Kabinet ministra

PRVA OBRAVNAVA

29.04.2004

EVA: 2004 – 3311 – 0058

PREDLOG ZAKONA O VIŠJEM STROKOVNEM IZOBRAŽEVANJU

UVOD
Višješolsko izobraževanje je bilo v Sloveniji temeljito prenovljeno v devetdesetih letih, saj z uveljavitvijo Zakona o visokem šolstvu ob koncu leta 1993 višješolski študij na visokošolskih zavodih ni bil več mogoč. Razvoj višjega strokovnega izobraževanja zunaj univerz je bil opredeljen v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 1995 tako, da so višje strokovne šole primerljive z evropskimi šolami na ravni obratnega inženirja, višjega tehnika in nekaterih drugih poklicev v administraciji… (Berufsakademie v posameznih deželah v Nemčiji ali programi za diplomo višjega tehnika BTS ali DUT v Franciji). Izobraževanje po teh programih traja dve leti. Ni omejeno le na tehniške poklice, saj omogoča poglobljen študij tudi na drugih poklicnih področjih. Pogoj za vpis je opravljen zaključni zunanji izpit ali drug tip ustrezne mature, glede na naravo profila diplomanta pa se lahko predpišejo tudi delovne izkušnje. Izobraževanje je celoletno (redno ali ob delu), udeleženci pa imajo status študenta višje šole. V Beli knjigi je bil tak razvoj višjih strokovnih šol utemeljen takole: "Če se zgledujemo po tujih sistemih, je jasno, da so take šole integralni del sistemov poklicnega izobraževanja in obstajajo mimo univerz. Za to govori več razlogov, najpomembnejši pa je gotovo ta, da so programi teh šol naravnani izrazito praktično in jih ne ocenjuje Svet za visoko šolstvo s svojimi merili…«.
Tako so ob pomoči programa Phare začeli nastajati novi, evropsko primerljivi dveletni programi za pridobitev višje strokovne izobrazbe, podlago za ustanovitev višjih strokovnih šol in sprejemanje višješolskih programov pa sta omogočila leta 1996 sprejeta Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Programi se od nekdanjih višješolskih razlikujejo predvsem po tem, da so bolj praktično naravnani, saj nastajajo iz dejanskih kadrovskih potreb gospodarstva. S tem pomembno dopolnjujejo oziroma zaokrožajo ponudbo v terciarnem izobraževanju.
S sprejetjem zakonodaje leta 1996 je bilo torej vzpostavljeno temeljno vodilo pri nastajanju programov za pridobitev višje strokovne izobrazbe in višjih strokovnih šol, to je sodelovanje stroke oz. pristojnih zbornic, ministrstev, tesna povezanost teoretičnega dela izobraževanja s praktičnim v podjetjih, s tem pa njihova primerljivost s podobnimi programi v Evropski uniji.
Zato je bila Slovenija ves čas dejavna tudi v mednarodnem prostoru, sodelovala je v projektih Phare, Phare- Mocca, programu Leonardo da Vinci, z združenjem EURASHE – The European Association of Institutions in Higher Education (nastalo kot mednarodno združenje institucij, kot so koledži, politehnike in podobne, katerih poslanstvo je poklicno in strokovno izobraževanje; znotraj njega delujejo tudi višje strokovne šole), ki opozarja na to, da je kratko terciarno izobraževanje (tertiary short cycle education), v katero spada tudi višje strokovno izobraževanje, v mnogih evropskih državah pomemben del terciarnega izobraževanja, zato ga je treba upoštevati v bolonjskih procesih.
Podpis deklaracije o Evropskem visokošolskem prostoru v Bologni, junija 1999, je tako za Slovenijo pomenil tudi potrebo po prepoznavnejši umestitvi višjega strokovnega izobraževanja v terciarno oziroma ureditev položaja višjih strokovnih šol in vpeljavo instrumentov, kot so kreditni sistem študija, priloga k diplomi ter zagotavljanje in spremljanje kakovosti. Vse to bo omogočilo uresničitev ciljev, opredeljenih tudi v Kobenhavenski deklaraciji evropskih ministrov za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter Evropske komisije novembra 2002. Dalje tudi v Komunikeju o uresničevanju bolonjskega procesa, sprejetem na konferenci