Revija srp

Iztok Vrhovec

 

RIHARD

II 

Rihard je cmokal in se oblizoval, kot da je zauzhil najokusnejshi obrok v zhivljenju. Fingushtu je bilo chedalje bolj nerodno; nelagodno se je presedal in opravichujoche pogledoval zdaj Sanjo, zdaj ocheta. Nato se je pomenljivo odkashljal in ko ga partner she vedno ni opazil, se je odkashljal she enkrat. A Rihard je z zaprtimi ochmi she kar naprej zamaknjeno vrtal z zobotrebcem po zobeh. Fingusht je zahrkal tako glasno, da je Sanja prasnila v smeh. In za njo she oche.

Ah, saj res, se je spomnil Rihard. Civilista sta tudi tukaj. S polnim zhelodcem je obchutil tak blazhen mir, da se je moral za nekaj minut prepustiti temu radostnemu obchutku. Sicer pa ima po pogodbi pol ure za malico. Minilo pa je – koliko? Petnajst minut, morda dvajset. Ti nepotrpezhljivci pa so nestrpni kot prashichi, ki chakajo na pomije. Seveda, brez njega so izgubljeni kot kure. Vsi drugi lahko zehajo, on pa mora vedno biti pripravljen na akcijo. Globoko je zavzdihnil, odprl utrujene veke in jim namenil prezirljiv pogledal. Pha, si je mislil, uboga, nebogljena otrochad.

Zazvonil je telefon. Rihardov.

»Da?« je zbito zamrmral. Potem pa se mu je hrbet v trenutku zravnal. Nagnil se je nad mizo in se nasrshil kot jastreb, ki je ugledal zajca in se pripravlja na napad.

»Greva!« je ukazal Fingushtu, ko je odlozhil telefon.

Nekaj se je zgodilo! Nekaj pomembnega, je vedel Fingusht.

»No, kaj je?« je vprashala Sanja.

»Takoj morava oditi. Se vrneva,« je bil kratek Rihard in oddrvel po stopnicah navzdol. Fingusht mu je kot zvesti pes sledil tesno za petami.

»Nikogar ne klichita, nichesar ne ukrepajta na svojo roko. Zgodilo se je nekaj, kar zahteva najino takojshnjo pozornost. Kamer se ne dotikajta, dokler se ne vrneva. Razumela?« je zabrlizgal, ko sta prispela do vrat. In sta odbrzela, ne da bi chakala na morebitni odgovor.

Rihard je vozil kot ponorel. Vkljuchil je sireno, jo v sredishchu mesta ponovno izkljuchil, preostanek poti do neke ozke ulichice pa prevozil skoraj po dveh kolesih, da se je Fingusht komaj zadrzheval, da ni bruhal. »Tukaj pochakaj!« se je zadrl, ko je zavrl, in skochil iz avta.

»Pochakaj, pochakaj,« se je kujal Fingusht. »Sem spet navaden nich, ali kaj? Je pozabil, kaj vse sem zhe naredil? Pa kaj mu je kar naenkrat, da je tako skrivnosten?«

Po desetih minutah se je Rihard vrnil. Poklapan, kot bi ga pravkar polili s kropom.

Na Fingushtovo vprashanje, kaj se je zgodilo, je le nemochno zavzdihnil. »Ne morem zdaj, Fingusht, nimam mochi … Mislil sem, da … Ne, ne morem. Zdaj morava najprej k njegovim starshem.«

»K chigavim starshem?«

»Chigavim, chigavim … Timovim, vendar.«

Pred Timovo hisho je Fingusht ponovno moral ostati v avtu. In ko sta se peljala nazaj proti policijski postaji, je Rihard ves chas molchal kot grob. In nato je zhdel za pisalno mizo in skoraj celo uro nepomichno buljil v strop.

Fingusht tega preprosto ni mogel vech prenashati.

»Shef,« je zachel previdno.

To je pritegnilo Rihardovo pozornost. Shef, to je bilo dobro slishati.

»Kaj ko bi poiskala lastnico in shla v tisto stanovanje …«

Seveda bi morala v tisto stanovanje, je vedel Rihard. Zhe zdavnaj. Ampak danes ima zhe vsega dovolj … Tisti telefonski klic … Samo odsotno je she naprej buljil v prazno.

Fingusht je zachel vrteti telefon in chez nekaj minut je zadovoljno pogledal Riharda.

