Revija srp

BELGRAD Razlaga keltskega (?) imena Dunaja ni brez pomena: Vindobona – se je glasilo, Beli grad – je pomenilo. LJUBLJANSKA »LUKNJA« Ko je Churchill med vojno pomislil o vdoru skozi »Ljubljana gap«, si je raje previdno premislil: lahko bi fiasko bil ta zhep. POMOR(JE) Kdo je bolj na zgubi: Slowinci ali Kashubi? Barka pomorjanska ali podalpsko-jadranska? JAJCA ZA ZAJCA V nerodni zgodovini vsakega KUK zajca so v plodni ozhini le kukavichja jajca. ZNANJE, TEMELJ DRUZHBE Nabral si je znanja in vsakrshnih diplom ter prishel do spoznanja: »Ni sluzhbe, le v zavist bom ...« PENZIONIST Lahko si izrachuna, da zhivi na tuj rachun. Je hujshi od vohuna, hujshi kakor vsak tajkun? ZBOR ZHENSK Bil je selivska ptica: od vseh znanih nobena Brozova zhenska (zhena) ni bila Hrvatica. OB(T)OZHEVANJE TITA Med obozhevanjem in obtozhevanjem je huda razlika, za glasek velika. POANTA Niti ob svetovni karieri se Balkanec ne izogne temeljni balkanski barieri, ki vse presezhno upogne. JAJCA IZ JAJCA Ab ovo – vse iz Jajca. She jajca za obnovo. ZADNJI KRAJEC (Od Jajca do Daytona) Iz bosanskega Jajca so se konchno entitete izvalile – rob krajca vechne kontinuitete.	BALKANIZMI »PATRON GASILCEV« (4. velikega travna, 1980-2010) Na podalpskem severu Balkana, v dolini in na dan Shentflorjana preminil je Rdechi kapitan, nato v Belem gradu pokopan. TITANIK Ni se mogoche znebiti vtisa titanikovskega obrisa ob imenu jugostvarnika in katastrofalnega parnika. ZBOR PLEMEN Pomen imena: Broz pokliche na zbor plemena – juzhne ptiche. JA(Z) Namesto Njegove J(N)A-domovine imajo zdaj nove volkojazbine. KUM Iz kumrnega Kumrovca pride »erzac« idola in sredi Belega gradca vrzhe kralja s prestola. PARALLAX VIEW Chetnik: »Zagorska kanalja je vrgla srbskega kralja.« Partizan: »Dvorno navlako je le odstranil v odplako.« BLODNJAK Balkanski napredek ni pot navzgor, temvech je zapredek v krozhni predor. O UCHINKU PO OVINKU Kdor se nenehno pritozhuje nad krivico, ki se mu godi, po ovinku potrjuje, da nima ustrezne mochi. BORBA (ne izhaja vech) Nekoch je Jugodrzhavo skupaj drzhala Borba, a je skoz staro slavo vse bolj lezla stara chorba. KAOS »KAO« OS (ob grshki polomiji) Z Grchijo je »balkanski raj« konchno zaokrozhen: po vojnah v Jugi je sedaj razkrit in zavozhen. CATENA BURUNDI Balkan ime ima tudi: Catena mundi. Od vseh dezhel sveta se rima le z – Burundi. (maj – avg. 2010

Ivo Antich

POPARE

(Posthistorichne parabole)

FARSA OD FRASA

(Jakob Frass / Stanko Vraz: ob 200-letnici rojstva;

Frass – nem. pozhreshnost; fraz – otroshka bozhjast)
Gledano iz daljav Marsa

(preoral je z nedavno vojno

West-Balkan v polje bojno),

se vsaka muka zdi farsa.

To pach velja tudi za Frassa,

ki je transilirska trasa

od kranjske lirske torture

do ilirske politkulture,

ker od Beljaka do Varne

so bratske meje (ne)stvarne:

ko je le malo manjkalo,

pa bi Shtajercev zmanjkalo,

je odshel iz kranjskega (k)raja

pod veje ljutega gaja,

iz podalpskega chrevesa

po lestvi v ilirska nebesa.

Zapustil je Preshernovo pot,

»lachen slave, blaga« chez juzhni plot,

nekakshen »narobe uskok«,

ne le Vraz, zdaj she skoraj »vrag«,

v jeziku pa bozhjasten otrok,

ki je tako rekoch »naenkràt«

(»vraz« – bi rekel ruski brat)

prestopil usodni prag

in eno slovansko tugo

zamenjal z drugo trugo

(izbral je »vechje Slave« izraz,

sledech Kollárjev »výraz«),

saj prej ni pomenil nich,

zdaj pa kot lirski frazer

in novoshtokavski amater

je preskochil ilirski parter,

zapustil je kranjske ovce

in odshel med vuk-ovce

ter postal vechno zhiv mrlich

(kdor naredi harakiri,

se menda rad povampiri).

Odprto ostaja vprashanje

o mozhnostih za Dejanje.

Naj bi chakal kranjsko priznanje,

bolj sanjsko kot ilirske sanje?

Je to drugache zunaj kotanje

ali pa je povsod isto?

Shepnil mu je namrech Mefisto:

»V jeziku, ki je zgolj narechje,

je mozhno pisati le povprechje,

a kdor hoche do velichine,

naj sebe skoz popek preseka

in kot dvodelna pokveka

naj se raztegne do Kine!«

Ivo Antich

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (XIX)

(tretje shtirimesechje 2009: september – december)

SPET DOMA (TVS 1 – 27. 9. 2009). Legendarna dveurna nedeljska »razvedrilna oddaja« TVS (ki ji na POP TV skusha konkurirati enako oznachena sochasna As ti tud not padu? z voditeljskim dvojcem), sicer »zhe odpisana«, a tokrat vseeno presenetljivo funkcionalna v svojih okvirih: voditelj Mario razpolozhen, tako rekoch v svojem elementu, profesionalno neoporechen, primerno izbrani gosti (igralka, kajakash, pop-pevka), dobra popevka Naj bo september ali maj skupine Mambo Kings in izvrstna Ljubezen pade z neba Tinkare Kovach (obe pesmi kazheta opazno skrb za besedilo). Tudi humoristichni vlozhek, ki je obichajno najbolj »problematichen«, je tokrat z Borisom Kobalom razmeroma uspelo duhovit.