ministrov, pristojnih za visoko šolstvo, v Berlinu, 19. septembra 2003, ministri vabijo skupino za nadaljevanje procesa, da razišče, ali in kako bi bilo krajše terciarno izobraževanje lahko navezano na »prvi cikel kvalifikacijskega ogrodja za evropski visokošolski prostor« oziroma na prvo stopnjo visokošolskega študija. Tudi za višješolsko področje veljajo torej prednostni cilji do leta 2005: najpomembnejša sta uveljavitev nacionalnega sistema za zagotavljanje kakovosti, kreditni (prenosno-nabirni) sistem v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter njegova preglednost.
Poleg naštetega je prav ta dvojnost, da je višje strokovno izobraževanje po eni strani del terciarnega izobraževanja, po drugi strani pa zaradi svoje praktične usmerjenosti del poklicne oziroma strokovne vertikale, kar se kaže tudi v zakonski ureditvi, povzročala nekatere težave pri vrednotenju tega izobraževanja, pri prehodih v visoko strokovno izobraževanje, pri organizaciji višjih strokovnih šol, zlasti če so bile organizacijske enote šolskih centrov, ki izvajajo pretežno srednje poklicno oziroma srednje strokovno izobraževanje. Tudi v mednarodnih publikacijah so bile zaradi umeščenosti v Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju skupaj z vajeniškim sistemom neustrezno ovrednotene.
Novi zakon o višjem strokovnem izobraževanju na prepoznavnejši način umešča višje strokovne šole v terciarno izobraževanje v Sloveniji, krepi njihovo avtonomijo v šolskih centrih, jasneje opredeljuje položaj študentov višjih šol, ohranja pa sistem načrtovanja in programiranja višjega strokovnega izobraževanja, ki temelji na socialnem partnerstvu. Tako bo še naprej podlaga za višješolske študijske programe poklicni standard, sprejet in usklajen po postopku, ki ga določa Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah, na predlog strokovnega sveta RS za poklicno in strokovno izobraževanje jih bo še naprej sprejemal minister, pristojen za šolstvo. Strokovni svet bo imel za pripravo teh programov posebno strokovno komisijo. Pomembno je, da se v skladu s kobenhavenskim in z bolonjskim procesom tudi v višje strokovno izobraževanje vnaša kreditni sistem, pristojnost za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti višjih strokovnih šol pa dobiva skupna agencija za kakovost v terciarnem izobraževanju.
Predlog zakona je nastal v sodelovanju z višjimi strokovnimi šolami, gospodarstvom in strokovno javnostjo. Obravnavan je bil na Združenju ravnateljev višjih strokovnih šol, združenju zasebnih šol, v Strokovnem svetu Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje in odborih za izobraževanje Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.
1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
V Sloveniji je višje strokovno izobraževanje postalo nepogrešljivi del terciarnega izobraževanja, v študijskem letu 2003/2004 je med vsemi dodiplomskimi študenti višješolskih že 13,5 %. Pomembno je predvsem zato, ker izobražuje za trg dela, hkrati pa je ključno za vseživljenjsko izobraževanje, saj ponuja drugo možnost za izobraževanje oziroma zmanjšanje izobrazbenega zaostanka srednje generacije. Vse pogosteje se tudi v Evropi poudarja nujnost takega izobraževanja, saj je sestavni del gospodarske in socialne politike pri krepitvi konkurenčnosti Evrope v svetu in jamstvo za medsebojno povezanost evropskih družb in razvoj njenih državljanov.
Pomembnost višjega strokovnega izobraževanja se kaže ob neslutenem naraščanju števila višjih strokovnih šol od njihove uvedbe v letu 1996, saj je to preseglo vsa pričakovanja. S 5 višjih strokovnih šol in 5 različnih programov se je namreč njihovo število povečalo na 42 šol in 20 programov v letu 2004.
Prikaz širitve mreže višjih strokovnih šol oz. povečevanje ponudbe vpisnih mest (od njihovega nastanka v letu 1996 do danes)