»Shef, greva.«

A zdaj bo pa on igral bossa, se je navelichano namrgodil Rihard. No, ga bo pa ubogal. Ampak tisto razocharanje od malo prej mu je she vedno lomilo duha. Lahko bi ga zhe imel v pesti …

Lastnica ju je chakala pred vhodom v stolpnico.

»Sem vedela, da bo nekaj narobe,« je brbljala, ko so vstopili v dvigalo. »Kako vljuden je bil … Zhe od vsega zachetka sem vedela … Kaj je pravzaprav storil?«

Rihardu ni bilo do pogovora.

»Zaradi preiskave, ki she vedno poteka, vam, zhal, ne moremo razkrivati informacij, ki smo jih zbrali do sedaj,« je strumno odvrnil Fingusht.

»Seveda, seveda,« je nezadovoljno kimala gospa Betka. »Nalog za preiskavo imata?« je vprashala, ko so prispeli v deveto nadstropje.

Rihard je nestrpno zavzdihnil. Zhivljenje se je pochasi zachelo vrachati vanj. Morda Fingushtu ne bi smel prepustiti pobude. Nichesar ne smeta storiti, kar bi bilo v nasprotju s pravili!

Fingusht je iz zhepa izvlekel nek uradni dokument in ga izrochil lastnici.

Ta ga je na hitro pogledala. Na vrhu je pisalo Nalog za preiskavo in to ji je zadostovalo.

»Da, seveda, seveda,« je zamrmrala.

Rihard je presenecheno pogledal Fingushta. Morda pa fant zares ni kar tako. Sicer pa se je danes zhe vechkrat izkazal.

Ko so vstopili v Shpanchevo stanovanje, je vajeti znova prijel v svoje roke.

»Nichesar se ne dotikajte, pochakajte v kuhinji in se ne premaknite!«

Fingusht je bil zadovoljen. Njegov shef je spet stari, renchechi, nergajochi bik. Tak, kakrshnega je poznal, ga sposhtoval in mu bil vdan. Veselo je capljal za njim in ubogljivo storil vse, kar mu je bilo narocheno.

Rihard ni odkril nichesar, kar bi posebej pritegnilo njegovo pozornost. Rachunalnike je sovrazhil, a je vedel, da morata tega, ki je bil v dnevni sobi, zapleniti. Preden ga bodo tisti pocarji iz kleti pregledali, bo minilo sto let. Bilo je ochitno, da je bil Shpanec tukaj. Morda se she vrne. Zakaj je vzel Fingushta s sabo k Lesarjem? Zakaj nista lastnice poklicala zhe prej? Koliko napak … Spet. Fingusht mora ponochi nujno ostati tukaj. Morda vse le she ni izgubljeno. Che se Shpanec vrne … Zagotovo se bo vrnil. Kaj pa mu preostane drugega? Ne, nichesar nista she zamudila, saj ne more vedeti, da sta mu na sledi.

»Rachunalnik bom odnesel v laboratorij,« je dejal. »Fingusht, ti bosh ta chas tukaj. Che se lopov prikazhe ... pazi, da ti ne uide.«

Fingusht je odlochno pokimal.

»Dobro,« je zamrmral Rihard, stlachil rachunalnik pod pazduho in nergajoch odshel.

V rachunalnishkem oddelku ni bilo nikogar vech.

»Seveda,« je bentil Rihard, »zato pa je tako. Ob shtirih letijo domov, kot da jih gonijo s sekirami. Koliko krat sem zhe rekel, da bi vsaj eden moral biti nenehno dezhuren, oni pa, da ni sredstev … Ni sredstev … Za vse tiste avtomobile, s katerimi se vozijo velike zhivine, se pa vedno najdejo sredstva … In potem prichakujejo rezultate …«

Napisal je obvestilo, z rdechim flomastrom trikrat podchrtal Nujno, ga prilepil na rachunalnik in ga postavil na sredo sobe.

V Shishki je bilo she vedno mirno. Fingusht je lastnico poslal domov. Saj jo je tako ali tako potreboval le zato, da ju je spustila v stanovanje.

»Vidim, da si se je znebil. Dobro,« ga je pohvalil Rihard, ko se je vrnil.

»Se mi je zdelo, da je ne bi rad vech gledal.«

»Tochno,« je pokimal Rihard.

