NAS CASOPIS 390/30.1. 2012
C
M
Y
K
4
4
30. januar 2012
elektronski naslov: nascasopis@zavod-cankar.si
Občina
Vrhnika
»Lani poleti smo se z družino sprehajali tukaj
po obrtni coni, ko sva z možem povsem slu-
čajno opazila, da se ta lokal oddaja v najem.
Spogledala sva se, sledil je teden pogovorov,
na koncu pa sva se odločila, da stopim na pot
samostojne podjetnice,« pripoveduje Repšeto-
va, ki je sicer iz Ajdovščine, že več let pa živi
na Stari Vrhniki. Odločila se je za trgovino z
materiali in pripomočki za ustvarjanje in iz-
delki slovenske domače ter umetnostne obrti
s poudarkom na darilih za vse vrste priložno-
sti, v prihodnosti pa bo velik poudarek tudi
na poslovnih darilih. »Že kot študentka sem
delala v eni tovrstnih trgovin v prestolnici, pa
tudi sicer sem rada ustvarjalna. Olja na ogenj je
na nek način prilival še mož, ki je kot terenski
zastopnik ene od slovenskih knjižnih založb
prehodil praktično celo Slovenijo, domov pa
mi je prinašal različne izdelke domače obrti,
nad katerimi sem se navduševala, in veliko
zgodb…« Trgovina, ki sta jo na poimenovala
Studio Zlata ptica (Pod Hruševco 48e), je svoja
vrata odprla 19. oktobra lani, iz dneva v dan
pa je bolj polna. »Mogoče so bili nekateri mal-
ce razočarani v prvih dneh, ker police še niso
bile tako zasedene kot danes, a če se vrnejo,
se bodo prepričali, da je danes že drugače, in
trudila se bom, da bo vedno nekaj novega.«
Pritličje je namenjeno večinoma materialom in
pripomočkom za ustvarjanje (ponudbo posto-
poma razširjamo), nadstropje pa unikatnim iz-
delkom slovenske obrti. Le-te Repšetova vsako
drugo sredo v mesecu, ko ima trgovino zaprto,
»nabira« na terenu. »Najdem jih preko knjig,
interneta ali priporočil, in moram reči, da so
prav vsi izredno prijazni in odzivni ljudje. Ko
človek začne tako kot jaz sistematično nabira-
ti izdelke slovenske obrti, potem šele vidiš in
začutiš, kaj vse Slovenci premoremo.« Vsi iz-
delki so unikatni, zaradi česar so tudi kakšen
evro dražji, kar nekatere kupce zmoti, drugi pa
ravno zaradi te edinstvenosti še raje posežejo
po njih. »To ni množični azijski kič. To so iz-
delki, narejeni z ljubeznijo, zato nosijo v sebi
dušo, energijo.« Kupci so večinoma Slovenci,
več izdelkov pa je našlo svojo pot tudi na dru-
ge celine. Na željo stranke darilo tudi aranžira
in opremi z opisom izdelka, tudi v tujem je-
ziku, če je potrebno. Zakaj pravzaprav poseči
po izdelkih slovenske domače in umetnostne
obrti? »Z nakupom teh izdelkov pomagamo
ohranjati in razvijati slovensko obrt, poleg
tega gre tudi za ohranjanje bogate slovenske
kulturne dediščine! Gre za spoštovanje, gre
za ljubezen do dela premnogih slovenskih
rok, ki že leta in leta vztrajajo v svojem delu in
na slovenski zemlji. Brez ohranjanja kulturne
dediščine pa ni možnosti za obstoj naroda…«
Repšetova, ki je pred tem delala v arhitektur-
nem biroju, pravi, da se v koži podjetnice po-
čuti odlično. »Sedaj si sama postavljam svoj
urnik, a hkrati to zahteva od mene tudi večjo
samodisciplino. In ko ti uspeva, ti raste samo-
zavest, zato se v koži podjetnice resnično po-
čutim odlično.« Repšetova namerava v pri-
hodnje obogatiti ponudbo tako ustvarjalnega
materiala kot darilnega programa. Načrtuje
tudi ustvarjalne delavnice in delavnice na
temo domačih obrti, povezala se je tudi s Can-
karjevo knjižnico Vrhnika in dve delavnici sta
že objavljeni. »Nekateri mi pravijo, da sem kar
pogumna, ker teh težkih časih odpiram trgovi-
no. A menim, da če nekaj delaš z dušo, potem
uspeh ne more izostati.«
Gašper Tominc
Andreja Repše med izdelki slovenske obrti v
svoji trgovini. Ti prihajajo iz cele Slovenije, želi
pa tudi čimveč izdelkov iz lokalnega okolja, zato
vabi obrtnike in rokodelce k sodelovanju.
