Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci



Yüklə 22,92 Kb.
tarix04.02.2018
ölçüsü22,92 Kb.
#24202

SOVRAŽNI GOVOR, ČLOVEKOVE PRAVICE IN DISKRIMINACIJA

Spoštovani!


Naj naprej pojasnim, kako vidim odnos med STRPNOSTJO in ČLOVEKOVIMI PRAVICAMI. Da je bilo človeštvo sposobno skozi zgodovino ustvariti dokumente o človekovih pravicah, je moralo biti najprej pripravljeno spoštovati dostojanstvo človeka. Določena mera strpnosti do drugega je bila torej nujen predpogoj, da si je svet naložil neke standarde in jih formaliziral. Vendar pa velja tudi obratno: da bi se ti standardi zares spoštovali, je prav tako potrebna določena stopnja družbene strpnosti. Sicer ostajajo pravice na papirju; obstajajo zakoni, ki ne živijo, saj ljudje ne prepoznavajo kršitev. Splošno nestrpno vzdušje paralizira ljudi, da se ne zavzamejo zase, hromi sodnike, da ne uveljavljajo zakonov, ki že obstajajo. Odnos je torej vzajemen; človekove pravice spodbujajo družbeno strpnost, brez te pa ni mogoče doseči uveljavljanja človekovih pravic.
Nestrpni govor se uvršča med manifestne oblike nestrpnosti. Nekateri avtorji ga uvrščajo med blažje oblike. Čeprav sovražnega govora res ne moremo primerjati z genocidom ali drugimi ekstremnimi oblikami, bom danes vendarle opozoril na nekaj nevarnih pojavov povezanih s sovražnim govorom v slovenskem političnem in medijskem prostoru.

Naj začnem s vprašanjem, ali je že vsako govorjenje, ki razširja stereotipe, nevarno. Najbrž ni nikogar v dvorani, ki se ne bi zabaval na ob vicih o Mujotu in Hasotu ali pa ob gorenjski skoposti. Pa vendar, kaj je pravzaprav tisto, kar dela nek vic žaljiv. Naj to pokažem na primeru družine, s katero se že dolgo družimo. Naša skupne zabave ne bi bile to kar so, če ne bi padali tudi vici – o Slovencih in ne-Slovencih. Pa vendar, smo zadnje čase opazili, da so vici na račun Mojuta izginili z repertoarja. V eno od družin se je namreč poročil Srb in zdaj po nenapisanem dogovoru solidarno poznamo le še vice o Slovencih in na račun seksa.

Odgovor na vprašanje, kdaj je sovražni govor sovražen, je ODVISEN OD KONTEKSTA. Kontekst moči, težnja po prevladi in zaničevanju, daje sovražnemu govoru uničujočo moč. Moč je v medijih, moč je v političnih strankah, institucijah… moč je tudi v posameznikih, ki svoj družbeni položaj definirajo s tem, da vedno najdejo nekoga, ki je 'nižje' od njih in ga tudi z govorom poskušajo tam obdržati.
Ali opozarjanje na sovražni govor pomeni težnjo po cenzuri, ali že nujno pomeni tudi kratenje svobode govora? Opozarjanje na sovražni govor je pravzaprav zahteva po premisleku, natančneje zahteva po samokontroli, po skrbnem preverjanju konteksta, ki lahko povzroča učinke diskriminacije. Na drugi strani pa so potrebne tudi zakonske rešitve in kaznovalna politika, ki sankcionira hujše oblike diskriminatornega govora.
Umetnost nam daje odlične primere, iz katerih lahko vidimo, da so stereotipi pravzaprav tudi dobra priložnost, da se kdaj tudi kaj naučimo o sebi. DISTANCA DO SEBE in SAMOPREMISLEK sta navsezadnje pomagala ustvariti mojstrovine kot je srbski film Maratonci tečejo častni krog in podobne. Stereotipi namreč vsebujejo tudi resnice, zato so lahko dobra priložnost za samo-ironijo. Ampak, kaj ko je za to potrebno, da malo manj resno jemljemo sebe in malo bolj resno druge. Pred nedavnim mi je znanka razlagala svoje mnenje o filmu Kajmak in marmelada. Vsa navdušena je bila nad prikazom navad in štosev južnjakov, hkrati pa zgrožena nad pretiravanjem, s katerim so bili prikazani Slovenci. Ogorčeno je nasprotovala, da bi bili Slovenci gledalcem predstavljeni kot pijanci, ki prosti čas preživljajo na gasilskih veselicah, nedelje pa ob goveji juhici. Gre za način presojanja, ki dopušča zgolj smeh na račun drugih, ne pa smeh z drugimi.
Naj nadaljujem s primeri iz vsakdanjega življenja; zdi se, da so ti najbolj poučni. Pred časom nas je obiskala prijateljica iz Novega Sada. Zanimalo nas je, kakšno je kaj življenje v mestu; potarnala je, da bi še kar šlo, če se ne bi tako množično preseljevali Bosanci. Bosanci so povsod, na tržnicah, v bankah… izgleda, kot da jih bodo preplavili. Novi Sad je vendarle kulturno mesto… Potem smo hoteli vedeti, kako se kaj počuti sin, ki se je z družino preselil v Španijo. V glavnem se je pohvalila, malo pa tudi potarnala čez Špance, ki te pravzaprav nikoli ne sprejmejo za svojega. Takšno je življenje na Zahodu - tujec bo vedno ostal tujec.

