Georges Bizet

Uprizoritve Bizetove opere Carmen v SNG Maribor

V Mariboru so Carmen prvič uprizorili pred več kot sto leti (bilo je enaintrideset let po krstni izvedbi, ki je bila 3. marca 1875 v Parizu, ter deset let po uprizoritvi v ljubljanskem Deželnem gledališču, ki je bila 2. januarja 1896), še za časa avstro-ogrske monarhije. Premiera je bila 19. decembra v sezoni 1906/07 v nemškem Mestnem gledališču (Stadttheater in Marburg), ko je gledališče upravljal Karl Richter. V kritiškem poročilu o uprizoritvi v časniku Marburger Zeitung lahko preberemo, da je za uspeh zaslužna predvsem gostja iz dunajske Ljudske opere, sopranistka Helene Hass, ki je naslovno vlogo odpela temperamentno in je bila »ognjevita in koketna ciganka s simpatičnim glasom, ki s svojo neobvladljivo strastjo pahne sebe in druge v nesrečo …«. Dobri so bili (po oceni kritika) tudi domači izvajalci, posebno Adele Windsor kot Micaëla ter Otto Langer kot Escamillo. Manj ugodno je ocenil nastop tenorista Stefana Stefanyja kot Joséja. Dobri sta bili pevki Rose Sutrovitz in Berte Deutz v vlogah Frasquite in Mercedes; posebno pri izvedbi dueta. Kritik je pohvalil izvajanje (pomožnega) orkestra in zbora pod vodstvom kapelnika Eugena Mautnerja. Kot sodelujoči so omenjeni še pevski izvajalci Emanuel Grobetti, Carlo Felda in Josef Weninger. Carmen so po­novili le enkrat (MZ, 18. in 20. december 1906).

Med obema svetovnima vojnama so v Slovenskem narodnem gledališču Maribor Bizetovo Carmen uprizorili le enkrat v sezoni 1923/24, in sicer v času ravnateljevanja Andra Mitroviča, ki je opero tudi naštudiral. Premiera je bila 14. junija 1924, opero pa so ponovili enajstkrat (šestkrat še v sezoni 1923/24 in petkrat v naslednji sezoni 1924/25). Režijsko zasnovo je izdelal Kurt Bachmann k. g. ter scenografijo Viktor Cotič. Pevski solisti so bili: Ančica Mitrovič (Carmen), Ivo Skrivanič (José), Nikola Govorov (Escamillo), Herma Vladimirova (Micaëla), Milan Štagljar (Zuniga), Marica Lubej (Frasquita), Mila Kogej (Mercedes), Rudolf Urvalek (Morales, Remendado) in Vladimir Skrbinšek (Dancairo).

V svojih Spominih na mariborsko gledališče (1922–1941) je dr. Radovan Brenčič zapisal, da je uprizoritev Carmen »doživela pravi triumf«, medtem ko lahko v kritiki v dnevniku Jutro o premierni predstavi Carmen v Mariboru preberemo, da je bila »dobro pripravljena in temeljito naštudirana … Naslovna vloga je našla v ge. Mitrovič v vsakem oziru dobro interpretinjo … Igrala je temperamentno in strastno, vseskozi demonska ciganka. Mislimo, da je to njena reprezentativna vloga … V gosp. Skrivaniču je imela za don Joseja dobrega partnerja … Nežno in lirično partijo Micaële je pela gdč. Vladimirova, ki je odlična in kultivirana pevka. Escamilla pa g. Govorov, ki je srečno pogodil jedrnate in odločne ritme toreadorjev …« Kritik je bolj ali manj pohvalil tudi vse druge nastopajoče. Ob koncu kritiškega poročila je zapisal: »Ta prireditev je pokazala, da ima naše gledališče vse garancije za nadaljnji obstoj in razvoj. G. Mitrovič je temeljit, podjeten in temperamenten dirigent in ravnatelj. Solisti so dobro in v vsakem oziru svojim nalogam dorasli. Zbor je konsolidiran … Orkester parira. Režija je v dobrih rokah. Tako Carmen – po njegovem mnenju – ni bila le labodji spev Bizeta, pač pa je morda bila labodji spev našega gledališča …« (Jutro, 18. junij 1924).

