II. Uporaba različnih socialnih učnih oblik
-
Frontalna - učitelj v neposr. kontaktu z učenci, učenec v posr.kontaktu z uč. vsebino
-
Skupinska
-
Tandem / par učitelj v posr. kontaktu z učenci, učenec v neposr.kontaktu z uč. vsebino
-
Individualna
Vse štiri oblike imajo svoje mesto v pouku.
Skupinski pouk: pretežni del se dela v manjših skupinah znotraj oddelka. Sestoji se iz:
-
frontalnega uvoda
-
grupiranja v skupine in dela v skupinah
-
plenarnega zaključka
Učitelj mora opredeliti naloge za delo skupin, velikost skupin, vlogo posameznega učenca,…
Orgaizira lahko homogenejše skupine če strukturira naloge za vsako skupino posebej
Skupine so lahko organizirane glede na sposobnosti, interese, socialno privlačnost, naključno.
Naloge pa so lahko: istovrstne ali diferenciirane naloge.
Vsak učenec v skupini mora imeti določeno nalogo.
Tandemski pouk: Opazovanje, eksperimentiranje, utrjevanje in ponavljanje se lahko najučinkoviteje izvajajo v dvojicah. Kriteriji za razporejanje si identični kot pri razporejanju v skupine, poleg istovrstnih pa se pojavijo še diferenciirane in individualizirane naloge.
Individualni pouk (delo): Samostojno delo posameznega učenca. Pojavi se še dodatni tip individualnih nalog (vsak ima svojo nalogo.
I N D I V I D U A L N I P O U K
PREDNOSTI
|
POMANJKLJIVOSTI
|
MOŽNOSTI
|
razvoj sposobnosti, spretnosti in
navad samostojnega dela
|
odvisno od razvitosti
samostojnosti
|
neposredno uvajanje učenca v samostojno delo
|
samoiniciativnost - kreativnost
|
podpira se individualizem
|
diferenciacija, indiv. pouka
|
uveljavljanje in razvoj ind. interesov.
|
priprava nalog je obsežna
|
spremljanje načinov dela
|
prilagajanje zahtevnosti - tempa
|
veliko časa za preverjanje rezul.
|
spremljanje razv. in napr. uč.
|
T A N D E M S K I P O U K
PREDNOSTI
|
POMANJKLJIVOSTI
|
MOŽNOSTI
|
neposredna komunikacija
|
veliko število parov v razredu
|
razvijanje čuta medseb. pomoči
|
sodelovanje
(zrelost udeležencev)
|
negativne individualne razlike med učenci
|
vključevanje pasivnih / izoliranih učencev
|
povečana motivacija
|
omejenost učnih virov
|
|
medsebojna neposr. kontrola
|
nevarnost superiornosti / konfliktov
|
|
S K U P I N S K I P O U K
PREDNOSTI
|
POMANJKLJIVOSTI
|
MOŽNOSTI
|
psihološka in dr. utemeljenost
|
zahtevnost organizacije dela
|
diferenciacija in individualizacija
|
neposredni socialni odnosi, interakcija
|
usposobljenost učencev za delo v skupini
|
zagotavljanje in spodbujanje aktivnosti
|
čut za odgovornost
|
ustreznost prostora
|
|
vodenje (navajanje na,…)
|
stranpoti pri iskanju rešitev
|
|
svojevrstna individualizacija
|
daljši čas
|
|
F R O N T A L N I P O U K
PREDNOSTI
|
POMANJKLJIVOSTI
|
MOŽNOSTI
|
ekonomičnost, hitro
sporočanje informacij
|
delo je prilagojeno
povprečnemu učencu
|
kombinacija (verbalnih) učnih metod
|
vzdrževanje in
kontrola pozornosti
|
dominira odnos
učitelj - učenec
|
uporaba različnih AV sredstev
|
izmenjavanje izkušenj
|
zanemarjen je odnos učenec - skupina
|
neposredno vključevanje učencev
|
vsi istočasno začnejo
in končajo
|
oviran je razvoj samostojnosti,
irelevantna miselna aktivnost učencev
|
zastavljanje vprašanj, izražanje mnenj,…
|
učitelj “vodi” učence k cilju.