»Bom jaz prvi dezhural,« je predlagal Fingusht. »Ti si malo odpochij …«

»Ponochi se bova menjavala,« je zavzdihnil Rihard in se vrgel na kavch. »Chez dve uri me zbudi.« Vsega je imel dovolj. She vedno ga je muchilo razocharanje, ki ga je dozhivel popoldne. Skoraj ga je zhe ulovil, pa se mu je smrkavec izmuznil skozi shivankino uho.

Fingusht se je odlochil, da ga bo pustil spati. Naj si revezh odpochije. Ko se bo Shpanec prikazal, pa ga bo onesposobil sam; shele potem bo prebudil partnerja …

Rihard je legel na posteljo, z nog zbrcal chevlje, se pretegnil in zaprl ochi. Samo malo, samo nekaj minut, toliko da si nabere novih mochi …

Ko se je prebudil, je bil zunaj zhe dan. Iz kuhinje je dishalo po kavi. Kaj se dogaja? Pa ne, da je prespal celo noch? Zakaj ga Fingusht ni prebudil? Skochil je na noge, se obul in odshepal v kuhinjo. Fingusht je ravno nalival kavo.

»Pa ne, da si prebedel celo noch?«

»Sem, Rihard,« je ponosno odvrnil Fingusht.

»Dobra kava,« ga je pohvalil partner, ko je srknil prvi pozhirek. »Chisto drugachna kot tista brozga iz avtomata v sluzhbi … Ampak zakaj me nisi prebudil?«

»Ni problema, shef,« je zharel Fingusht, »moral si se spochiti, to je bilo jasno vsakemu.«

Shpanec se tako ali tako ni prikazal. Che je Fingusht prebedel eno noch, ga she ne bo konec, si je mislil Rihard. Koliko jih je zhe on … Napravil je she en pozhirek kave. Res je bila odlichna. Nato pa je pozvonilo.

Rihard je poskochil kot ris, se sezul, po prstih stekel do vrat in izvlekel pishtolo. Fingusht je bil tik za njim. Skril se je za steno in prav tako izvlekel revolver.

Rihard je previdno odprl vrata in ko je na hodniku zagledal le ubogo staro zhenico, se mu je pishtola povesila kot zlomljena drevesna veja.

»Danes je sreda, ko pospravljam. Gospoda Rodriga ni? Kdo pa ste vi?« je govorichila starka, kot da ni opazila policijske uniforme in pishtole, ki se je zibala v Rihardovi roki.

Najbrzh je zhe na pol slepa, je pomislil Rihard. Nich, najbolje, da jo izprasha, morda pa kaj ve … Cheprav je dvomil, da bo od nje izvedel kar koli koristnega.

Seveda ni vedela nichesar. Najraje bi jo kar takoj vrgel ven. A je moral slediti pravilom. Zhe zaradi Fingushta, si je rekel.

Ko je v omari, ki jo je Rihard zhe vcheraj natanchno pregledal, iskala neke svoje cunje, je nesrechnici vse letelo iz rok, kot da so ji odpovedale roke. Kako lahko sploh she pospravlja, ko pa se she komaj drzhi na nogah? Ko se je spustila na kolena, ji je Fingusht zhe hotel priskochiti na pomoch, a tega raje ni storil. Stari ljudje so tako obchutljivi, che jim hochesh pomagati. Spomnil se je svoje pokojne mame, kako ga je vedno nadrla, che ji je hotel kdaj pomagati. »Mislish, da ne morem sama? Da sem zhe za staro sharo?« Konchno se je le skobacala na noge in odcapljala v kopalnico. In ko jo je Rihard komaj preprichal, da ji ni treba chistiti Shpanchevih oblek, je konchno le odnesla shila in kopita.

»Zdaj morava spet k Lesarjem,« je zavzdihnil Rihard, ko sta popila kavo. »Ampak nekdo bi moral ostati tukaj. Shpanec se mora slej ko prej vrniti.«

Fingusht ga je pogledal kot razocharan kuzha, ki bo umrl od zhalosti, che ga bo gospodar spet pustil samega.

Rihard se je v hipu odlochil. Poklical je v sluzhbo, rachunalnishki oddelek. Rachunalnik so zhe pregledovali. Morda pa bodo vendarle nashli kaj koristnega, je upajoche pomislil. Nato je poklical she svojega starega prijatelja. Edinega, ki ga je imel na policiji. Pred leti, ko se je znashel v tezhavah, mu je Rihard pomagal. Zdaj mu bo lahko vrnil uslugo. Bodoche policiste je uchil streljati.

