Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24
9
Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo
racionalizacij preteklih ravnanj (Chih 2005: 282), ali primer raziskave invalidnosti,
ki se je končala s samomorom enega od sodelujočih, kljub temu da je bil raziskovalni
model zelo participativen, da je izhajal iz hipoteze o invalidnosti kot družbenem kon-
struktu in da je sam sodelujoči želel, da se zgodba pove (Goodley in dr. 2004: 63–65).
Intenzivna izkušnja refleksije svoje situacije je, kot kaže, sprožila omenjeno dejanje. Tej
problematiki je sicer v kvalitativni paradigmi namenjen trening »izhodnih« strategij,
katerega cilj je sodelujoče po končani raziskavi zapustiti v »pozitivnem« razpoloženju
(Kimmel 1988: 114).
Z raziskovalnim intervjujem torej tvegamo, da bomo sprožili nove samointer-
pretacije ali čustveno spremembo. V domači raziskovalni praksi je v tem kontekstu
omenjena raziskava med slovenskimi delavci v Nemčiji leta 1974, kjer sta pogovor o
motivih odhoda, razmerah vključevanja v imigrantsko družbo, namenu povratka, kot
tudi samo dejstvo, da jih je obiskal raziskovalec iz domovine, v zavesti anketiranca
brez dvoma sprožala določene spremembe o njegovem položaju in zaznavi okolja,
ugotavljata Toš in Hafner - Fink (1997: 44–45).
Dilema med izogibanjem vdoru v zasebnost in veljavnostjo izsledkov ni nujno
enostavna. Če npr. bolnica z rakom v intervjuju trdi, da se ne boji vrnitve bolezni,
izkušen spraševalec pa opazi nasprotne znake, se bo izgubila ključna informacija, ki
jo lahko dobi le, če zlomi njene obrambne mehanizme, navajata Brinkmann in Kvale
(2005: 169–170). Podobno se Mikuš - Kosova (1996: 15) sprašuje, ali je etično delati
raziskavo z vojnimi begunci, če jih ta dodatno psihološko prizadene, a če jo opustimo,
ne bomo pridobili znanja o tem, kako odpraviti trajne posledice travmatiziranosti in jih
vgraditi v življenje teh ljudi. V tej zvezi velja omeniti Belmontovo načelo pravičnosti
pri izbiri sodelujočih, ki pravi, da mora obstajati jasen razlog, kadar breme raziskave
nosijo pretežno predstavniki ene skupine ali populacije, na primer da bo imela skupina
največ koristi od uporabe izsledkov. Ne sme pa biti prevladujoča zato, ker je socialno
šibka in se zanjo predpostavlja, da jo bo laže pripraviti k sodelovanju (Simmerling in
dr. 2007: 857).
Glede na povedano je vprašanje etike tudi nezadostna izraba obstoječih podatkov.
Kot navajata Hoonaard in Will (2003: 148), kvalitativni raziskovalci navadno uporabijo
le 6–30 % svojih zapiskov, premalo izrabljene pa so tudi možnosti sekundarne analize
na podatkih že opravljenih raziskav. Zato naj bo prvi etični korak presoja, ali je res
treba obremenjevati sodelujoče z novo raziskavo ali pa so ustrezni podatki morda že
na voljo v družboslovnih arhivih in drugih javno dostopnih mestih.
2 Obveščena privolitev s pomisleki
Raziskovalna praksa pozna tri poglavitna varovala pred vdorom v zasebnost ali vsaj
škodljivimi javnimi posledicami takega vdora: načela obveščene privolitve (informed
consent), zaupnosti in anonimnosti.
