Kibernetika psihosocialne pomočI
Yüklə 187,5 Kb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- ZAČETEK SPOZNAVANJA
- DUŠEVNOST KOT NAČIN ORGANIZACIJE DELOV V CELOTO
- SPOZNAVANJE DRUGIH ŽIVIH BITIJ
|
KIBERNETIKA PSIHOSOCIALNE POMOČI – EPISTEMOLOGIJA SD - kibernetika II. reda = tak (meta-) pogled, teorija, jezik, ki dopušča in omogoča, jemlje za izhodišče katerikoli osebni pogled, teorijo, jezik opisovanja TEMELJI SPOZNAVANJA
spoznavanje(proces razlikovanja, učenja, primerjanja, čutenja, izbiranja, ugotavljanja, povezovanja, delovanja, sporazumevanja …)
spoznanja (različni proizvodi: razlike, znanja, primerjave, občutki, misli, izbire, ugotovitve, povezave, dejanja, sporazumi ...) • KLJUČNI KONCEPTI * interpretativnost * komplementarnost * rekurzivni razvoj duševne interpretativne proces - proizvod aktivnosti aktivnosti
razlikovanje spoznavanje Interpretiranje
razlika spoznanje interpretacija “SEE TO ACT”= * spoznavanje skozi delovanje “ACT TO SEE”= * delovanje skozi spoznavanje (von Foerster) “Vse početje je spoznavanje in vse spoznavanje je početje.” “Vsako dejanje spoznavanja poraja svet.” (Maturana & Varela, 1988) KROŽNOST 1.sam s seboj, SAMOREFERENČ. KROŽNOST– SAMOREFERENCA 2. jaz s teboj, ti z menoj REFLEKSIVNA KROŽNOST - REFLEKSIJA !!dvojna raba besede refleksija, kot 1. - ozreti se nase, SAMOREFLEKSIJA ( imeti refleksijo o sebi,) 2. - ozreti se na drugega REFLEKSIJA ( reflektirati drugega …) + 3. jaz s teboj, ti z njim, on z mano "CIRKULARNA" KROŽNOST - CIRKULARNOST PROCES OPAZOVANJA, RAZLIKOVANJA, POVEZOVANJA V NOVO CELOTO, IZBIRANJA, PRIMERJANJA, UČENJA …
ZAVESTNI ALI NEZAVEDNI PROCES SPOZNAVANJA
ZAČETEK SPOZNAVANJA
POTEK SPOZNAVANJA: PREK ODZIVANJA NA DRAŽLJAJE OZ. INFORMACIJE
informacija kot fiksna enoto sporočanja ali spoznavanja, ki potuje od oddajnika do prejemnika, pomen informacije (sporočila, besedila) naj bi bil zaobsežen v njej sami, spoznavanje je toliko točnejše in sporočanje toliko verodostojnejše, kolikor natančen je opisani prenos informacije bistvo razumevanja pomena informacije (sporočila, besedila) se nahaja v sporočilu.