Soočamo se torej z dvema domala identičnima situacijama. Vendar pri presoji ene uporabimo drugačne kriterije, kot pri drugi. Lastna izkušnja pri tem nima nobenega pomena. Naj mi prijateljica oprosti, konkreten primer sem uporabil, da bi opozoril na vsesplošno značilnost človekovega vedenja. Dejstvo, da smo vsi kdaj TUJCI še ni zagotovilo, da bomo to izkušnjo sposobni prenesti v podoben položaj nekoga drugega. Lahko bi rekli, da gre za IZKUŠNJO BREZ IZKUŠNJE.


Slovenski politični in medijski prostor je bogato polje za učenje o različnih oblikah sovražnega govora. Naj za izhodišče vzamem razlikovanje med tradicionalnim in modernim rasizmom. Ta se, kot navaja Mirjana Ule v knjigi Mi in oni, manifestira predvsem, kot razlika med KRIČAVIM RASIZMOM ter HLADNIM oz. ODKLONILNIM RASIZMOM. Kričavega rasizma ni potrebno posebej predstavljati; vsak dan ga oglaša televizijski program Prve TV. Priljubljena tarča Plemenitega so 'Cigani'. V prostodušnem slogu, všečnem širokim množicam, izjavlja na primer: »Nobeno kriminalno dejanje pravzaprav se ne zgodi, da ne bi bilo tako ali tako, povezano s Cigani. Zopet se je začelo dogajati tisto, da so kradli po dolgem in počez, žlebove, kable, nadstreške, strehe so snemali le, če so bile iz bakra.« Romi nikakor niso Jelinčičeva edina tarča; njegov gnev se razliva čez vsako mero, na vse tiste, ki niso vredni, da bi bili Slovenci. Ali kot pravi o izbrisanih Peče, podpredsednik parlamenta,: »V vsaki družbi so izmečki. Žal. Praviloma pa vse družbe težijo k temu, da zmanjšajo kvoto le teh«. Televizija tako zagotavlja permanentno politično kampanjo stranki, ki uporablja rasizem kot moto svojega programa. Televizija tako rekoč skrbi tudi za duševno zdravje političnega voditelja; temu se ni treba ubadati s potlačevanjem čustev in s tem, kako se bo prikazal v javnosti. On je on, naraven, njegova čustva so na pladnju, je odkrit in resnicoljuben, kar je znan recept za zdravje.
Povsem druga zgodba je moderni rasizem, ki skrbno pazi, da ne bi bil razkrit. Da bi prikril averzijo do manjšinskih skupin, mora izvajati vratolomne salte, trojne aksle. Bodite pozorni na AMPAK situacije. Teh je na pretek v izjavah politikov o ljubljanski džamiji. Predsednik države dr. Drnovšek je pred leti izjavljal o potrebnosti gradnje džamije :»…no, bodimo seveda optimistični in konstruktivni, AMPAK neka mera previdnosti je pa, recimo preverjanje, je pa le potrebno«. Opozoril je na nujnost preverjanja finančnih virov, iz katerih bi bila zgrajena džamija. Odklonilni rasizem mora poiskati legitimiteto od zunaj, zato išče opravičilo v avtoritetah, ki ravnajo podobno. Tako se predsednik zagovarja na Evropo, vendar se pri tem močno zapleta v lastne štrene. Navajam: »Mislim, da se tudi, kot sem dejal v Evropi, s tem srečujejo, zagotoviti absolutno pravico do veroizpovedi, svobodo, spoštovanje vere in hkrati pa seveda le, le preprečiti morda kakšne takšne anomalije in biti prepričan, da s tem, recimo, če nekdo financira, neka islamska organizacija, da seveda ne pri tem zasleduje še kakšnih drugih ciljev, ne samo pač tisto normalno, kako bi rekel, vero, veroizpoved in pa neke pogoje za to«. Prikriti rasizem ima hude težave; to razberemo že iz jezika oz. govora, ki poskuša več prikriti, kot pojasniti.
Danes se AMPAK ponavlja. Večina kandidatov za ljubljanskega župana je ZA džamijo, AMPAK poudarjajo, da je treba poskrbeti, da se bo vklapljala v urbanistične načrte, AMPAK treba je poskrbeti, da bodo pridobljena vsa potrebna dovoljenja, AMPAK je potrebno paziti na vire financiranja, AMAPAK je potrebno preprečiti muslimanski terorizem, AMPAK še in še tako dolgo, da iz ustavne pravice neke skupnosti ne bo nič. Kaj nam pravzaprav kandidati sporočajo? Če bodo izvoljeni oni, se nam ni treba ničesar bati, saj bodo prav oni poskrbeli za zakonitost do te mere, da bomo še pri naslednjih volitvah govorili o istem. Vsaka stavba mora biti namreč zakonito zgrajena, zakaj torej posebna skrb? Namen takšnih sporočil je vnašanje dvoma in vnaprejšnjega nezaupanja v ljudi; rasizem se skuša skriti tako, da nezaupanje racionalizira.
Moderni odklonilni rasizem temelji bolj na favoriziranju lastne – večinske – skupine, kot pa na diskriminiranju tuje. Da bi to dosegel, mora kar naprej opozarjati na nevarnosti povezane z manjšinskimi skupinami. Ena od strategij je, da večino svari, kako so manjšine in subkulture vedno bolj glasne in zahtevne. Koren iz NSi v pogovoru na POP tv pravi: »Lahko samo rečem, da bi mogoče morali pogledati tudi na same skupine, ki mogoče s svojo agresivnostjo, s pretiranim aktivizmom, same povzročijo kak incident«. Poudarja se torej, da manjšine zganjajo hrup za prazen nič. Gej parado bi stežka naredili neopazno in neizzivalno, predvsem za rasiste. Alojz Sok opozarja: »Vsekakor pa pričakujemo tudi od tovrstnih organizatorjev takšnih in podobnih parad, da po nepotrebnem ne provocirajo širše javnosti.« Že sama vidnost manjšin v družbi je potemtakem grožnja favorizirani večini.