Tretjič so Carmen v Mariboru uprizorili v času nemške okupacije (v sezoni 1942/43) v mariborskem Mestnem gledališču (Stadttheater in Marburg), ko je bil upravitelj Robert Falzari. Premiera je bila 13. novembra 1942. Opero so ponovili štirikrat. Nastopili so: Gertrude Probst (Carmen), Ludwig Renko (José), Marie Reichelt (Micaëla), Fritz Schmidt-Franken (Escamillo), Ewald Steeg (Zuniga), Greti Popp (Frasquita), Eva Hartwig (Mercedes), Erwin Friese (Remendado), Herbert Richter (Morales) in Heinrich Leskoschek (Dancairo). Sodeč po kritiki dr. Eduarda Butscharja v Marburger Zeitung je bila izvedba na dostojni ravni. Najbolj je Butschar pohvalil izvajanje orkestra pod vodstvom Richarda Dietla. Nekoliko manj zadovoljiv je bil zbor. Med solisti je najbolj pohvalil nastop G. Probst v glavni vlogi Carmen, ki je »značajsko zgledno podala« lik Carmen in tudi njena pevska izvedba te vloge je bila »odlična«. Tako igralsko kot pevsko »odlična« je bila po oceni kritika tudi M. Reichelt kot Micaëla. Svoje vloge so zelo dobro oblikovali še L. Renko (José), F. Schmidt-Franken (Escamillo), E. Steeg (Zuniga) idr. Kot najboljšo točko celotne uprizoritve je Butschar označil kvintet, ki so ga izvedli G. Probst, E. Hartwig, G. Popp, E. Friese in H. Leskoschek (Hinko Leskovšek, pozneje znan kot slovenski režiser, ki pa je v dveh sezonah – od leta 1941 do 1943 – v mariborskem gledališču nastopal v manjših vlogah v operah in operetah). Režijsko je Carmen pripravil Erich Matthias, scenograf je bil Gottlieb Ussar, koreografinja pa Susanne Ufert (MZ, 16. november 1942).

V sezoni 1943/44 je bila v medvojnem nemškem gledališču druga uprizoritev Carmen. Premiera je bila 20. maja; ponovili so jo štirikrat. Opero je tudi tokrat režiral E. Matthias, sceno pa je prav tako kot leta 1942 zasnoval G. Ussar. Predstave je vodil dirigent Max Kappes, zbor je naštudiral Andreas Hallecker, koreografske točke pa je prispevala Ruth Jacobsen. Kot operni solisti so nastopili večinoma novi pevci: Christa Kappes Hartwig (Carmen), Hans Depser (José), Jutta Gilbert (Micaëla), F. Schmidt-Franken (Escamillo), E. Steeg (Zuniga), Victoria Herold (Mercedes), Dorothea Siebert (Frasquita), Robert Richter (Morales), Andreas Flandro (Dancairo) in Rudolf Roserth (Remendado). Butschar je svojo kritiko Carmen v Marburger Zeitung naslovil kot »Zelo uspešen večer« in pohvalil vse nastopajoče, najbolj spet izvajalko naslovne vloge, mezzosopranistko C. Kappes-Hartwig, ki je »s svojimi sposobnostmi in z velikim glasom prispevala stvaritev prav velikega formata«. Po besedah kritika je bila C. Kappes-Hartwig »idealna oblikovalka Carmen«. Tenorist H. Depser je s svojim mogočnim glasom »požel triumfalen aplavz pri občinstvu«. Kritik prišteva med najboljše stvaritve večera tudi nastop F. Schmidta Frankena v vlogi Escamilla in »ljubko kreacijo« Micaële v izvedbi sopranistke J. Gilbert. Dirigent Kappes je »vešče« vodil predstavo in se izkazal kot »temeljit poznavalec partiture«. Režiser E. Matthias je v zasnovi »izhajal iz bogate tradicije opere«. »Domišljene« plesne točke je pripravila R. Jacobsen. Pri tej uprizoritvi je Butscharja še posebno prevzela scenografija G. Ussarja. Ta je že pri prvi uprizoritvi »po osvoboditvi Spodnje Štajerske« kot tudi pri tokratni dal predstavam »ustrezen zunanji sijaj« – kar je izrazilo politično (nacistično) obarvan komentar (MZ, 22. maj 1944).