»Potrebujem dva, ki ne bosta jezikala,« je pojasnjeval. »Samo dezhurala bosta, v nekem stanovanju. Ne vem, koliko chasa bo trajalo … Morda uro, dve, morda cel teden. In drzhati morata jezik za zobmi. In ti tudi … Si razumel?«

Ko je odlozhil telefon, se je zadovoljno nasmehnil. Vedel je, da ga Dekleva ne bo razocharal.

Fingusht pa je bil she enkrat vech presenechen. Mislil je, da Rihard na policiji nima nobenega prijatelja.

Vajenca sta prispela zhe chez pol ure. Rihard jima je na hitro pojasnil, kaj je njuna naloga.

»Che se kdor koli prikazhe, me nemudoma poklichita!« jima je she enkrat zabichal, ko sta s Fingushtom odhajala. »Samo mene! Jasno?«

* * *

»She malo, pa bi poklical policijo,« je namesto pozdrava vzkliknil Sanjin oche, ko sta pribrzela pred hisho. »Sem zhe mislil, da sta pozabila na naju.«

»Midva nikoli nichesar ne pozabiva,« je oholo odvrnil Rihard. »Midva vedno drzhiva besedo. Imela sva neshteto opravkov … Celo noch … A kaj bi vam pojasnjeval … Zdaj pa kamere …«

»Tudi sosede bi bilo treba obvestiti, kdo ve …«

»Se bomo zhe mi odlochili, kaj bo nash naslednji korak,« ga je odpravil Rihard. Zazvonil je telefon.

»Ja, Ferdo,« je kimal Rihard. »Dobro, Ferdo. Ja, za zdaj si dobro opravil … Saj ti pravim, ja, ne skrbi …. Seveda dobish, kar sem ti obljubil … Zdaj pa zhe nekaj gnjaviti! Eden od mojih sodelavcev ga je pravkar opazil,« je dejal, ko je prekinil zvezo.

»Koga?!« je kriknila Sanja.

»Tima, koga pa,« je zvishka odvrnil Rihard.

Sodelavec, je uzhaljeno pomislil Fingusht. Pa koliko jih ima? Kaj nista partnerja? On pa o vseh teh njegovih sodelavcih ne ve nichesar. In zdaj je eden od njih odkril Tima. Najraje bi se skril v klet in zajokal … Ampak jaz sem vendar policist, ga je preshinilo. In mozh zakona ne sme prelivati solz kot kaka pubertetnica. Stisnil je zobe in pogoltnil grenko razocharanje.

Sanjo je skoraj razgnalo od razburjenja. Che ne bo nekaj ukrenila, se bo razpochila, ji je bliskalo po mozhganih.

»Kje?!« je zavpila.

»Kar mirno, ljubica,« jo je skushal pomiriti oche.

»V blizhini,« je brezbrizhno odvrnil Rihard.

»V blizhini?! Kakshni blizhini?!« so Sanji skoraj izpadle ochi. »Takoj gremo tja!«

Njegov sodelavec je bil v mestu ravno takrat, ko se je tam prikazal Tim? je znova zbodlo Fingushta. Kako je vedel? Ga je tja poslal on? Samo ne se cmeriti, se je opogumljal.

»Kdaj?« je znova ustrelila Sanja.

»Pred nekaj minutami,« je odvrnil Rihard.

»In?!«

»Kaj – in?« se je namrshchil. Pogovora s to prenapeto najstnico je imel zhe dovolj. Kaj ga ne morejo pustiti niti sekunde na miru? Kaj ne vidi, da mora najprej razmisliti, kaj naj stori. Saj ni Superman …

»Kaj pochne tam?« je she naprej sprashevala Sanja.

Rihard bi ji najraje zabrusil, naj zapre kljun, a se je spomnil na nenehna tezhachenja svojega shefa, ki jim je vsakodnevno vbijal v glavo, da so zdaj novi chasi, da je treba biti s tistimi, ki jim sluzhijo in skrbijo za to, da redno dobivajo placho, bolj vljuden in potrpezhljiv. Da je treba paziti na imidzh policije … Paziti na imidzh, je vrelo v Rihardu. Saj itak nihche nichesar ne razume, pa che se she tako trudi.