Če gremo po vrsti − kaj mora vedeti sodelujoči, preden privoli v sodelovanje pri
raziskavi? Odgovor na to vprašanje se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenil, zlasti
kot posledica dogajanj na področju medicinskih raziskav. Leta 1932 se je v kraju Tuske-
10
Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24
Brina Malnar
gee v Alabami pričela klinična študija sifilitičnih bolnikov, 399 neizobraženih črnskih
moških. Raziskovalna skupina sodelujočih namerno ni seznanila s pravo diagnozo, nato
pa je več desetletij z zavajanjem preprečevala njihovo zdravljenje, čeprav so zdravila
že dolgo obstajala − želeli so namreč opazovati naravni potek razvoja bolezni. Preži-
vele so pričeli zdraviti šele po letu 1972, ko je eksperiment razkril New York Times
(Kimmel 1988: 52−53). Ta notorični primer kršenja raziskovalne in medicinske etike
je sprožil proces formalizacije etičnih postopkov, v katerem je osrednje mesto dobilo
načelo obveščene privolitve. To med drugim zahteva, da sodelujoče seznanimo z ra-
zlogi in načinom izbora, protokolom raziskave, jih opozorimo na morebitna tveganja,
navedemo pričakovane koristi, navedemo identiteto naročnika in pridobimo izjavo, da
je sodelovanje prostovoljno ter da ga lahko sodelujoči v vsakem trenutku prekine (De
Vaus 2001; Kimmel 1988).
Seznam je videti upravičen in učinkovit, a dejansko so težave nastale takoj, ko so ga
skušali prenesti v prakso, še zlasti družboslovno. Corrigan (2003: 770) tako opozarja,
da načelo privolitve izhaja iz abstraktnega koncepta avtonomnega posameznika in
njegovih pravic, ne vključi pa družbenih vidikov, tj. privolitev izloči iz družbenega
konteksta in jo zvede na model racionalne izbire. Zato meni, da gre za model »prazne
etike«, ki sodelujoče varuje le pred grobo prisilo, več pa ne. Že pri medicinskih raz-
iskavah se je tako pojavil dvom o tem, ali gre res za »obveščeno« odločanje oziroma
koliko sodelujoči sploh razumejo ponujeno strokovno in pravno razlago.
Naslednji problem je situacijski pritisk, ki pogosto močno okrni navidezno prosto-
voljnost privolitve. Intervjuji z družboslovnimi raziskovalci npr. kažejo, da predvsem
družbeno šibke skupine nanje gledajo kot na zastopnike sistema, ki mu je treba zaupati,
pa tudi videti so »prijazni ljudje« (Wiles in dr. 2006: 295). Torej je podredljivost, in ne
racionalna presoja dejanska psihološka podlaga njihove privolitve. Še izrazitejša je ta
situacija v medicini, kjer so sodelujoči praviloma v odvisnem odnosu do zdravnika.
Kot navaja Zwitter (2001: 70), bolnikov podpis na obrazcu privolitve pri kliničnih
raziskavah praviloma ni posledica razumevanja pravniške razlage, pač pa zaupanja
zdravniku in lažne možnosti izbire, pred katero je postavljen: takojšnje zdravljenje z
novimi zdravili ali čakalna lista za standardno zdravljenje. Prostovoljnost je vprašljiva
tudi pri družboslovnih raziskavah, ki potekajo v hierarhičnih okoljih. Če je npr. razisko-
valec član učiteljskega osebja, se bodo šolarji ali študentje praviloma ugodno odzvali
na prošnjo za sodelovanje, in sicer iz strahu, da ne bi bili videti nekooperativni. Imajo
sicer formalno svobodo, da sodelovanje odklonijo, a z vidika psihološke realnosti je
ta svoboda okrnjena (Homan 2001: 336). Podobno velja za raziskave v organizacijah
in podjetjih, kjer si podrejeni ne bodo upali nasprotovati prisotnosti raziskovalca, če
je projekt odobril predpostavljeni (Aldred 2008: 895).
Specifična težava, predvsem v kvalitativnih raziskavah, je tudi odprtost razi-
skovalnega modela. Koncept obveščene privolitve namreč vsebuje predpostavko, da
raziskovalec vnaprej ve, kaj se bo dogajalo in s kakšnimi učinki, kar pa v kvalita-
tivnem raziskovanju praviloma ne velja, saj na odzivnost in prilagodljivost gledamo
kot na prednosti te paradigme (Shaw 2008: 404). Pridobiti soglasje le na začetku in
to razumeti kot pristanek za vse nadaljnje raziskovanje zato pomeni odpovedati se