Druga strategija je nenehno opozarjanje, da manjšine zahtevajo zase posebne pravice, ki jih ostali nimajo. Predsednik Parlamenta Cukjati poudarja: »Seveda pa manjšine ne morejo zahtevati neprimerno več pravic, kot jih ima večina.« Ali pa še bolj grobo podpredsednik Parlamenta Sašo Peče v izjavi za javnost SNS ob napadu na istospolne: »Izkoriščanje manjšine nad večino je pod taktirko in krinko pozitivne diskriminacije in finančnih ugodnosti ob pomoči varuha človekovih pravic, gospoda Hanžka; ki zgolj in vedno izpostavlja ob pomoči pripadnikov in pripadnic družbeno medicinsko bolestnih- samonamišljenih problematičnih skupin … .« Večina je s tem jasno opozorjena, da bo s priznavanjem pravic manjšinam tem podelila pravzaprav privilegije.

Značilno je tudi smešenje in zaničevanje manjšine. Predsednik Vlade Janez Janša je na primer izjavil, da so med 'izbrisani' itak samo bivši oficirji JLA, torej sovražniki Slovenije, in nekaj nepismenih snažilk. In če še to ne zaleže, se svarila večini posredujejo tako, da se manjšine kriminalizira. Cukjati pravi: »Romi ne morejo zahtevati, da bodo imeli pravico z neregistriranim avtom voziti 120 km na uro skozi vas. Pred zakonom naj bi bili vsi enaki.« Poudarjajo se torej le dogodki, ki manjšino bremenijo, zamolčijo pa drugi. Ni naključje, da se v intervjuju Cukjatiju zdi problematična hitra vožnja Romov, ne zmore pa sočutja do dveh Romkinj, ki sta bili umorjeni, zaradi tega, ker sta Romkinji.

Največja težava modernega rasizma je, da mora ostati brezbrižnost prikrita. Zato se je treba delati, da sprejemamo zakone (npr. o istospolnih, o nasilju v družini…), ki se potem, ko je konec volitev, zlahka odložijo.