S skrajnim naporom je vendarle odgovoril.

»Videli so ju, kako sta se vkrcavala na letalo …«

»Ju?! A zdaj sta zhe dva? S kom je bil, vendar?« Pa ne da si je nashel drugo, jo je ljubosumno preshinilo, zdaj pa bezhi, bog ve kam. Saj to ne more biti res. Che je tako, zhivljenje nima nobenega smisla vech. Vsa skrushena je bojeche pogledala Riharda.

»Z neko staro zhensko,« je odvrnil ta. »Postopek njene identifikacije je v teku,« je dodal, da bi izpadel bolj imenitno. V resnici ni potekal nikakrshen postopek identifikacije. Rihard se je shele zdaj spomnil, da bi pravzaprav moral potekati in da bi za to moral poskrbeti prav on. Chim prej mora od tod, sicer se mu bo zmeshalo.

»In kam sta shla?!« je na robu zhivchnega zloma znova kriknilo dekle.

Rihard se je prestrasheno zgrabil za usta.

Tega tistega svojega Ferda ochitno ni vprashal, je sklepal oche.

Fingusht, ki se je she vedno boril s svojo uzhaljenostjo in je za svoj hrabri spopad potreboval vso svojo energijo, pa ni bil sposoben zaznati nichesar drugega kot svoja razocharana chustva.

»Odshla sta na letalo, ki je baje poletelo ob enajstih in petinshtirideset minut. To pomeni, da ne bo tezhko ugotoviti, kam sta shla,« se je Rihardu naposled razjasnil obraz. Kakshna moch sklepanja! je bil navdushen. »Zdaj pa chim prej od tod, stara sablja,« je zadovoljno zamahnil po Fingushtovem hrbtu.

Morda pa sem vsaj njegov najljubshi sodelavec, je otozhno pomislil Fingusht.

»Kaj bomo pa s kamerami?« je zanimalo ocheta.

Rihard je na kamere zhe skoraj pozabil. In trenutno mu sploh ni bilo do tega, da bi se ukvarjal z njimi.

»Moj sodelavec,« je pogledal Fingushta, »jih bo odnesel v laboratorij, kjer jih bomo skrbno preiskali.«

Torej sem res le eden od mnogih, je prebledel Fingusht. Le shtevilka v mnozhici.

Rihard mu je namenil enega svojih kislih pogledov. Revezh je zhe chisto izmuchen, si je mislil. Seveda, saj ni vajen pravega policijskega dela. Z zhivci je zhe chisto na koncu. Ampak zdaj ne more stati krizhem rok … She enkrat ga je treshchil po hrbtu, da se je Fingusht skoraj sesedel.

»Saj bo, partner, ne skrbi, vse je pod kontrolo!«

In vendar ga je znova oklical za partnerja, njega, samo njega, Fingushta. Upajoche je dvignil pogled.

»Ampak kaj je sploh she treba storiti s kamerami?« je vprashal oche. »Saj sta jih nashla zhe vcheraj. Zdaj moramo poiskati le she posnetke. Rachunalnika najbrzh ni v nashi hishi.«

»Sposhtovani gospod Lesar, policisti zelo dobro vemo, kaj je nasha naloga,« je nestrpno odvrnil Rihard. »Zatorej bi vas prosil, da ne izgubljamo chasa z nepotrebnimi vprashanji. O poteku nadaljnje preiskave vas bomo obvestili takoj, ko bomo izvedeli kaj novega. Zaenkrat vam lahko povem le to, da smo kriminalcem zhe na sledi.«

»In che so morda she kje kakshne kamere?« se ni dal oche.

Rihard se je komaj zadrzheval, da ni izbruhnil.

»Ni jih, gospod Lesar,« je izdavil s skrajnim naporom. »In, prosim, ne sprashujte, kako to vem. Vem! Zdaj pa morava s partnerjem oditi. Nujno.«

Sanjin oche mu seveda ni mogel kar tako verjeti na besedo. Saj lahko hisho she enkrat pregleda tudi sam. Kaj pa sosedi? Se bo zhe domislil chesa.

»Dobro,« je pokimal.

No, konchno, si je oddahnil Rihard.

S Fingushtom sta pobrala kamere in sprejemnik, Rihard je gospodu Lesarju she enkrat zabichal, naj nichesar ne ukrepa na svojo roko in potem sta odshla.