Po drugi svetovni vojni so v Slovenskem narodnem gledališču Maribor prvič uprizorili Carmen (v slovenskem prevodu Nika Štritofa) v sezoni 1952/53; premiera je bila 21. marca 1953, predstav pa je bilo devetindvajset. Režijsko je opero zasnoval Vlado Habunek k. g., sceno Vlado Rijavec, kostume Inga Kostinčer k. g., koreograf pa je bil Maks Kirbos. Predstave je dirigiral takratni umetniški vodja Ciril Cvetko. Zborovodja je bil Ferdo Pirc. V posameznih vlogah so nastopili: Bogdana Stritar k. g. (Carmen), Jernej Plahuta (José), Jelka Rupnik (Micaëla), Miro Gregorin (Escamillo), Nada Krakar (Frasquita), Mija Vidic (Mercedes), Aleksander Kovač (Zuniga), Anton Pucihar (Morales), Milan Gorenšek (Remendado) in Karlo Kamuščič (Dancairo).

Drugič so v povojnem času v Slovenskem narodnem gledališču Maribor Carmen uprizorili (v slovenskem prevodu Otona Župančiča in Nika Štritofa) v sezoni 1961/62; premiera je bila 31. marca 1962. Režiser je bil Nino Uršič, scenograf Jože Polajnko, kostumografinja Aurelija Brankovič, plesne točke je zasnoval Iko Otrin, zbor pa je naštudiral Gustav Rakuša. Dirigiral je umetniški vodja Opere Vladimir Kobler. Nastopili so pevski solisti: Blanka Zec k. g. (Carmen), Josip Šutej/Oskar Zornik (José), Miro Gregorin/Peter Kloc (Escamillo), Ondina Otta-Klasinc/Nada Zrimšek (Micaëla), Fani Markič (Frasquita), Darinka Cilenšek Potočnik (Mercedes), Stanko Colnarič (Morales), Aleksander Kovač (Zuniga), Karlo Kamuščič (Dancairo) in Milan Gorenšek (Remendado). Bilo je šestnajst predstav.

Tretja uprizoritev Carmen v Slovenskem narodnem gledališču Maribor je bila v sezoni 1977/78 (v slovenskem prevodu Otona Zupančiča in Nika Štritofa). Premiera je bila 3. februarja 1978; bilo je triindvajset predstav. Carmen so pri tej uprizoritvi pripravili: režiser Henrik Neubauer, scenograf Dušan Ristič, kostumografinja Vlasta Hegedušič, zborovodji Ferdo Pirc in Maksimiljan Feguš in dirigent – umetniški vodja Opere – Boris Švara. Pevski solisti so bili: Ruža Pospiš/Majda Švagan (Carmen), Ervin Ogner/Jernej Plahuta (José), Sergio Brunello (Escamillo), Veronika Mihelič/Mirella Toičeva (Micaëla), Milena Morača (Frasquita), Zorica Barač (Mercedes), Fabio Furlan/Aleksander Kovač (Zuniga), Stefan Kunštek (Morales), Aleksander Boštjančič (Dancairo) in Jože Kores (Remendado).

Četrtič so Carmen uprizorili (v slovenskem prevodu O. Zupančiča in N. Štritofa) v Slovenskem narodnem gledališču Maribor v sezoni 1983/84. Premiera je bila 12. aprila 1984. Režijski osnutek je tokrat izdelal František Preisler, scenografijo Josef Šalek, kostumograf je bil Josef Jelinek, koreograf Boris Slovak, zborovodja M. Feguš, dirigiral pa je B. Švara (Simon Robinson). Posamezne vloge so oblikovali: Majda Švagan (Carmen), Miro Solman/Ervin Ogner (José), Nada Ruždjak/Olga Gracelj (Micaëla), Antonios Fillippatos/Neven Belamarič (Escamillo), Mileva Pertot/Zorica Fatur (Frasquita), Dragica Kovačič (Mercedes), Josef Fejk (Zuniga), Aleksander Boštjančič (Dancairo) in Jože Kores (Remendado). Opero so izvedli petindvajsetkrat.

Petič v povojnem času ter devetič v Mariboru so (v francoskem jeziku) Carmen uprizorili v sezoni 1997/98; premiera je bila 30. januarja 1998.

V tej sezoni so jo izvedli devetkrat in v naslednji še petkrat (skupno je bilo potemtakem štirinajst predstav). Režiser je bil Gianpaolo Gennaro, scenograf Giuseppe Ranchetti, kostumografinja Ingrid Begovič, koreograf Christian Vancea, zborovodja Robert Mraček, medtem ko sta dirigirala Uroš Lajovic in Simon Robinson. Pevski solisti so bili: Dragica Kovačič/Mariana Kulikova (Carmen), Ante Ivič/Gilbert Py/Miro Solman (José), Andreja Zakonjšek (Micaëla), Valentin Enčev (Escamillo), Zorica Fatur (Frasquita), Svetlana Čursina (Mercedes), Stevan Stojanovič (Zuniga), Jaki Jurgec (Morales), Marjan Trček (Remendado) in Jože Kores (Dancairo).

Šesta in zadnja uprizoritev opere Carmen je bila v sezoni 2007/08 (premiera 22. februarja 2008). Režijo, zasnovano zanjo, je izdelal Alessio Pizzech, scenograf je bil Michele Ricciarini, kostumografka Sandra von Trauttmansdorff, koreografinja Valentina Turcu, zborovodja Robert Mraček, dirigirala pa sta Karen Kamenšek in Simon Robinson.

Peli so: Rita-Lucia Schneider k. g./Karine Ohanyan k. g. (Carmen), Matjaž Stopinšek/Miro Solman/Janez Lotrič (José), Jože Vidic k. g./Valentin Enčev (Escamillo), Sabina Cvilak/Sara Eterno k. g. (Micaëla), Marko Mandir (Zuniga), Jaki Jurgec (Morales), Katja Konvalinka k. g./Nina Andrejeva k. g. (Frasquita), Rebeka Lokar k. g./Hermine Haselböck k. g. (Mercedes), Marjan Trček k. g. (Dancairo), Dušan Topolovec (Remendado). Bilo je 19 predstav.

BIOGRAFIJE
Benjamin Pionnier, dirigent

Benjamin Pionnier se je rodil v Versaillesu. Z glasbo se je seznanil že v otroštvu, saj so njegovi prvi poskusi igranja na klavir vezani na njegov dom. Prvi poskusi so nato prerasli v šolanje. Iz klavirja in komorne igre je diplomiral na Nacionalnem konservatoriju v Nici, v klavirski igri pa se je izpopolnjeval pri francoski pianistki Brigitte Engerer. Študiral ni le klavirske igre, temveč tudi kontrabas, klarinet, petje, harmonijo in kontrapunkt ter na koncu še dirigiranje. Orkestrsko dirigiranje je sprva študiral v Franciji, nadaljeval pa v Veliki Britaniji pri Georgu Hurstu, Robertu Houlihanu, Denise Ham in Rudolfu Saglimbeniju. Za svoje delo je Benjamin Pionnier že v času študija v Veliki Britaniji prejel prvo nagrado s pohvalo, na Royal Northern College of music pa nagrado na dirigentskem tekmovanju. Prejel je tudi povabila k sodelovanju na mojstrskih tečajih po vsej Evropi.

Maestro Pionnier je že v času študija deloval kot pianist in komorni glasbenik, kasneje tudi kot korepetitor, asistent v mnogih znanih gledališčih v Franciji ter zunaj nje. Kot pianist in dirigent se je udeležil številnih festivalov, med katerimi so festival Pierre Cardin, Pablo Casals, Messiaen, Musiques au Coeur, pomladni festival v Monte Carlu ter še nekateri drugi. V letih 2006–2009 je bil umetniški svetovalec Opere v Nici, od sezone 2011/2012 dalje pa je umetniški in glasbeni direktor Opere SNG Maribor. Prav tako je bil asistent številnih znanih dirigentov, tudi Jamesa Levina, ki je Pionniera povabil v Metropolitansko opero in Carnegie Hall. Njegov dirigentski repertoar je izredno bogat in raznolik. Orkestralni opus se razprostira od baroka do sodobne literature. S svojim delom je tako obiskal že marsikateri koncertni oder po Evropi in izven nje. Pionnierjeve subtilne interpretacije mu odpirajo številna vrata velikih odrov; nedavno je v moskovskem Bolšoj teatru dirigiral Ravelovo opero L’Enfant et les sorti- lèges (Otrok in čarovnije), v Hongkongu in Šanghaju je dirigiral Bizeta (Carmen); Gounoda (Faust) in Masseneta (Werther) v Buenos Airesu; Gounoda (Romeo in Julija), Donizettija (Ljubezenski napoj) in Verdija (Traviata) v SNG Maribor. Poleg naštetih je dirigiral še Mozarta (Così fan tutte), Rossinija (Seviljski brivec), Puccinija (Tosca), Offenbacha (Hoffmannove pripovedke, Pariško življenje) in Glucka (Orfej in Evridika). V koncertni dvorani Čajkovskega je ob odprtju francoskega leta v Rusiji dirigiral tudi Gounodovo opero Romeo in Julija in v Seulu Bizeta (Carmen). Nedavno je zelo uspešno dirigiral Carmen v Seoulu ter Elisir d'amore( Donizetti) in Veselo vdovo v Franciji.

V prihodnosti načrtuje predstave povsod po svetu: Debussy (Pelleas in Melisanda) v Buenos Airesu, Mozart (Figarova svatba) v Genovi, Donizetti (Ljubezenski napoj) v Metzu, Korngold (Mrtvo mesto) v Lübecku, Puccini (Tosca) v Pisi, Prokofjev (Romeo in Julija) v Palermu, Offenbach (Hoffmannove pripovedke) v Hongkongu, Puccini (Madame Butterfly), Verdi (Macbeth), Donizetti (Lucia di Lammermoor), Mozart (Beg iz seraja), Čajkovski (Jevgenij Onjegin) ter baleti in simfonični koncerti po Evropi, Aziji, Avstraliji in Južni Ameriki.

Philippe Arlaud, režiser, scenograf in oblikovalec luči

Philippe Arlaud se je rodil v Parizu in odraščal v Mulhousu. Najprej je začel študirati medicino, a se je nato odločil za študij režije, scenografije in umetnostne zgodovine na Visoki šoli za dramsko umetnost v okviru gledališča v Strasbourgu, leta 1983 pa je magistriral iz managementa kulturnih projektov na Inštitutu za politične vede v Grenoblu. Od leta 1982 uspešno deluje kot režiser, ustvarjalec projektov, scenograf in oblikovalec luči v številnih slavnih gledaliških in opernih hišah v Evropi, Aziji in Združenih državah Amerike, predvsem pa v Nemčiji in Avstriji. Pri svojem delu je sodeloval s številnimi osebnostmi iz sveta opere in gledališča, kot so Antoine Vitez, Jean Marie Villégier, Jean-Pierre Vincent, Klaus Michael Gruber, Peter Stein, Bob Wilson, Jean-Marie Villégier, Hans Gratzer, Elke Lang in drugi.

Med predstavami, pri katerih je sodeloval kot režiser, scenograf in oblikovalec luči, so številne opere. Med njimi: Hoffmannove pripovedke, Andrea Chénier, Arabella v Tokiu, Traviata za Marijinsko gledališče v Sankt Peterburgu, Ukročena trmoglavka, Sen kresne noči, West Side Story na Dunaju, Plešasta pevka in Don Giovanni v Parizu, Takšne so vse, Fidelio, Rigoletto, Carmen za Festival Baden-Baden ter Pepelka, Tristan in Izolda, Leteči Holandec, Ples v maskah za Opero v Strasbourgu. Od leta 2006 deluje tudi kot umetniški direktor Feldkirch festivala v Avstriji, v okviru katerega se vsako leto od maja do junija odvije 25 dogodkov s 500 povabljenimi umetniki.

Med drugimi zanimivimi projekti lahko omenimo prostorsko ureditev razstavnih površin švicarskega proizvajalca luksuznih ur Patek Philippe v Ženevi 2008/2009 ter leta 1998 oblikovanje svetlobne ureditve železniške postaje v Lozani. Med leti 2001 in 2004 je kot gostujoči profesor predaval na Univerzi v Gradcu in na Fakulteti za upodabljajoče umetnosti v Hamburgu s temami uporaba svetlobe v slikarstvu, arhitektura in svetloba ter arhitektura in domišljija.

Za svoje delo je dvakrat prejel medaljo Josefa Kainza mesta Dunaj, ki je najvišja umetniška nagrada v Avstriji.

Njegov režiserski slog običajno poskuša združiti zahteve glasbenega in govorjenega gledališča. Druga posebnost njegovega dela je oblika scenografije, ki se naslanja na jezik in tehniko kina. Z ustvarjanjem slikovite, pisane in živahne vizualizacije Philippe Arlaud občinstvo s seboj popelje v arhitektonski, razvedrilen, okreten, sijoč in hkrati glasbeni svet.

Elodie Vella, koreografinja

Elodie Vella se je rodila v Nici v Franciji. S študijem klasičnega baleta je začela pri Rolandu Duflotu, baletnem mojstru pariške Opere. Nato se je vključila v ansambel Jeune Ballet de Paris ter v znani pariški Inštitut Janine Stanlowa. Študirala je tudi sodobni in jazz balet. Z izobraževanjem je nadaljevala pri Attiliu Labisu in Christiane Vlassi, zvezdnikih in učiteljih pariške Opere, pri katerih je študirala pet let. Nenehno se izpopolnjuje s sodelovanjem na številnih akademijah in strokovnih izobraževanjih po Evropi ter med drugim v New Yorku pri Plesnem gledališču Alvin Ailey. Leta 2002 je prejela nagrado na mednarodnem tekmovanju v italijanskem Bergamu, udeležila pa se je tudi več francoskih tekmovanj.

Kot plesalka sodeluje v številnih koreografskih in lirskih produkcijah pariške Opere ter različnih francoskih opernih in baletnih hiš. Svojo prvo koreografijo je pripravila leta 2005 za dva znana festivala – glasbeni festival »Festival Musiques au Cœur d'Antibes« in festival Pierre Cardin, s prenosom na francoski državni televiziji in kanalu Mezzo. Vse od te priložnosti redno sodeluje na festivalu »Festival Musiques au Cœur d'Antibes«, za katerega na vsakoletno povabilo pripravi novo koreografijo. Leta 2008 jo je Pierre Cardin povabil, da oblikuje nov balet v gledališču Théâtre des Champs-Élysées v Parizu. Novi balet Carmen – La Passion je bil uprizorjen oktobra 2008 z glasbo Georgesa Bizeta in libretom na podlagi izvirnega romana Prosperja Mériméeja ter z Elodie Vella v naslovni vlogi.

Leta 2009 je na Puccinijevem festivalu v Torre del Lagu (v Italiji) z baletnim ansamblom in zvezdniki milanskega Baleta in Opere v Nici pripravila tudi nove koreografije za Manon Lescaut. Pomembne uspehe je dosegla s koreografijami za Gounodovega Fausta, izvedenega v operah v Avignonu in Metzu, za baleta Lakmé v Bonnu in Rigoletto na opernem festivalu Choregies d’Orange, za muzikal My Fair Lady v Avignonu in Metzu ter za balet Pulcinella v Metzu.

Andrea Uhmann, kostumografinja

V Münchnu rojena Andrea Uhman je z diplomo zaključila prvostopenjski študij filmskega in gledališkega oblikovanja na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju. Od takrat dela kot svobodna scenografinja in kostumografinja. Tesno sodeluje z režiserjem Philippom Arlaudom, kot kostumografinja je ustvarjala za številne operne predstave na Feldkirch festivalu in Bregenz festivalu, za Festspielhaus Baden-Baden, Rensko opero (Opéra du Rhin) v Strasbourgu, gledališče Grand Théâtre v Ženevi, Nemško opero Berlin, Novo državno gledališče Tokio ter pariško Opero-Comique. Opere, pri katerih je sodelovala, vključujejo Carmen, Andreo Chénier, Ariadno na Naksosu, Ples v maskah in druge.

Marie Kalinine, mezzosopran

V Parizu rojena mezzosopranistka Marie Kalinine je svoje glasbeno izobraževanje začela pri zboru Maîtrise de Radio France in nato študirala pri sopranistki Christiane Eda-Pierre na pariškem Državnem konservatoriju. Bila je članica podiplomskih izobraževalnih centrov, kot sta Les Jeunes Voix du Rhin v Strasbourgu in CNIPAL v Marseillu.

Leta 2005 je dobila prve profesionalne vloge v opernih hišah v Strasbourgu, Fribourgu in Nici ter postala članica opernega ansambla v Besançonu.

Leta 2007 jo je Eve Ruggieri angažirala za vlogo Carmen na svojem festivalu Musiques au coeur v Antibesu in Lacostu. V glasbeni oddaji Eve Ruggieri na nacionalni televiziji je prejela nagrado »Odkritje 2007«. S festivala d’Aix-en-Provence so jo povabili, da je odpela vlogo Venere (v Orfeju v Peklu Jacquesa Offenbacha) z dirigentom Alainom Altinoglujem in prevzela vlogo Carmen v operi Liege. Na opernih odrih je v letih 2011 in 2012 pela tudi naslovno vlogo v Massenetovi La Navarraise ter Santuzzo v Mascagnijevi Cavallerii Rusticani v Saint Etiennu, za kateri je požela enoglasne pohvale kritikov. Znova je pela Carmen na državni turneji po velikih arenah v Franciji v produkciji Eve Ruggieri.

Na koncertnem področju jo je bilo mogoče slišati v Théâtru du Châtelet v Parizu v Monteverdijevih Večernicah blažene device z dirigentom Jeanom-Christophom Spinosijem (2009). Sodelovala je v vrsti koncertov z ansamblom Pulcinella in s čelistko Ophélie Galliard. Prvi solistični recital je pela v centru Palazzetto Bru-Zane v Benetkah, Roberto Alagna pa jo je povabil na svojo državno turnejo z velikimi hiti Luisa Mariana. Po turneji po Belgiji in Italiji, kjer je pela v oratorijih, ki jih je dirigiral Hervé Niquet, je pela vlogo Armide (Renaud skladatelja Antonia Sacchinija) v Montpellieru in v Kraljevi operi v Versaillesu, kantato Medeja Georgesa Hüeja v Rimu in Benetkah ter v Debussyjevem Mučeništvu svetega Sebastijana v Parizu z dirigentom Michelom Tabachnikom. Ob svetovni premieri dela Dal Diario skladatelja Gilberta Nouna je bila spet povabljena na Festival d’Aix-en-Provence, na festivalu v Nurembergu pa je pela vlogo Medeje iz operete Zlato runo.