In za konec še zadnja – morda ključna – značilnost modernega rasizma; to je nezmožnost zavedanja lastnega položaja. Koren se takole sprašuje: »Če jaz rečem, da je homoseksualnost recimo suha veja človeštva, če vzamem, da je človeštvo drevo in rečem, da je homoseksualnost suha veja človeštva, ali sem jaz zdaj nestrpen do homoseksualcev. Če resno govorim, absolutno ne mislim, da bi bil nestrpen«. Moderni rasisti se neredko predstavljajo kot demokrati, pogosto uporabljajo navidezno libertarno argumentacijo. V nedavni televizijski oddaji o džamiji je kandidat LDS Kunič izrazil zaskrbljenost za enakopravnost šiitske in sunitske skupnosti. Po njegovem mnenju naj bi bil zadržek pri graditvi džamije pravzaprav to, da bi morda zagotavljala verske pravice le eni skupnosti, ne pa drugi. Takšno izjemno občutljivost le redko srečamo.
Namen teh uvodnih besed ni predstaviti vseh dimenzij nestrpnega govora niti citirati vseh tovrstnih izjav, ki jih je v Slovenskem političnem in medijskem govoru na pretek – lahko mi verjamete, da jih je še mnogo, ki bi si morda še bolj kot že omenjene, zaslužile da jih predstavim. Čas mi tudi ne omogoča, da bi govoril še o drugih elementih diskriminacije skozi diskriminatorni govor; to prepuščam naslednjim govorcem. Preden zaključim bi rad opozoril še na dve nevarni praksi: MOBILIZACIJO S ŠOKIRANJEM in BRISANJEM MEJ med skupinami.
Najpomembnejše orodje nestrpnega govora, predvsem kričavega, je neprestano šokiranje poslušalstva. S šokiranjem privlači govorec pozornost in še bolj potrjuje nevarnost popuščanja ne-našim. Ker pa je učinek šokiranja omejen na kratek, je potrebno šokantni govor neprestano stopnjevati. Stopnjevati do meje, ko ne gre več naprej na enak način: torej z govorom. Zato zanesljivo pride do kakovostne spremembe: besede se spremenijo v dejanja.

Drug zelo nevaren manever pridobivanja pristašev je brisanje mej med posameznimi skupinami. Če je prejšnji način – šokiranje – bolj primeren za že izdelane rasiste, je drugi primeren za prikrite ali odklonilne rasiste. Metoda tovrstne mobilizacije je kaj preprosta: najdeš skupino, ki s svojimi dejanji v resnici zbuja odpor pri ljudeh, zahtevaš strožje, ali kar najstrožje kani – tudi nezakonito ravnanje z njimi kot je linč in podobno. O tem pa to skupino na tiho zamenjaš z naslednjo, ki ti je na poti in sovraštvo preneseš tudi na njo. Za naslednje je pot lažja in sama po sebi umevna. Tak primer je npr. manipulacija SNS z napadi na pedofile: Mobiliziranje ljudi proti pedofilom in hitri preskok na naslednje skupine. Brisanje mej lepo ilustrirata naslednja dva citata. Jelinčič na Prvi tv: »Ko sem pred časom govoril, da se bodo pedofili tako razpasli, da bodo zahtevali svojo pozicijo in da bojo, skratka, čez čas zahtevali celo, da naj se legalizira seks z živalmi in ne vem čim še vse, so prvi skočili pokonci predstavniki teh marginalnih, homoseksualnih skupin v Državnem zboru…«. In Sašo Peče v Parlamentu: »Pa naj bo zgodba o pedofilih ali pa zgodba o umetnem oplojevanju zdrave ženske… .«



Naj tukaj zaključim, čeprav je množica tovrstnih tem še odprta. Ne bom ponavljal, kako nevaren je za družbeno kohezijo diskriminatorni govor, niti ne bom opozarjal na vrsto priporočil in direktiv Sveta Evrope ali Evropske unije, ki tak govor odsvetujejo ali celo prepovedujejo. Predvsem tistim, ki imajo družbeno moč. Torej predvsem politikom, ki bi morali družbene napetosti in temne strasti blažiti in ne spodbujati. Ker bo naslednji govorec govoril o svobodi govora, mi dovolite, da vsem nam zastavim vprašanje: »Ali svoboda govora zares obstaja za vse?« Moje mnenje je, da ne! Formalno sicer res, a dejansko nikakor. Če lahko nek politik vsakodnevno zliva golide gnojnice po Romih, muslimanih, istospolnih in ostalih ne-naših, njim pa ostane le komentar med prijatelji ali v gostilni, ne moremo govoriti o svobodi govora. Zato pa je nujna zakonska regulacija sovražnega govora.

Matjaž Hanžek
Varuh človekvih pravic RS



Ljubljana, 27.9.2006
Yüklə 22,92 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©www.genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə