Slovenska državnost in njene korenine

IV Turški vpadi, renesansa, reformacija, kmečki upori

1456-60 Hudo razvrednotenje denarja zaradi vojn. Cena zlata se je dvignila osemkrat, vrednost denarja je padla na dvanajstino.

1463 Benetke osvojijo južni del tržaškega ozemlja in doline notranjske Reke.

1466 Nastal je Škofjeloški rokopis z najstarejšim zapisom slovenskih imen za mesece.

1469-83 Prvi val turških vdorov. Obdobje najhujših turških vpadov na slovenska tla.

1469 Turki: Metlika, Kočevsko, Ribnica, Ig, do Podgrada v Istri. V okolici Krškega.

1471 Turki: Dolenjska, do Ljubljane, Vinica-Rašica, Loka-Kranj, Kamnik-Gornji grad-Savinjska dolina (Celje-Laško). Dolenjska, Istra in Kras do Gorice, Tržiča, Trsta in Kopra.

1471 Kočevje povzdignjeno v mesto (tudi pravica do obzidja).

1472 Turki: Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec; Čičarija, Trst, Tržič, Gorica, Kras, Cerknica

1473 Turki: Žumberk, Trebnje, Ljubljana, Kranj, Jezersko, Celovec, Podjuna, Slovenj Gradec, Vitanje, Konjice, Celje, Šentjur, Podsreda.

1473 Kranjska je na pol požgana. Kmetje so ob prvih uporih zahtevali boljšo obrambo proti Turkom.

1474 Turki: okolica LJubljane, Savinjska dolina; Pilštanj, Žusem, Podčetrtek, Kozje; Metlika.

1475 Turki: med spodnjo Savinjo in Sotlo (Kozjansko); Dravsko polje; mesec dni plenijo po Kranjskem, zlasti na Gorenjskem.

1476 Turki: dolina Krke, Dolenjska, Bloke, Postojna, Vipava, Gorica, Loka, Ljubljana, Lož; na povratku še Podsreda, Planina, Šentjur, Šmarje, Rogatec. Do Trbiža, Beljaka, Celovca, skozi Podjuno do Slovenj Gradca in mimo Celja do Save.

1476 Friderik III. je dovolil Ljubljani, da ji ni treba vrniti nobenega podložnika, ki se je hotel stalno naseliti v mestu (zaradi večje obrambne moči).

1477 Turki mesec dni plenijo po Dolenjskem; Žusem, Slovenska Bistrica, Dravsko polje; Metlika, Ljubljana, Kras, Vipava, Solkan, Furlanija.

1477 Krško, Višnja gora in Lož povzdignjeni v mesta (tudi pravica do obzidja).

1478 Kmečki upori na Koroškem.

Neverjetna zgodovinska primerjava današnjega časa in preteklosti, v Sloveniji je bilo kar nekaj kmečkih uporov. Slovence so premagovala zmeraj ista plemena, z juga Turki, Uskoki, Krajišniki (Srbi), plemena s severa (Nemci), zahoda (Italijani) in vzhoda (Madžari). Tisto kar bode v oči je, da so si velikokrat med sabo pomagali, samo da bi nas na koncu podredili. Upor slovenskih kmetov na Koroškem leta 1478 so po štirih meseci zatrli Turki in to še pred fevdalci. Veliki kmečki upor Štajercev, Posavcev in Zagorcev leta 1573, je plemiška vojska zadušila ob pomoči Uskokov, ki so prišli kmetom za hrbet in jim onemogočili umik. Vseslovenski kmečki upor 1635 je plemiška vojska, spet s pomočjo Krajišnikov, tudi relativno hitro zatrla. Tolminski kmečki upor leta 1714 (kmetje niso bili nasilni, so se zgolj mirno pogajali) je nasilno zadušila plemiška vojska, ki so ji pomagali cesarjevi vojaki in spet Krajišniki. Ve se tudi, kdo je pobijal Maistrove vojake v Mariboru leta 1919, kdo je ukinil slovensko partizansko vojsko leta 1945, kdo je ponovno rušil in pobijal po Sloveniji leta 1991.

1478 Desetletna vojna zaradi salzburške nadškofije, ki je močno prizadela slovenske dežele.

1478 Turki: Podgrad, Istra, Trst, Tržič; zgornja Soška dolina, Predel, Trbiž; Celje, Konjice;

1479 Turki: Kočevska in Dolenjska do Ljubljane; vzhodna Štajerska do Ptuja in Ljutomera; od Brežic do Pilštanja

1480 Turki: Krško, Ribnica, Cerknica; Gorenjska, Jezersko, Koroška, po Laboški dolini v dolino Mure; srednja Štajerska, Slovenske Gorice.

1482 Turki: Istra in Furlanija.

1483 Turki pol meseca plenijo na Kranjskem in na Koroškem v Podjuni. Ogrski kralj Matija Korvin sklene prvo premirje s Turki.

1491 Turki: Metlika, Novo mesto, dolina Krke, Ljubljana, Ribniška dolina, Bloke, Planina, Prem.

1492 Pogodba med kranjskimi deželnimi stanovi in mesti o kmečkem trgovanju.

1492 Cesar je Kočevarjem in Ribničanom dovolil svobodno trgovino s suho robo, živino in platnom.

1492 Turki: Novo mesto in okolica Ljubljane.

1493 Turki: Dolenjska in okolica Ljubljane; mimo Ptuja do Celja.

okr. 1493 V Idriji odkrili živosrebrno rudo; Idrija je spadala še pod Benetke in je leta 1509 prišla v habsburške roke.

1493-99 Drugi val turških vdorov.

1494 Turki: Kostanjevica, Planina, Pilštanj, Žusem, Studenice, Slovenska Bistrica, Žiče.

1496 Iz Štajerske in Koroške so bili izgnani Judje.

1497 Turki: Ribnica, Cerknica, Logatec, Vrhnika.

1498 Turki: do Ljubljane prek Notranjskega.

1499 Turki: Podgrad, severna Istra, del Goriške, Furlanija.

1499-1503 Obnovila se je vojna med Benetkami in Turki, zaradi česar so Turki pogosteje vdirali na Slovensko.

15. stol. Prvič se omenjajo Romi na Slovenskem.

1 5 0 0

okr. 1500 Na Slovenskem živelo okrog 500.000 prebivalcev.

1500 Goriški grofje izumrejo; njihovo dediščino (Goriško in gospostva na zgornjem Koroškem) prevzamejo Habsburžani.

okr. 1500 Že od 70-tih let 15. stoletja se razširjajo prebivalci s priimki Hrovat, Hrovatin, Bezjak, Vlah, Skok, Turk. Naseljevali so se v krajih z opustelimi kmetijami: Bela krajina, dolenjska Krka, Ptujsko polje, Ljutomer, Istra. Okrog 1500 se razširijo prek okolice Postojne, Tržaškega Krasa, na Goriško in do meje Furlanije; največ se jih je naselilo okrog Prema in Pivke.

okr. 1500 Za vse podeželske prebivalce na zemljiških gospostvih se je namesto prej različnih imen dokončno uveljavilo novo, skupno ime "podložnik".

1508 Po oceni kranjskih, štajerskih in koroških deželnih stanov so Turki do leta 1508 pobili ali odvlekli iz teh dežel do 200.000 ljudi.

Benetke zavzamejo skoraj vse Primorje, toda 1509 osvoje Maksimiljanove vojske vse nazaj in poleg tega Tolminsko, Bovško in Gradiško.

1511-32 Tretji val turških vdorov; kmetje so zaradi hudih bremen in turških vdorov bežali z zemlje.

1511 Turki: Metlika in Mehovo.

26.3.1511 Dotlej najmočnejši potres na Slovenskem z žariščem na območju Idrije in Cerkna.

1515 Kočevsko: na posestvu grofa Turna se je pričel prvi veliki vseslovenski kmečki upor, v katerem je sodelovalo okoli 80 tisoč kmetov.

1515 Judje izgnani iz Ljubljane.

1515 Nastalo prvo tiskano slovensko besedilo - letak s puntarsko pesmijo "Le vkup, le vkup uboga gmajna..." (Ain newes lied von den kraynnerischen baueren).

1516 Turki: Pivka in Kostel ob Kolpi.

1517 Načrt policijskega deželnega reda je določal, kako se smejo oblačiti pripadniki raznih družbenih slojev.

1520-40 Na Slovenskem se je naselilo veliko Uskokov.