V sezoni 2012/13 poje vlogo Carmen v potujoči predstavi z Opero Rouen, vlogo Cybèle v Atys Niccola Piccinija v Benetkah in Parizu, poje in snema vlogo Armide iz Sacchinijevega Renauda s Christophom Roussetom, prevzela je tudi vlogo Santuzze v operi Liege v uprizoritvi Joseja Curaja, ki bo tudi pel vlogo Turidduja. Poleg tega poje vlogo Carmen v Sloveniji, Guliette (Hoffmannove pripovedke) na Poljskem, dvojčico Marcellienne (Mučeništvo svetega Sebastijana) v Lizboni in princa Raphaëla v Princesi iz Trapezunda v Saint Etiennu ter Ascagna v Trojancih v Marseillu z Robertom Alagno.

Guadalupe Barrientos, mezzosopran

Guadalupe Barrientos se je rodila v Buenos Airesu in že pri šestih letih začela z glasbenim izobraževanjem; najprej ob igranju klavirja, pri osmih letih pa je začela peti v otroškem zboru gledališča Colón.

Študirala je na Inštitutu za umetnost v okviru gledališča Colón in v argentinskem gledališču opernega studia La Plata. Dobila je tudi štipendijo fundacije za komorno glasbo, kjer je svojo tehniko izboljševala pri maestru Guillermu Opitzu.

Leta 2007 je kot Maddalena v Rigolettu debitirala v gledališču Avenida v Buenos Airesu za združenje »Juventus Lyrica«. Nato je nastopila kot mama/kačji pastir v Otroku in čarovnijah, Aurora la Beltrana v Doñi Francisquiti, Suzuki v Madame Butterfly, Hanna Glawiari v Veseli vdovi, Flora Bervoix v Traviati, Adalgisa v Normi, Dorabella v Takšne so vse, Isabella v Italijanki v Alžiriji, Kerubin v Figarovi svatbi in Isolier v Grofu Oryju z odličnimi kritikami v domačem in mednarodnem tisku.

V argentinskem gledališču La Plata je Guadalupe debitirala kot Smaragdi v Francesci da Rimini in Olga v Evgeniju Onjeginu ter v istih predstavah nastopila tudi v gledališču SODRE v Montevideu v Urugvaju.

Poleg vlog v operah je bila tudi koncertno aktivna, in sicer je pela na koncertu ob stoletnici gledališča Colón in dobila štipendijo za dokončanje vokalnega študija pri Julii Varady in Brigitte Fassbaender v Berlinu. Pela je tudi vlogo Carmen v občinskem gledališču Bahía Blanca in Emilio v Othellu v gledališču Libertador San Martín v Cordobi; Beethovnovo 9. simfonijo na ponovnem odprtju gledališča Colsubsidio Roberto Arias Pérez v Bogoti v Kolumbiji ter na 8. izdaji dogodka »Gala Zürich«.

V zadnji sezoni je nastopila v Verdijevem Rekviemu in kot Charlotte v Wertherju v argentinskem gledališču La Plata, Curra v Moči usode, Sfinga v Ojdipu in Angelina v La Cenerentoli v gledališču Colón v Buenos Airesu.

Na mednarodnem tekmovanju »Novi glasovi« v Güterslohu leta 2011 je prišla do polfinala in prejela vabilo na 25. obletnico mojstrskega tečaja.

Leta 2013 bo nastopila kot Emilija v Othellu, ciganka v Aleku in Marcellina v Figarovi svatbi v gledališču Colón ter debitirala v vlogi Carmen v Slovenskem narodnem gledališču Maribor.