informacija kot (potencialna) razlika, ki v prejemniku (interpretu) povzroči, vzbudi (učinkovito) razliko, pomen informacije je izraz interpretovega razumevanja (interpretiranja) bistvo razumevanja pomena informacije (sporočila, besedila) se nahaja v tistem, ki interpretira
POTEK SPOZNAVANJA: V ODVISNOSTI OD PRETEKLIH IZKUŠENJ, ZNANJ, OSEBNEGA RAZVOJA IN LASTNOSTI, OKOLJA, ČASA
DUŠEVNOST KOT NAČIN ORGANIZACIJE DELOV V CELOTO
SPOZNAVANJE DRUGIH ŽIVIH BITIJ
_________________________________________________________ EKSPERIMENTI Z ZAZNAVO 1. ZNANOST EPISTEMOLOGIJE - Epistemologija kot temeljne predpostavke, na podlagi katerih spoznavamo skozi delovanje in delujemo skozi spoznavanje. Pojem epistemološke spremembe. (Gregory Bateson) - Prizadevanje znanosti epistemologije določiti “kako določeni organizmi ... spoznavajo, razmišljajo in odločajo”. (G. Bateson, 1979) - Človekovo razlikovanje kot izhodišče vsake njegove epistemologije in na tej osnovi vsake akcije, opisa, zaznave, misli, odločitve (G. Spencer ) Etimološko ozadje pojma epistemologija: Epistemologija kot “jezik, na katerem stojimo” (Graham Barnes, 1995) Epistemologija kot “znanost, proučevanje, teorija razumevanja”, premestitev njenega pomena od “spoznanja, védenja” k “razumevanju”. (Heinz von Foerster, 1990) Epistemologija kot znanost proučuje strukturno pogojeno in določeno vsebino ter način zaznavanja, razmišljanja, verovanja, odločanja in znanja živega organizma. (G. Barnes, 1994) VRSTE EPISTEMOLOGIJE a. eksperimentalna epistemologija raziskuje biološko strukturo organizma, ki zagotavlja vsebino in način njegovega spoznavanja in delovanja (“materialni vidik epistemologije”) b. kibernetika epistemologije proučuje jezik, razumevanje živih bitij, ki z nadaljnjim razlikovanjem, interpretiranjem - skozi imenovanje, kategoriziranje, konceptualizira-nje “oživljajo” predmete, da jih lahko zaznajo, o njih mislijo, z njimi ravnajo (“formalni vidik epistemologije”) (2) EKSPERIMENTI Z ZAZNAVO (eksperimentalna epistemologija) čutila živih bitij zaradi potrebe biološkega preživetja vrste delujejo kot sistem redukcije in poenostavljanja input “informacije”, kar omogoča le redkim dražljajem dostop do organizmove zaznave
človekova zaznava ni registracija “zunanje resničnosti”, ampak konstrukcija (interpre-tacija) “stabilne osebne resničnosti” * dve svetlobni točki (zaznava oz. presoja oddaljenosti) * dva različno osvetljena, velika, nameščena balona (zaznava oz. presoja oddaljenosti) * poskusi z očali z anisokoničnimi lečami (pacienti z anisokonijo oblikujejo v enem oz. drugem očesu mrežnični sliki različne velikosti) * eksperiment z izkrivljeno (trapezoidalno) sobo (Adelbert Ames ml., 1951) Razlaga opisanih vizualnih pojavov (Ittelson & Kilpatrick, 1973): - Neznano zunanjo konfiguracijo, ki oddaja enako mrežnično obliko kot neka druga pojavna forma, s katero je opazovalec vajen ravnati, bo le-ta zaznal kot znano konfiguracijo. - Ko opazovalec preverja svojo razlago neznane konfiguracije in spozna svojo zmoto, se njegova zaznava spremeni, čeprav je ostala dražljajska oblika na očesni mrežnici nespremenjena. Stabilnost zaznave kljub očesnemu tremorju (utrip oči vsako sekundo). • Če bi človek resnično “videl” “slike” na svoji mrežnici, bi bil njegov vidni svet vsako sekundo drugačen, pa tudi siromašnejši (utemeljen le na kodiranih električnih signalih). • Pomembno vlogo igra kategorialni ter output sistem možganov, ki kodirane električne signale nato interpretirajo kot predmete z zelo drugačnimi in neprimerno bogatejšimi, kompleksnejšimi lastnosti od optičnih slik v očeh. • Človek pa “vidi”, tudi kadar ni zunanjega svetlobnega dražljaja, a pride do vzburjenja možganskega središča za vid. ------------------------------------------------------------------------------------------------