1522 Turki: Pivka do Postojne, Ribnica, Kočevje.

1523 Turki: Metlika

1524 Turki: Bela krajina, Podgrad.

1525 Turki: do okolice Ljubljane.
1526 Bitka pri Mohaču

29.Avgusta 1526 je prišlo do še ene pomembne bitke s Turki, ki je prav tako odločala o usodi slovenskega, madžarskega in hrvaškega naroda. Na ta dan se je spopadla vojska ogrskega (madžarskega) kralja Ludvika II., ki so jo sestavljali Madžari, panonski Slovenci, Sedmograjci in Hrvati. Pravzaprav glavnini hrvaške vojske pod poveljstvom Krste Frankopana in sedmograške vojske pod poveljstvom Ivana Zapolje na bojišče niti nista pravočasno prispeli. Zato so bile čete ogrskega kralja Ludvika precej slabše kot bi bile sicer in so štele le 25.000 vojakov. Nekoliko manj kot petino izmed teh so sestavljali težki oklepni konjeniki (4.000). Zbrani ogrski armadi je prišel nasproti turški sultan Sulejman II. Veličastni. Takrat so Turki zraven Srbije zasedali že tudi skoraj vso Bosno in Hercegovino. Njihova namera je bila zasesti še Hrvaško, Slovenijeh/Sclavoniae in Ogrsko. Sulejman II. je namreč zahteval, da mu madžarski kralj plača tribut oz. davek, kar pa je Ludvik II. zavrnil. Zato se je Sulejman II. Veličastni s svojo 100.000 glavo armado napotil proti Budimu. Pod njegovim poveljstvom je bilo 35.000 Spahij (konjenikov) in 15.000 Janičarjev (elitnih pešcev).

Obe armadi sta se naposled srečali 29. Velikega srpana 1526 pri Mohaču. Zaradi precejšnje številčne premoči Turkov, so hoteli Ogri sprva zavzeti obrambne položaje. Predvsem iz najemniških plemičev sestavljena ogrska konjenica pa je hotela v napad. Naposled so ogrski konjeniki dosegli svoje in težka oklepna konjenica je zdrvela v napad. Precej hitro in brez posebnih naporov so ogrski oklepniki prebili turško lahko konjenico (Spahije), čez nekaj čas pa je njihov napad zaustavila utrjena turška obramba, ki so jo sestavljali vozovi, za katerimi so bili večinoma pešci (Janičarji). Z vozov so naredili nekakšno obrambno utrdbo izza katere so potem obstreljevali ogrsko konjenico. Takrat je turško topništvo sprožilo zaporni ogenj, ki je odrezal ogrsko konjenico od preostanka ogrske vojske, hkrati pa povzročil tudi številne izgube med njo. V tem primeru bi naj prav v bitki pri Mohaču prišlo do prve znane uporabe topniškega zapornega ognja v zgodovini nasploh. Med ogrsko vojsko je nato prišlo do velike panike in nerednega umika, pri čemer je padla večina ogrskih čet. Preostanek se je vrh vsega še utopil v bližnji reki in le slaba petina vojakov se je uspela rešiti iz tega strahovitega poraza. Po dveh urah krvave bitke, so številčnejši Turki pobili okrog 20.000 ogrsko-slovensko-hrvaških bojevnikov. V boju je izgubil življenje tudi sam ogrski kralj Ludovik II., ki se je na begu utopil v reki, zraven njega pa še cela vrste ogrskih odličnikov. Slovenski pisec Anton Vramec, je leta 1578, v svoji Kroniki zapisal o bitki pri Mohaču: »1526. Soliman turški car z veliko množino vojske dojde na Vogersko zemlo in bije boj z Lajušem, vogrskim kralom na Mohačkem polju. Razbi krala Lajuša in njegovo vojsko car. Kral je vnom boju poginil in bil vmorjen. Po dveju mesecov našli so telo njegovo mertvo v Potoku. Pokopan je bil v stolnem Beligradi z velikim plačom in žalostjo Vogerske dežele…Velika množina Vogrou, Slovenov in Horvatov v tom nesrečnom boju poginuše«. Poraz ogrske vojske je pomenil konec petstoletnega srednjeveškega madžarskega kraljestva, v katerem smo pomembno vlogi igrali tudi panonski (ogrski) Slovenci. Madžarsko kraljestvo je razpadlo na tri dele. Enega so zasedli Turki, v drugem je na Sedmograškem zavladal Ivan Zapolja, tretji del pa je pripadel Habsburžanom, ki so po smrti Ivana Zapolje, leta 1540 prevzeli ogrski prestol.

V tem obdobju so Turki tudi popolnoma zasedli pravo Hrvaško, ki je bila južno od Slovenijeh/Sclavoniae, pa tudi precejšen del le-te. Večina hrvaškega plemstva je s spremstvom pribežala v Slovenijeh. V tem stoletju je prišlo tudi do velikih premikov srbskega prebivalstva iz Bosne, ki je prav tako bežalo v Slovenijeh. Vse to je dodobra spremenilo narodnostno sestavo prebivalstva v Slovenijeh in tako so postopoma panonski Slovenci postali manjšina v lastni domovini. Njihov jezik je bil degradiran na raven navadnega narečja imenovanega kajkavsko narečje. Do 20. stoletja in do ponovno samostojne slovenske države so se izmed vseh panonskih Slovencev o hranili le Prekmurci in Porabci, vse ostale pa je preplavil hrvaško-srbski val beguncev in jih s pomočjo »ilirske« prevare postopoma asimiliral.