PODMORNICA (Das Boot; Nemchija, 1981; TVS 2 – 28. 9. 2009). Klasika, eden najboljshih filmov v svetovni kinematografiji, ne le v okviru vojnega zhanra: fenomen »klavstrofobichnega shpektakla«. Pod rezhijskim vodstvom Wolfganga Petersena (po romanu, ki ga je po lastnih dozhivetjih napisal L.-G. Buchheim, izd. 1973, slov. prev. 1975) je z organizacijskim perfekcionizmom (najdrazhji nemshki film) in z enakovredno umetnishko preprichljivostjo (markantni Juergen Prochnow kot kapitan) upodobljena notranjost nemshke vojashke podmornice med drugo svetovno vojno iz nesentimentalne, a globinsko humane perspektive posadke kot v mashinerijo podvodne pasti ujetih »podgan«. Zhe uvodni moto, ki navaja, da se od 40.000 nemshkih podmornicharjev med drugo svetovno vojno 30.000 nikoli vech ni vrnilo, tako rekoch »pove vse« o imenih in usodah teh tisochev v glavnem mladih moshkih individuumov, ki so se v neizprosni sluzhbi (nacistichni) domovini izgubili v nich. »Distancirani« patriotizem? Ob vseh kvalitetah je vseeno problematichna zlasti dolzhina; film bi se chisto ustrezno in zaokrozheno na bistveno lahko konchal tam, kjer se sam »etapno ustavi« pred angleshkim Gibraltarjem. (Koliko ljudi zmore npr. po celodnevnem poklicnem buljenju v rachunalnik she skoraj tri ure globoko v noch strmeti v tv ekran?)

MAO – KITAJSKA ZGODBA (Mao, a Chinese Tale; Francija, 2006; TVS 1 – 1. 10. 2009). Na dan 60-letnice komunistichne republike Kitajske predvajan prvi del odlichnega francoskega dokumentarca o edinstvenem kitajskem fenomenu, ki ga je vzpostavil in ga v dolochenem smislu she po smrti pooseblja voditelj Mao Zedong (prvi kitajski »rdechi cesar«), cheprav se je danes njegova varianta komunistichnega sistema izkristalizirala kot specifichen krizhanec – »kompartijski kapitalizem«. Ob vsej specifiki je bila tudi Maova kmechko-delavska revolucija pod vodstvom (»internacionalistichne«) kompartije klasichna drzhavljanska vojna s konservativnim »bratskim« burzhoaznim nasprotnikom (Chiang Kai-shek, »nacionalistichna« stranka Kuomintang) v chasu napada od zunaj ali (japonske) okupacije kot »krize in prilozhnosti« (kit. pojem »wei-ji«). Po kitajskem obichaju enozlozhni priimek Mao in dvozlozhno ime Ze-dong je kot skupno sintagmo mogoche prevesti: dlaka ali kozhuh (naglasne in zapisne variante v pismenkah: machka, tveganje, videz) sijochega vzhoda. Mao je bil »machje okreten in skrivnosten«: prilagodljiv pragmatik in samosvoj utopistichni vizionar, politik-vojskovodja in pomemben, klasichno stiliziran pesnik, mojster kaligrafije, t. i. travne pisave (tudi v grshki klasiki ima poezija zvezo s travo: poie – trava; prim. poiesis). Ob znachilnem podatku, da je Maov najljubshi sin Mao Aiying padel v korejski vojni, se zastavlja vprashanje, zakaj je Stalin »zapeljal« (spodbudil) komunistichno Korejo v vojno z juzhno Korejo in s tem z Ameriko, in to v chasu, ko sta bili SSSR in Maova Kitajska »najvechji prijateljici«. Briljantni in daljnovidni kremeljski intrigant je svojo velikansko sosedo potisnil v vojno skupaj s »severrnokorejskim shkratom« proti Ameriki; tako je razbremenil svojo razvlecheno vzhodno stran, kajti kljub tedaj she uradnemu »prijateljstvu« je bil kitajski kolos zanj tako v ideoloshkem kot v praktichnem smislu nevaren konkurent; to se je kmalu po Stalinovi smrti tudi jasno pokazalo. (V drugem delu istega filma o Mau, TVS 1 – 8. 10. 2009, sta poglavitni tochki »triumf socialistichnega kmetijstva« z ljudskimi komunami in lakoto, ki je med 1958-1960 pobrala ok. 30 milijonov ljudi, ter »kulturna revolucija« med 1966-1969 kot edinstvena najstnishko-vojashko-bibliofilska kolektivna histerija z rdechimi katekizmi Maovih citatov. Pri tem se spominu tukajshnjega gledalca med drugim ponuja tudi izjemni, ob nastanku presenetljivo »aktualistichni« pesnishki cikel Leva Detele Kitajske pesmi iz knjige Atentat, Trst 1966.)

HRI-BAR (TVS 1 – 3. 10. 2009). Che je zadnja oddaja Spet doma kljub vsemu pozitivno presenetila, je z zadevnim obrokom njenega uro krajshega poznosobotnega »kontrapendanta« (v isti tv hishi), ki ga vodi »anti-Mario« Sasho Hribar, ravno nasprotno. Ni lahko z duhovitostjo zapolniti uro tv dogajanja (scenarij Bojan Kranjc) ob nedinamichni rezhiji, ki mlahavo, skoraj brezciljno krozhi po »baru« od tochke do tochke (med drugim zajame tudi moteche okorno »lutkovno« animacijo znanih resnichnih oseb) in si podaljshuje minutazho z vsakrshnimi »prilozhnostmi«, v katerih se izgubljajo tudi inventivnejshe domislice (tokrat zlasti obchutno ob razvlechenem antirodetovskem prepevanju »v slavo« sicer markantne gostje Svetlane Makarovich, ki oddaji ni dodala zanimivejshe zachimbe).