|
zanemarjene so ind. sposobnosti učenca (kreativnost,…)
|
skupno preverjanje dosežkov in skupna analiza
|
|
dominira aktivnost učitelja
|
združevanje več oddelkov
|
Naloga učitelja je v kombiniranju različnih učnih oblik in tako povečevanje dinamičnosti pouka. Prav
tako mora motivirati učence in jih pripravljati na skupinsko / samostojno delo (od 3. razreda naprej)
III. Učne metode
opredeljujejo aktivnosti učitelja in učencev pri posredovanju oz. osvajanju učne vsebine s tem pa tudi pri doseganju učnih ciljev (drugače od metod učenja). Adamič jih loči na univerzalnein specialne.
Univerzalne metode so:
-
Razgovor, Razlaga, Demonstriranje, Praktične aktivnosti, Pisna in druga grafična dela, Uporaba pisnih virov in AV gradiv (ne sredstev)
-
Metoda RAZGOVORA / DIALOŠKA metoda:
Razgovor se sestoji iz vprašanja in odgovora in je izmenjava mnenj, stališč, izkušenj,… med najmanj dvema osebama ter je dokaj pogosto uporabljana metoda.
KLASIFIKACIJA VPRAŠANJ PRI POUKU
Glede na nivo mislene aktivnosti, ki jo sprožamo:
- vprašanja nižje ravni (podatki, definicije),
- vprašanja višje ravni (primerjanje, analiz, zaklj.).
|
Glede na vsebino pa ločimo:
- vpr. ožjega tipa (vsebinsko ozka vprašanja)
- vprašanja širšega tipa (samostojna osvetl. probl,.).
|
Tudi učitelji niso zmeraj kos postavljanju kvalitetnih vprašanj. Vprašanje mora biti:
- jezikovno pravilno,
- logično pravilno (jasno, razumljivo, enoznačno, smiselno),
- psihološko ustrezno (ustreza razvojni stopnji učenca).
Tehnika zastavljanja vprašanj
Vprašanje zastavimo vsem učencem, nato okoli 5 - 10 s pavze med katerim podajamo dodatne informacije. Odgovor učenca mora biti relativno samostojen, sledi odmor da lahko ostali učenci razmislijo. Učitelj jih lahko pozove na strinjanje ali pa sam obdela odgovor.
Oblike dialoške metode:
-
KATEHETSKA oblika; razvita v srednjem veku kot oblika učenja verskih dogem (na pamet se je bilo potrebno naučiti vprašanja in odgovore). Značilna so vprašanja KJE, KDO, KAJ in KDAJ.
-
SOKRATOVA oblika; alternatvni tip razgovora razvit na predpostavki, da znanje v človeku že obstaja, le zvabiti ga je potrebno na plano. Značilna so vprašanja alternativnega tipa (ali…ali).
-
HEURISTIČNA oblika; po Arhimedu, ki se je po odkritju vzgona drl heurisco (heureka). Učitelj s širšimi vprašanji spodbuja učence k utemeljevanju pravil, zakonitosti, definicij (PROBL. p.).
-
SVOBODNI razgovor; odprt razgovor v razredu / skupinah, ugotavljanje mnenj, stališč,…
-
DISKUSIJA; oblika svobodnega razgovora kjer učenci razpravljajo / argumentirajo o določenem problemu. Uporabna je za odkrivanje temeljnih stališč učencev do določenega vprašanja.
-
DEBATA; diskusija za in proti - gre že za izdelana stališča, učenci se do njih opredeljujejo.
