje je to avtomatični »prepis« skeniranih (Slovar informatike: »upodobljenih«) strani besedila, ki pa v primerjavi s slikami knjige na spletišču Google Books ne kaže veliko prepisovalnih napak (oboje 16. 2. 2010). Strani citatov niso navedene, ker je samo besedilo referenca na mesto v tekstu prek v brskalnik integriranih iskalnikov. Navedbe strani v referencah navajajo angleški knjižni prevod The Origin of German Tragic Drama. Prvi del tretjega poglavja knjige je preveden v slovenščino v Izbranih delih.

499 Slovenski jezik ponuja ustrezen prevod, ki omogoča razlikovanje med žaloigro in tragedijo. Benjaminova raba izraza, ki vključuje Calderónova in Shakespearova dela – obravnava Hamleta in Riharda III. –, se razlikuje od npr. Poniževe v razpravi A. T. Linhart in problem meščanske žaloigre. Po pregledu rabe pojmov žaloigre in tragedije v slovenski literarni vedi Poniž zapiše: »meščanska [podčrtal A. V.] žaloigra [je] historično utrjena in hkrati zvrstna oznaka za izumrlo dramatiko, ki je nastala v Angliji, Franciji in nemško govorečih deželah v drugi polovici 18. stoletja. Klasična tragedija, ki je svoj veliki vzpon doživela v francoskem klasicizmu, obnoviti pa jo je poskušala tudi t. i. Weimarska klasika, nekaj kasneje pa še Heinrich von Kleist […], je temeljila na prikazovanju 'Haupt- und Staatsaktion', torej na javnih, državniških, političnih dejanjih in njihovih učinkih, ne le na protagoniste teh dejanj, marveč tudi na njihovo metafizično obnebje« (Poniž 7). Benjamin nasprotno žaloigro, ki še ni povezana z meščanskostjo, postavi v obdobje baroka, ter vanjo vključi mdr. Haupt- und Staatsaktionen.

500 V razpravi Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati.

501 Zvezek aforizmov Enosmerna cesta izdan v Berlinu 1928.

502 Angl. prevod v New Left Review 110(julij-avgust 1978): 83-8.

503 V nasprotju z Lukácsovo doslednostjo, ki obravnava Benjaminovo teorijo celovito, pa npr. Jelka Krnev-Štrajn izloča celotni motivno-tematski segment Benjaminove teorije, »obsedenost žaloigre s krutostjo«, iz koncepta alegoričnosti, kar ji seveda šele omogoča nadaljnje povezave Benjamina z avtorji, kot je dekonstruktivist de Man, ter kontekstom »poststrukturalizma« in »postmodernizma« (Krnev-Štrajn 123). Pri tem se avtorica pravzaprav pridružuje stališčem, ki so kljub odsotnosti marksizma bližje Adornu.

504 Pojem genealogija je Foucault prevzel od Nietzscheja in z njo označuje zgodovinski aspekt arheologije v razpravi Nietzsche, genealogija, zgodovina (1971), vendar pa izraz arheologija v razpravi ni uporabljen. Zdi se, da je težko razločevati med arheologijo in genealogijo. V besedilu O genealogiji etike (to in vsa naslednja navedena besedila so prevedena v knjigi Vednost – oblast – subjekt) je genealogija kot metoda interpretacije pravzaprav arheologija. Štiri ravni analize – objekti, načini izjavljanja, pojmi in strategije – sovpadajo s štirimi vidiki odnosa do sebe (etičnega odnosa): vprašanja etičnih substanc, modusov podjarmljanja, praks sebstva (askeze) in telosov. Genealogija prav tako zamenjuje (neomenjeno) arheologijo v intervjuju Resnica in oblast. V nastopnem predavanju na Collège de France z naslovom Red diskurza je Foucault vpeljal metodološko delitev. »Analize, ki jih nameravam izvesti, se razvrščajo […] po dveh kriterijih. Na eni strani je to 'kritični' sklop, ki uporablja princip obrata [diskontinuiteta zamenja model kontinuitete]: poskuša zajeti oblike izključitve, omejitve, prilaščanja […]; kaže, kako so se formirale, kakšnim potrebam so s tem odgovarjale, kako so se spreminjale in premeščale, katere prisile so dejansko opravile in v kakšni meri so bile izigrane. Na drugi strani je 'genealoški' sklop, ki uporablja druge tri principe: proučuje, kako so se prek teh sistemov prisile, njim navkljub in z njihovo podporo, formulirale serije diskurzov; kakšna je bila specifična norma vsakega od njih in kakšni so bili njihovi pogoji pojavljanja, rasti in variiranja« (Foucault, Vednost – oblast – subjekt 20). Na eni strani so torej kritični opisi redčenj in poenotenja diskurzov, na drugi dejansko razpršeno in pravilno formiranje diskurzov okoli zarez v »morfologijo naše volje do vednosti« (21) (npr. prelomi: Sokrat, 16. v 17. stoletje v Angliji, konec 19. stoletja). Foucault dodaja, da gre pravzaprav za isti predmet obravnave, različni sta le »točki napada«: postopki kontrole ali formiranja diskurza (22). Predmetna področja imenuje »pozitivitete« - kritični del analize se drži sistemov, ki obdajajo diskurz, genealoški pa vzpostavlja samo področje, v katerem je mogoče npr. zanikanje itd. Zdi se, da je krovni pojem obojega arheologija, lahko pa se (pogojno) z arheologijo zamenja genealogijo, ki vzpostavlja pozitivitete. Vsekakor ostaja nedvomno, da je horizont tega dualizma teorija iz Arheologije vednosti. Oba izraza, tako genealogija kot arheologija, se pojavita v pozni razpravi Kaj je razsvetljenstvo?(Was ist Aufklärung?). »Kriticizem« je po Kantu postal pozitiven – ne sprašuje se o mejah spoznanja, ampak gre za praktično kritiko, ki privzema obliko možnega pristopa: kaj nam je dano obče, nujno, obvezno, kakšno mesto zavzemajo poljubno, posamično naključno in produkt arbitrarnih prisil? Ta pristop: »[je] po zasnutku […] genealoški, po metodi pa arheološki. Arheološki – in ne transcendentalen – je v tem pomenu, da ne bo poskušal identificirati strukture vsega spoznanja ali vsakega možnega moralnega dejanja, ampak bo poskušal obravnavati diskurzivne instance, ki artikulirajo to, kar mislimo, rečemo in delamo, kot toliko zgodovinskih dogodkov. In ta kritika bo genealoška v tem pomenu, da iz tega, kar smo, ne bo deducirala, kaj nam je moč narediti in vedeti, ampak bo iz naključnosti, ki nas je naredila to, kar smo, izluščila možnost, da prenehamo biti, delati ali misliti, kar smo, delamo ali mislimo. Ne poskuša narediti možno metafiziko, ki je končno postala znanost, marveč poskuša dati, tako daleč kot je to mogoče, nov zagon neomejenemu delu svobode« (Foucault, Vednost – oblast – subjekt 155). Foucaultova metoda je tukaj arheološka (kot nasprotje od strukturalne), genealoški pa je »zasnutek« kritike, ki kaže pozitivitete, na pa možnosti znanosti (ki je zavezana modelu subjekta). Zdi se, da Foucault z genealogijo meri na emancipatoričnost arheološke analize in videti je, da njegova misel ostaja zavezana »drži modernosti« (150) razsvetljenskega kritičnega projekta. V primerjavi z razdelitvijo v prejšnjem navedku med kritiko in genealogijo, se zdi, da tokrat mesto genealogije zavzema arheološka metoda in ne genealoški »zasnutek« kritike.