Sultan Sulejman II. Veličastni po bitki pri Mohaču

1526 Turki: Kras in Istra.

1526-27 Ferdinand I. z razširjenjem svoje oblasti nad zahodno Ogrsko pridobi tudi Prekmurje in Porabje.

1527 Ferdinand I. prepovedal protestantizem.

1527 Turki: dvakrat v okolici Metlike; Ilirska Bistrica, Prem, Trst, Devin, Senožeče.

1528 Turki: Pivka, Postojna, Bloke, Ribnica, Kočevje; Kočevsko, Ribniška dolina, Ljubljansko polje do Mengša, Dolenjska med Ljubljano in Trebnjim; Bela krajina, dolina Krke med Novim mestom in Šentjernejem.

1530 Turki: Kočevsko, Ribniška dolina, Cerknica, Pivka.

1532 Turki: preko Klane do Podgrada in na Kras; okrog Maribora, Ptuja in Celja; ob Savinji do Gornjega grada; od Krke do Novega mesta in Dolenjskih toplic.

Zemljevid 5

z »Hrvatskoga povjesnog atlasa« 16. stoletje - Hrvaška je na zemljevidu tako majhna, da niti napisa ni bilo moč umestiti v ozemlje, ki ji je še pripadalo v 16. stoletju. Vse ostalo so zasedli Turki po bitki pri Mohaču – migracije po bitki so usodno zmanjšale slovenski etnični prostor. Preostanek Slovenijeh (na zemljevidu Slavonija), še zmeraj obsega precej velik del nekdanjega Kraljestva Slovenijeh, ki pa smo ga do 19. stoletja izgubili..

Po takratnem popisu je bilo hrvatov okrog 800 000, slovencev pa 2 milijona, saj so se vsi prebivalci Spodnje Panonije (Slovenijeh) šteli za Slovence.

1535 Deželni knez je začel Uskokom deliti zemljo za opravljanje vojaške službe.

1 5 5 0

1550 Na Slovenskem se je uveljavilo luteranstvo.

1550 Prvi slovenski knjigi: Katekizem in Abecednik.

1550 - 1591 Jacobus Gallus Carniolus - Jakob Petelin slovenski skladatelj, dirigent,

k svojemu imenu in priimku je dodal še besedico Carniolus - Kranjec.

V srednjo Evropo je prenesel italijansko renesančno glasbo.

Bil je dirigent v praški cerkvi svetega Jana.

1559 Turki so zadnjič oplenili kočevsko-ribniško in notransko območje.

1569 Na Kranjskem je bilo 22 fužin. Delovni čas je trajal od 6. do 11. ure in od 12. do 17. ure. Rudarji so navadno delali na akord.

1573 –» HRVAŠKO«-SLOVENSKI UPOR

Ta upor naj bi bil med vsemi najbolj pripravljen in organiziran, saj so ga vodili že izkušeni vojaški poveljniki, ki so se izurili v boju proti Turkom. Poleg tega je bil najstevilčnejši in poskrbljeno je bilo za komunikacijo. Spet se pojavi lažno zgodovinopisje, ki gre v prid »Južnim« Slovanom. Hrvatov sploh ni bilo v tem uporu saj so se takratni zagorci oziroma severni Hrvati imeli sebe za slovence. V skupni boj proti izkoriščanju in samovolji predvsem fevdalca Ferenza Tahyja (po izvoru je bil Madžar, posesti pa je imel na Hrvaškem in Slovenskem) Se je podalo 12000 SLOVENCEV. Večina njegovih posesti je bila v Hrvaškem Zagorju in v okolici Stubice. Na Slovenski strani pa je imel posesti okrog Štauenberga. Glavni voditelji upora so bili Matija Ambrož Gubec, Ivan Posanec, Ilji Gregorič. Tudi ta upor je bil neuspešen, saj ga je plemiška vojska zadušila ob pomoči Uskokov Srbskih plačancev, ki so prišli kmetom za hrbet in jim onemogočili umik.