Ta eksperiment govori o tem, da človekova zaznava, kognicija oz. zavest registracija ali reprezentacija (zapis, odslikava, odkritje, spoznanje) ampak človekova zaznava, zavest =konstrukcija ali kognicija, interpretacija (stvaritev, izum, tolmačenje, razumevanje) - izredne posledice za psihosocialno pomoč ljudem: s spremembo narave procesov interpretiranja, konstruiranja se lahko človekova zaznava, kognicija spreminja Različni PSIHOFIZIOLOŠKI DEJAVNIKI omogočajo in sprožajo takšno spremembo, torej reinterpretiranje oz. rekonstrukturiranje človekove zaznave, kognicije, zavesti (Robert Ornstein, 1973):
* “bowery el” efekt (Karl Pribram, 1969) * “fürstov” efekt (Charles Fürst, 1971) * pojem kognitivne slepe pege (Maturana & Varela, 1988) RAZVOJ IN ZNAČ. ČLOVEKOVE ZAZNAVE (povzetek, Ornstein) 1. Človekova čutila razlikujejo oz. sprejemajo dražljajski input oz. informacije (učinkovite razlike), vendar je njihova biološka struktura taka, da zavržejo glavnino dražljajske stvarnosti (celotni nabor potencialnih razlik) - reducirajo in poenostavijo njeno kompleksnost, da sploh kaj zaznajo. 2. Človek ima sposobnost in lastnost še nadalje razlikovati, še bolj omejiti in preoblikovati informacije, ki jih zazna, zmožen (se) je “reinterpretirati”, “rekonstruirati”, “reprogrami-rati”. 3. Pri tem igra pomembno vlogo delovanje človekovih možganov, katerih output ne vpliva le povratno na dražljajski (informacijski) input, temveč ga (lahko) tudi določa. 4. Človek namreč razlikuje, interpretira, konstruira - gradi opise, modele, predstave sveta in spet razlikuje, reinterpretira, rekonstruira - prilagaja čutni (informacijski) input tem opisom, modelom ... Če ugotovi neskladje med svojimi dosedanjimi razlikovanji, interpretacijami (opisi, predstavami, modeli) in novimi izkušnjami, lahko svoja razlikovanja, svoje interpretacije (opise, predstave, modele) popravi in spremeni. 5. Človek (znova) razlikuje, (re)interpretira, (re)konstruira - naravnava, uglašuje svojo zaznavo na podlagi preteklih izkušenj, pričakovanj in potreb, teženj ter namer. To sposobnost uporablja tudi za izključevanje stalnic iz polja svoje zavesti - “habituacija” oz. “avtomatizacija”. 6. Človekovo zaznavanje je zato vzajemen interaktiven proces med okoljem in posameznikovimi stalno korigiranimi razlikovanji, interpretacijami, konstrukcijami, opisi, modeli ... sveta. 7. Človek torej selekcionira (čutni) input, se naravnava na ustrezen (možganski) output, kategorizira in gradi svojo zaznavo na podlagi svojih interpretacij - svojih sedanjih in preteklih izkušenj, svojih misli in čustvenih stanj, svojih teženj, potreb in pričakovanj, svojega jezika, osebne zgodovine ter družbenih in kulturnih interpretacij, razlikovanj, določil. EPISTEMOLOGIJA OPAZOVANJA V JEZIKU KIBERNETIKE I. IN II. REDA - OD KIBERNETIKE … - "duh" (mind) kot oblikovanje (proces) in oblika (proizvod) komunikacije (Macy konference, 1946 -1953) - kibernetika kot znanost o komunikaciji in kontroli pri živalih in strojih, kot največji ugriz z drevesa spoznanja od časov rajskega vrta, kot poskus razlikovati vzorce, ki organizirajo fizikalne in duševne procese (Wiener, 1948, 1950, 1964)