505 »Ist doch Allegorie das einzige und das gewaltige Divertissement, das da dem Melancholiker sich bietet.«

506 Brechta zavračata oba, tako Adorno kot Lukács.

507 Benjamin tega pojma ne uporablja.

508 Morda gre v razliki med vzgojnim in poučnim za anticipacijo taktilnega principa. Opomba A. V.

509 Vendar je pomembno, da ga razume nesubstancialno, na specifičen »izpraznjen« in »mrtev« način, ki je tomizmu nasproten.

510 Vendar gre pri Benjaminu za privzem kulturnega spomina v jeziku, idej, ki so se pokazale skozi jezikovno rabo, npr. pojma tragično in komično (Benjamin, The Origin of German Tragic Drama 44). Prim. tudi: »Nur dort, wo das System in seinem Grundriß von der Verfassung der Ideenwelt selbst inspiriert ist, hat es Geltung. Die großen Gliederungen, welche nicht allein die Systeme, sondern die philosophische Terminologie bestimmen - die allgemeinsten: Logik, Ethik und Ästhetik -, haben denn auch nicht als Namen von Fachdisziplinen, sondern als Denkmale einer diskontinuierlichen Struktur der Ideenwelt ihre Bedeutung« (33).

511 Na Izvor nemške žaloigre je vplival, v njej je tudi navajan, Lukács.

512 V besedilu Nietzsche, genealogija, zgodovina Foucault po eni strani ločuje Nietzschejvo rabo izraza »Ursprung« od nasprotnih pojmov »Herkunft« (angl. descent, tudi »Erbschaft«) in Entstehung (angl. emergence) kot ključnih vidikov »history, guided by genealogy« (Foucault, Nietzsche, Genealogy, History 162). Vendar Foucault obenem dodaja, da Nietzsche »Ursprung« uporablja nedosledno, torej tudi v nevtralnem pomenu (142), kar pomeni, da nemščina s preloma 19. v 20. stoletje ni dopuščala jezikovnega razločevanja, ki ga išče Foucault. Benjaminova raba izraza seveda eksplicitno poudarja – že pri Nietzscheju formulirano – dinamično zgodovinskost, dialektično gibanje v pojmu »Ursprung«, ki ustreza potrebam genealoške »wirkliche Historie« (»'effective' history«) (152-3). Zanimivo je, da Foucaultova razprava omenja celo »ruševine«, ki so najbolj odmeven motiv iz te Benjaminove monografije (159). Stikanje ob interpretaciji Nietzscheja ni slučajno, saj je velika pozornost v Benjaminovi analizi žaloigre posvečena prav Nietzschejevi teoriji tragedije. Prim. poglavje Ursprung v prvem delu Benjaminove Ursprung des deutschen Trauerspiels.

513 Slovenski prevod, da je alegoričnost »podobna« razvalini, ni pravilen, saj je v razvalini alegorični princip dejanskosti »wirklich gegenwärtig« (Benjamin, Izbrani spisi 56).

514 Slovenski prevod prevaja zgolj »filozofske vsebine« (Benjamin, Izbrani spisi 61), angleški pa »philosophical truth« (Benjamin, The Origin of German Tragic Drama 182).

515 »Ne zate, ampak za vero.« Prevod razlage, ki se nanaša na 266. Ezopovo basen: »An ass with dragging feet was carrying an image of Isis, bearing reverend mysteries on its sagging back. So all who met him reverently offered worship to the goddess and recited pious prayers on bended knee. The ass however took it that all this honour was offered to himself, and began to swagger along swollen with pride – until his driver, reducing him with blows, said, ‘You are not god, my little ass, you are carrying god’.«