Komentar: Poimenovanje tega upora Hrvaško-slovenski upor so poimenovali v jugoslaviji, kjer so hotel Slovenijo zbližati z »Južnimi« Slovani. Hoteli so pokazati, da smo mi z Hrvati bili že od nekdaj bratje. To pa še ni vse. Dan

1575 Kriza idrijskega rudnika ter štajerskih in kranjskih fužinarskih podjetij.

1582 Nadvojvoda Karel II. izdal prve odloke o izgonu protestantskih meščanov.

1587-88 Turki v dveh pohodih oplenili Prekmurje.

1593 Bitka pri Sisku

Leta 1591 je bil za bosanskega vojaškega poveljnika Bosne imenovan Hasan paša Predojević. Ki je očitno bil poturčenec. Danes bi temu rekli Bošnjak, čeprav prav naš izraz poturčenec najlepše pove, da gre za Bosanca, ki se je poturčil in sprejel muslimansko vero. Niso bili pravi Turki tisti, ki so vdirali v Slovenijo ( razen pri večjih bitkah) ampak so bili potručenci. Načrti Hasana so bili, da bi zasedel Vojno krajino in Slovenijo. Leta 1592 je zasedel utrdbo v Bihaču blizu reke Une. Ostal je samo še Sisek ob sotočju rek Save in in Kolpe. Zavzetje tega kraja bi pomenil prost prehod do Slovenije. Zasedba Slovenije pa bi pomenila hkrati tudi odprto pot na zahod, v Italijo in proti Rimu, sedežu krščanstva in papeža. Hasan se je 15.junija 1593 približal utrdbi Sisek. Imel je okoli 40.000 mož. Utaborili so se na desnem bregu kolpe od kjer so začeli obstreljevati trdnjavo z topovi. Oblegan je bil že sedem dni in zdelo se je, da je boj izgubljen. 22. junija 1593 pa je končno prispela pomoč iz Slovenije. Grof Andrej Turjaški je med tem zbral svojo slovensko vojsko, ki se ji je pridružilo nekaj Nemcev. Imel je komaj da 5.000 vojakov (razmerje sil 8 proti 1). Hasan se je zavedal, da je slovenska vojska zelo dobro organizirana in močna vendar pa se je vseeno zanašal na številke. Prepričan v gladko zmago je popeljal glavnino svojih čet čez most na levi breg reke Kolpe. Takoj, ko so prispeli slovenci jih je pričakala turška vojska. Spet se je izkazal eden izmed slovenskih vitezov Adam Ravbar, ki je prvi napadel z svojo oklepno konjenico. Te konjeniki so bili dobro izurjeni in so hitro ugnali Turke proti reki Kolpi. Andrej Turjaški je takoj ovidel, da se mu zmaga nasmiha in je v prvo vrsto poslal svoje arkibuzarje kateri so pokončali umikajočese Turke. Med turškimi četami je prišlo najprej do nereda, potem pa do prave panike. Vsi so hoteli čimprej na desni breg reke Kolpe. Takrat je nanje udarila še posadka iz Siseka. Ker je bil most čez reko premajhen, da bi mogli Turki hitro čezenj, poleg tega pa je bil dobesedno zasut s kroglami arkebuzarjev, jih je ogromno skočilo v Kolpo in poskušalo rešiti svojo glavo s plavanjem na drugi breg. Pri tem jih je zelo veliko utonilo. Med utopljenci je bil tudi njihov poveljnik Hasan paša Predojević. Bitka je trajala eno samo uro, padlo pa je okrog 10.000 Turkov. Preostali Turki so zapustili svoj tabor in reševali svoja življenja v brezglavem begu. Andreja Turjaškega in njegove viteze ter vojake je pričakal obilen plen. Zaplenili so 39 topov, od tega 9 velikih, 10 turških zastav, kopico orožja in čelad z zlatimi ter srebrnimi ornamenti, dragulje in zlato, šotor Hasan paše z številnimi dragocenostmi in tudi njegov plašč. Ljubljanski škof Hren je potem iz Hasan paševega plašča dal napraviti mašni plašč za ljubljansko stolnico. Danes se ta plašč nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani. Zmaga Andreja Turjaškega je rešila Slovenijo in vso srednjo Evropo pred novimi porazi. Novica o bleščečem uspehu je hitro obkrožila krščanski svet. Cesar Rudolf II. je zanjo zvedel v Pragi in dal zmagi na čast takoj zapeti pesem Te Deum. Grof Turjaški pa je prejel tudi posebno priznanje v pismu, ki mu ga je iz Rima poslal sam papež Clement VIII., z zahvalo za izbojevano zmago. Po bitki pri Siseku, Turki z izjemo manjših vdorov, več niso ogrožali Slovenije.