* * *

Rihard je bil kot urochen. Fingusht se je prepricheval, da mu mora zaupati, a mu ljubosumje ni in ni dalo miru. Ko sta bila le she nekaj sto metrov oddaljena od policijske postaje, mu je prekipelo. Preprosto ni vech izdrzhal.

»Kaj je zdaj to?« je vzrojil. »Me bosh spet vrgel ven? Nisem dovolj dober zate? Me bosh zamenjal z enim svojih sodelavcev?« je uzhaljeno nergal. »Ko je treba k shefu po ta ali oni dokument, ko je treba zavihati rokave in sechi z rokami v blato, sem dober, zdaj ko se je zachelo dogajati, pa me bosh odvrgel kot umazano cunjo …«

Rihard je tako mochno zavrl, da je Fingusht z glavo skoraj zadel ob vetrobransko steklo. To ga torej zhre, je konchno dojel. Zhe prej je opazil njegov spacheni obraz, kot da se bo vsak hip zachel cmeriti. In sedaj se mora ukvarjat she s tem.

»Poslushaj,« je zashkripal z zobmi, »prevech se mudi, da bi zdajle pametovala. Vedi, da te nujno potrebujem na policijski postaji. Na rachunalnike se spoznash stokrat bolje od mene. Zato bosh preveril, kaj so naredili tisti cepci v laboratoriju, da sluchajno chesa ne zamochijo. Dve: zadolzhen si za kamere in tisto shkatlo, ki naj bi vse skupaj povezovala ali kar koli pach zhe pochne. Pozanimal se bosh, kako tochno vse skupaj deluje in ali je kaj od tistega, kar je omenil Lesar – da gre morda za pedofile – res. Morda se bosh moral povezati z Interpolom. Tri: preveriti morash, kaj pochneta tista dva kujona v stanovanju. Tisti prevarant na kolesu se ni mogel kar vdreti v tla. Morda ima she kakshno stanovanje in se je preselil tja. Kdo ve. Shtiri: zelo dobro vesh, da si mi vcheraj pomagal. Za namechek si bil she celo noch pokonci. Se oproshcham, ker ti nisem povedal zhe prej, ampak vcheraj sem bil tako unichen, da preprosto nisem zmogel. Tudi meni se lahko zgodi kaj takega, se ti ne zdi? Torej: klical me je Ferdo. To je eden od pijanchkov, ki so zhe dolga leta moji ovaduhi. Do zdaj tega nisem povedal she nikomur. Ker nochem, da kdor koli ve, da delajo zame. S tem bi le ogrozil njihovo varnost. Tebi zdaj zaupam, zato sem ti to tudi povedal. Sam vesh, da si mi bil v zadnjih dneh v neskonchno pomoch. Brez tebe ne bi bila tukaj, kjer sva. Brez tebe bi she vedno taval v temi. Tako, to je vse.«

Fingusht se je komaj zadrzheval, da ni zajokal. She nikoli v zhivljenju ni slishal nichesar lepshega, nichesar, kar bi ga ganilo tako zelo kot to, kar je pravkar izrekel njegov partner. Saj si vedel, da mu morash zaupati, se je karal. Ti pa se obnashash kot cmerava zholca. Le kaj ti je bilo, da si podvomil v svojega partnerja? Saj si si vendar obljubil, da ne bosh popustil niti za hip. Na hitro je obnovil vse, kar mu je narochil Rihard: cepci v laboratoriju, shkatla in kamere, kujona v Shpanchevem stanovanju, morda Interpol, Ferdo, pijanchek. Bil si mi v neskonchno pomoch. V srcu je zachutil nekaj tako prijetnega, da bi Riharda najraje objel. Ah, lepo te prosim, Fingusht, ne sanjaj, zdaj se vendar mudi!

»Oprosti,« je izdavil. Nagnil se je proti Rihardu, ker tisti impulz, da bi ga objel, kar ni hotel pojenjati, a ga je njegov namrshcheni obraz opozoril, da je s potrpljenjem zhe chisto na koncu.

»Okej,« je pokimal Rihard. »Zdaj pa …«

»Ja, ja, seveda,« je razumel Fingusht. »Tochka ena: razumem, tochka dve: razumem: tochka tri in shtiri in pet ali koliko jih je zhe bilo: tudi. Tochka devet: hvala,« je dahnil kot zaljubljena nevesta.