Študijsko leto	Število šol		Število programov	Razpisana vpisna mesta
	javne, koncesionirane	zasebne		za mladino	za odrasle	skupaj
1996/1997	4	1	5	310	80	390
1997/1998	4	1	5	310	140	450
1998/1999	5	1	6	380	310	690
1999/2000	7	1	9	670	670	1.340
2000/2001	13	4	12	1.120	1.550	2.670
2001/2002	15	7	15	1.100	2.224	3.324
2002/2003	17	15	17	1.460	3.768	5.228
2003/2004	18	19	19	1.750	4.407	6.157
2004/2005	21	21	20	2.005	4.912	6.917

Preglednica pokaže, da lahko ponudbo šol in razpisanih vpisnih mest do študijskega leta 2003/2004 razdelimo na dve obdobji, ki se med seboj bistveno razlikujeta:

- prvo obdobje: od študijskega leta 1996/1997 do 1999/2000
Za to obdobje je predvsem značilno, da imamo v vseh študijskih letih le eno zasebno šolo, povečuje se samo število javnih višjih strokovnih šol; s 4 leta 1996/1997 na 6 in 1 koncesionirano leta 1999/2000 (skupaj 7). Če pogledamo vpisna mesta, ugotovimo, da jih je bilo prva tri leta več za mladino kot odrasle, v četrtem letu pa se je njihovo število izenačilo (670 za mladino in 670 za odrasle). Tudi število programov se povečuje počasneje kot v drugem obdobju, razen v študijskem letu 1999/2000, ko se v primerjavi s prejšnjim poveča za 3 nove programe.
- drugo obdobje: od študijskega leta 2000/2001 do 2003/2004
Že prvo leto 2000/2001 napoveduje bistveno drugačno obdobje. Število javnih šol se poveča kar za 6 šol, število zasebnih pa za 3 (skupaj 9), prvič je za odrasle razpisanih več mest (1.550) kot za mladino (1.120). Tudi ponudba programov se poveča za 3 nove. Podoben razvoj je značilen za vse obdobje, razlika med številom mest za mladino in odrasle se iz leta v leto vztrajno veča. V študijskem letu 2003/2004 je bilo zanje kar 2.657 mest več kot za mladino. Taka razlika je zaradi številnih zasebnih šol, ki izobražujejo samo odrasle. Njihovo število se je namreč v zadnjih treh letih povečevalo veliko hitreje (od 3 do 4 na leto) kot število javnih (v povprečju za 2 na leto). Največ novih zasebnih šol (8) je ponudilo vpisna mesta v študijskem letu 2002/2003.
- študijsko leto 2004/2005
Po treh letih se je število javnih šol spet povečalo bolj (za 3 nove) kot število zasebnih (za 2). V študijskem letu 2004/2005 se tako števili prvih in drugih prvič izenačita: na 21 javnih in koncesioniranih ter 21 zasebnih, razmerje med številom vpisnih mest za mladino in vpisnih mest za odrasle pa je podobno kot lani in predlani.
V primerjavi s študijskim letom 1996/1997 se je letos število vpisnih mest za mladino povečalo za 6,5-krat (s 310 na 2.005), število mest za odrasle pa kar za 61,5-krat (z 80 na 4.912). Tako povečevanje vpisnih mest za odrasle je v skladu z enim od poglavitnih ciljev tega izobraževanja, zmanjšanjem izobrazbenega zaostanka srednje generacije oz. vseživljenjskim učenjem.