Informacijski sistemi

2DEL

1. FAJOLOVA DELITEV DELA

Fayol, (Evropa 1841-1925) Predstavlja evropsko varianto upravno-tehnične smeri. Bil je francoski rudarski inženir. Kot direktor premogovnega podjetja se je ukvarjal s praktičnimi problemi organizacije in upravljanja. Organizacijo podjetja je začel obravnavati kot celoto in ga nato anatomsko razčlenil in analiziral posamezne funkcije. Celotno dejavnost podjetja je razdelil na 6 osnovnih funkcij: tehnično, komercialno, finančno, varnostno, računovodsko in administrativno upravno.

Za administrativno je ugotovil, da predstavlja živčni sistem podjetja. To funkcijo pa je razčlenil na naslednje elemente: načrtovanje, organiziranje, ukazovanje, usklajevanje in kontroliranje. Centralni element je ukazovanje. Smisel vseh elementov pa je vodenje organizacije. Bistvo Fayolove analize pa je vodenje organizacije. In ker gre za ukazovanje gre za hierarhične odnose. Fayol je navedel splošna načela upravljanja, ki jih je potrebno uveljaviti, da bi upravljanje podjetja uspešno potekalo. Ta načela pa so: delitev dela, avtoriteta, disciplina, enotnost ukazovanja, enotnost upravljanja, podrejanje posamičnih interesov splošni dejavnosti, centralizacija, hierarhija, red, pravičnost, stalnost uslužbencev, nagrajevanje osebja. In nazadnje tudi država in njeni organi bi morali po Fayolovem mnenju delovati kot velika podjetja.

2. FAJOLOVA TEORIJA

Fayol: Organizacijo podjetja je začel obravnavati kot celoto in jo na to anatomsko razčlenil in analiziral posamezne funkcije. Bistvi njegove analize je v vodenju organizacije. Ljudje v organizaciji so v odnosu nadrejenosti in podrejenosti, oz. v hierarhičnih odnosih. Fayol je na podlagi svojega proučevanja navedel tudi splošna načela upravljanja.

Nobena organizacija ni zaprt sistem in se pojavi vprašanje uveljavljanja in obstoja organizacije v okolju ter vprašanje odnosov med ljudmi pri uveljavljanju v organizaciji. Sociološke smeri so podlaga novejšij smeri proučevanja med katerimi je najpomambnejša splošna teorija sistemov. Ta spl. teorija sistemov nas usmerja k celovitemu in vseobsežnemu pristopu proučevanja npr. delovanja organizaciji. Podlaga teorije sistemov je kibernetsko informacijska teorija, kot model upravljanja organizacij. Pri tem gre za nov pogled na vsebino upravljalnega procesa kot krožnega informacijskega procesa. Kibernetika temelji na načelih sameregulacije.

3. NEKAJ V ZVEZI S TEYLORIZMOM

3. ZNAČILNOSTI, FUNKCIJE TEYLORJA

Taylor, ZDA (1856-1915): Bil je ameriški inženir in ga poznamo kot začetnika ali ustanovitelja znanstvene organizacije dela, vede, kako izboljšati organizacijo proizvodnje in kako doseči večji delovni učinek v proizvodnji. Ugotavljal je racionalnost dela. Da bi se odkrile takšne metode izboljšanja organizacije dela je bilo potrebno uporabiti analitično metodo. Svoje ideje o racionalizaciji ročnega dela je Taylor posplošil tudi na upravljanje podjetja kot celote. Oraganiziranja dela, kot tudi vodenja proizvodnje se je mogoče naučiti in zato je potrebno proučiti zakonitosti organizacije proizvodnje in upravljanja s proizvodnjo.

Postavil je tri osnovna načela znanstvenega vodenja:

1.zastarele metode dela je potrebno zamjati z delovnimi normami – ugotovljenimi z analizo telesnih gibov v času dela

2.izbrati najsposobnejše delavce in jih usposobiti za uporabo novih metod dela. Druge delavce pa odstraniti iz proizvodnje.

3.Ločiti pripravljalni proces dela od procesa izvrševanja. S pripravljalnim procesom se ukvarjajo vodilni. To je specializacija in funkcionalni sistem vodenja, usmerjanja, določanja ciljev.

Prišel je do spoznanja, da bodo uslužbenci delali več in bolje, če bodo za to tudi bolje plačani (Teorija motivacije). K tej teoriji so kasneje sledili tudi drugi motivatorji (zanimivost dela, pristojnosti, varnost zaposlitve...)

Za področje javne uprave, so njegove ugotovitve pomembne, ker je vrsta teoretikov in praktikov s tega področja spoznavala, da je mogoče metode racionalne proizvodnje primerno uporabiti tudi za področje javne uprave. In to je nastanek znanosti o javni administarciji, ki se ukvarja s tehnološkimi, ekonomskimi in drugimi elementi racionalnega upravljanja dela.

Teylorjeve ugotovitve: Uspeh podjetja ni odvisna od genialnega voditelja ampak od izboljšanja operacij v proizvodnji. Organiziranje dela, kot tudi vodenje proizvodnje je nekaj, česar se je mogoče naučiti in zato je potrebno ugotoviti in proučiti zakonitosti organizacijske proizvodnje in upravljanja s proizvodnjo.

4.WEBROVA TEORIJA

Max WEBER, (1864-1920) nemškega sociologa štejemo za začetnika znanosti o organizaciji v njeni moderni obliki. On se ni ukvarjal z upravo z njene tehnične plati (kot Taylor in Fayol), pač pa ga je kot znanstvenika - sociologa zanimala njena družbena vloga v sodobnem svetu. To je funkcija uprave kot družbeni pojav. Podal je prvo kompleksno analizo uprave, ki velja za vsa družbena področja, t.j., za državno, gospodarsko in privatno upravo. S tem je ugotovil univezalnost upravljanja. Oba tokova, proučevanja državne uprave in preučavanje gospodarske uprave se z njim združujeta. Pomembna zasluga Webra pa je tudi osvetlitev odnosov med upravo in politiko. Uprava je sredstvo v rokah politike, ni samostojni faktor oblasti. Po drugi strani pa je pomembno, da se oblast izvaja preko uprave in kot uprava. To pa ji daje veliko moč. Ta moč pa je strokovne narave. Lahko pa se uveljavi kot politična sila in v tem je nevarnost birokratizacije družbe. Upravo in politiko je potrebno strogo ločiti in tudi politika naj se ne vmešava v upravo. Npr.: Javni uslužbenec, ki mora rešiti tehnični problem, pri katerem se zahtevajo strokovna znanja, mu politična opredelitev ne bo nič pomagala. Model birokratske organizacije po Webru ima svoj izvor v zakoniti avtoriteti, ki temelji na normativnih pravilih in pravici avtoritete, da ukazuje na podlagi teh pravil.