Tržni sistem gospodarstva – sinonim za kapitalizem

Ekonomska demokracija, št. 6/2011, str. 2 – 3.

dr. Mato Gostiša
Tržni sistem – sinonim za kapitalizem?
Ena zagotovo najučinkovitejših »znanstvenih prevar« neoklasične ekonomske teorije je preprosto enačenje tržnega gospodarstva s kapitalizmom kot družbenoekonomskim sistemom. Z drugimi besedami to namreč pomeni: kdor si drzne drezati v temelje obstoječega kapitalizma, v bistvu ruši tržni sistem gospodarjenja. Ob tem »močnem« argumentu pa se vsakemu morebitnemu »heretiku« kajpada nehote zašibijo kolena. Tako je s to povsem neutemeljeno, a nadvse zvito domislico uspela za več kot stoletje uspešno zablokirati vsa resnejša iskanja družboslovnih znanosti v smeri morebitnih ekonomsko učinkovitejših, hkrati pa socialno pravičnejših alternativ sedanjemu mezdnemu kapitalizmu in le-tega ohranjati kot domnevno superioren družbenoekonomski sistem brez konkurence. Razvpiti ameriški filozof Francis Fukuyama je na tej osnovi nasanjal celo idejo o koncu zgodovine razvoja človeške civilizacije.
Poglejmo si nekaj izbranih misli na temo spornosti uporabe izraza »tržno gospodarstvo« kot sinonima za »kapitalizem«, in sicer iz knjige J. K. Galbraitha, Ekonomika nedolžne prevare. Resnica našega časa. 2010 (citati, str. 14 - 19): »Beseda ”kapitalizem” je, predvsem v Evropi, še preveč očitno potrdila razplamtelo moč lastništva in podrejen položaj delavcev. Tako je prišlo do več kot verjetne možnosti za revolucijo. V Združenih državah je imel kapitalizem v poznem 19. stoletju drugačen, a prav tako negativen prizvok. Tu niso bili le delavci tisti, ki so do njega gojili sovražen odnos, temveč je v pomembnem obsegu vplival tudi na širšo javnost. Pomenil je cenovno, stroškovno izkoriščanje. … Sledilo je odločno iskanje benignejšega alternativnega izraza. Tako je bil smiselno sprejet izraz ”tržni sistem”. Tu ni bilo neželene zgodovine, pravzaprav sploh noben zgodovine. Resnično težko bi bilo najti oznako z manj pomena – to je bil tudi razlog za njeno izbiro. V zgodovini človeštva so bili sicer trgi pomembni vsaj od izuma kovanega denarja, ki ga pripisujejo Lidijcem v 8. stoletju pr.n. št., dalje. … Sklicevanje na tržni sistem kot na benigno alternativo kapitalizmu je laskavo prikrivanje globoke korporacijske stvarnosti – moči proizvajalcev, ki imajo vpliv in nadzor nad povpraševanjem potrošnikov. Tega seveda ne bi smeli reči. Sodobne ekonomske razprave in poučevanje temu ne dajejo poudarka. … Nedvomno pa je bilo preimenovanje sistema, pobeg od nesprejemljivega izraza ”kapitalizem”, do neke mere uspešno. … Sklicevanje na tržni sistem je, naj ponovim, brez pomena, zmotno, prazno, benigno. Vzniknilo je iz želje, da bi se zaščitili pred neprijetnimi izkušnjami moči kapitalizma in, kot rečeno, zapuščine Marxa, Engelsa in njunih predanih in izjemno artikuliranih učencev. … In v tem je prevara.«
Je treba k tem, nadvse lucidnim ugotovitvam enega najuglednejših svetovnih ekonomistov 20. in začetka 21. stoletja še kaj dodati? Da. Čas je, da se družboslovne znanosti končno prenehajo obremenjevati z uvodoma navedeno neumnostjo in se pogumneje lotijo iskanj za sistemsko afirmacijo človeškega kapitala kot danes najpomembnejšega produkcijskega tvorca, kar je sicer ključno vprašanje morebitnega spreminjanja »temeljev kapitalizma«, o čemer se danes sicer vsevprek, a zaenkrat bolj ali manj brezplodno, razpravlja.