19. oktobra 2011 smo na Vrhniki v Obrtni
coni, Pod Hruševco 48e, odprli Studio Zlata
ptica. Da bi ljudi spodbudili k obisku našega
studia, kjer lahko najdete izdelke slovenske
domače in umetnostne obrti za darila ob raz-
ličnih priložnostih za svoje bližnje, prijatelje,
poslovne partnerje itn., smo zbirali letake za
nagradno igro. V studiu smo jih zbirali od
odprtja do 31. decembra 2011, nagrada pa
je bila zlati kovanec, dukat enkratnik Fran-
ca Jožefa, mase 3,49 gr in čistine 900/1000.
Žrebanje je bilo v torek, 3. januarja 2012, ob
18.30. Iz škatle smo potegnili letak, ki ga je
izpolnil gospod Milan Kozlovič iz Rovt. Do-
bitniku še enkrat čestitamo!
Janez Škof, slovenski igralec, harmonikar in pe-
vec (1960), je pred sedmimi leti postal vrhniški
občan. Z družino živi v Janezovi vasi na Verdu,
dela pa v ljubljanski Drami. Njegova igralska
pot se je začela že v času srednjega šolanja, saj
je bil v igralski skupini medvoškega kulturne-
ga društva. Škof je namreč doma iz Pirnič pri
Medvodah. Po končani igralski akademiji je
nastopal na skoraj vseh slovenskih gledaliških
odrih, kolegi pa ga cenijo zaradi njegovega brez-
kompromisnega pristopa v igranju, saj naredi
za vlogo vse. Bil je član ansambla Slovenskega
mladinskega gledališča, ko se je ta teater lote-
val predstav z drznimi pristopi in vsebinami in
žel vidne rezultate tudi po svetu. Škof velja za
interpreta z močno notranjo energijo in izraz-
no močjo. Javnosti se je predstavil tudi v TV-
oddajah in nadaljevankah (Teater Paradižnik,
Naša mala klinika itn.). Je
dobitnik kar nekaj nagrad
in priznanj. Leta 2005 je do-
bil Borštnikovo nagrado za
naslovno vlogo v Shakespe-
arovi tragediji Edvard II. S
pesnikom Danetom Zajcem
in s frajtonerco sta nastopa-
la na prireditvah doma in v
tujini. Škof je s harmoniko
in petjem interpretiral Zajčevo poezijo. Sicer pa
je član benda Čompe, ki svojstveno, “lumpen-
proletarsko”, interpretira poezijo tudi drugih
slovenskih pesnikov.
Zato je Janez Škof kot kulturni ustvarjalec in
umetnik pa tudi kot naš soobčan pred sloven-
skim kulturnim praznikom pravšnji sogovor-
nik za Naš časopis.
Ste znani in priznani slovenski gledališki
igralec, čeprav ne moremo tudi mimo vaše
vloge harmonikarja in pevca na slovenski
kulturni sceni. Za vaše igralsko delo velja
presoja kolegov, da ste brezkompromisen in
se vlogi predate do konca. Kaj vam pomeni
takšna ocena kolegov in občinstva?
Laskavo priznanje, čeprav je vprašanje, koliko
je resnice v njem. Resnici na ljubo velja to bolj
za moje minule igralske stvaritve. Zdaj sem po-
stal že kar konvencionalen igralec. Včasih mi še
vedno kaj uspe in sem zelo zadovoljen. Zgodi
pa se tudi, da sicer zavoham vlogo, imam z njo
blaznoveliko veselje, potem pa jo nekam spe-
ljem in mi razpade. Verjetno se to dogaja vsake-
mu igralcu. Sam bi v takem primeru vse skupaj
nekam poslal in rečem si, da sem zanič igralec.
Da, prej sem bil radikalen, a z leti človek malo
otopi.
Sami ste rekli, da je teater kot perpetum mo-
bile, kjer so čustva energetski konji, misel
pa kočijaž in oboji poženejo kočijo, ki tako
postane vir eruptivne energije in v svoji
osredotočenosti poganja perpetum mobile?
Je ta energija tisto, kar daje sijaj in moč gle-
dališki predstavi?
Ko sem delal z Draganom Živadinovom, me je
prešinila misel o perpetuum mobile, v katerega
bi vgradil človek samega sebe in bi delovalo. Ta-
krat sem vedel, kako in s kakšno energijo bi bilo
to mogoče storiti. Danes moji obrušeni možgani
v tako ostre globine ne sežejo več. Toda pri člo-
veku, in verjetno tudi pri živalih, so zame ču-
stva energetski konji, misel
pa kočijaž, in skupaj lahko
poženejo kočijo, ki postane
vir tiste eruptivne energije,
ki v svoji stoodstotni kon-
centraciji, osredotočenosti,
lahko poganja perpetuum
mobile. To bi bilo lahko vir
nove energije, mar ne? Ko
sem pred skoraj tridesetimi
leti, ob rojstvu sina, pre-
mišljeval o tem in se spraševal, zakaj človek, od
kod njegova misel in pomen misli, sem rešitev
našel v spoznanju, da sta materija in misel anti-
pola drug drugemu. Potrebujeta drug drugega
in mogoče je poslanstvo človeka v tem, da zem-
lja ustvarja svoj drugi, nasprotni pol in »misli
samo sebe« in tako ustvarja duhovno energijo, s
katero se bo nekoč oplodila, postala nova super-
nova in rodila novo osončje ... Takšna vprašanja
sem si postavljal predvsem ob branju Castane-
dea, ki je znal mnogo stvari povedati genialno.
Takrat mi je postalo jasno, da svojega vrača ne
bom iskal v Južni Ameriki, ampak bo moj vrač
gledališče.
Ki vas izpolnjuje?
Je več zvrsti gledališča. Trenutno sem v Drami,
ki v dobršni meri temelji na uprizoritvi dolo-
čenega besedila. Teksta. Mene so vseskozi za-
nimala tudi drugačna gledališča. Bolj avtorsko
gledališče. Zdajšnje namreč temelji na zgodbi,
pred nami se odvija določena zgodba in odnosi
med osebami znotraj nje. V tistem drugem gle-
dališču, ki me je zanimalo in me še zanima, pa
ne gre toliko za odnose med ljudmi v zgodbi,
ampak za drugačne pretoke energije. Na to se
nanaša izjava o perpetum mobile.
Sicer pa je takšen stroj delal brat mojega stare-
ga očeta. Zgodba o njem, nisem ga poznal, me
je fascinirala. Živel je v hišici na nekem hribu
med Medvodami in Pirničami, znal je zelo do-
bro risati in slikati in nekega dne je v časopisih
objavil oglas, da dela perpetuum mobile. Celo
mecena je dobil, nekega bogatega zagrebškega
industrialca, vendar je njegov denar porabil za
barve in platna. Slikal je namreč nabožne slike,
jih prodajal in nato izkupiček vlagal v svoje »iz-
ume«. Njegovi strojčki seveda niso delali brez
začetne energije, a so se vseeno vrteli precej
časa. Moj oče mu je menda razlagal, da to ni
perpetuum mobile, ker se naprave ne poženejo
same, vendar je s svojimi »raziskavami« vztrajal
do konca.
Vaši igralski začetki segajo v pirniško ama-
tersko gledališče, kjer ste nastopali, ko ste
bili dijak bežigrajske gimnazije. Je tam na-
stala odločitev, da boste igralec?