- koncept kontrole (nadzora) kot samoregulacije s pomočjo krožnega mehanizma povratne vezave,metode upravljanja s sistemom z uporabo rezultatov njegovega preteklega delovanja (Wiener, 1954) - preprosta kibernetika, kibernetika prvega reda, kibernetika opazovanih sistemov (von Foerster) - teorija črne škatle (Ashby, 1956) … H KIBERNETIKI KIBERNETIKE - kibernetika, ki predlaga kibernetiko, ki vključi opazovalca v sistem njegovega opazovanja in postane znanost o udeleženem opazovalcu, ki uporablja krožnost (rekurzivnost) kot osrednji koncept, je kibernetika kibernetike, kibernetika drugega reda, nova kibernetika, kibernetika opazujočih sistemov (M.Mead, von Foerster, Pask)
- Vse, kar je rečeno, je rečeno nekomu.”(Maturana, von Foerster, 1979) - resničnost kot funkcija dogovora najmanj dveh opazovalcev, da je nekaj resnično (von Foerster) - kriteriji znanstvenega opazovanja: prehod od objektivizma h konstruktivizmu, od logike dejstev (predpostavk, sklepov, trditev) k logiki opisov (interpretacij) kot analogij (Glanville, 1982)
“Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo.” KIBERNETIKA SPREMEMBE IN STABILNOSTI *KONCEPT RAZLIKE OZ. SPREMEMBE - človekova značilnost in sposobnost razlikovanja je temeljna enota vsakega njegova opisa, zaznave, dejanja, misli, odločitve (Spencer) - koncept razlike oz. spremembe kot razlika med dvema opazovanima sistemoma ali kot sprememba opazovanega sistema v času (Ashby) - razlikovanje je funkcija opazovalca, izraz njegovega položaja v sistemu opazovanja, katerega neločljivi del je komplementarni, rekurzivni odnos - koncept interpretativne (mentalne) aktivnosti (Barnes, 1994) - koncept potencialne in učinkovite razlike (informacije) (Bateson) KONCEPT SPREMEMBE IN STABILNOSTI zaznava (spoznavanje) kot kibernet. sistem, ki deluje na podlagi razlik - koncept spremembe in stabilnosti v teoriji skupin (Galois, 1832) in teoriji logičnih tipov (Russell in Whitehead) (Watzlawick, 1974)
kot zamenjava obstoječega sistema epistemoloških predpostavk z drugim (razredom, skupino, kontekstom, referenčnim okvirom) - koncept organizacije in strukture sistema (Maturana, Varela, 1988) - psihosocialna interpretacija biološke razlage kognicije - koncept soodvisnosti spremembe in stabilnosti skupen matematični teoriji skupin, teoriji logičnih tipov in biološki teoriji spoznavanja »kot dve strani istega kovanca« (Papp, 1983) - »Vso spremembo lahko razumemo kot trud ohraniti nekaj stalnosti in vsa stalnost se ohranja skozi spremembo.« (Bateson, po Papp) - koncept ekološke (ne)vednosti (Keeney, 1983) - neobičajni, paradoksalni, »nesmiselni« praktični izrazi spremembe drugega reda - konfuzija kot znak kriznega obdobja z možnostjo ustvarjalnega prehoda v kontekst drugega reda - paradoksalni pristopi svetovalca ali terapevta v interakciji psihosoc. pomoči naredijo obstoječo protislovnost temelj. predpostavk klienta razvidnejšo in pripravijo ugodne okoliščine za njihovo razrešitev na način preokvirjanja reframing, postavljanja v novi konteks (»bolj ko ostaja enako, bolj se spreminja«) OBIČAJNE STRATEGIJE ZA SPROŽANJE SPREMEMB I. REDA