Dejanski temelji obstoječega kapitalizma, to so koncepcija podjetja kot »pravno personificiranega kapitala«, delovnega razmerja kot mezdnega (tipično menjalnega, pogodbenega najemnega) razmerja in s tem povezana domnevo »ekonomsko pravična« tržna delitev ustvarjenega produkta med delo in kapital, namreč v resnici niti približno niso objektivno determinirane s tržnim sistemom gospodarstva. Kdo lahko utemeljeno trdi, da bi bila morebitna (sicer edino logična) koncepcija podjetja kot »integralne skupnosti človeškega in finančnega kapitala«, organizirane v gospodarsko družbo, kaj manj »tržna« in »kapitalistična« od sedanje, ki pojem podjetja enači zgolj s (finančnim) kapitalom, organiziranim v obliki gospodarske družbe, ki potem delo »najema« kar na trgu? Zakaj bi moralo biti delo – za razliko od lastniškega kapitala – tretirano kot navadno »tržno blago«, ko pa je vendarle produkcijski dejavnik conditio sine qua non sleherne proizvodnje? Če že mora biti eden od njiju zgolj tržno blago, čemu to – namesto človeškega kapitala kot danes najpomembnejšega produkcijskega tvorca – ne bi bil potem raje finančni kapital? Kdo lahko nadalje trdi, da bi bilo delovno razmerje, oblikovano kot združevalno (asociativno) razmerje med lastniki človeškega in finančnega kapitala v pogojih tržnega gospodarstva ekonomsko manj učinkovit produkcijski način od sedanjega, zdaj že tudi dokazano »kontraprodutivnega« mezdnega odnosa med njimi? Kdo lahko - ob tem, da »tržno oblikovana cena delovne sile« definitivno nima blage zveze z njenim dejanskim pomenom in vrednostjo v proizvodnji ter višino njenega »dejanskega prispevka« k skupno ustvarjenemu produktu, fame o »lastnikih – podjetnikih« pa so spričo t.i. menedžerske revolucije že zdavnaj sesute v prah - še danes utemeljeno zagovarja nesmisel, da trg »pravično vrednoti« prispevke obeh produkcijskih tvorcev, ko pa je vendarle jasno, da v resnici ovrednoti samo vrednost njunega skupnega produkta? Če izhajamo iz narave produkcije kot skupne dejavnosti dela in kapitala, namreč trg njunih implicitnih prispevkov v resnici preprosto sploh ne vrednoti, ampak je glede tega samo nekakšen operacijski sistem, ki dohodke med njiju porazdeli tako kot mu je pač ukazano z obstoječo »družbeno pogodbo« v obliki mezdnega delovnega razmerja. Če bi bilo to razmerje, denimo, ravno obratno, bi tudi trg svojo »pravično« razdelitev opravil ravno obratno – kapitalu le tržne obresti, celoten dobiček pa delavcem.
Dokler mu bo ukazano, naj prispevek dela vrednoti zgolj po »tržni ceni delovne sile«, celoten dobiček pa naj samodejno dodeli lastnikom kapitala (podjetja), pa bo »privid« o tržno pravični delitvi novoustvarjene vrednosti kajpak lahko deloval še naprej. Ko mu bo z morebitno novo »družbeno pogodbo« v zgoraj navedenem smislu ukazano, naj ustvarjeni produkt razdeli med njegova dejanska »producenta« skladno z njunimi implicitnimi (t.j. vsebovanimi, a nedoločenimi) prispevki, pa bo seveda odpovedal na celi črti. Proizvodnja namreč ni menjava po načelih ponudbe in povpraševanja, ampak je šele proces skupnega ustvarjanja nove vrednosti po načelih vzajemno soodvisnega delovanja obeh temeljnih produkcijskih dejavnikov. Odkod torej ideja, da lahko trg (že vnaprej) ekonomsko pravično porazdeli njuno »(so)udeležbo«, če izmed obeh enakovrednih produkcijskih dejavnikov »tržno« ovrednoti samo delo, ne pa tudi lastniškega (za razliko od dolžniškega) kapitala, in samo slednjemu pripiše vse »zasluge« za ustvarjeni dobiček? Posebej še, če upoštevamo arhaičnost že omenjene fame o »lastnikih – podjetnikih«.
Ko bo torej enkrat tudi sodobno delo v skladu s spoznanji novejše ekonomske znanosti v teoriji tretirano kot (človeški) kapital in integralna sestavina pojma »podjetje« (kar je sicer edini logični imperativ objektivne družbenoekonomske sedanjosti in prihodnosti), bo trenutno še vedno zveličavna neoklasična teorija faktorske razdelitve dohodkov brez dvoma postala le še »zanimiva zabloda« ekonomske znanosti preteklih stoletij. Nujna posledica tega pa bo kajpak sistemska afirmacija enakopravnega soupravljanja in (obvezne) udeležbe zaposlenih kot lastnikov človeškega kapitala pri dobičku ter delavskega delničarstva, oziroma t.i. ekonomska demokracija kot ekonomsko in socialno naprednejša alternativa klasičnemu »mezdnemu« kapitalizmu. A to bo še vedno v celoti »tržni«, obenem pa tudi povsem »kapitalistični« sistem gospodarstva - prav nič manj kot dosedanji. Le pojem »kapital« je treba razširiti (s sedanjega zgolj »finančnega«) še na – pri ustvarjanju nove vrednosti v produkcijskih procesih nesporno obstoječ in učinkujoč - tudi intelektualni (človeški in strukturni) ter socialni kapital.
Trditev, da je kapitalizem enostavno sinonim za tržno gospodarstvo, je torej žal – če parafraziramo Galbraitha – samo ena od (ne najbolj) »nedolžnih prevar ekonomike našega časa.«