V času mojih gimnazijskih let smo imeli na vasi
amatersko gledališko skupino in z njo sem na-
redil prve igralske korake. V drugem letniku
gimnazije sem se odločil za igralski poklic. Pri-
jatelji in sošolci so sprejeli to odločitev z razu-
mevanjem, razredničarka pa je menila, da me je
škoda, ker bi lahko študiral kaj pravega. Nisem
se dal zmesti. Še pred diplomo na AGRFT sem
se zaposlil v novogoriškem gledališču, nato di-
plomiral in kot svobodnjak delal v Mariboru. Po
vojski sem štiri leta delal v Mestnem gledališ-
ču in z dovoljenjem ravnatelja Partljiča sodelo-
val tudi v Mladinskem gledališču in Mariboru.
V tistem času smo v Mladinskem gladališču
ustvarili Šeherezado, Fausta v Mariboru, dve
odmevni Pandurjevi predstavi in seveda Lulu
v Milerjevi režiji. To predstavo sem imel mor-
da od vseh najraje. Iz Mestnega gledališča sem
odšel za trinajst let v Mladinsko in od tam leta
2003 v Dramo.
umetniške izpovedi? Frajtonarca je v tem
pomenu vaš zaščitni znak? Obe zvrsti, te-
ater in glasba, čeprav ste v glasbi samouk,
vas povezujeta, sta energija in strast vašega
udejstvovanja.
Muzika mi je bila vseskozi pri srcu. Doma smo
imeli klavir, nanj pa se je učila igrati sestra, ki je
hodila v glasbeno šolo. Jaz nisem hotel v glasbe-
no. Sem pa spal pod klavirjem v kleti, kjer sem
si uredil svojo sobo tako, da nisem nikogar mo-
til, ko sem igral. Od mladih let mi je bila frajto-
narica blaznozelo zanimiv inštrument, vendar
denarja zanjo ni bilo. Šele pri osemindvajsetih
letih sem jo kupil. Imela je super base, odlične
glasilke in po šestih letih je ni bilo več mogo-
če popraviti. Na tisti harmoniki sem se naučil
igrati. V tistem času sem spoznal tudi Žigo in
Johnnyja, skupaj smo naredili bend Čompe in
se lotili ustvarjanja lastne glasbe. Delamo poča-
si, a le originalnoizvirno glasbo, ki pa jo imajo
ljudje očitno radi.
Kako ste se srečali s pesnikom Danetom
Zajcem? Skupaj sta izdala tudi pesniško
zbirko Ogenj v ustih. Kaj vas je pritegnilo
pri Zajcu?
Že v gimnaziji, ob branju njegovega Velikega čr-
nega bika, sem začutil, da poezija vendarle ne-
kaj je na tem svetu. Potem sem bral še njegovo
delo Otroka reke, kar me je tudi fasciniralooča-
ralo. Zajca sem častil kot kult še v študentskih
letih, ko sva se že srečevala na kavi. Odkril sem
njegove lepo rimane zgodnje pesmi in ugotovil,
da jih je mogoče uglasbiti. Na njih sem se učil
igrati harmoniko, kar sem mu pozneje tudi po-
vedal. Ko so ga nekoč povabili na nastop v Bru-
selj, je povabil tudi mene in tam sva nastopila
s skupnim programom, ki sva ga nato izvajala
deset let.
Ujela sta se pesnik in muzikant, ki je pred-
nostno igralec?
Janez Škof, igralec, harmonikar, pevec in vrhniški občan
»Nad življenjem nimaš pregleda, v pravem teatru pa se
ti zdi, da ga za hip imaš.«
Naši obrtniki – Andreja Repše, Studio Zlata ptica
»Končno sem sama svoj gospodar«
Lani jeseni je v Poslovno obrtni coni Pod Hruševco odprla svoja vrata trgovina z
ustvarjalnimi pripomočki in darilnim programom. Njena lastnica Andreja Repše
pravi, da odkar je s trgovino stopila na pot samostojne podjetnice, se končno po-
čuti dobro v svoji koži, saj je sama svoj gospodar.
»Od mladih let mi je bila
frajtonarica blaznozelo zanimiv
inštrument, vendar denarja zanjo
ni bilo. Šele pri osemindvajsetih
letih sem jo kupil. Imela je super
base, odlične glasilke in po
šestih letih je ni bilo več mogoče
popraviti.«