-
Metoda RAZLAGANJA / MONOLOŠKA metoda
-
PRIPOVEDOVANJE; Učitelj pripoveduje zgodbo. Pripovedovanje je lahko obširno in objektivno(epsko) lahko pa je tudi polno čustev (lirsko).
-
OPISOVANJE; opisujemo konkretne primere, dogodke, vključujemo čim več čutov. Ločimo znanstveno in umetniško opisovanje.
-
RAZLAGA; podrobnejša predstavitev naravnih in dr. pojavov (povezana z vprašalnico ZAKAJ). Učenci naj bi razumeli vzročnost-posledičnost, dojeli zakonitost pojava. Trditev je potrebno urediti z argumenti, stanje s primeri in rešitev s postopki ⇒ boljše razumevanje.
-
POJASNJEVANJE; z njo razlagamo določene posplošitve / abstrakcije. Rezultat pojasnjevanja mora biti razumevanje - tako vzpodbujamo višje miselne procese v učencih.
-
PRESOJANJE; ko določen pojem / definicija še nista jasno opredeljena. Določen problem lahko analiziramo, oblikujemo hipoteze, razmišljamo pred učenci.
Prevladuje pri naravoslovnih / praktičnih / športnih predmetih:
Ločimo demonstriranje statičnih (struktura, zgradba) in dinamičnih (gibanje, dogajanje,..) predmetov / pojavov. Demonstracije so lahko praktične, izrazno-umetniške ali intelektualne narave.
-
Metoda PRAKTIČNIH AKTIVNOSTI
Učenci se sami ukvarjajo s prakso, povezana s projektnim učnim delom, zajema vse kar je nekoč zajemala laboratorijska metoda.
-
Metoda PISNIH in drugih GRAFIČNIH DEL
Od učencev zahteva da določijo pisni / grafični oddelek (zapisi, obnove, določena poročila)
-
Metoda dela s PISNIMI VIRI in AV GRADIVI
Izbira učnih oblik in metod temelji na učnih ciljih, posebnostih učne vsebine, tipu učne ure (obravnava, vadenje, ponavljanje, preverjanje), odvisna je od faze pouka, od razvojne stopnje učencev,… in prav zato učne oblike in metode pri pouku niso predpisane. Njihovo apliciranje je odvisno od učiteljeve strokovne / didaktične sposobnosti, izkušenj, seveda pa njegovo samostojno odločanje prinaša tudi večjo odgovornost pri uporabi metod.
MATERIALNO -TEHNIČNI VIDIK UČNEGA PROCESA
Vse kar smo povedali o tem je da se nanaša na urnik, prostor, pripomočke. Jep, čist nč več.
SPOZNAVNI VIDIK UČNEGA PROCESA
Prisoten v vseh fazah pouka, saj je spoznavanje v neposredni povezavi z mišljenjem. Učna vsebina je opredeljena z učnimi načrti in predmetniki.
ZNANSTVENI PREDMET
znanost/stroka ima nalogo preučevati svoj pred, razvija določeno znanstveno metodologijo, terminologijo. Vsebine raziskovanja se širijo.
|
VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PREDMET
se seznanja z ugotovitvami znanosti, učenci pa ob tem razvijajo svoje sposobnosti, potenciale in osebnostne lastnosti. Vzgojno-izobraževalni predmet je podrejen razvojnim značilnostim.
|
OSNOVNO SPOZNAVANJE (neposredno- eksperiment, posredno- branje, poslušanje)
ZAMIŠLJANJE, RAZUMEVANJE (ugotavljanje lastnosti, primerjanje, razvrščanje, povezovanje)
POSPLOŠEVANJE, ZAKLJUČEVANJE (bistvo, vzr.-posl, zveze, povezava s prejšnj. znanjem)
DOKAZOVANJE (argumentiranje, praktično preverjanje)
REŠEVANJE PROBLEMOV (metoda postopne analize, konvergentno / divergentno mišljenje)
Dostları ilə paylaş: |