»Okej,« je nestrpno zahrkal Rihard. »Se slishiva …«

Fingusht se je naposled vendarle spokal iz avta.

Rihard je speljal. Chim prej mora priti do letalishcha. Vedel je, da bi moral poklicati pomoch. To, kar pochne zdaj, je proti pravilom. In tisto vcheraj je bilo tudi. Zato se mu je smrkavec izmuznil. Da se ne bo danes spet ponovilo … A kdo bo vedel? Nihche nima toliko ovaduhov kot on. Che bi bil kdor koli drug zadolzhen za ta primer, bi bil she vedno na zachetku. Zato si lahko privoshchi nekaj svobode. Sicer pa malega tako ali tako ishchejo zhe skoraj vsi. Naj se znajdejo, kakor se vejo in znajo. Tik pred ciljem jim ne bo prepustil zmage …

* * *

Ferdo je v letalishki restavraciji po svojem starem obichaju sedel pri shanku in lokal pivo.

»Na katero letalo sta shla?« je brez pozdrava usekal Rihard.

»Nimam pojma,« je skomignil z rameni sogovornik. »Kaj ti nisem povedal zhe po telefonu? Zhe to, da cele dneve visim tukaj, je, glede na najin dogovor, prekleto naporno,« je Ferdo kot lisica zozhil zenice in srknil nov pozhirek piva. »Mislim, da bi se morala znova pogovoriti o financhnem nadomestilu za moj nechloveshki trud. Se sploh zavedash, kako visoke stroshke imam s tabo? Koliko stane …« je s prstom potrkal po prazni steklenici.

Rihard je segel v zhep, izvlekel pomechkan bankovec in ga izrochil pijanchku.

Ta ga je potrpezhljivo poravnal, si ga nekaj chasa ogledoval, ga spravil v zhep, nato pa se popraskal po nosu.

»Stroshki so tukaj tako strashansko visoki, da tale vbogajme ne zadostuje niti za pozitivno nichlo.«

Rihard je zashkrtal z zobmi, vnovich segel v zhep in iz njega izvlekel she en pomechkan bankovec. »Zdaj pa da ne slishim vech nobene o stroshkih!« je grozeche zazhugal.

Ferdo je narahlo sklonil glavo in ga kot uzhaljen otrok pogledal izpod chela. Dobro, si je mislil, nekaj je pa le izvlekel iz njega. Zelo dobro je vedel, da vech v tem trenutku ne bo mogoche. Ampak saj bodo she nove prilozhnosti, si je mislil. Tudi bog ni ustvaril sveta v enem dnevu.

Rihard je iz notranjega zhepa svojega modrega suknjicha izvlekel fotografijo.

»Si preprichan, da je bil res tale?« je vprashal, ko jo je potisnil k Ferdu na drugo stran mize.

»Saj imam sam vendar isto,« se je nashobil pijanchek. »Me imash za bebca, ali kaj?«

»Moram biti popolnoma preprichan, da je res pravi,« je zagodrnjal Rihard. Ferdo je bil, kljub temu, da je rad pregloboko pogledal v kozarec, njegov najboljshi ovaduh. Poznala sta se zhe, odkar je zachel delati na policiji. V neki nochni raciji ga je strpal v zapor in ko se je pozanimal o njegovi zgodovini, je ugotovil, da je mozhakar, kljub temu, da je bil zhe nekaj let na cesti, pravzaprav izjemno bister. Preden je postal brezdomec, je nekaj let celo poucheval fiziko. In ko se je Ferdo za zheleznimi reshetkami malce odpochil, se je z njim dogovoril, da bo v zameno za dolochene informacije, financiral njegovo alkoholno razvado. Ferdo je vechino chasa prezhivel na cesti in tudi kadar je bil nalit, ni pretirano rad govorichil, kar se je zdelo Rihardu idealno priporochilo za ovaduha. V dvajsetih letih mu je preskrbel zhe marsikatero koristno informacijo. Vchasih mu je v zhelji, da bi se dokopal do denarja, povedal tudi kakshno izmishljotino, zaradi katere se je Rihard pred kolegi in shefom osramotil, a so bili drugi kerlci njegovega ranga she veliko manj zanesljivi. Zato sodelovanja s Ferdom ni prekinil.