- zamenjavanje dveh različnih logičnih redov opisovanja (vsak akt prisile je nezdružljiv z značilnostjo spontanega obnašanja) PREOKVIRJANJE – STRATEGIJA ZA POVZROČANJE SPREMEMB DRUGEGA IN VIŠJEGA REDA - nežna umetnost preokvirjanja pomeni »spremeniti konceptualni in/ali čustveni kontekst ali gledišče, v odnosu do katerega oseba doživlja situacijo, in ga umestiti v drug okvir, ki ustreza 'dejstvom' te iste konkretne situacije enako dobro ali celo bolje in s tem spremeni njen celotni pomen« (Watzlawick, 1974: 95) - preokvirjanje poskusov »rešitve kot rešitve« v poskuse »rešitve kot problema« - koncept pragmatične resnice kot interpretacije, »ki povezuje določene dogodke in vedénje na tak način, da omogoči družini narediti konstruktivne spremembe«(milanska šola družinske terapije) - terapevtska uporaba konfuznih, kaotičnih učinkov paradoksa za sprožanje sprememb drugega in višjega reda dvojna vloga paradoksalne komunikacije - eksplicitno preokvirjanje
ocena ustreznega ali neustreznega delovanja sistema na podlagi njegove sposobnosti, da sam tvori spremembe prvega in drugega (in višjega) reda (Watzlawick, 1974) PARADOKSALNA KOMUNIKACIJA – PRIMER »DVOJNE VEZI« Vedenjski učinki paradoksa v človeški komunikaciji se kažejo v tipu brezizhodne situacije, v kateri so sporočila strukturirana na način klasičnega logičnega paradoksa (Luhmann opredeljuje izraz paradoks kot logični kolaps mnogoravninske (mnogoredne) hierarhije, ne pa enostavnega protislovja). Prvi jih je sistematično proučeval Bateson s sodelavci (Bateson, Jackson, Haley in Weakland so v raziskovali komunikacijo in znotraj nje razvijali konceptualni okvir za opis minimalnih pogojev, pri katerih bi bila shizofrenska komunikacija videti smiselna in naravna. Shizofrenikovo komunikacijo so opisali kot smiselni odgovor na paradoksalni komunikacijski vzorec, ki so ga poimenovali "dvojna vez". Razvoj "terapevtske dvojne vezi" je njeno uporabo razširil prek meja shizofrenskega konteksta komunikacije na komunikacijo v splošnem pomenu) in vpeljal nov koncept "dvojne vezi", ki ga je med prvimi prevzel in proslavil Laing. Tako je povzel razumevanje Batesonove skupine glede sestavin, potrebnih za situacijo dvojne vezi:
- Laing z nekaj spremembami navaja Batesonov primer situacije dvojne vezi, ko mati obišče sina, ki se v procesu okrevanja po živčnem zlomu. Ko gre sin proti njej, mati razpre roki, da bi jo objel in/ali da bi ga objela; ko se ji sin približa, mati zaledeni in otrdi; sin neodločno zastane; mati reče: "Ali nočeš poljubiti svoje mamice?" in ko sin še kar omahljivo stoji, mati reče: "Ampak, dragec, ne smeš se bati svojih čustev." Sin odgovarja na obe materini sporočili, najprej na neverbalno povabilo k objemu in poljubu, nato na neverbalno zavrnitev in prepoved. Znajde se v situaciji, iz katere ni rešitve, saj ne more pokomentirati tega, kar zaznava, in odloči se odgovoriti na drugo neizrečeno sporočilo, za kar ga mati kaznuje s svojo besedno izjavo, v kateri namiguje, da je sin ni poljubil, ker ga plašijo lastna čustva do nje, na primer to, da je nima rad. - Večina ljudi se s paradoksalno komunikacijo sreča v kratkotrajnejših in blažjih ter manj brezizhodnih oblikah. Najpogosteje navajani primeri takšnega dvojnega sporočila so "Bodi spontan!" ali "Moraš me imeti rad!" ali "Bodi sproščen!" in podobno. Watzlawick, Weakland in Fisch med drugim, navajajo primer matere, ki si za svojega sina želi, da bi bil sam željan učenja. Takšna, torej