SYLVIA (VB, 2003; POP TV – 4. 10. 2009). Najbolj slaven pesnishki par v svetovni literaturi XX. stoletja, moshko-zhensko razmerje »na bojni nogi«, zakon kot imanentna drama najtesnejshih medchloveshkih odnosov, ko se chlovek izrocha sochloveku in mu tako ali drugache polashchevalno »leze pod kozho«. Hipersenzibilna amerishka pesnica in angleshki »razbojnik iz mochvirja«: Sylvia Plath in Ted Hughes, veliki imeni anglo-amerishke literature; tudi zato, ker sta pisala v vodilnem svetovnem jeziku, sta postala del globalne kulturne zavesti. Depresivnost Plathove je, po vsem sodech, izvirala iz travmatichnega dozhivetja zgodnje ochetove smrti, ob kateri je devetletna skushala narediti samomor, nato je odrashchala ob trdo stvarni in ostro inteligentni materi, ki ni bila nad njenim mozhem, »neoprijemljivim« in »sploh drugachnim« angleshkim literatom Hughsom, prav nich navdushena. Rezhija Christine Jeffs je »zhensko« umirjena in senzibilna; z obilno »razpolozhenjsko« glasbeno spremljavo, v prevladujochih temachnih interierjih in redkejshih, enako mrakobnih eksterierjih, skusha odnos v paru predstaviti predvsem filmsko, z malo besed, rachunajoch na vsaj deloma obveshchenega gledalca. Izjemno fotogenichna Gwyneth Paltrow je dokaj plastichno predstavila svoj lik, medtem ko je Daniel Craig kot Hughes ostal kljub vizualni ustreznosti bolj ali manj nedorechen in »standarden« zakonolomec, ki mu ljubica pomeni nekakshen »dodatek svobode« ob psihichno tezhavni zheni, obremenjeni z vzporednimi zahtevami dveh otrok in lastnega literarnega ustvarjanja.

ZAJTRK PRI TIFFANYJU (Breakfast at Tiffany's; ZDA, 1961; POP TV – 5. 10. 2009). Ista tv postaja je brzh za tragichno Sylvio ponudila (kot vedrejsho protiutezh') she en film iz svetovljanskih literarnih krogov; »ochishchena« priredba po noveli »juzhnjaka« Trumana Capoteja o njegovih reminiscencah na pisateljske zachetke v New Yorku. Film z znano popevko Moon River je danes zhe klasichna komedijska melodrama, briljantna »igrachka«, pisan nishtrc, ki je po pol stoletja v glavnem ohranil gladkost rezhije (Blake Edwards, mojster »pinkpantrovskih« komedij) in zlasti svojevrsten espri glavne igralke Audrey Hepburn (znachilen film enega najbolj fotogenichnih zhenskih obrazov v filmski zgodovini – ikonichni lik zhenske kot »simpatichno nevrotichne srnjeoke lutkice«); George Peppard ji je solidno statiral v liku pisatelja, v drobni vlogi je zraven tudi zmeraj sijajna Patricia Neal kot ostarela bogata nimfomanka, ki prezhivlja skromno uspeshnega pisatelja; stranski kuriozum je tudi Mickey Rooney v groteskni vlogi hishnika Japonca. Kljub nespornim kvalitetam (zlasti dialogi) je film nekoliko predolg; ko se blizha polnima dvema urama, postaja ta »prisrchna pravljica« po malem entropichna v svoji prostodushni artificialnosti.

VILJEM CHERNO (Intervju; TVS 1 – 4. 10. 2009). Cheprav bi pogovor (voditelj Lado Ambrozhich) s profesorjem slovenshchine in italijanshchine iz Beneshke Slovenije zasluzhil vechkratno predvajanje na megaekranu pri Preshernovem spomeniku sredi Ljubljane, ni bilo posebnega opozorila nanj niti v programu Delo-Vikend ... Profesor Cherno je uteleshenje »zadnjega Mohikanca« v najbolj zahodnem delu slovenskega etnichnega ozemlja, v nekakshnem slovenskem »slepem chrevesu« (prim. Rezija/Rusija; s panslovansko-ruskega vidika je vsa Slovenija nekakshno »slovansko slepo chrevo«, bolj etnoloshka kot politoloshka »beneshka Slavija«), kjer se she zmeraj dogaja »fantastichno« perfidna italijanizacija. V »znanstveno fantastiko«, ki naj chim bolj omeji areal »zashchitnega zakona«, npr. sodi »lashka teza«, da je slovenshchina v Benechiji nekak rusko-uraloaltajski dialekt (ob slovanskih podobnostih se zdi, da je beneshkoslovensko »ijekanje« bolj »hrvashko« kot pa rusko; prim. ljudsko pesem Na briegu je vietar); nedostopna je slovenska tv, medtem ko ima italijanska mikromanjshina v Sloveniji svoje oddaje itd. »Poslastica«: profesorjevo knjigo Terska dolina iz leta 2006 je menda financirala – chisto sama – urednica Milena Kozhuh (cheprav gre formalno bibliografsko za izdajo celjske in gorishke Mohorjeve). Med »poslastice« sodi she marsikatero od beneshkoslovenskih dejstev; npr. leta 1918 je bilo v Beneshki Sloveniji 60.000 Slovencev, danes jih je praktichno peshchica za »folklorni okras«; do leta 1866 so bili skupaj z ostalimi Slovenci pod Avstrijo, tega leta so se podobno kot pozneje Koroshci s plebiscitom odrezali od svoje etnichne celote in se prikljuchili Italiji ... Je v ozadju tako beneshkega kot koroshkega plebiscita zgolj »chista ekonomska logika« ali gre tudi za imanentni geopsiholoshki identitetni »kratki stik« med kolektivnim egom in super-egom zaradi preshibke bioloshke kritichne mase? Gre za plemenski virus pesimizma-melanholije ne kot nacijske, temvech kot inklinacijske suicidne avtodestrukcije? Arhetipska psihichna hiba, ki jo »nakazuje« pradavno pokrajinsko ime Norik (v glavnem danashnja Avstrija)? Ob tovrstnih »provokativnih« vprashanjih je seveda zmeraj znova aktualna Pirjevcheva radikalna problematizacija, chesh da ni kljuchen odnos drugih do Slovencev, temvech odnos Slovencev do sebe ... Vsekakor je profesor Cherno sredi beneshkoslovenskega pogorishcha vsemu navkljub poln plemenite vedrine in kremenitega rodovnega optimizma; pri tem poudarja, da Beneshki Slovenci she vedno med sabo govorijo le slovensko.

GOLI PIANIST (Matjazh Zupanchich: Goli pianist ali Mala nochna glasba; TVS 2 – 7. 10. 2009). TV-priredba predstave MGL ponuja razmislek o funkcionalnosti tovrstnih posnetkov iz gledalishcha, ki tako dobiva »filmsko razsezhnost« (ob strani ostaja dejstvo, da je film – zlasti kot obichajna kinopredstava – po stoletju obstoja tako rekoch mrtev, vechtisochletni teater, ki naj bi zaradi filma propadel, pa se z novo energijo dogaja naprej). S posnetkom je gledalishka predstava tudi na poseben nachin dokumentirana, vsekakor pa po svoje priblizha igralske kreacije, ki so v zadevni igri vse po vrsti imenitne. Zupanchicheva igra (2001) je zanimiva groteska s prepletom farse in grozljivke, realnosti in fantastike; pri takih igrah je osnovno vprashanje zhivljenjske preprichljivosti, pravzaprav klasichne »mimesis«. Cheprav je vmes vrsta stereotipnih situacij in prijemov, je Goli pianist vendarle funkcionalno in dovolj kreativno organizirana satirichno-metaforichna analiza sodobnega, na dnu surovo polashchevalnega »bidermajerja« kot (global)shentflorjanstva zlasti v njegovem razmerju do zanj zmeraj problematichnega umetnishkega outsiderstva, ki ga tu zastopa pianist, v »odshtekanem« svetu tudi sam »odshtekan«, kot nakazuje naslov. Med razgaljanjem kolektiva »navadnih« pridobitnikov namrech umetnik ni romantichno idealiziran, temvech je kot nebogljen »kontrapunkt« razgaljen tudi on.

ODMEVI ( TVS 1 – 8. 10. 2009). Trije sogovorniki skushajo voditelju »razlozhiti« odhod Primozha Kozmusa iz aktivnega shporta. Istega dne, dober teden po svojem 30. rojstnem dnevu, je Kozmus v Poletu, shportni prilogi Dela, objavil svoje slovo pod naslovom Zadnja kolumna. Odmevi so »kozmichni«, prve reakcije slovenske javnosti so podobne hrvashki osuplosti ob odstopu premierja Sanaderja na zachetku poletja. Vsekakor bo Primozh Kozmus, rojen 30. 9. 1979 v Novem mestu, s »Trubarjevim« imenom in najbolj nenavadnim slovenskim priimkom zapisan v zgodovino kot resnichno enkraten fenomen, ki ni brez dolochenih simbolichnih potez: krpanovsko silashka figura, v skoraj ekscesno individualistichnem shportu (pivotirani met kladiva – z »dervishkim« vrtenjem okrog lastne osi kulminirana energija za met kosa kovine med zvezde, »v kozmos«) je dosegel svetovno-olimpijsko slavo in na vrhuncu poniknil v »anonimnost« spomina (francoska beseda »pivoter« pomeni tako vrtenje okrog lastne osi kot tudi zakoreniniti se, zariti se navpichno v zemljo). Komentar znanca: Kozmus bo s svojim »odstopom« dosegel dolochene ugodnosti zase, nato se bo pustil pregovoriti in bo nadaljeval tekmovalno kariero, kajti v svoj shport je vlozhil ogromno in je tak aktualni svetovni kaliber, da mu dejansko she ni treba nehati ...

AS TI TUD NOT PADU?! (POP TV – 18. 19. 2009). »Razvedrilna oddaja«, ki jo (komercialna) POP TV konkurenchno predvaja ob nedeljah sochasno z mainstreamsko-meshchansko-domachijsko (p)olikano Spet doma na »drzhavni« TVS, se pod vodstvom voditeljskega para Lado Bizovichar in Jurij Zrnec trudi za bolj sproshchen, »karnevalsko-proletarsko« odshtekan kontrapunkt, kot ga nakazuje zhe simpatichno zarobljen naslov. Tukaj je she bolj poudarjena odbijajocha modra barva, ki obvladuje do odurnosti neokusno sceno, glavna tezha pa pade na enega gosta (Spet doma si funkcionalno pomaga z vech gosti – na znosnejshem modificirano vijolichnem ozadju), tokrat na pevca popularne glasbe Fredija Milerja, dobesedno nekdanjega proletarca, saj je prishel iz rudarskih vrst. Miler je soliden in uspeshen pevec, nabit z energijo, dobrovoljno nastrojen za vsakrshno sodelovanje; voditelja si pri vzdrzhevanju zastavljene komunikacije forsirano prizadevata z duhovichenjem, lovech se med ochitnimi zadregami, shablonskimi prijemi in redkimi pristnejshimi prebliski. Enako kot za sorodni paradni »razvedrilni oddaji« na TVS (Mario, Hribar) tudi tu velja: bolj ali manj negledljivo v celoti, tu in tam kakshen zanimivejshi fragment (pri Milerju vsekakor nekatere njegove avtobiografske reminiscence, zlasti srechanje z markantnim rudarskim kolegom Alojzom Lupsho).

SLOVENIJA – RUSIJA (nogomet, Maribor 18. 11. 2009). Datum je zgodovinski in po svoje praznichen. Redko se kakshen slovenski zhogometni shport uvrsti na svetovno prvenstvo, podobno redko na slovenska tla stopi »ruski car«. Priletel je v podalpsko zakotje Evrope, k nekakshnemu proti Zahodu izgubljenemu reliktu praslovanskega sorodstva (ki ima sicer »isto zastavo«, a ob tem tudi »lepotno napako« – ni pravoslavno), v »luknjo«, ki jo voditeljem velikih sil poishchejo obveshchevalci na vojashkih specialkah .... Zgodilo se je tisto, kar ni bilo najbolj verjetno: Slovenija je premagala Rusijo in jo izvrgla s poti na SP, slovanski mi(r)ni bratec je premagal slovanskega Mega Brata z nenavadnimi, skoraj komichnimi preobrati. Z vidika slovenskega »radikalnega etnonacionalizma« ima namrech tudi ta slovenski triumf dolocheno »lepotno napako«; »zlati gol« je zabil Zlatko Dedich, »Boshnjak« iz Kopra, rojen leta 1984 v Bihachu, dolgo profesionalec v Italiji, zdaj chlan nemshkega prvoligasha Bochuma ... Med gledalci predsednika obeh drzhav Medvedjev in Turk (za ravnotezhje obisku Madeleine Albright, odposlanke amerishkega predsednika, ki je priletela v skrbi zaradi geostrateshke prihodnosti Nata v kontekstu plinskega zblizhevanja Slovenije z Rusijo?). Cheprav je Medvedjev telesno majhen, se iz njega kot predsednika velesile nihche ne norchuje, medtem ko sta Sarkozy in Berlusconi zlasti doma predmet (romansko) drznega norchevanja. Trenutno stanje »reprezentance«: najvechja slovanska drzhava ima »minipredsednika«, najmanjsha slovanska drzhava ima predsednika, ki je verjetno najvishji med sedanjimi predsedniki na svetu. Vsekakor: tako po gospodarski krizi kot po nogometu je slovenska »perspektiva« – Afrika ...

JEFFERSON V PARIZU (Jefferson in Paris; ZDA, Francija, 1995; TVS 1 – 21. 11. 2009). Dober primer filma v smislu izreka: all at the best – fall in the test. Pod renomiranim veteranskim rezhiserjem (James Ivory) z oskarjevsko scenaristko (Ruth Prawer Jhabvala, Soba z razgledom, 1985), s prvorazredno igralsko ekipo in z vso ostalo profesionalno zgledno opremo skusha ta kostumsko-biografski spektakel zajeti nadvse kompleksno zunanje in notranje dogajanje ob Jeffersonu kot amerishkem ambasadorju v Franciji (1784-1789), zapleteni v vse bolj makabrichni kaos tik pred revolucijo. Vse poteka ob stereotipnem branju pisem v offu, v lagodno, poltretjo uro krozhechih, krepko dolgochasnih in pretezhno mrakobnih sekvencah (kot da so posnete pri svechah) brez izostrenega dramatskega fokusa ali »catcha«; tudi Nick Nolte v naslovni vlogi je bolj ali manj brezbarvno korekten. Simptomalno zanimivejsha, a shele proti koncu prilepljena socioloshko-pedofilska tochka – Jefferson kot utemeljitelj amerishke demokracije in juzhnjashki lastnik chrnskih suzhnjev mimogrede »za sprostitev« oplodi mladoletno suzhnjo – je v smislu obskurne anekdote »kompenzirana« s teatralichno poudarjeno zaobljubo ob Bibliji, da bo potomcem te »romantichne« (po Romanu Polanskem) spolne avanture dodeljena drzhavljanska svoboda. (Rezhiser je znan kot indofil, ljubitelj Indije, scenaristka, njegova stalna sodelavka, je indijskega porekla; v tem filmu chrnci deloma »nadomeshchajo« drugorasne Indijce v nekaterih drugih Ivoryjevih filmih.)

GROF NIKOLAJ TOLSTOJ (Vecherni gost; Slovenija, 2009; TVS 1 – 22. 11. 2009). Angleshki zgodovinar ruskega porekla (potomec Leva Tolstoja) je zhivljenje posvetil raziskavam britanskega izrochanja ruskih in jugoslovanskih vojnih ujetnikov in njihovih civilnih sorodnikov takoj po vojni maja 1945. Po njegovem mnenju, kot je nakazal v knjigi Minister in pokoli, je glavni krivec Harold Macmillan, Churchillov minister; vse druge mozhne scenarije zavracha kot nedokazljive. Domneva, da je bil Macmillanov motiv: prikriti neko osebno afero (menda z neko lepo rusko tajno agentko, ki so mu jo nastavili v Rusiji). Ob vsem sposhtovanju Tolstoja kot kredibilnega zgodovinarja je neizogiben dvom glede te cenene, shundovsko-vohunske razlage tako pomembnega dogajanja in usodnega odlochanja, ko je shlo za likvidacije tisochev. Poudarek na Macmillanu, drugorazrednem politiku-civilistu, zveni kot »krchevito reshevanje« Churchillove podobe vojskovodje in nacionalnega junaka; nobenega dvoma namrech ni, da je bil tedaj v Britaniji vrhovni poveljnik vsega Churchill, kakor je bil sochasno v Jugoslaviji Tito. Zdi se popolnoma nemogoche, da bi Macmillan kar na svojo pest poshiljal v smrt cele vojske brez Churchillove vednosti in (take ali drugachne) odobritve; Nicholas Bethel, avtor The last secret (podobna knjiga kot Tolstojeva Victims of Yalta) pishe, da so bili ruski vojaki, ki so jih ujeli Anglezhi, na izrecni Churchillov ukaz vrachani sovjetski vojski, tochneje NKVD. (Obichajno pach skushajo vrhovne poveljnike obvarovati v smislu, da »niso vedeli«; npr.: Hitler naj ne bi vedel za »konchno reshitev« glede Judov; Pavelich naj ne bi vedel za ustashke zlochine, a tujemu novinarju je pokazal posodo z iztaknjenimi ochmi na svoji mizi.) Vprashanje: zakaj vse to? Prvo: dogovor med zavezniki v Teheranu, da bodo kvizlingi vrachani v svoje domovine in tam prepushcheni kaznovanju. Drugo: angleshko poveljstvo se je hotelo nedvomno tudi iz chisto logistichnih razlogov chim prej znebiti »folklorno pisanih« jugoslovanskih begunskih vojsk, nakopichenih na Koroshkem, zaprisezhenih sovrazhnic komunizma, ki so svoj eksistenchni smisel videle v nadaljevanju vojne proti Titovi YU. Rupnik je v Italiji »nachrtoval« oborozhitev jugoslovanskih begunskih vojakov, on naj bi bil njihov poveljnik, morda bi se zdruzhili tudi do nedavna plemenski smrtni sovrazhniki, od Anglo-Americhanov je zahteval tanke za prodor v Jugoslavijo prek SLO (skoz »Ljubljanska vrata«). Z izrochitvijo zajetih so se Anglezhi skushali znebiti teh skrbi in zapletov, ki bi bili mozhni zlasti v YU, ker je bila zanjo predvidena jaltska delitev fifty-fifty, po kateri ne bi bila v celoti v komunistichni (ruski) sferi. S »pospravljanjem« se je zato, ne glede na partizansko obljubo o vrnitvi Koroshke, mudilo tudi Titu, ker je bilo mogoche zhe tedaj slutiti, da »idealno sozhitje« med belimi in rdechimi zavezniki ne bo dolgo trajalo, z realizacijo fifty-fifty bi »obvisel v zraku« ... Na koncu pogovora Tolstoj omeni, da je slishal, da v Ljubljani nameravajo poimenovati ulico po Titu, ki je ukazal ta najokrutnejshi pokol v povojni Evropi. Ko mu voditelj A. Cholnik pove, da je ulica zhe poimenovana, se Tolstoj chudi, chesh kako je to mogoche – kot bi v Nemchiji poimenovali »Hitler-Strasse«; Titov ugled (balkanskega) vojskovodje in nacionalnega junaka ga, po vsem sodech, ne skrbi.

20 LET PO PADCU ZHELEZNE ZAVESE: ZGUBLJENI SVET KOMUNIZMA (TVS 1 – 12. 11., 19. 11., 26. 11. 2009). Tridelna dokumentarna serija BBC: Poljska, ChSR, Romunija. Najbolj zanimiv in »pretresljiv« je tretji del, kot je srednjeevropskem »varshavskem pak(e)tu« (vanj sodi she Madzharska kot posebnost, ki se mu je najbolj divje uprla) Romunija zhe po tradiciji sploh najbolj »eksotichna« in balkansko groteskno-grozljiva. Glavni junak prvega dela je Walensa, drugega Havel, tretjega Ceausecu. Che sta prva dva ohranila normalne razsezhnosti v sicer izrednih razmerah, je tretji prerasel v popolnoma groteskno figuro. Ceausescu je postal pravcati oblastnishki monstrum in naposled edini komunistichni voditelj, ki je konchal v neposredni fizichni likvidaciji; v povzetku se tako kazhe kot svojevrsten simbolni simptom specifichnosti romunske identitete v kontekstu balkansko-vzhodne Evrope. Po svoje je vodil dolocheno avtonomno politiko v vzhodnem bloku, za vzornika pa si je vzel sevrenokorejskega »brata« Kim Il Sunga. Nad Severno Korejo je bi ocharan, v Romuniji je skushal uresnichiti podoben socialistichni raj s kultom voditelja. Uresnichevanje tega »racionalnega kolektivnega ideala« je prerashchalo v svojevrstno sistematizirano blaznost, ki je vsakega nasprotnika tega raja definirala kot blaznezha in ga v najboljshem primeru zaprla v psihiatrichni azil. Ceausecu je bil spochetka inteligenten mlad aparatchik, s koncentriranjem oblasti v svojih rokah pa se je »transformiral«: v filmu eden od ozhjih sodelavcev pove, da je bil kot majhen in grd chlovek obseden z estetiko, kamere ga niso smele ujeti pri jedi, pri pitju ali znojenju in podobni »fizologiji«; umrl pa je skupaj z zheno pod rafali upornishkih eksekutorjev in oblezhal pred televizijskimi ochmi vsega sveta na hrbtu kot zaklan prashich. Njegov skromni grob obiskujejo tisti, ki so mu kljub vsemu hvalezhni za lepo zhivljenje v nekdanjem »komunistichnem raju«, kajti tranzicijski »kapitalistichni raj« je zanje ochitno zgolj farsa odreshitve. Duhoviti Romuni so njegov priimek modificirali v Draculescu (simptomalno: pojavil se je pet stoletij po izvirnem Drakuli, pach v skladu z ljudskim verovanjem, da se »romunski vampir« pojavi vsakih petsto let; ni pa Drakula edini okrutnezh v romunski zgodovini: npr. notranji minister Ionel Bratianu je leta 1907 pobil 11000 kmechkih upornikov ... Jugoslavija je bila del tega vzhodnega sveta, cheprav z dolochenim odmikom, ki se je zdel racionalnejshi, a je pogrnil prav na svoji nekaj desetletij reshilni specifichnosti: svojo »drugachnost« je ekonomsko podaljshevala z enormnim zadolzhevanjem, ki jo je na koncu privedlo do popolnega razsula in »multiplikacije« na pol ducata drzhavotvornih »rezervatov« s podstavljeno »nikogarshnjo mino« BiH.

ILIRSKE PROVINCE (Slovenija, 2009; TVS 1 – 15. 12. 2009). Dokumentarec (rezhija Marko Radmilovich) o zgodovinskem fenomenu, ko je bila Ljubljana nenadoma oktroirana prestolnica zahodnobalkanske, alpsko-jadranske »evroregije« pod upravo povsem novega in na tem podrochju enkratno kratkotrajnega okupatorja, padlega tako rekoch »z neba«: prevelika na(d)loga za »dolgo vas« in njeno kranjsko-ilirsko okolico. Ilirske province kot Napoleonov prirochno skrpan izum obrambnega (protigermanskega in protiotomanskega) tampona so pomanjshani rezidij njegovega vodilnega »mega projekta«: po amerishkem zgledu pod francosko zastavo ustanoviti Zdruzhene drzhave Evrope (multietnichne, a brez meja, carin itd.). O »zdruzheni Evropi« po svojem okusu je sanjal tudi Hitler. Ob ustrezni modifikaciji je tudi glede te zdruzhitve uporaben izrek »nich novega pod soncem«: po rimskem imperiju je bila Evropa zdruzhena she pod nemshko-francoskim (»rimsko-nemshkim«) cesarjem Karlom Velikim, torej sta Napoleon in Hitler tako rekoch dva profila Karlovega obraza, Nemchija in Francija pa sta ob vsej poplavi formalistichnega chvekanja o enakopravnosti nosilna stebra tudi danashnje EU ... Zadevni film je vsekakor soliden pregled na temo edinega neposrednega srechanja Slovencev in Francozov v danem geohistorichnem kontekstu; nekoliko motech je v njem le narativni ton nekakshne dobrodushno pokroviteljske »zgodovinopisne idilike«, kot da je z varne oddaljenosti jubilejnih 200 let tudi vse »maligno« lahko videti »benigno«.

STRASTNA LETA JEAN-PAULA SARTRA (Sartre, l'âge des passions; Francija, 2006; TVS 1 – 15. 12. 2009). Prvi del dvodelne izvrstno rezhirane (Claude Goretta) biografije Sartra, velikana evropske misli XX. stoletja, avtorja po vsebini in obsegu monumentalnega filozofsko-pisateljskega opusa, ki je enkratno intenzivna kombinacija filozofske temeljitosti, umetnishke kreativnosti in neposrednega zhurnalistichnega aktualizma z bliskovitim refleksom na politichna dogajanja, kot da ima pisec odgovore na vsa vprashanja in da lahko pishe o chemerkoli. Poenostavljeno recheno: Sartrov »marksistichni eksistencializem« kot povzetek po Marxu in Heideggru je nedvomno izostreno mishljenje, vchasih tudi papirnato racionalistichno. Zdi se, da je njegova najbolj izvirna moch v dramatiki, s katero je plastichno in umetnishko kredibilno v odrsko luch izpostavil nekatere trajno aktualne teme, bistvene za XX. stoletje. Obenem se ob Sartru posebno plastichno zastavlja vprashanje o »zacementiranem« konkretumu: vsa filozofova »radikalno kritichna« refleksija je bivanjsko ujeta v lastni, v bistvu prav udobni, parishko velemestni, zahodnomeshchanski, »mandarinski« (po Simone de B.), kabinetno »pisunski« determinizem. »Nekonvencionalnost« para s Simone de Beauvoir je groteskna skoraj do karikature (medsebojno vikanje itd.); Sartrovi shtevilni (tudi zanj nepregledni) stiki z drugimi zhenskami so nekakshna »intelektualistichna frivolnost« neizchrpno elokventnega verizhnega kadilca (»zhepnega Don Juana«, 150 cm), kot ga slikovito ponazarja Denis Podalydès v naslovni vlogi. Svojsko vrednost ima evokacija parishke chetrti Saint Germain-des-Prés, nekoch znamenitega zbiralishcha eksistencialistov (legendarno-simbolichno po imenu »travnishkega svetnika«, ki kazhe na blizhino fr. besed: pré, près, presse – od trave do tiska; Germain seveda pomeni tudi »German«, saint-germain pa je vrsta velikih sladkih hrushk ...)

BELA MASAJKA (Die weisse Massai; Nemchija, 2005; TVS 1 – 16. 12. 2009). Po istonaslovnem romanu (1998) nemshko pishoche shvicarske avtorice Corinne Hofmann, ki ji je uspel »veliki met« (podobno kot pol stoletja prej danski baronici Karen von Blixen z Out of Africa, 1937): lastno travmatichno afrishko izkushnjo je kreativno-lukrativno sublimirala v globalno bestsellersko kompenzacijo. Odlichno rezhiran (Hermine Huntgeburth) in odigran »fiction film«, katerega poglavitna vrednost je primes antropoloshkega dokumentarca, ki razgali zachetno »ocharanost« mladostno naivnega, afektiranega, vsega presitega (»feministichnega«) evrobelstva s prvinsko magichnostjo chrne Afrike do sklepnega soochenja z nemozhnostjo modne idile »ivory and ebony«. Neizogibnost medrasne drame kot lazhne idile je domorodski vojshchak s svojo elementarno intuicijo dojel prej kot njegova bela zhena, civilizirana Evropejka, ki se je v njegovem objemu soochila s »kameno dobo«, kjer najbolj samoumevne vsakdanje zadeve pomenijo skrajne eksistenchne probleme (vkljuchno z obichajem obrezovanja zhenskih genitalij). Na svoje spoznanje je »karizmatichni« soprog najprej reagiral z divjashko temperamentnim besom, pomeshanim s patoloshko iracionalnim (narkomansko potenciranim) ljubosumjem, a odhoda zhene in njunega otroka, bioprodukta te chrno-bele razpoke v idili, v reshilno Shvico, ki je »kontra-idilichna« kvintesenca evropske (malo)meshchanske civilizacije, ni preprechil, cheprav je dokonchnost lochitve videl vnaprej. (Sochasno TVS ob nedeljah predvaja she eno nemshko »ocharanost« z Afriko, tridelno nadaljevanko Afrika, moja ljubezen, profesionalno korektno, a precej duhamorno populistichno fabuliranje o kalvariji nemshke plemkinje – markantno jo igra veteranska zvezdnica Iris Berben – kot bolnishke sestre v afrishki eksotiki; tudi tu je glavna vrednost »antropoloshka«: slikovita informativnost o imperialkolonialistichnem rivalstvu med Anglezhi in Nemci v vzhodni Afriki na ozadju prve svetovne vojne v Evropi.)

20 LET PO PADCU ZHELEZNE ZAVESE: KRALJ KOMUNIZMA (VB, 2001; TVS 1 – 17. 12. 2009). Sijajen angleshki dokumentarec o Romuniji in njenem komunistichnem vladarju (v paru z zheno Eleno). Poglavitna poanta: vsi romunski sogovorniki, tudi tisti kritichni do socializma, poudarjajo in bolj ali manj prostodushno-samoumevno opravichujejo Ceausescujevo diktaturo in vse njene grotesknosti – s patriotizmom. (Aksiomatichno: vsaka osebna diktatura sloni na dolochenem razredno-kolektivnem interesu; ko odpovedo vsi alibiji, preostane patriotizem z nacionalizmom kot kvintesenca arhetipsko elementarnega chredno-plemenskega boja za bivanjski prostor; sovjetski internacionalizem je nelochljiv od velikoruskega nacional-kolonializma, ki je ekonomsko odpovedal v tekmi z amerishkim globaliziranim nacional-kolonializmom). Omenjali so, da je bil Ceausescu velik drzhavnik, velik Romun, ker je vzdrzheval romunsko nacionalno samozavest v razmerju do Rusov. Res je bil njegov zachetek svojevrsten svetovno odmeven politichni triumf, ko se je uprl sodelovanju pri sovjetski invaziji na ChSR. V pogledu »upora proti Rusom« je Ceausescu leta 1968 »dvajset let pozneje«, recheno po Dumasovi formuli, ponovil Titov »upor proti Stalinu« leta 1948. Oba upora sta seveda kontekstualno determinirana: Tito v bistvu sploh ni mogel drugache, ker je bila za YU po zaveznikih dolochena interesna delitev »fifty-fifty«, se pravi, da bi s podreditvijo Stalinu samega sebe spodnesel, kajti po jaltskem dogovoru med zahodno in vzhodno stranjo zaveznikov (Angloamerichani in Rusi) bi vsaki strani pripadla zasedba polovice YU; Ceausescu pa se je, cheprav znotraj varshavskega pakta, opiral na dokaj mochno lastno drzhavno podlago z 20 milijoni patriotsko zagnanih Romunov – na geomorfoloshko problematichnem terenu (Karpati, Transilvanske alpe) to tudi za sovjetsko armado ni ravno isto kot ChSR ali povsem »kot miza« odprta Madzharska leta 1956, po kateri se tanki »kar sprehodijo« ... Nato se je Ceausescujeva vladavina »razvijala« vse do katastrofalnega propada, ki je Romune iz »raja« pripeljal v avtotorturo zasilnega prezhivetja v bedi, rekordni za ves socialistichni tabor. Iz nacionalnega heroja, ki je v zachetku svoje vladavine konec 60-ih prinesel liberalizacijo, saj so nekateri prej onemogocheni knjizhevniki spet zacheli javno delovati, se je Ceausescu (skupaj z zheno Eleno, »doktorico kemije« z nepopolno osnovnosholsko izobrazbo, sta »figurativna ponovitev« renesanchnega vzhodnoevropskega vampirskega para Drakula in grofica Bathory; o slednji pred kratkim posneta kar dva filma: cheshko-angleshki Bathory, 2008, in francosko-nemshki Krvava grofica, 2009) poistovetil z vampirsko legendo, v znachilnem balkansko-romunskem absurdistichno chrnem smislu za humor poimenovano »Draculescu«; v stilu te legende pa zhe danes, spricho shtevilnih tranzicijskih problemov, po malem »vstaja iz groba« kot ikona socnostalgije. Nekateri menijo, da Ceausescujev padec sploh ni izvirna zadeva Romunov, ki naj bi imeli popolnoma »izprane mozhgane« s conducatorjevim socfevdalistichnim patriotizmom, temvech da so ga v bistvu »zakuhali« pripadniki mochne madzharske manjshine v Transilvaniji: najprej madzharski upor s sredishchem v Temishvarju, she pod Ceauscujevim vodstvom je tajna policija Securitate ta upor krvavo zatrla, pobila vech ljudi, nato chez teden dni, potem ko je dobila zagotovila s strani tako CIA kot KGB, da ne bo »nobenih vmeshavanj«, pa je sama izvedla »drzhavni udar«, ki ga je izpeljal dotlej neznani Iliescu in v najbolj grobo ilustrativni obliki realiziral tranzicijo kot kontinuiteto, s katero se je nekdanja socialistichna elita, potem ko je dojela nefunkcionalno prezhivetost svojega socialistichnega sistema, v »brezelitni praznini« preoblekla v novokapitalistichno elito, ohranjajoch bistvene pozicije mochi (romunska »bozhichna revolucija« 25. 12. 1989 kot notranji partijski udar v smislu, kot si zhival odtrga poshkodovan ud, da bi prezhivela; Ceausescujev uradno dolocheni odvetnik je od sodishcha zahteval le smrtno kazen; 85 od 100 najbolj bogatih Romunov je iz vrha bivshe KP). Krvavi spopadi med Madzhari in Romuni so bili she v mestu Tirgu Mures v Transilvanij marca 1990. (Sploshno je znano, da je s patriotizmom mogoche opravichiti kar koli; nedvomno je bil na primer tudi Hitler po svoje velik patriot; pomembni romunski filozofi – Eliade, Tutea, Noica s Cioranom na chelu – so se, vsaj v mladosti, spogledovali s fashistoidnim patriotskim nacionalizmom; she vech: celo Charles Manson je svojo zlochinsko aktivnost utemeljeval na patriotski skrbi za usodo ZDA, kjer naj bi bila po njegovi razlagi neizbezhna vojna med belo in zmagovito chrno raso; ponuja se torej mozhnost definicije deloma pervertiranega patriotizma s parafrazo: »ultima ratio criminis«.)

19 LET PO PLEBISCITU (TVS 1 – 23. 12. 2009). Pogovorna oddaja neposredno po prenosu (tehnoloshko-kompjutersko modernizirane »realsocialistichne«) proslave ob »dnevu samostojnosti in enotnosti« iz CD. V smislu »enotnosti« kot novega dodatka k imenu praznika se zadevni pogovor realizira kot »dramski spopad« med dvema vejama preimenovanih »socialistov« – nacionaliziranih (SDS) in dekomuniziranih (SD), se pravi med Jansho in Potrchem, ob manj izostrenem statiranju Peterleta in Shkoljcha. Kot kljuchni kavelj izstopa Türkovo predsednishko odlikovanje Tomazha Ertla, zadnjega shefa slovenske »udbe«, s katero je bila, po Shkoljchevih (zgodovinskih) besedah, prestreljena slovenska druzhba pred osamosvojitvijo (Jansha v oddaji navede te besede in podatek: 20.000 agentov). To odlikovanje posledichno uchinkuje kot razmeroma dobrodoshel kamen, vrzhen v mlako: nekoliko je zasenchil aporijo s sporazumom o arbitrazhi (SLO-CRO) in ekonomsko krizo ter desnici ponudil »kronski dokaz« za tranzicijsko vztrajnost realsocialistichne kontinuitete (»veliki briljantni valchek« ali »velika briljantna poloneza«: osamosvojitev in tranzicija kot briljantno izpeljani »projekt« izhoda iz breizhodnosti; tukaj metaforichna oznaka po Chopinovih skladbah v smislu »poljske asociacije«, ki celo Lecha Walenso »razkriva« kot agenta poljske komunistichne tajne policije, tj. praktichno podaljshane KGB).

BOZHICHNE POPLAVE (25. 12. 2009). Podobe sveta, ki jih v alpsko-jadranski kotlini »Zahodnega Balkana« (izum novega poimenovanja kot izogibni nadomestek za »izhlapelo« Jugoslavijo, seveda z albansko-kosovskim dodatkom) ponujajo »daljnovidni« mediji: po vechjem delu globusa, ne glede na zemljepisno shirino, slavijo prapalestinsko-neoeskimsko »pravljico«, prepevajoch priredbe starih nemshkih popevk (sibirski mraz in angelci med zvezdami) kot v nekakshni infantilno blazheni drogiranosti ali folkloristichni kolektivni avtohipnozi, ki se je s »sproshcheno« samoumevnostjo udelezhujejo tudi tranzicirani komunisti, medtem ko skoraj v sosednji ulici (podivjana Sava pri Chrnuchah) ali pa malo bolj dalech (ZDA) narasle reke in snezhni viharji odnashajo kot pleve imetje in zhivljenja ljudi.

RIO MARE (»ponavljanje je mati modrosti«). Ena najbolj vztrajno vsiljivih reklam na nacionalni TV je ta prostodushno spakljiva lashka eskamotazha, ki forsira ribje konzerve; kakshen tujec lahko dobi vtis, da gre za poglavitno slovensko jed ... Vedno znova se zastavlja vprashanje, koliko sploh ima realnega uchinka vrtoglavo drago reklamiranje »vsega in she marsichesa«, saj ljudje pobirajo papirnato reklamarsko navlako iz poshtnih nabiralnikov in jo brez ogledovanja mechejo v smetnjake (posebej komichna je konzervirana hrana z geslom »brez konzervansov«); nekaterim so reklame »rio mare« zhe tako priskutile zadevne konzerve, da se jim upira celo vzeti jih v roke.

SPET DOMA NA SILVESTROVO (TVS 1 – 31. 12. 2009). »Rio Mario« – kot obichajno »polnost praznega«; plesi in popevke (migajocha poskakovanja in lajajocha mijavkanja), skupina zdolgochasenih »komikov« brez komichne invencije, otopela »publika« na sceni in pred ekrani, sredi vse te entropichne »zabavno-domachijske« mashinerije voditelj v svojem elementu, s konstantno neokrnjeno energijo vechnega mladenicha, ochitno edini »uzhiva pri stvari«, preprichljivo navdushen nad zapechkarsko-svetovljanskim vashkim shpektaklom. Skratka, negledljiv prispevek k prehodu v prvo leto (tretjega tisochletja), ki nima vech dveh sredishchnih (stranishchnih) nichel.