paradoksalna, so tudi vsa naša sporočila o navidezni svobodi sogovornikovega izbiranja odgovora. Kdo se ni kdaj znašel v situciji, ko je svojemu otroku ali staršu ali sorojencu ali partnerju itn. ponudil ("vsilil") serijo možnih odgovorov, potem pa pričakoval ("zahteval"), da se prostovoljno odloči za "katerikoli" odgovor, ki ga sam želi? Ta oblika komunikacije nam je večinoma tako prišla pod kožo, da se sploh ne zavedamo vzorca, ki ga uporabljamo. V njem odseva struktura klasičnega logičnega paradoksa, ki izhaja iz neprimernega zamenjavanja dveh različnih logičnih redov oz. tipov opisovanja, namreč, razreda in njegovega posameznega člana (dela). Tako je, denimo, vsak akt prisile nezdružljiv z značilnostjo spontanega vedenja. V svetovalne in terapevtske namene uporabljeni paradoks lahko splošno opišemo kot strategijo preokvirjanja klientovega dosedanjega neučinkovitega vzorca reševanja problema v uspešen in učinkovit način, ki povzroči spremembe v smeri želenega razpleta problema. Tehnike paradoksa Uporabo paradoksa v terapiji lahko zelo splošno opredelimo kot tiste intervencije, v katerih terapevt očitno spodbuja poslabšanje problemov, ne pa njihovo izboljšanje, kar pričakuje klientski sistem, ki je poiskal terapevtsko pomoč. Ključno vlogo ima preokvirjanje kot proces in rezultat v uporabi paradoksa. Preokvirjanje postavi nov okvir klientovega razumevanja problema in rešitve. Tennen predlaga trojno klasifikacijo tehnik paradoksa:
Klientskemu sistemu priporočamo ali damo navodilo, da do nadaljnjega nadaljuje ali celo okrepi svoje simptomatsko vedenje (preokvirjanje), češ da bo na ta način hitreje rešil svoj problem. Watzlawick s sodelavci razlaga to tehniko kot vzpostavljanje dileme, ko mora klient prostovoljno početi nekaj, kar običajno velja za neprostovoljno. Simptomatsko vedenje tako ni več spontano Seltzer- predpisovanja simptoma Modifikacija simptoma (na primer prestrukturiranje simptomatskega vedenja, tako da ga klient izkazuje v vnaprej odrejenem času in/ali prostoru, okoliščinah); pretirano poudarjanje, povečevanje simptoma (kadar gre za prestrukturiranje načina simptomatskega vedenja–poseben primer modifikacije simptoma); predpisovanje sistema. Predpisovanje simptoma na način stopnjevanja priporočajo v primeru rigidnega klientskega sistema z velikim odporom (do spremembe). Drugo različico strategije paradoksa preusmeritev simptoma, ki se nanaša na spreminjanje dol. vidika simptoma npr: na predpisovanje posebnih okoliščin za simptomatsko vedenje, torej za njegovo (pre)strukturiranje, (pre)okvirjanje, kar ustreza že omenjenemu konceptu modifikacije simptoma. Opisana strategija se je izkazala za uporabno pri sodelujočih klientih z nizkim odporom, torej takšnih, ki so pripravljeni upoštevati priporočilo oziroma navodilo terapevtskega sistema. Paradoksalni družinski rituali (Palazzoli)- predpisovanje ritualiziranega družinskega vedenja je namenjeno temu, da bi se v odgovoru na nastalo zmedo družina odpovedala mitu, na katerem temelji njena pritožba. Okoliščine, ugodne za razvoj paradoksalne komunikacije, so pripravili, denimo, s pozitivnim preokvirjanje vseh vlog vseh družinskih članov v "družinski igri" in z odobravanjem vsakega vedenja. Izkazalo se je, da ima takšno preokvirjanje paradoksalni učinek–družinski člani nenadoma ne morejo več ravnati na način dotlej ustaljenih vedenjskih vzorcev.
Na primer, terapevt sistematično ojačuje in še povečuje spisek negativnih, kritičnih izjav klienta o sebi ali pa se strinja z nekimi povsem nerealnimi klientovimi idejami (denimo, o reševanju sveta z dodatno pridelavo hrane) in meni, da so te ideje celo preskromne in bi bilo treba še več narediti. □ pragmatični paradoks Ta postavlja klienta v situacijo dvojne vezi, v kateri ni nobene resnične izbire. Na primer: terapevt vpraša klienta, ki ne zaupa v možnost rešitve problema: "V kolikšnem času bi radi rešili svoj problem, v enem ali dveh mesecih?" Na ravni osnovnega sporočila se klient lahko odloča za eno od obeh možnosti ali celo obe odkloni, red metakomunikacije pa sporoča nedvoumen dogovor o tem, da bo klient rešil svoj problem. □ Izjavljanje nemoči (zelo uporabno zlasti pri klientih, ki se "upirajo" spremembi in dokazujejo terapevtu neobvladljivost svojih simptomov) – ko terapevt izjavi lastno nemoč prispevati h klientovi spremembi, običajno sledi preobrat v klientovi dosedanji naravnanosti od upiranja k sodelovanju). KDAJ NE UPORABLJAMO TEHNIK PARADOKSA: - kaotične družine z ohlapnimi in nepredvidljivimi strukturami, - otročje družine v katerih so vsi člani nezreli in v terapevtu iščejo starševsko figuro, - impulzivne družine z odkrito sovražnimi člani, - družine, ki sprejemajo odgovornosti in se minimalno upirajo, - v situacijah žalovanja, labilnosti SPLOŠNI VIDIKI IN STRATEGIJE KIBERNETIKE SPREMEMBE IN STABILNOSTI V INTERAKCIJI PSIHOSOCIALNE POMOČI
za sprožanje ustreznih sprememb
SOCIALNO DELO Z NEPROSTOVOLJNIMI UPORABNIKI - značilnosti neprostovoljnih interakcij SD
- opredelitev ciljev v neprostovoljnih interakcijah SD
- svetovalni in terap. modeli pomoči neprostovoljnim uporabnikom modeli SD z neprostovoljnimi uporabniki
SD na 1. srečanju razišče ustreznost nadaljnjega dela glede na:
-»tek na suhem«
(Rooney in Bibus 2001) zakonske smernice
etične smernice
smernice zakonite in etične prakse z neprostovoljnim. uporabniki
4 vrste dogovorov v smeri večje motivacijske skladnosti: 1. pooblastilo, mandat, o katerem se je mogoče pogajati 2. »to za ono«, »pogodimo se« 3. znebimo se pritiska ali mandata 4. privolitev po pojasnitvi
POVEZOVANJE SD S KIBERNETIKO DRUGEGA REDA
"Najbolj izstopajoča lastnost socialnega dela kot stroke je, da je brez lastnosti." T. M. Bardmann, 1996
nepristranskost (objektivnost), neodvisnost,, zanesljivost , trivialnost in ponovljivost, , napovedljivost, resničnostna vrednost "dejstva" ← objektivistična epistemologija
vsestranska pristranost (interpretativnost), odvisnost, nezanesljivost, netrivialnost in neponovljivost, nenapovedljivost, resničnostna vrednost "dogovora" ←interpretativna epistemologija
preverjamo svoje in klientove predpostavke, opredelimo želeni razplet problema in minimalne cilje razgovora, preverjamo njihovo uresničevanje, obravnavamo vsak klientski sistem kot zgodbo zase, se mu učimo pridruževati, uporabljamo metodična načela sistemskega socialnega dela, uporabljamo metodo eksplicitnega feedbacka, usmerjamo klientski sistem od problema k rešitvi, od preteklosti v sedanjost in prihodnost, od zakaj h kako, od virov nemoči k virom moči, od splošnega h konkretnemu, preverjamo svoje razumevanje klientovega razumevanja …
v raznolikem odgovarjanju na raznolike probleme, zgodbe, vizije rešitev klientov, v raznoliki uporabi konceptov za raznolike kliente, v raznoliki uporabi pristopov, metod, postopkov za raznolike kliente, v neutrudnem preizkušanju novih načinov reševanja problema klienta, v konkretni obliki pridriževanja idr. splošnih vidikov ter strategij psihosocialne pomoči klientu - odvisno od tega, kar posamezni klientski sistem prinese v interakcijo
Sistematično nesistematični pristop, pristop čimbolj raznolikega odzivanja SD na raznolikost uporabnikov, njegovih storitev, zahteva veliko samostojnost strokovnjaka, saj se mora znajti in odgovoriti tukaj in zdaj, v vsakokrat novi, neponovljivi in nepredvidljivi socialni interakciji. Odgovornosti za svoje ravnanje ni več mogoče prelagati na smernice, navodila, kriterije, predpise stroke oz. delovne ustanove in nadrejenih. Odgovornost ostaja naša lastna in je povezana z omenjeno samostojnostjo sprejemanja odločitev, doživljanja in ravnanja v interakcijah SD K odgovornosti soc. delavke sodi omogočanje takšne soc. interakcije, da bodo tudi uporabniki njegovih uslug lahko prevzeli (ali se učili prevzeti) odgovornost za svoje odločitve, doživljanje in ravnanje Watzlawick-ova teorija komunikacije (načela)
Nemogoče se je nevesti. Vedno, kadar so ljudje v situaciji, da se lahko vidijo, je nemogoče, da ne bi komunicirali. Komunikacija je tudi, kadar gre za opustitev vedenja, kakršno bi kdo utegnil pričakovati, ali na kakršno je kdo navajen. Tudi to, da kdo nečesa ne stori, je določene vrste sporočilo – torej komunicira. - Vsaka komunikacija ima svoj vsebinski in odnosni vidik Kadar se ljudje pogovarjajo, se komajda zavedajo odnosne ravni komunikacije, vendar, kadar se eden od partnerjev ne strinja z opredelitvijo medsebojnega odnosa, začno kopičiti nesporazumi in napačne interpretacije informacij. Motnje nastanejo torej vselej, ko eni od obeh ravni ne posvečamo dovolj pozornosti. Poznavanje tega zakona je pomembno zlasti zato, ker od načina, kako posameznik doživi odnosni aspekt komunikacije, odvisno, kako bo razumel in sprejel vsebino.
O logični komunikaciji govorimo torej takrat, kadar partnerji pri medsebojnem komuniciranju uporabljajo znake, katerih namen je enoznačen. To je pretežno verbalna komunikacija, v kateri jezikovne simbole vsi partnerji lahko razumejo enako. Pri analogni komunikaciji pa uporabljamo za posredovanje informacij znake, ki omogočajo le približno predstavo (mimika, geste, pogled, govorica telesa), ko se lahko zgodi, da različni sprejemniki različno razumejo vsebino sporočila.
Simetrična komunikacija obstaja takrat, kadar med partnerjema ni razlik v socialnem statusu, oz. če te razlike ne vplivajo na pogovor. Sogovornika se pogovarjata tako, da sta v vsakem pogledu enakopravna. O komplementarni komunikaciji pa govorimo takrat, kadar komunikacija temelji na različnih socialnih statusih in vlogah (gospodar–hlapec, učitelj–učenec, zdravnik–pacient).En partner zavzema superiorni (nadrejeni) položaj, drugi pa je v inferiornem (podrejenem) položaju.
Vsak sogovornik v določeni komunikaciji označuje njen začetek s svojo točko – interpunkcijo, ki je praviloma različna od začetne točke, ki jo vidi drug partner. GENERIČNA NAČELA (spodbujajo spremembe za doseganje terap. sprememb) 1. ustvarjanje pogojev za stabilnost (strukturna stabilnost v odnosu s terapevtom in podpiranje občutka lastne vrednosti) 2. razpoznavanje vzorcev relevantnega sistema (družina kot system, focus ni la na problemu, pri uporabniku lahko identificiramo marsikaj kar smo se naučili, prepoznati moramo tudi spremembe, zato pa potrebujemo tudi oceno sisitema). 3. sistemi morajo videti smisel (smiselnost mora biti vzklajena z našimi vrednotami, vrednotami uporabnikov, okolja,…) 4. prepoznati kontrolni parameter (s čim bomo motivirali uporabnika, srečamo se s kontr. parametri v uporabniku, cilj je potrebno def. ne kot odsotnost nečesa npr: hočem da me nebo več strah→hočem biti sproščen). 5. destabilizacija in posledično povečanje nihanj (spremembe) 6. zadeti pravi trenutek z dol. pristopom (destabilizacija v pravem trenutku, sinhronizacija, uglasitev ritma intenzitete). 7. ob destabilizaciji se odprejo nove možnosti, le-te pa niso vse usmerjene k željenim ciljem, zato usmerjamo uporabnika da izbere dobro možnost oz. preprečimo, da bi izbral slabo (s pomočjo predvidevanja, ki je posledica znanja) 8. nove vzorce stabiliziramo, (ponavljanje teh vzorcev, da se vgradijo v našo kognitivno-vedenjsko shemo). Yüklə 187,5 Kb. Dostları ilə paylaş:
|